Ali je tu čas subjektivnega idealizma?

Written by Jože Požar on 25 avgusta, 2013 – 6:33 dop -

         Ko se sprašujem, ali je tu čas vrenja subjektivnega idealizma, doživim v mislih abstraktno podobo, ki je nedoločna predstava ali drugo kot jaz. Torej nekaj, kar duh odpusti od sebe ali izreče in je oblika v abstrakcije razsutega čistega sveta, ki prehaja ali pa tudi ne v kako drugo individualno prepričanje. Duh kot da želi zatrditi, da je odpuščanje njegovega naravnega sebstva nekakšen enostranski idealizem, s katerim si zagotoviš samega sebe ali tisto drugo kot čisti jaz. Tako da odpuščanje sebstva osebe ni nobena postavljena predmetnost, ampak zagotovost samega sebe kot predstavljena čista zavest, ki eksistira za druge. Hegel v Fenomenologiji duha zapiše, da je njegova reč čisti jaz, da je v neskončni sodbi reč odpravljena tako, da na sebi ni nič; pomen ima le prek jaza in njegovega odnosa do reči. In kar je tukaj še posebej zanimivo, je čista zavest, ki s svojo odsvojitvijo postavi reč kot sebe samo, izreka le neko čutno zagotovost, ki je obča sebevednost v nasprotju.
 
Oseben-idealizem

Jaz imam zagotovost v nasprotju, v bivanju čistega jaza, ki ostane sebi enak; jaz sebe zrem kot enostavno vedenje sebstva v drugem. 

 
         Da duh uveljavlja sebstvo osebe in si krajša poti z idealiziranjem naravnega sebstva, ni nič neobičajnega. Kajti njegovo naravno sebstvo mu nenehno zapoveduje, da je odtujitev sebstva osebe dejanskost, ki je njegovo vedenje, s katerim si on lahko pridela celo dva svetova. Enega dejanskega in drugega, ki ga sam zgradi nad dejanskim in je tisti neki umni svet. Duh je prepričan, da je možno doseči odličen izraz le na ta način, da si samega sebe zagotovi z neko obliko abstraktnega vedenja, ki jo nadaljuje in realizira kot kako čisto resnico, kot bivanje sebstva osebe. Se pravi, z onim prvim svetom, ki je oblikovan kot kaka formirana reklama, postavi pogoj za to, da lahko začne pridelovati tisto čisto osebno podobo, s katero idealizira zgolj svojo osebnost. Na ta način je on zrta resnica njega samega, to je on, ki se prepušča drugim. S tem, ko je premagana neposredna dejanskost, ki je kot kvaliteta naravno sebstvo osebe, s tem je je predočena čista resnica sebstva osebe

         Oseben idealizem, katerega podlaga je izmenjava vedenja s samim seboj, kot neko nadaljevanje zagotavljanja sebevednosti, se začenja brez določno postavljene predmetne substance; oseba ima svojo prosto izpolnitev zunaj sebe. Gibanje naravnega sebstva postavi abstrakcijo osebe kot neposredno dejanskost. To aktivira verujočo zavest, ki pa ne vzpostavi notrine sebstva kot njeno sebienakost. Oseba ima svojo izpolnitev zunaj sebe in prek svojega čistega sebstva udejanja svoj svet. To je svet določen kot negativnost ali kot neko ravnanje. S tem si duh pridela oblikovno izsebstvo, ki je abstrakcija kot oblika predstavitve osebe. Naj naglasim, kar osebni idealizem pridela, to ne nastane z odpravljeno in vzpostavljeno notrino sebstva, ampak kot čisto vedenje, ki je substanca osebe. Tisto oblikovno kot neka uresničena podoba, je verujoča zavest ali izražena enostavna določenost. Duh realizira sebe kot svojo neenakost; kot sebstvo osebe, ki je neka brez duhovna bit ali zavest občega.


Posted in Abstraktno mišljenje | No Comments »

Post a Comment