Če kdo meni, da razklano družbo prideluje napačno dojemanje zgodovinskih dogodkov, se moti. Problem je globlji, kot to kaže na površju razklana družba. Zakaj razklanost družbe zrcalijo posamezniki, ki s svojo subjektivno držo in preluknjano zavestjo izpeljujejo moč čistega jaza. Posameznik je tisti, ki svet poenostavlja na pojavni svet čistega jaza. Kar stremi reči, da od svojega prepričanja ne odstopa, ali, sebe si ne odsvoji in postavi kot predmet. Namesto tega izpeljuje stališča jaza kot tegale jaza. Pri tem je zaznati to, da stališča jaza uveljavlja zlasti izobraženec, ki bi naj znal brzdati subjektivnost in delovati po pameti božji. A kot v medijih odmetava vednost kot jaz, sveta ne ustvarja, ker verjame v moč čistega jaza in abstraktno vedenje. In tako vidimo, da posameznik ne izpolni sebe kot duha, saj izpeljuje subjektivno nastrojenost in samovoljna stališča. Hočem reči, svojo subjektivno prepričanost ima za resnično, ker verjame, da lahko resničnost najde kar v sebi. A to enostavno ne gre, kajti resnični svet je mogoče doseči, če ga ustvariš. Posameznik pa tega ni sposoben, ker se pusti voditi čistemu jazu, ki ima izpolnitev zunaj sebe ali celo v nasprotnikih. Zakaj čisti jaz se vznemirja s čisto vednostjo, brezpredmetnim govoričenjem in interesi. Interes je v govorici posameznika povsod navzoč, ker se ni sposoben brzdati. Hočem reči, posameznik ni sposoben ustvarjati svet, zato hvali čisto vednost jaza, samovoljna stališča in svoj interes.
Posameznik bi naj bil sposoben samega sebe odsvojiti in svoje sebstvo postaviti kot predmet. Kajti nič ni bolj pomembnega kot to, da je posameznik dejaven svobodno in da svoj svet ustvari. Potemtakem je ustvarjeni svet tisti, ki posameznika izpolni, ne pa kako osebno nagnjenje ali celo maščevanje, ki ga danes posameznik odseva v medijih z govornimi dejanji, v katerih odigra čisti jaz kak možen svet. Tako daje videz, kot da ne ve, da je človek na sebi duh. Tisto, kar združuje in povezuje ljudi je ustvarjeni svet, ne pa možni svetovi ali kake misli izražene v številkah, ki so abstrakcija od čutne gotovosti. Pa je izražanje osebnih stališč in strasti nemoč posameznika, ki ne dojema, da je nujno svet ustvarjati, ne pa hvaličiti čisti jaz in njegove interese.
Najsilovitejši razbijač sožitja družbe je čisti jaz, individuum brez izpolnitve. Ta namreč skladnih medsebojnih odnosov ne ustvarja, ker je ujet v pojavnost. Posameznik, ki ne premaga nasprotja zavesti, resničnega sveta ne ustvari, pa je jasno, da operira s pojavnim svetom. Potemtakem tudi svojega sebstva ne odpravi in sploh ničesar ne naredi za to, da bi bil dejaven kot duh. Zakaj svet je nujno ustvariti na sebi, da bi duh sebe izpolnil v postajanju. Ker pa posameznik sveta ne postavi, tudi odnosa do sebe ne vzpostavi. Potemtakem uveljavlja vednost kot tako in operira kot čisti jaz s pojavnim svetom.
Kako naj posameznik ustvarja svet, če pa ni dejaven tako, da odpravi svoje vedenje in ga postavi kot predmet. Se pravi, niti najmanjše možnosti nima, da vzpostavi svoje vedenje kot svet v njegovi ustvarjeni podobi, ki je postavljen odnos do sebe. Brez postavljenega odnosa s seboj ne pridela ustvarjenega sveta, zato operira v medijih s pojavnim svetom in interesi, s katerimi odkriva, da ga zanimajo samo interesi in možni svetovi, ki jih najde v sebi.
Kako naj posameznik pridela dejanski svet, če pa povsod hvali čisto vednost kot jaz. Kako naj bo dejaven v korist skladnih medsebojnih odnosov, če pa daje prednost čistemu jazu in osebnemu prepričanju. Čista vednost kot jaz izpoveduje samo to, da je za njega izražena moč jaza najbolj pomembna. Potemtakem čisti jaz največ prispeva k razklanosti družbe, saj hvali učinkovanje s seboj, skladnih medsebojnih odnosov družbe pa ne.