Ali hoče duh ukiniti pojem, da bi bila moč izobrazbe še bolj spoštovana?

Written by Jože Požar on 29 marca, 2015 – 7:40 dop -

         Duh z interpretacijo predmetnega sveta sporoča, da logika in pojem zanj nista pomembna. S tem pa kot da je izraženo tudi to, da osnova pojma in čisti dojem zanj nista bistvena. Potemtakem duh logičnega začetka, ki je predmetni element, ne spoštuje dovolj. To želi izraziti, da duh obstoj bivanja sebi enakosti, neposrednost in posredovanje, ki sta določili logičnega začetka, ne upošteva. Namesto tega uveljavlja moč izobrazbe, s katero odtuji obliko vedenja, ki je abstrakcija čistega jaza, ki je prešel v bivanje in je vedenje o sebi kot jazu. To pa je oblika vedenja, s katero se jaz izreka kot obče samozavedanje. Se pravi, to je zgolj abstraktna predstava odtujenega sebstva ali izražena moč izobrazbe.
 
Bezanje-pred-logiko-To je podoba odtujitve osebe: jaz stopi v eksistenco za druge kot čisto sebstvo osebe, ki je vedenje o sebi kot jazu.
 
         Ko si natančneje ogledamo odtujeni svet osebe, naletimo na preroški jezik, v katerem se predmetni svet razteza povsem zunanje in brez določil. Predmetni svet prehaja eden v drugega in se drži stran od pojmovanja in čistega dojema ter one nujnosti, s katero je pojem postavljen kot svoja določenost. Duh odpravlja le sebe kot neko virtualno vedenje, in to tako, da pojem predmeta zgolj omenja, ga pa ne vzpostavi; tisto potencialno in površinsko raztezanje predmetnega sveta mu zadostuje. Zato ni neobičajno, če je duh v svoji odtujitvi predstavljen kot sila govorjenja, in če njegov svet izginja v neke nerazvite svetove. Na ta način kajpada duh ne doseže nobenega postajanja, ki pripada predmetni substanci. Hočem reči, ker principa logičnega začetka ne jemlje resno, s silo govorjenja izraža le moč izobrazbe.

         Mi se ne smemo čuditi, če je produkt duha zgolj neka širina vedenja ali predstava predmetne substance. V tem svetu namreč nastopajo kategorije, na katere duh pripenja posebna pojasnila ali razlage. To pa je tista kompletna podobo duha, v katero je zaobjeta vesoljna raznolikost sebstva ali moč izobrazbe, ki je izražena kot brezmejni onstranski svet. Človek ne more verjeti, da duh ne uvidi, da neposrednost, ki ni prešla v svojo sebi enakost, eksistira kot drugo sebstvo ali kot gola moč izobrazbe. Videz je, kot da duh ne dojema, da ima predmetna substanca svojo občost in neposredno realnost, ki vsebuje bit. Namreč, tisto brez pojmovno odtujevanje vedenja je le prazna oblika vedenja, ki jo duh izrazi kot neko igro zavesti s seboj ali kot moč izobrazbe. Zato je prizadevanje duha, v katerem ne gre za predmetno bit ali postavljeni čisti pojem, zgolj neko odtujevanje sebstva, s katerim sporoča, da zanj objektivno ali izvirno gibanje substance sploh ni pomembno.

         Duh bi moral začetno posredovanje predmeta izpeljati kot princip, če želi, da se ne bo izgubljal v abstraktnih predstavah in raznolikem svetu. Na to že dolgo opozarja oni abstraktni razum, ki zoper pojmovno določenost uporablja celo števila. Zato takšno prizadevanje duha, ki izraža le moč izobrazbe, ne govori v prid čistega pojma; on je obstoj bivanja sebi enakosti in tista začetna logika, s katero duh osvobaja znanje od abstrakcije.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ali hoče duh ukiniti pojem, da bi bila moč izobrazbe še bolj spoštovana?

Sorry, comments for this entry are closed at this time.