Bistvo življenja

Written by Jože Požar on 15 aprila, 2012 – 6:55 dop -

         Če vedenje, ki ga jaz odrinem od sebe, vzamem kot izgotovljeno neposredno resničnost, potem to vedenje ni nobena absolutna enotnost pojma in objektivnosti, ampak je to zgolj moje subjektivno vedenje, ki ga jaz najdem v sebi. Potem seveda neposredna resničnost ni nobena prava resničnost, ampak nekaj povsem abstraktno negativnega. Vedenje, ki ni odpravljeno, je abstraktno vedenje ali neki predstavljeni subjekt. Zato moram jaz moje vedenje najprej postaviti kot čisto vedenje ali kot drugo, ki je razdvajanje v istoimensko. Tu na začetku, kjer jaz odrinem vedenje od sebe, gre za to, da jaz notrino sebstva razdvojim ali jo nadaljujem v njeno nasprotje ali drugo, ki je enostavna neskončnost. Na ta način jaz postavim predmetni element, ki je čisto vedenje sebstva o sebi. Odsvojim si obliko čistega vedenja, ki je kot razloček od mene moj notranji razloček. Hegel zapiše, da je ta enostavna neskončnost ali čisti dojem, tisto enostavno bistvo življenja, duša sveta ali obča kri.
 

Raziskuješ Hegla? Veš, tista narava abstraktne osebe je najprej neka prepoznavnost osebe ali njena negacija. Prek nje hipster sebe povzdigne v čisto bivanje.


         Razdvajanje notrine kot mojega sebstva, bi torej bilo tisto, kar vzpostavi predmetni element ali momente čistega vedenja v obliki podob zavesti. Se pravi, jaz se odrinem od sebe in sem na ta način svoje notranje nasprotje, tisto istoimensko ali čisto vedenje sebstva o sebi. Jaz sem svoj enostavni dojem, ki je vedenje početja sebstva v meni. In zato je potrebno poudariti, da pomeni imeti kaj kot predmet pred seboj, biti seznanjen z dejstvom, da je sebstvo kot čisto sebstvo samemu sebi enako vedenje, se pravi, v svoji drugobiti obdržati enakost s seboj.

         Bistvo življenja je torej to odpuščanje mene iz oblike svojega sebstva. Jaz imam vedenje in tega vedenja ne smem jemati kot kako izgotovljeno resnico. Za to da bi moje vedenje imelo kako vrednost pojma, si morata dojem in predmet eden drugemu ustrezati. Namreč, jaz nisem zgolj nekaj abstraktnega, ampak gibanje in proces odpravljanja svojega naravnega sebstva. In moje bivanje je to, da imam samega sebe za predmet.

         In če sedaj postavim vprašanje, kje se potem začenja tista logičnost, potem moram dejati, da s predmetnim elementom, torej tam, kjer jaz od sebe odrinem svoje naravno sebstvo in ga postavim kot postavljeno čisto sebstvo. To je začetek vedenja v nastajanju, kjer moje vedenje stopi sebi nasproti kot enostavna neskončnost ali kot postavljeni čisti dojem. On je bistvo življenja ali duša sveta, v katerem je seveda zajeta abstraktna bit.

         Torej, najprej si moram jaz samega sebe odsvojiti in se postaviti kot čisti dojem, ki je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi ali vedenje v svojem nastajanju. Namreč tisto, kar danes očitno ven štrli na površju tega našega sveta, so posamezne misli in posredno znanje, v katerem ni mogoče zaznati nobene stvari. Manjka stvar. Do stvari pa se ne da priti čez uveljavljanje svojega abstraktnega vedenja in kategorij, in to vedenje se danes brani, ampak s postavitvijo čistega dojema in s predmetno notranjo nujnostjo.


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Post a Comment