Zamislite si politika, ki je dejaven brez principa ali tako, kot mu narekuje njegov instinkt. Kritizira druge politike in izdeluje predstave o sebi ter hvali opazujoči um in možen svet, ki ni nobena objektivnost. Ob kratkem, politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje, ni politik, kajti povzdiguje svoje vedenje in kake ravnodušne določenosti. Hočem reči, politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje in hvaliči abstraktno vedenje, ne dojema svoje naloge. Ta duh ne pridela nobenih pravih učinkov, ker ni dejaven tako, da vzrok učinkuje.
Zamislite si filozofa, ki hvali abstraktno vedenje in govori o nečem, kar ni noben predmet. Taisti filozof ni dejaven na vzroku, zakaj njegovo vedenje je njegov predmet. Se pravi, sebstvo ali vedenje je tisto, o čem govori. To pa ni dejavnost, v kateri bi določil svoj predmet v osnovi in bi določenost substance zamejila predmet na čisti dojem. Tako bi predmet stopil v razmerje s seboj in substanca bi dobila svojo dejanskost, ki jo ima kot vzrok. In tako bi vzrok prehajal v učinek, ki je drugo vzroka. Zakaj učinek je vedno manifestacija vzroka, kajti vzrok je nekaj končnega kot odnos substance v njenem proti postajanju.
Danes se duh ne ukvarja dovolj resno s posredovanjem predmetne substance in njenim postajanjem. Vzroka in učinka ne povezuje in je zato dejaven pomanjkljivo. To izžareva, da predmetna substanca ne doseže dejanskosti, ki jo ima kot vzrok v učinku. Se pravi, duh vzroka in učinka ne dojema kot eno enotnost. Kar razglaša, da ga očara samo abstraktno vedenje. Posledica tega pa je, da ne proizvaja pravih učinkov in da povzdiguje samo čiste abstrakcije jaza.
Kadar filozof prideluje nepredmetni svet, potem je to neki svet, ki sicer lahko biva kot brezhiben svet, je pa to edinole predstavljeno vedenje, s katerim pridobiva samo ustrezno predstavo ne-stvari. To pa je svet, ki mu je nastal kot neko gibanje vedenja, ki je abstraktna predstava. Zakaj predstavljeni svet ne potrebuje mišljenja, saj je dovršena oblika vedenja ali abstraktni svet. Se pravi, sama ne-stvar je predstavljena kot abstraktno vedenje, ki je stopilo v bivanje. In tako je dejavnost filozofa naredila neko obliko predstavljenega vedenja, ki pa je pojavni svet ali neresničen svet, ki eksistira kot abstraktno vedenje.
Filozof, ki posredovanja predmetne substance ne jemlje resno, postajanja substance ne uresniči. Njegov cilj je potem samo ta, da predstavi moč abstraktnega vedenja v neki obliki. Kaj več od predstave filozof ne pridela, kajti predstava je dovolj za to, da pokaže drugim, kako si je v razmerju do svojega vedenja ali do one ne-stvari, ki zaživi v besedah in mislih kot nekaj, kar ni stopilo v odnos s seboj in je zato abstrakcija vedenja.
Zamislite si dejavnega filozofa, ki daje prednost abstraktnemu vedenju in zaradi tega ne pridela nobenih učinkov. Filozof je sicer dejaven, vendar pomanjkljivo, kajti z vedenjem, ki ga lahko prosto širi in interpretira, ne izpelje negativnega odnosa vzroka do sebe. Zaradi tega ta duh ne pridela nobenega učinka. To hoče reči, ko filozof ni dejaven s principom in s ciljem, da izpelje gibanje predmetne substance v njeni osnovi, učinka ne pridela. On je sicer dejaven, vendar nezadostno, saj razmerja učinka in vzroka ne izpelje. V bistvu je njegovo prizadevanje nekakšna goljufiva izpeljava sebstva, kajti ko odrine od sebe svoje vedenje, ne pridela nobenega učinka. No, vzrok mora učinkovati, zakaj učinek je določenost vzroka.