Beg iz neposredne dejanskosti

Written by Jože Požar on 11 avgusta, 2013 – 6:09 dop -

         Filozof G. W. F. Hegel v Fenomenologiji duha (v poglavju Sebi odtujeni duh), opredeli svet sebi odtujenega duha. Naj njegovo razlago na kratko obnovim: Duh si pridela dva svetova, prvi je svet njegove odtujitve ali dejanski svet, drugi pa je svet dvigajoč se nad prvim. Na ta način nastaneta zavesti dva razpadla svetova: eden neposredne dejanskosti in drugi, ki je postavljen nasproti. Drugi svet bi se naj odzival na prvi svet in zato ni prost, ampak je druga oblika odtujitve. Ta dva svetova bi naj ustvarila iluzijo, v kateri je drugi svet garancija začetnemu. A v resnici tu ne gre za nobeno postavljeno razmerje svetov, ampak le za dvojno odtujitev zavesti. V bistvu gre za aktivnosti duha, ki ima svojo dejanskost po veri v omiko. Individualnost se omika v to, kar je na sebi: več omike si odtuji, več dejanskosti ima. Izpolnjena čista zavest je torej element v katerega se dvigne duh. Je pa to tudi element vere in dojema, v katerem nastopata hkrati drug z drugim; eden eksistira le v nasprotju z drugim.
 
Teoretik-in-kustos

Ali ni dejavnost duha reducirana zgolj na odsvojitev osebnosti?

 
         Če pogledamo konkretno dejavnost duha in obliko odtujitve, vidimo, da čisti svet zavesti razpade na podvojenega. Na primer, poročanje kulturnika o sodobni umetniški razstavi, se običajno začne na ta način, da si kulturnik najprej odtuji neko neposredno dejanskost, ki je kot dejanskost njegovo vedenje. Kulturnik na začetek sporočanja postavi neko neposredno obliko vedenja, ki je njegovo razgrnjeno naravno sebstvo, ki je zrta čista zagotovost njega samega. Ta nastali svet je njegovo zaobjemajoče naravno sebstvo. Kulturnik začne sporočanje s čistim vedenjem, ki ga dokonča z onim odtujenim nasprotjem, ki je natanko vzeto beg iz neposredne dejanskosti, istočasno pa dvig njegove čiste zavesti v odtujeno predstavo. Podobno je dejaven tudi politik, on neposredno dejanskost odpušča s ciljem, da si odsvoji svojo osebnost. Politik najprej postavi neposredno eksistenco, nato pa z ločenim svetom oceni predpostavljeno bivanje. Skratka, ni ga na tem svetu politika, ki ne bi svojega naravnega sebstva ali tiste neposredne dejanskosti izpopolnil z begom v nasprotje, s katerim si odsvoji predvsem svojo osebnost.

         Utrditev neposredne dejanskosti skozi beg v nasprotje, je pravzaprav njegova goljufija. Goljufija je v tem, da čez posamezne misli ali z odtujitvijo nasprotja predstavi svojo navidezno moč. Zakaj on potrebuje nasprotje zgolj za to, da z njim uveljavi svojo osebnost. Nasprotje pa je tudi tisto, s katerim pokaže, v kaj verjame in zakaj sploh beg iz neposredne dejanskosti. Razen tega je mogoče v tem begu zaznati še to, da operira kot tisti, ki ima moč nad svojim sebstvom. Kajti tisto, kar mu nastane z ono čisto zavestjo ali nasprotjem, je le neki svet sebi odtujenega duha. To je tista čista vera v omiko, v kateri on zre samega sebe zunaj sebe kot tistega, ki si je odtujil svojo osebnost. To razklanost dveh svetov ne gre razumeti kot kako ustvarjalno dejavnost duha, ampak zgolj kot odsvojitev osebnosti.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment