Človek lahko intelektualne spretnosti izobraženca preveri takrat, ko v medijih kaj razlaga ali prikazuje. Intelektualec je namreč precej aktiven v medijih, in to kot tisti, ki za nazaj kaj pojasnjuje, istočasno pa že kot drugo samozavedanje izdeluje svojo proti podobo. In to podobo samozavedanja običajno predstavi takrat, ko se mu kakšen svet stvari sesuje in je postalo jasno, da tisto prvo samozavedanje ni podarilo popolne podobe. Zaradi tega je intelektualec iznašel način, kako izdelovati pozitivno podobo sveta stvari. On je spoznal, da je mogoče podobo narediti na način podvojenega samozavedanja. In takšno gibanje je možno izvesti, če je duh sposoben razvezati predmetni svet na dva ekstrema. S tem seveda, da je predmet njegov jaz, ki je gibanje samozavedanja v odnosu do drugega samozavedanja. Kar pa je nekakšno umetniško početje duha, ki neposredno nastopa kot um.
Ko človek začne oblikovati svet kot umetnik, se mu lahko pripeti tudi kaj takega, kar se je zgodilo meni pri izdelovanju zgornje podobe. Zamisel, da izrazim podvojeno gibanje samozavedanja, je nastala iz nasproti postavljenih podob. One so s svojo formo pridelale obliko obraza, ki sem ga neznatno dopolnil. In tako je tisto tretje (obraz), ki je nastal med obema figurama, oblikovana sredina. In zdaj se sprašujem, ali je v tej podobi mogoče zaznati idealizem, ki predoča samozavedanje v odnosu do drugega samozavedanja, ali pa idealizem, ki izžareva samo samozavedanje.
Ko si natančneje ogledamo gibanje dveh samozavedanj, lahko doženemo, da je duh dejaven tako, da eno samozavedanje dojame v drugem samozavedanju. Tako steče pogovor med prvim in drugim samozavedanjem, kajti le tako nastane povezanost dveh samozavedanj, ki pridelata skupno podobo. Drugače rečeno, na ta način nastane podoba, ki je nastala po obeh samozavedanjih. Se pravi, ko pade v sredino enotnost dveh samozavedanj, je nastala podoba vzajemno se prepoznavajočih samozavedanj. Na ta način prvo samozavedanje uresniči drugo samozavedanje, kar je početje enega, ki odigra podvojeni pomen. Lahko bi rekli, prvo samozavedanje vidi drugo samozavedanje početi isto. Tako dejaven duh in predpostavljen od samega sebe je enotnost bitja v povzetku samozavedanja, ki se najde v drugem. Zakaj tisto, kar mu nastane iz igre dveh samozavedanj, ni nič drugega kot upodobljena enotnost jaza. Ob tem pa je treba naglasiti tudi to, da si je koristno to igro dveh samozavedanj predstaviti kot igro dveh individuov, kajti enostransko početje bi bilo brez koristi. In nenazadnje, tisto, kar nastane kot rezultat, to nastane po obeh samozavedanjih.
Za nas umetnike je zanimivo, kako intelektualec svoj jaz požene v gibanje. Zgleda da tako, da prvo samozavedanje postavi neposrednost, ta pa spodbudi drugo samozavedanje. Na ta način intelektualec izpeljuje sodelovanje dveh samozavedanj, skozi katerega izmenjuje njihova določila. In tako vidimo, da oba samozavedanja napotujeta eden na drugega. Tisto pa, kar nastane kot enotnost, je rezultat obeh, ki je neka večpomenska sprepletenost.
Torej, kadar ocenjujete kak pridelek intelektualca, poglejte kako on svoj svet ustvari. In če boste dovolj pozorni do posameznih podob, boste zagotovo zaznali, da je njegov predmetni svet zunanje povezan. Hočem reči, intelektualec je velikokrat dejaven kot kak umetnik, pa ni čudno, če je njegov rezultat podoba dveh samozavedanj, ki je nastala kot početje osebe, ki si je svojo podobo izdelala čez podvojeni pomen.