Duh, ki povzdiguje predočeno neposrednost ali nekaj končnega, ki ne prehaja v proti postajanje ali drugo, ima za svoj predmet prikazujoče se vedenje. Se pravi za podlago ima fiksno sebstvo ali nekaj, kar je odrinil od sebe in je njegovo vedenje. To je duh, ki svojega vedenja ne vzpostavi kot predmet, ampak se zadovoljil s prikazujočim vedenjem, ki je njegov dovršeni svet.
In potem abstraktni razum naredi zunanje razločke snovi, kajti le tako je predmet odpravljen v neki obseg razločkov, ki eden poleg drugega eksistirajo ločeno. In to je tisto početje abstraktnega razuma, ki se ga danes na veliko hvali zlasti zaradi tega, ker je to dejavnost individua, ki izpelje moč pojma sploh, kajti razum je čisti jaz sploh. To je torej svet razuma, ki iztakne, da duh ni dejaven tako, da svoj predmet postavi in ga v osnovi določi kot razvito predmetno substanco, ki je dosegla svoje drugo ali proti postajanje. Tisto torej, kar je razum kot mišljenje, to je čisti jaz sploh, to je le neposrednost izgubljena v razločke; nekakšen mirujoči svet, ki ga duh ni premagal, ker je dejaven na ravni abstraktnega razuma, tj. čiste sebe vednosti, ki jo podarja kot ne dojeti predmet.
Filozof Hegel zapiše: »pojem kot ga vzame razum, ostane na koncu le prazna abstrakcija nedoločene biti«. Povzemam Heglovo razlago, v kateri pravi, da razum vztraja v tavtološkem gibanju in pri mirni enotnosti svojega predmeta. In tako vtem ko izreka nekaj razločevalnega od že rečenega, ponavlja isto. Se pravi na stvari ne nastane nič novega, ker je to gibanje razuma; zakaj to gibanje je neposredno nasprotje samega sebe. Nasprotje pa je neki razloček, ki ni noben razloček. Naj tukaj dodam še razlago razumnosti: razumnost je postajanje, in kot to postajanje je umnost. Kar pove, da dejavnost razuma, ki ne doseže postajanja, ni nič umnega. Pa je odličnost, ki gre abstraktnemu razumu in razločkom, neko nabuhlo prizadevanje.
Bolj zunanje je dejaven razum, bolj je njegov predmet razsut v razločke, s tem pa v snov, ki ni dosegla svojega bistva. Bistvo je namreč razpršeno in sploh ni notranje povezano v svojih momentih. Kar pove, da duh ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance in njenega postajanja. Postajanje je namreč element vedenja, v katerem doseže substanca svojo določenost v osnovi ali temelju. Kajti to je določenost, v kateri substanca doseže tudi svojo razdvojitev na način proti postajanja.
To, da duh ni dejaven v načinu postajanja, to pomeni, da za mišljenje ne obstaja tisto neskončno in resnično. Za njega obstaja zgolj neko spoznavanje razsutega sveta v razločke, ki je napredovanje od pogojenega do pogojenega. Vsebina je končna in je kategorija, ki ni nič drugega kot čista stvar kot gotovost samega sebe, ki ni dosegla sebi enakosti v proti postajanju. To mišljenje obstane pri razločkih, ki so med seboj ločeni. Razum namreč vztraja pri enotnosti predmeta, kajti gibanje pade v njega in sploh ne v predmet. Zaradi tega je to gibanje razuma le neko pojasnjevanje razsutih razločkov, v katerih najde veliko zadovoljstva, saj zavest uživa samo sebe v tistem, kar izreka in je abstraktni svet kot mrtvi produkt izražene sile razuma.
Sicer pa spoznavanje sestoji v tem, da razrešuje konkretno neposrednost tako, da jo realizira na način razločkov, ki jih zunanje veže med seboj v predstave o spoznavanju. To je tisto gibanje razuma, ko neposrednost stoji na eni strani, nasprotje pa na drugi strani. Oba sta med seboj ločena in je tisto, kar je nasprotje, le neki abstraktni razloček, ki je kot svet, v abstrakcije razblinjena snov. Razum izpelje gibanje samega sebe kot pojasnjevanje razločkov, ki pa ne pojasnijo ničesar.
Zaznavajoči razum v zaznavanju ni nič drugega kot igra abstrakcij. To je tisto početje zaznavajoče zavesti, ki daje videz, kot da se giblje v neodvisni resničnosti. Tu najde kako določenost, njej nasproti pa kako drugo določenost, tako da tisto, kar na eni strani trdi, da je resnično, to je na drugi strani neresnično. In tako pridela mnoge vnanje določenosti, ki pa niso določenosti stvari, ampak le početje zavesti. Tako da gibanje razuma ni gibanje predmetne substance, ampak le neko gibanje, s katerim naredi nasprotje samega sebe, ki so razločki istoimenskega.