Ali na filozofijo odločilno vpliva rezonersko mišljenje

Written by Jože Požar on 13 avgusta, 2017 – 6:40 dop -

Da je Heglov Sistem vede miselno opazovanje pojma filozofije in tako najvišji način razumevanja absolutne ideje, postane jasno, če filozofu uspe doumeti Sistem vede kot celoto. O Heglovi filozofiji se danes ne beseduje kot o Sistemu vede, ampak kot o filozofiji, ki jo je vredno prebirati. Še več, filozof, ki se je namenil kaj določnega povedati o Heglovi filozofiji, Sistem vede sploh ne omenja, kaj šele da bi kaj povedal o njem. Navadno se Heglovo filozofijo obravnava plehko, pomanjkljivo ali površno. Skratka, o Heglovi filozofiji se beseduje vnanje in v enačenju z drugimi filozofi.

Naj tukaj omenim, da do danes še nisem naletel na govorico filozofa, ki bi kaj konkretnega razodela o Heglovi filozofiji. Namreč filozof, ki kaj primernega pove o Heglovi filozofiji, se običajno giblje na površju in omenja le neke zunanje okoliščine, bistvo Heglove filozofije pa pušča ob strani. Tako daje videz, kot da Heglova filozofija ni nič odločilnega, ampak je filozofija kot vsaka druga filozofija. Hočem reči, namesto da kaj središčnega pove o Sistemu vede, kroži okrog Heglovih del in tako ustvarja videz, da Heglov Sistem vede sploh ne obstaja. S tem pa filozof odseva tudi to, da ga bistvo filozofije ne vznemirja. Pa se tako njegov napor konča z krčenjem Heglove filozofije na rezonersko mišljenje in raztresenost vsebine, ki pa seveda ne izžareva bistvenosti Heglove filozofije.
 

Filozof, ki rezonira z mislimi sem ter tja, predstavi svojo nadarjenost kot domišljavi modrijan, pri tem pa doživi le neko čislanje duha. Takšno prizadevanje kaže, da mu ne gre za gibanje predmetne substance, ampak za to, da predstavi čisto vednost kot jaz ali določenost jaza. Tako ostane ujet v pojavni svet, kajti tisto drugo je jaz sam, ki pušča za seboj zgolj spremenljivost.
 
Filozof, ki je dejaven tako, da ne izhaja iz obstoja ali postavljenega elementa vedenja, si svojega vedenja ne odsvoji, s tem pa se tudi ne postavi v odnos proti sebi in predmetu. Ta je namreč ravno tisti odnos, ki ga filozof Hegel razvije v prvem delu Sistema vede, kajti to je gibanje odsvojitve, s katerim duh vzpostavi svoje vedenje kot predmet. Na ta način doseže čisti dojem predmetne substance in se kot duh sploh vzpostavi. S tem izpolni to, da bo v izpeljevanju besedoval o določni predmetni substanci. Kajti ko filozof zgolj odrine vedenje od sebe, je dejaven prosto, vsebina pa je vezana na sebstvo. Potem se tudi ne odsvoji in odnosa proti sebi ne vzpostavi. Tedaj pač idealizira svoje vedenje, s katerim ničesar ne odpravi, ampak zgolj izreka vedenje, ki ga poljubno zunanje veže in razvezuje. Rečeno še drugače, duh, ki prosto odmetava svoje vedenje, obstane v pojavnem svetu.

Naj spomnim, Hegel je zapisal, da je napočil čas za vzdig filozofije v vedo. In tega se danes ne spoštuje. Zakaj ne, zato, ker filozof na eni strani zgolj sprejema filozofsko vedenje, ki je slučajno izbrano, na drugi strani pa hrepeni po tem, da to isto vedenje posreduje. To pa pomeni, da je prosto dejaven in da ne izhaja iz popolne dejanskosti. Namesto dejanskosti podarja produkte rezonerskega mišljenja, ki hvaliči njegov čisti jaz in subjektivno vednost. Tako ustvarja videz, kot da filozofija ne zmore vzpostavljati odnosa do sebe na način metode ali elementa vedenja, s tem pa do predmetne substance in čistega pojma.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ali na filozofijo odločilno vpliva rezonersko mišljenje

Sorry, comments for this entry are closed at this time.