Častimo igro abstraktnega razuma, ne pa čisti dojem mišljenja

Written by Jože Požar on 9 februarja, 2014 – 8:14 dop -

         Danes poveličujemo osebnost, najvišjo stopnjo izobrazbe in abstraktni razum, ki v medijih nastopa kot predstavnik čistega vedenja, s katerim je mogoče oblikovati le kak element vere ali prepričanje; in vse to ne glede na to, da se abstraktni razum pogosto obnaša kot čisti um, ki si samega sebe zagotovi prek čiste abstrakcije realnosti. Zato v dejanskem svetu ne pridemo dalje od abstraktne realnosti in subjektivnega znanja. Kajti prav sebe-vednost izpoveduje duh, ki operira v javnosti kot osebnost in z avtoriteto vedenja kot takega; do povezanosti čistega dojema in realnosti pa ne kaže nobene naklonjenosti. Ob tem pa ne gre prezreti še dejstva, da duh ne izhaja iz določne neposrednosti in da abstraktne realnosti ne poskuša premagati. Po mojem mnenju bi morali slaviti moč duha in predvsem tisto gibanje predmetne substance, ki bi jo naj duh odpravil in postavil kot čisti dojem mišljenja.
 
Abstraktni-razum

V zaznavanju je razum zgolj igra abstrakcij

 
         Tisto očitno in vsakič znova pokazano dejstvo, ki izpoveduje produkcijo abstraktnega razuma, je čista abstraktna realnost, ki je čisto vedenje ali sebstvo zavesti. Abstraktni razum največkrat uveljavlja vedenje kot tako, ki ga sortira in med seboj ločuje, da ne bi nastal videz, da prideluje kake prevare ali slepila. Njegov smoter namreč ni v tem, da vzpostavi obče momente predmetne substance, ampak edinole to, da razkaže tiste neke čiste zunanjosti, ki so čiste abstrakcije realnosti. S tem da duh čisto abstraktno realnost obogati s kako posebnostjo, ki bi naj učinkovala kot kaka presežena dejanskost. A v resnici abstraktni razum zgolj dopolnjuje ali razširja abstraktno realnost.

         Zavesti, ki je neposredno nastopala kot abstraktni razum, sem prisluhnil v eni od radijskih oddaj tretjega programa Ars, kjer bi naj bilo govora o možganih. V oddaji so sodelovali nevrolog, psiholog in filozof. Vsak od njih je bil aktiven kot duh, ki je sebstvo zavesti izpovedoval kot čisto vedenje, ki je možgane dokončalo kot čisti um. Tako da so možgani bili predstavljeni kot nekakšen um in sploh ne kot človeški organ. Videz je bil že tak, kot da je oddaja namenjena čistemu umu, kajti možgani in um (tako nevrolog) sta dve strani istega kovanca. Gostom oddaje je bilo skupno to, da s svojega področja niso delovali kot poznavalci predmeta, ampak kot abstraktni razum, ki je razgrnil tiste neke posamezne svetove, ki bi naj odkrili, kaj to tam v možganih počenja um. Človek bi pričakoval, da bo nevrolog vzpostavil možgane kot organ, da bo psiholog razvil zavest v samozavedanje, in da bo filozof kaj pozitivnega izpeljal o duhu in omenil vsaj to, da uma in duha ne gre enačiti z možgani.

         Dejstvo je, da duh sebstva kot takega zaenkrat še ne odpravi kot obstoj bivanja sebi enakosti. Zato bi bilo dobro, če bi se vprašal, zakaj resničnega ne pojmuje kot substanco. Ampak kaj bi s tem, saj pa je dejaven kot subjekt na ravni abstraktnega razuma, ki sestavlja sebstvo zavesti v svobodno samozavedanje ali čiste abstraktne realnosti.


Posted in Abstraktno mišljenje | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.