Beg pred realnostjo

Written by Jože Požar on 21 decembra, 2014 – 7:38 dop -

         V bistvu duh beži pred realnostjo takrat, ko je ne dojema kot predmetno substanco ali kot razvito predmetno realnost, s katero je postavljeno njeno nasprotje kot dejanskost. Duh pa beži pred realnostjo tudi takrat, ko ga preganja čas in bi rad čimprej prišel na cilj. Razlogov za bežanje pred realnostjo ne išče v svoji odsvojitvi, ampak zunaj sebe ali v abstraktnih predstavah, v katerih pa ne eksistira bit predmetne realnosti. Lahko bi rekli, takrat ko duh operira zunaj predmetne realnosti, je dejaven brez principa. Kar pomeni, da je tisto, kar izpelje, le abstrakcija ali podoba čistega jaza, ki je natančneje rečeno, podoba brez silnega sebstva razgrnjenega v obče momente, ki niso nič drugega kot navdušenje jaza.

         Bežanje pred realnostjo se običajno razširi v mnoge abstraktne predstave ali kakšno čisto zrenje, s katerim pa duh odpravi le svoj čisti jaz. Na ta način pa seveda ne pridela nobene čiste dejanskosti, ki pripada neposredni realnosti, ampak le podobo čistega jaza. Podoba čistega jaza pa ni podoba, v kateri bi bivala razvita realnost, ampak je čutna promocija lahkomiselnosti ali neka čista produkcija jaza, ki izreka ekstazo zavesti.
 
Beg-pred-realnostjoResničnost zavesti je sredina, ki združi oba ekstrema. V tej povezanosti duh izkusi zavest kot svojo izvorno naravo.
 
         Beg pred realnostjo pa ima tudi ta pomen, da duh odigra ali nekako predstavi svojo osebnost, ki pa seveda ni nobena popolna realnost. Kar hoče dejati, da je njegova predstava privid, saj neposredna realnost iz katere začenja, ni razvita v dejanskost. Povedano še tako, duh se ne zaveda, da je treba realnost jemati kot popolnost, ki je dejansko vedenje. Kajti, in to je nujno poudariti, vedenje je zavest umnega predmeta; predmet vem le, kolikor jaz v njem vem zase, da sem svoje določilo v njem, »da je to, kar sem jaz, tudi predmet zame,« . . . Se pravi, predmetni element je tisti, ki izreka samozavedanje kot popolno realnost ali kot element vedenja, v katerem neposredna realnost stopi sama sebi nasproti kot čista dejanskost.

         In če se dotaknemo še realnosti kot idealizma, ki izreka njen dojem, potem imamo izraziti, da je um gotovost popolne realnosti, zakaj gotov je sebe kot vse realnosti. Realnost je namreč abstrakcija realnosti, ki je razloček realnosti; zakaj tista neposredna realnost je na sebi ravno to, da je v drugobiti sebi enaka. Kar pa je element vedenja ali gibanje zavesti, ki postavi substanco kot bit. To je torej tisti umni način, ki skozi predmetni element zagotovi, da je predmetna substanca razvita skozi gibanje notrine in tako v svoje nasprotje. Na ta način je predmet vsa navzoča realnost kot razvita bit v podobi abstraktne občosti, ali, na ta način um izpričuje enostavno enotnost samozavedanja kot celovito realnost; zakaj um je gotovost samega sebe kot razvite realnosti, ki je izoblikovani element vedenja.

         Beg pred realnostjo izpoveduje, da duh s tem, ko išče svoje drugo, išče le neko gotovost samega sebe; jaz sem jaz, moj predmet sem jaz. Ta idealizem pa seveda ne predoča predmetne realnosti kot dejanskega sveta, ampak neposredno izreka gotovost jaza.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Beg pred realnostjo

Sorry, comments for this entry are closed at this time.