Ali filozofija potuje brez cilja?

Written by Jože Požar on 27 novembra, 2011 – 8:23 dop -

         Če bo filozofija še naprej sebe odpravljala v čistih oblikah izgotovljenega sveta in bo iz neposrednega znanja izdelovala le neke druge končne oblike znanja, verjetno še dolgo ne bo stopila v območje odsvojitve substance. In ne le to, če se bo gibala zunaj svojega smotra, bo morala na pomoč poklicati sodobno umetnost, da ji ona svojimi deli pokaže, kje duh danes postaja in kaj v tem času raziskuje. No, mi upamo, da bo začela delovati kot čista sila duha, ki misli absolutno idejo.
 

Andrej Požar, Prvi korak, 2011, digitalna tehnika, 81 x 58 cm

 
         Naj spomnimo; razvijajoči se pojem filozofije ravno tako postaja na nekem določnem mestu, in to ne v smislu suhega zagotavljanja abstraktnih predstav, temveč kot tisti, ki bi naj razvijal substanco skozi čisti element svojega bivanja, ki postavi notrino kot smoter in se svojim samopostavljanjem sam s seboj posreduje. Mogoče je ta moja predstava razvoja pojma filozofije preveč strogo postavljena, vendar jaz filozofije ne vidim kot prosto gibanje misli ali kot kako čisto sebevednost, temveč kot absolutno idejo, katere predmet bi naj bil prav tisti pojem, ki ga danes raziskuje sodobna umetnost; sovpadanje filozofije in sodobne umetnosti se je zgodilo v tem času. Po mojem mnenju bi naj filozofija razvijala vsebine, ki ji gredo po njenem razvijajočem se pojmu in mestu na katerem postaja. Zato njene vsebine ne morejo biti naključno izbrane, saj so vendar stvar njenega smotra. Želim reči, tako kot je umetnost sestopila v notranjost, tako bi naj tudi filozofija stopila v samo notrino sebstva, tj. v notranjost, in začela delovati na področju nastajajočega vedenja in odsvojitve substance. Na ta način bo filozofija delovala iz samega začetka prebujanja duha, od koder bo lahko razvijala samozavedno notrinskost, ki gre nastajajočemu vedenju in odsvojitvi duha.

         Ali ni delovanje filozofije zunaj njenega smotra nekakšna njena nerodnost? Ali ni ta današnja drža filozofije ali postajanje v oblikah neposrednega znanja, že posledica tega, da je duh premalo aktiven okrog absolutne ideje, s tem pa premalo aktiven okrog ustvarjanja tistih pogojev, ki so prav tako stvar absolutne ideje? Namreč, glede na to, da je sodobna umetnost že stopila v samo notranjost in da že upodablja substanco v njenih odsvojitvah, je prav, da tudi duh filozofije stopi v to isto notranjost in da udejanja vsebine iz mesta, kjer zavest svojim gibanjem odriva od sebe notrino kot sebstvo in jo vzpostavlja kot čisto sebstvo. Se pravi, zaradi odsvojitve substance in vzpostavljanja notrine kot notrine, bi naj filozofija stopila v notranjost tiste neposredne reči.

         Današnja dela filozofije in prav tako njena živa aktivnost, nam potihoma sporočajo, da bi naj filozofija svojo pozornost usmerila na dojemanja nastajajočega vedenja, ki spada v Sistem vede. Sicer pa je čas neposrednega znanja in odnosa mišljenja proti objektivnosti za nami.

 


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Post a Comment