Da je demokracija v najhujši krizi, to misel je verjetno izjavila liberalna nadarjenost, ki demokracijo dojema kot svobodomiselnost brez meja, ta premaga vsako subjektivnost. Liberalni duh namreč prideluje čisti svet kot gibanje enostranske zamisli, ki vodi čez in v nadčutni svet, kjer se svet razvleče v stotere svetove. To je svet brez omejitve, ki ni vezan na nobeno končnost, ampak se nadaljuje in prosto prehaja v številne druge svetove.
V krizi ni demokracija, ampak duh, ki je nedosledno dejaven in ni voljan vzpostavljati demokracije na način obče ideje. Zakaj tista dejavnost, ko se duh preganja z lasnimi interesi in preračunavanjem dobička, ne predpostavlja sveta kot vzpostavljene obče ideje, ampak zgolj kot svet, ki se nadaljuje v posebnosti, katerih določni svet se izteče v velikost, tj. v števila. Se pravi, tega duha ne zanima obča ideja, ampak denarna sredstva, s katerimi je mogoče premagati lastno subjektivnost. To pa je očitna nedoslednost duha, ki nam pove, da duh samega sebe ne preseže tako, da sebe postavi kot predmet.
Tudi politik bi naj bil dejaven s principom ali na način obče ideje. Zato tiste enostranske dejavnosti, ki ne odpravi stvari in tudi ne vzpostavi njenega čistega dojema, ne gre slaviti, kajti stvar se prosto nadaljuje v nekaj drugega ali v neizpolnjeno abstrakcijo. Takšno prizadevanje ne zadostuje več, ker stvar ne zaživi v obči ideji in politik si samega sebe ne odsvoji. Na ta način politik ne realizira svoje svobode.
Po mojem mnenju demokracija dobro funkcionira. Sicer dostikrat pomanjkljivo, zlasti takrat, ko politika ni dejavna v interesu duha ljudstva ali v interesu obče ideje. Iz tega pa seveda ni mogoče narediti sklepa, da je demokracija v najhujši krizi. Po mojem je v krizi političen duh, ki obče ideje ne spoštuje, ker ne sledi zahtevam časa in duhu ljudstva, ki želi svoje ideje uresničevati. In ne le to, političen duh se nenehno ukvarja z denarnimi sredstvi, ki razveljavijo občo idejo, v kateri je vsebovano bistvo. Se pravi, ko političen duh ne realizira interesa duha ljudstva ali konkretne obče ideje, je to znamenje, da se je ukvarjal sam s seboj. In to se odseva navadno takrat, ko je dejaven zunanje ali na način fiksiranja številk.
V čem je stvar? V tem, da političen duh spregleduje odnos do samega sebe, s tem pa odnos do predmeta, tj. do obče ideje. Svet je namreč najprej enostavno sebstvo, torej bivajoči duh kot postavljeno sebstvo. To nam pove, da bi naj duh izhajal iz sebe, tj. iz svoje odsvojitve, s katero najprej odpravi svoje vedenje in se postavi kot predmet. Kajti kot je danes mogoče zaznati, političen duh velikokrat izpoveduje, da je dejaven nepopolno ali tako, da spregleduje duha ljudstva in da na drugi strani streže interesu, ki ni interes duha ljudstva.
Ko stvar ni izpeljana in uresničena kot obča ideja, duh uresničuje le abstrakcijo od čutne raznolikosti ali posamezni interes. In to se dogaja takrat, ko išče rešitve v sebi in v tistih praznih številkah, ki pobijejo vsako idejo. In vse to zaradi tega, ker duh verjame v števila, ki da lahko izrazijo takojšnjo resničnost. To pa ni spoznanje stvari kot nečesa, kar je in obstaja, ampak dejavnost duha čez števila, ki uveljavljajo samo neobjektivnost.
Naj strnem, demokracija ni v nikakršni krizi, je pa v krizi duh, ki abstraktno stvarnost reducira na številčne abstrakcije ali izračune, ki nastopajo v ugledu obče ideje.