Duh in sodoben čas

Piše: Jože Požar : 26 aprila, 2020 – 5:43 dop -

Ne gre sprejeti, da je danes liberalen duh dejaven svobodno in v načinu, saj z odmetavanjem lastnih misli ni mogoče izdelati sveta, ki bi bil resničen. Enako velja za konservativnega duha, saj tudi on ne pride dalje od abstraktne neposrednosti. Zato ne gre sklepati, da političen človek, ki udarja po nasprotnikih in izreka nekakšne abstrakcije vedenja, da je dejaven v interesu predmetne substance in obče ideje. Namreč svet, ki ni izpeljan s principom in ne doseže svoje dejanskosti, ni resničen svet. Če torej liberalen in konservativen duh ne izhajata iz sveta, ki bi bil v svoji osnovi določen predmetni svet, potem je prav, da pogledata, kaj to pred seboj izdelujeta. Tako bosta svojo dejavnost preverila, s tem pa mogoče tudi prišla do spoznanja, da svet ni le abstrakcija vedenja, temveč svet, ki biva ustvarjeno.

Ugasnil je namreč čas, ko se je hvaličil napredek, popustljivost, širokosrčnost in progresivnost. To nedoločno napredovanje ne zadostuje več, kajti svet gre v določenost in mora biti določen na sebi. Pa tisto gnanje duha prek možnosti in kategorije, ne zadostuje več. Tu je zdaj čas, ko je človek stopil v notranjost, torej v sebe, da si svoje vedenje odsvoji in ga postavi kot predmet. In to je bistveno vedeti, da bi lahko dojeli ta čas in odsvojitev duha, ki bi jo naj raziskovali filozofi in sodobna umetnost. Duh je namreč tisti, ki svet dojema iz gibanja in postajanja, pa zato ne gre vztrajati pri starem razumevanju časa, kajti duh bi naj bil dejaven svobodno in s ciljem, da udejanja predmetni svet kot določen na sebi.

 

Da je svet nedoločen, o tem pripoveduje tudi politik, ki se vznemirja z abstrakcijami vedenja, določenost predmetnega sveta pa bojkotira. Zato je njegov svet dostikrat igra vedenja ali izraženo početje zavesti, iz katerega največkrat izpelje raznotere možnosti ali kako praznoverje. To pa je tisti brezmejen svet vedenja samega sebe, ko subjekt izpolni le sebe kot čisto nastrojenost. Na ta način politik predmetnega sveta ne izrazi skozi gibanje, ampak kot izrekanje čiste sebevednosti.

 

Zdaj torej ne gre več za to, da političen človek izdeluje tisti neki svet možnosti, temveč da si svoje vedenje odsvoji in ga postavi kot predmet. Se pravi, naloga duha ni samo v tem, da povzdiguje napredek in brezglavi pohlep denarja, temveč da stopi v notranji svet in da svoje vedenje postavi kot predmet; le tako bo lahko dejaven v interesu predmeta in obče ideje. Kajti zdaj gre zlasti za to, da je dejaven v interesu obče ideje, zakaj obča ideja ima v sebi določilo protipostajanja. Hočem reči, zdaj ne gre samo za napredek in razvoj, temveč za izpeljavo obče ideje, ki jo je treba postaviti v njeni absolutni sovisnosti. To je oblika, ko realnost doseže izpolnitev v svoji dejanskosti ali sebienakosti. Pa je oni svet možnosti, s katerim se hvaliči domiselnost politika, nekakšno zapravljanje časa. Čas namreč narekuje, da je treba spoštovati temelj ali tisto, kar je v osnovi razvejani čisti dojem realnosti. In ne leto, čas zahteva, da politični človek svoje vedenje postavi kot predmet. Kajti le na ta način je mogoče delovati v interesu predmeta in obče ideje. Zakaj brez posredovanja in postajanja predmetnega sveta je svet zgolj abstrakcija vedenja ali tiste neke možnosti, ki jih duh najde v sebi.

Torej, liberalen in konservativen duh morata začeti spoštovati predmetni svet in nehati slaviti abstrakcije vedenja. Zakaj svet ni le abstrakcija vedenja, temveč določen svet v svoji osnovi, katerega resničnost je mogoče izpolniti skozi gibanje in postajanje substance.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Duh in sodoben čas

O abstraktnem blišču izobraženega duha

Piše: Jože Požar : 29 marca, 2020 – 6:24 dop -

Izobražen duh ne premore nobene samokritike, pa čeprav mu abstraktni svet nazaj kaže, da je z abstraktnim vedenjem mogoče izdelati edino kako abstrakcijo jaza. Ali ste že kdaj slišali izobraženega duha, da je izrekel samokritično misel o svojem delovanju? Jaz še ne, to se ne zgodi, pa čeprav njegovi svetovi kažejo, da prideluje nedosledne dosežke in da tisto, kar premaga, nima resnice biti. Kar izpoveduje, da kot dejavni duh podarja nekakšne abstraktne produkcije ali pojavni svet, prav tako slepila, ki so idealitete sebstva.

Ali ste že kdaj slišali kakega izobraženca dejati, da se na mišljenje in logično sovisnost ne spozna. In, ali ste slišali na primer politika izjaviti, da poslanci obče ideje ne spoštujejo, ker jih zanima samo interes političnih strank? In ne nazadnje, ali ste slišali, da je kak politik ocenjeval organiziranost države in razpravljal o odnosu države do sebe in do njenega čistega pojma? Ste pa najbrž slišali politika govoriti o svojem subjektivnem prepričanju in strankarskem programu. Skratka, izobražen duh svojih pomanjkljivostih ne zaznava, ker je prepričan, da je tisti njegov neposredni svet ena sama resničnost.

 

Ves abstraktni blišč izobraženega duha, ki ga on podarja drugim, je njegov čisti pojavni svet, neizpolnjena abstrakcija; ona je in velja, ker izpoveduje neko vedenje in čisto početje zavesti. Zaradi tega izobražen duh ne razmišlja posebej o miselni svobodi, logični sovisnosti, nastajajočem vedenju in tistem, kar je ločevanje predmeta od gotovosti samega sebe. Zakaj tako? Zato, ker mu abstraktno razkošje vedno znova zatrjuje, da se njegov svet sam od sebe razodene kot resničen svet. Pa zato o principu nastajajočega vedenja, postajanju substance in odpuščanju sebe iz oblike svojega sebstva ne modruje.

 

Izobražen duh daje videz, kot da nima nič skupnega z napačnimi odločitvami, pri katerih sodeluje kot razumnik. A njegov svet kaže, da ni dejaven s principom in v interesu stvari, tj. čistega pojma. Še več, marsikje je dejaven samo opisno in kot teoretik, ki svetuje, vendar za svoje svetovanje ni odgovoren, zakaj on je v pojavnem svetu neulovljiv, zato se pri nobenem svetu ne zaustavi. Ob kratkem, tam, kjer je dejaven, je vedno delaven zunanje in sploh ne tako, da bi bil na sebi odgovoren za svet, ki ga pridela. In to velja tudi za tistega duha, ki danes nastopa v medijih in komentira dogodke ter podarja abstrakcije vedenja. Pri tem pa je zanimivo zlasti to, da poklanja zgolj abstraktne zagotovosti jaza, s katerimi naredi lep videz o sebi. Tako da njegovi medijski nastopi govorijo o tem, da abstraktnega vedenja ne premaga, ampak da idealizira svojo izobrazbo in sebstvo. Zato ni čudno, če se nenehno vznemirja z idealnim svetom, ki ga ne poskuša premagati, ker je to njegov resnični svet vedenja, v katerega se običajno razgubi z namenom, ker se v njem dobro počuti.

Da izobražen duh ne napreduje, o tem govori tudi razkošen svet, v katerem ni zaznati gibanja predmetnega substance. In to se manifestira vedno znova tedaj, ko gre za kak pojem, ki ga je nujno razviti v čisti dojem, a ga ne, ker velja prepričanje. Zakaj duh je prepričan, da spoznavanje nima nič skupnega z notranjo nujnostjo, niti z življenjem predmeta, ampak samo z izobrazbo. Zato hvaliči kombinacije vedenja in pojavni svet, raziskovanje in spoznavno zrenje, s katerim mu uspe razgraditi svet, vendar ne način čistega pojma. Tega se boji kot hudič križa, saj je to področje nastajajočega vedenja, ki ga on prezira, ker ga pojavni svet in gibanje določanja ter odsvojitev sploh ne zanimata.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O abstraktnem blišču izobraženega duha

Razmišljanje filozofa Hegla o interesu

Piše: Jože Požar : 15 marca, 2020 – 7:08 dop -

Filozof G. W. F. Hegel v delu z naslovom Um v zgodovini, razmišlja o interesu. Partikularni interes je danes pričujoč vsepovsod tam, kjer obstajajo nasprotja v družbi. Zato se mi zdi primerno, da del razmišljanja o interesu objavim. S tem bo bralcu osvetljen interes, ki ga filozof imenuje strast, kolikor se individualnost položi v kak predmet.

»Zakoni, principi ne žive, ne veljajo neposredno po samih sebi. Dejavnost, ki jih uveljavlja in jim daje bivanje, je človekova potreba, gon, in dalje, njegovo nagnjenje in strast. Da nekaj spravim do dejanja in do bivanja, mi mora do tistega kaj biti; jaz moram biti pri tem, z izvršitvijo se hočem jaz zadovoljiti, – biti mora moj interes. Saj interesse pomeni »biti v tem, pri tem«; smoter, za katerega naj bom jaz dejaven, mora na kakršenkoli način biti tudi moj smoter; jaz moram pri tem obenem zadovoljiti moj smoter, dasiravno ima smoter, za katerega sem dejaven, še mnoge druge strani, po katerih se me nič ne tiče. To je ta neskončna pravica subjekta, drugi bistveni moment svobode, da se subjekt sam najde zadovoljnega v kaki dejavnosti, delu; in če naj se ljudje za kaj interesirajo, morajo pri tem moči biti dejavni, tj. pri kakem interesu zahtevajo svoj lastni interes, hočejo same sebe imeti v tem in najti v tem svoje lastno samoobčutje.

 

V demokraciji gre za oblikovanje umnega, ne pa za uveljavljanje posameznih interesov. Pomembno je zlasti to, da je svoboda določena s čistim dojemom in da demokracija nima za princip subjektivne volje, temveč uvid obče volje. Zakaj najboljša demokracija je tista, v kateri vlada tisto obče, ki udejanja svobodo in religijo ljudstva. Zato so one delitve na nasprotja ali ideologije, neproduktivna dejavnost abstraktnega razuma, ki povzdiguje interese in strasti. Interes namreč izključuje občo voljo ali tisto dejansko obče, ki je duhovna substanca razvita v njeni osnovi.

 

Pri tem se je treba izogniti nekemu nesporazumu: graja se, v slabšalnem smislu se po pravici reče za kak individuum, da je nasploh zainteresiran, – zainteresiran je rečeno zase – tj. zasleduje le svojo privatno ugodnost, tj. to privatno ugodnost izolirano, le svojo stvar, brez nastrojenosti za obči smoter, v priložnosti, ko gre za le-tega, zasleduje le onega svojega, deloma tudi proti onemu (občemu), z njegovo krnitvijo, na njegovo škodo, z njegovim žrtvovanjem. Nekako v nasprotju z dostojnostjo češ, hočem zadovoljiti mojega duha in sem trdovraten pri tem. A kdor je dejaven za kako stvar, ta ni le zainteresiran nasploh, temveč zainteresiran pri tem: – jezik ta razloček pravilno izraža. Zatorej se ne zgodi nič, nič se ne izvrši, ne da bi individui, ki so pri tem dejavni, zadovoljili tudi sebe; – sebe: oni so partikularni, tj. oni imajo posebne, sebi svojstvene, dasi z drugimi skupne, potrebe, gone, – torej iste kot drugi, take, ki se po vsebini od potreb, gonov drugih ne razločujejo; – interese sploh: med temi interesi ni le interes lastne potrebe in volje, temveč tudi interes lastnega uvida, prepričanja, ali vsaj smatranja, mnenja; če je drugače že zbujena potreba rezoniranja, razuma, uma. Tedaj ljudje zahtevajo tudi, če naj bodo dejavni za kako stvar, da jim ta stvar tudi ustreza, sploh, da s svojim mnenjem, prepričanjem, pa naj bo o dobrosti stvari, njeni pravici, koristnosti, ugodnosti zanje itn., so zraven. To je posebno neki bistven moment našega časa, ko ljudje niso več tolikanj pritegnjeni k čemu po zanašanju in avtoriteti, temveč s svojim lastnim razumom, po samostojnem prepričanju in smatranju hočejo posvetiti kaki stvari delež svoje dejavnosti. Dandanašnji so privatni interesi povezani z občim.«


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Razmišljanje filozofa Hegla o interesu

Človek v zrelih letih

Piše: Jože Požar : 8 marca, 2020 – 7:28 dop -

Pride čas, ko se človek ustavi in povpraša, ali sem dejaven s ciljem in dovolj kreativno. Pri tem pa lahko odkrije, da sicer veliko modruje ali razglablja, da pa ne ustvari pristnih rezultatov. In to vse zaradi tega, ker se prepušča onemu nagnjenju in prepričanju, ne da bi s svojo lastno mislijo prideloval svet in ga premagal. Zakaj človek bi se naj zbral na sebi in deloval kot duh, še posebej tedaj, ko hoče kako predstavo povzdigniti v njen čisti dojem. Da bi torej bil kreativen, mora biti dejaven v interesu predmetne substance.

Tudi jaz se tu in tam ustavim, in to tedaj, ko se prikaže kaka nova zasnova in bi jo rad dobro predstavil. Sicer pa sem zakorakal v zrela leta, ki me pogosto opomnijo, da si moram vsak dan samega sebe odsvojiti, če želim ostati svoboden. Je pa res, da vedno najdem kaj, kar je gibanje notranjega sveta in bi ga rad do nadrobnosti dojel. Na primer, eno poglavje v Heglovi fenomenologiji nosi naslov »Samega sebe zagotovi duh. Moralnost«. To poglavje zahteva, da ga človek najprej dobro dojame, da bi mu postalo jasno, o čem filozof razmišlja in kaj pravzaprav odkriva in razjasnjuje. In ne le to, za tem poglavjem sledi zadnje poglavje, ki nosi naslov »Vest. Lepa duša, zlo in njegovo odpuščanje«. Zame je to težji del Heglove filozofije, saj je to svet sebstva vesti, notranje gibanje samega sebe zagotovega duha ali tisto čisto notranje vedenje, ko oseba velja kot oblika prepričanja. Če imate pri roki Heglov prvi del sistema vede ali Fenomenologijo duha, preberite navedeno poglavje in videli boste, kako nasičeno svet teče, ko filozof misli sebstvo vesti skozi dosledno gibanje.

 

Potovanje skozi čas je gibanje duha in njegovo vračanje v sebe. Duh je torej obča sebevednost v nasprotju. Zato je nujno duha dojeti iz postajanja in vračanja v sebe. K izpolnitvi duhovnega bistva spada absolutni dojem, kajti človek je bivajoči duh v obliki predmetnosti za zavest, v kateri zre gibanje substance. Zaradi tega bi naj bil dejaven s smotrom, da dospe do vedenja samega sebe. Zakaj najvišja svoboda (tako filozof Hegel) je po svojem dojemu vedenje o sebi.

 

V zrelih letih bi naj bil človek ravno tako produktiven, če to seveda želi. Pomembno je, da si sebe pridela skozi odsvojitev in da je duhovno živ, tj. odgovoren do tistega, kar odpravi in je postajanje predmetne substance. To je odločilno, saj le tako sebe občuti kot gibajočega duha, ki premaguje predmetni svet skozi posredovanje substance in drugo-bit.

Zrela leta niso zgolj dobro počutje, ampak premišljevanje in gibanje, s katerim duh ve sebe kot predmet. Zakaj udejanjanje duha skozi postajanje substance je osnova, s katero doseže določenost sveta in sebe, kar ni le neko zagotavljanje samega sebe, temveč gibanje sveta, ki prehaja v drugo-bit in se ohranja v razmerju s seboj. To torej ni svet kot tak, ki prosto prehaja v druge svetove in izginja kot možnost v neke naslednje svetove, ampak je svet, ki prehaja v proti postajanje, v drugo samega sebe, in to vse z namenom, da bi bil predmetni svet nekaj enega in tako utemeljen v svojem začetnem postajanju.

Torej, v zrelih letih bi naj človek razmišljal kreativno in s ciljem, da sebe izpolni. Zato ono dobro počutje odrine na stran in se ne da motiti od njega. Še več, ves čas si poskuša samega sebe odsvojiti, da bi bil na sebi duh, ki proizvaja svojo svobodo. Tisto odpuščanje iz sebe je najvišja svoboda, s katero si samega sebe vedno znova ustanavlja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Človek v zrelih letih

O publikaciji, ki nosi naslov Pojavljanje duha

Piše: Jože Požar : 8 decembra, 2019 – 7:04 dop -

Neverjetno s kakšno hitrostjo živimo in kako hitro mine ura, dan in leto. Divjanje časa se včasih prikazuje tudi negativno, včasih pa tudi kot svet, ki sem ga nekoč ustvaril in ga danes ponovno berem. Odločil sem se, da bom objavil na internetni strani novo publikacijo (je že na internetni strani), ki sem jo naslovil Pojavljanje duha. Zato tukaj naznanjam, da sem pri ponovnem branju esejev začutil, da so vsebine dobro predstavljene. Namreč eseje sem bral naglas, da bi njihovo notranjo zgradbo znova doživel. In tako sem skozi branje ugotovil, da vsebine izrazijo duha v njegovi odsvojitvi in gibanju. Eseji so pravzaprav rezultat razumevanja Heglove filozofije, tj. Sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha.

Ponovno branje esejev je prineslo tudi naslov publikacije. Naslov Pojavljanje duha se mi zdi primeren zaradi tega, ker v esejih duh nastopa kot tisti, ki se pojavlja skozi gibanja substance in njeno postajanje. Duh je namreč predstavljen v gibajočih se momentih in tako kot tisti, ki zre samega sebe iz nasprotja ali protipostajanja. Filozof Hegel izpeljuje v prvem delu Sistema vede ali v nastajajočem vedenju ravno to gibanje in postajanje substance. Seveda pa ta moja predstavitev gibanja substance v kratkih esejih, ni nič drugega, kot razumevanje prvega dela Sistema vede. Pa zato besedila o gibanju substance gre jemati kot udejanjeno prizadevanja, s katerim poskušam predstaviti le tisto, kar sem razumel. Tako da je publikacija Pojavljanje duha nekakšen poskus predstaviti bralki ali bralcu gibanje substance in pojme, ki jih filozof Hegel izpeljuje v prvega delu Sistema vede. Ob tem naj omenim, da sem gibanje substance zaznaval pri ponovnem branju esejev; pregledane vsebine so pritrdile, da sem v esejih zadovoljivo predstavil gibanje substance in element vedenja.

 

Duh ni zgolj posredovalec svojega vedenja in prehajanje iz ene abstrakcije v drugo, temveč je postajanje in tako postavljen odnos s seboj. To je tisto bistvo, ki ga danes duh spregleduje! Duh je v pomanjkanju vedenja o tem, kako se on sebi pojavlja in kako stopi v odnos s seboj. Še huje pa je to, da zavestno individualnost jemlje kot samozavedanje po sebi ali pa kot tiste neke prazne možnosti, s katerimi se izgublja v abstrakcije sebstva, v katerih najde le samega sebe kot tistega, ki ve svojo resnico kot vedenje samo ali kot neko poljubno vsebino.

 

In sedaj naj omenim še tole: moja tiha želja je, da bi eseji bili objavljeni tudi v drugem jeziku. Mnenja sem, da bi bilo dobro narediti prevod esejev, zakaj eseji imajo svojo notranjo vrednost. Razen tega eseje spremljajo čustveno obarvane ilustracije, ki ravno tako pomagajo odkrivati nastajajoče vedenje in element vedenja.

Mimogrede pa še tole, prva publikacija z naslovom Prebujanje notrine je bila obiskana in prav tako dol jemana. Zaradi tega pričakujem, da bo tudi druga publikacija doživela klikanje, saj bi lahko bila vsebina zanimiva zlasti mlademu duhu. Vsebine namreč govorijo o odsvojitvi duha, o gibanju in postajanju substance, nastajajočem vedenju in elementu vedenja; kar so osnovni pojmi prvega dela Sistema vede, o katerih se danes premalo govori.

Torej, publikacija Pojavljanje duha odkriva gibanje substance in njeno postajanje, tj. element vedenja, ki ga filozof Hegel razodeva v prvi vedi filozofije ali Fenomenologiji duha. Z branjem esejev radovedni duh stopi v notranji svet, s tem pa v svet, v katerem duh samega sebe premaguje kot tistega, ki mora svoje vedenje postavi kot predmet.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O publikaciji, ki nosi naslov Pojavljanje duha

». . . odpuščanje sebe iz oblike svojega sebstva je najvišja svoboda . . .«

Piše: Jože Požar : 17 novembra, 2019 – 7:25 dop -

Zadovoljen sem, ker statistika internetne strani kaže, da je stran obiskana. Tako pravzaprav vem, da ne pišem za sebe, ampak za duha, ki verjame, da še ni dosegel vrha sveta. Statistika pravzaprav kaže, da duha zanima tudi odsvojitev in nastajajoče vedenje. Se pravi, moja aktivnost ima neki smisel. Glede na to menim, da bi duha zanimala tudi vsebina drugega dela Sistema vede, ki je Znanost logike (ta ima tri dele), katere čas pa še ni napočil. No, ne glede na to, nič slabega ne bo, če bom kaj napisal o logiki, v kateri filozof Hegel razvija bit, bistvo in pojem. Pazite, ko človek začne dojemati filozofijo po notranji strani, postane filozofija dosti bolj zanimiva, saj je to realni svet gibanja substance in njenega postajanja.

Sicer pa menim, da sem Heglovo filozofijo toliko spoznal, da vem, kaj je notranje gibanje substance. Tega izraža tudi sodobna umetnost, o kateri sem tu in tam že kaj napisal, lahko pa bi še kaj povedal zlasti o njenih idejah, ki upodabljajo gibanje notrine ali nastajajočega sveta, »ko se enotnost človeške in božanske narave iz neposrednosti povzdigne v zavestno enotnost«. Sodobna umetnost je namreč obremenjena zunanjimi dodatki, pa ni čudno, da je nedoumljiva in nezanimiva. Hočem reči, o sodobni umetnosti bi se naj razmišljalo in pisalo bogatejše, da bi bila bolj dojemljiva, saj bi jo potem duh z večjim zanimanjem ogledoval in se z njo več časa družil. Tako bi sodobna umetnost dobila več sogovornikov in tako neko življenje čistega pojma v svoji sebienakosti.

 

Osvobajanje duha se začenja z odsvojitvijo sebstva, ki je lahko neodločno, posebej še, če še duh ni dojel principa odsvojitve. Princip je namreč bistvo nastajajočega vedenja, ki se ga ne da dojeti čez noč. No, upati je, da bo duh začel sebe dojemati iz postavljene osnove ali elementa vedenja, katerega princip je absolutni dojem. To bo zmaga duha in svobode, s tem pa zmaga Heglove filozofije, tj. prvega dela Sistema vede, ko se duh ohranja v razmerju do drugega in pojmi sebe.

 

Sicer pa menim, da se danes o idejnem svetu premalo govori, verjetno tudi v šolah, kjer bi se naj govorilo tudi o pojavljanju duha, če se resnično želi, da se duh do realnega sveta stvari ne bo več tako nenatančno obnašal. Duh se namreč ne ukvarja s seboj in idejo, ampak zgolj zunanjim svetom in vedenjem, ki ga čisla kot takega, ko pa mu čislanja zmanjka, hvali števila in izračune, na katerih danes svet stoji. Namesto da raziskuje idejo v njenem gibanju, izdeluje predračune in se gre to neko preračunavanje sveta. In to najbrž zaradi tega, ker je začel verjeti v ona bedna števila, na katerih snuje svet denarni mogotec. Sicer pa duh kaže, da ga ideja in svet čistega dojema ne privlači. Pa tako ni čudaško, če nadarjeni izobraženec hvaliči slepila in onstranske preobrazbe njegovega vedenja, vse to najbrž s smotrom, da se izogne gibanju predmetne substance. O tem namreč na veliko govori zlasti takrat, ko hvaliči gibanje kapitala, ekonomske vidike in one kupe denarja, ki da lahko podkupijo vsak resnični svet. To bahaštvo premoči kapitala in tistega, kaj vse da kapital lahko razreši, je postala nova vera. Tako da ni čudno, če se o idejnem svetu ne govori in če se daje prednost prazni abstrakciji in številkam, s katerimi se pobija misel in smisel duha, ki še ni dojel, da se čez števila ne da priti do nobene resničnosti. Ubogi duh, če se ne bo predramil in svojo pozornost usmeril v notranji svet in gibanje substance, bo zagotovo postal ujetnik kapitala.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za ». . . odpuščanje sebe iz oblike svojega sebstva je najvišja svoboda . . .«

Ali dušeslovec prezira duha zaradi tega, da mu ne bi nagajal?

Piše: Jože Požar : 1 septembra, 2019 – 6:30 dop -

Da je dušeslovec nekakšen rešitelj duš in zato popularen in prisoten v šolah in ne vem kje še vse, to ni nenavadno, saj ima baje toliko vedenja, da lahko aktivira neznatno pomanjkljivost psihičnega. Zaradi tega ni čudno, da zmore duha omrežiti in ga naredi za svojega ujetnika. Zakaj tako se znebi dejavnega duha, ki baje lahko negativno vpliva na razpoloženje duše, če začne idealizirati dušo. Pa mreženje duha ni čudno, glede na to, da bi znal duh nagajati dušeslovcu, ki pojavljanje duha še ne jemlje dovolj resno, ker ga ne razume.

Dušeslovec razume človeško dušo kot bitje, ki da je sposobno prisluhniti njegovemu čistemu vedenju, s katerim je možno dušo pripravi do tega, da se iz notranjosti dvigne v eksistenco. Zato ni nenavadno, da danes veliko duš obiskuje dušeslovca, saj baje on ozdravi vsako bolečino duše, pa naj ta obstaja ali ne, pomembno je, da duša zaživi na sebi. Ob tem pa je treba posebej omeniti tudi to, da dušeslovec izpušča iz vida dejavnega duha in da ga ne zaznava kot tistega, ki zmore vzpostaviti svet duše, ki, če želi obstajati kot dejanski svet, ga je treba odpraviti in postaviti kot resnični svet. Hočem reči, dušeslovec ne ustvarja pogojev za to, da duša in zavest zaživita na sebi kot izražen duh, ampak se ukvarja s posredovanjem svojega čistega vedenja, s katerim kot da lahko dušo ozdraviš, če verjameš v čisto vedenje. In tako seveda ni čudno, da gre danes slava dušeslovcu in čistemu vedenju. In dokler se bo verjelo v to, da lahko čisto vedenje dušo ozdravi, bo dušeslovec duha preziral.

 

Zakaj je duh ujetnik? Zato da ne bi prišlo do pojavljanja duha in tako do idealitete jastva. Duh je namreč sila in dejavnik, ki se lahko upre onemu čistemu vedenju, ki bistva človeka ne spoštuje, namreč to, da je človek na sebi duh; pa naj gre za prvošolca, dijaka, študenta ali radovednega duha, ki se sprašuje, zakaj vedenje nima meje, kako preverjamo vedenje in zakaj ravno duh realizira pojem svobode.

 

In zdaj k stvari. Dušeslovec, ki človeka ne dojema kot duha, je zagotovo dejaven enostransko. Zato naj tukaj omenimo, da je človek že daleč nazaj spoznal, da je duh tisti, ki skozi gibanje odpravi svoje sebstvo, da bi stopil v odnos s seboj. Zakaj le na ta način je človek na sebi duh, se pravi neposreden in hkrati idealen. To je tista osnova, v kateri duh svoje vedenje vzpostavi, vse z namenom, da bi na sebi bival kot pojavljajoči se duh, ki si je samega sebe odsvojil. In ravno to gibanje duha je tisto, ki se ga danes spregleduje samo zaradi tega, ker je dušeslovec prepričan, da je njegovo čisto vedenje kot tako lahko zastopa predmet psihologije.

In tako smo prišli do dojetja, da je dušeslovec skregan z duhom. In res, od kar ima duha zamreženega kot ujetnika, ima polne roke dela. Preganja se s tistim, kar opazi in je skladno z vedenjem kot takim, ki da zmore izpeljati neposredno resničnost, ker on verjame v čisto vedenje in ono navajeno obnašanje vedenja, ki kot vemo, hvaliči samo subjekta.

Kar se tiče predmeta opazujoče psihologije, naj omenim, da njega zastopa abstraktno vedenje in abstrakcije vedenja, tako da pojem njenega predmeta ne obstaja. In zaradi tega opazujoča psihologija dojema človeka brez duha, za njo individualnost na sebi ni duh kot dejanski svet, ampak količina občutenja in tisti njeni zakoni. Individualnost jemati kot prikazen in ne kot dejanski svet duha, pomeni psihološko nujnost jemati kot prazno besedo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ali dušeslovec prezira duha zaradi tega, da mu ne bi nagajal?

Praznoverje v abstrakcije in svet čiste sebevednosti

Piše: Jože Požar : 21 julija, 2019 – 6:00 dop -

Kot se kaže talent izobraženca v abstraktnem svetu, ki ga pridela vedoči jaz, ni upanja, da bi ta duh postal dejaven s smotrom, da proizvede kaj več od abstraktne predstave, v kateri ni najti nobene izpolnitve. To je svet, ki ni nikakršno postavljeno razmerje, ampak zgolj abstraktni svet, ki je tisto enostavno obče predstavljeno kot patos ali oblikovana moč. Svet torej, s katerim zavest izreka le neko dejanskost; kajti zavesti ta svet ne nastane z gibanjem substance, ki bi prehajala v svoje nasprotje ali protipostajanje. Pa je tisto, kar ji vzkali, nekaj vnanjega, najabstraktnejša podoba, skozi katero zavest izkusi le samo sebe kot drugo sebstvo, ki je mnogovrstna bit ali nekaj, kar obstaja kot eksistenca negativne moči. To je torej tisto enostavno obče, katerega navdušenost je oblikovana moč, ki ni nič drugega kot izpolnjeni čisti moj zavesti, sebe izrekanje, po katerem stopa zavest v eksistenco za druge.

 

Duh je danes zadovoljen s tem, kar predstavi kot kakšno neposredno zagotovost, v kateri najde sebe kot nekaj abstraktno enostavnega. To je podoba čez katero uveljavi tisto neko zmožnost ali potencialnost, kar je njegovo verovanje, ki ga danes izpoveduje. Duh išče le svojo neskončnost, nedosledno onstranstvo, v katerem najde le sebe. Tako mu obstoj sveta postane lastna podoba jaza, v kateri se tisto obče prikazuje kot patos. Kar je čista sebevednost, s katero duh realizira le lastno početje sebstva kot tisto enostavno obče, ki je abstraktna dejanskost.

 

Sebstvo torej, po katerem zavest sicer eksistira, ni pa dosegla nič takega, kar bi bila razvita predmetna substanca, ki bi skozi razdvajanje izpolnila lastno postajanje in določenost. Želim reči, tisto čisto abstraktno sebstvo ni nobena izpolnitev duha, v kateri bi substanca sama sebe skozi drugo-bit določila kot Eno. Se pravi, to je le svet, ko je zavest udejanjena v posamezne misli ali v neko mišljeno bit. Zato naj tukaj omenim še naslednje: ta nastali svet ni zavesti vzkalil skozi posredovanje in določanje, pa je zato abstraktni ali pojavni svet, abstraktum razuma če hočete. Na ta način zavest udejanji praznoverje v abstrakcije, ki ga zavest izpelje kot obliko neizpolnjene abstrakcije. Kar seveda ni nič drugega kot čista sebevednost, ki je zavesti nastala kot abstrakcija sebe od sebe samega. Ona pa ni postajanje substance, ampak zgolj ekstaza čistega sebstva kot oblika pojavnega sveta. Ta svet torej ni nobeno postavljeno razdvajanje substance v enem, ki jo proizvede gibanje substance skozi njen notranji razloček, s katerim substanca doseže svojo sebienakost skozi obliko razvejanih občih momentov.

Naj zgornje utrdim še z naslednjim: to početje zavesti, s katerim zavest proizvede le neko enostavno neposrednost, ki je zunanji svet ali tisto sebi enako v obliki občosti, ni čisti pojem. Zakaj ta zunanji svet ni nič drugega kot drugo kot jaz ali čista pozitivnost, s katero si zavest zagotovi njeno bivanje. To je pravzaprav pojavni svet, ki velja kot nasprotje zavesti, ko se zavest prikazuje sebi kot neko drugo, ki je navdušenost kot oblikovana sila.

Ko zavest odriva od sebe sebstvo, je to oblika abstrakcije in svet ni nič drugega kot neko čisto zagotavljanje, v katerem ne gre za nobeno sovisnost sveta. Edini smoter duha je, da proizvede svet kot čisto sebstvo, ki pa ni postavljen odnos, ampak zgolj izražena subjektivnost v obliki enostavne neposrednosti, s katero pa duh sebe ne ohranja v razmerju do drugo-biti. Se pravi, to je zgolj praznoverje v abstrakcije, v katerem obtiči zavest kot čista sebevednost, ki je le neko zadovoljstvo zavesti, v katerem zre sebe kot svojo izpolnitev.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Praznoverje v abstrakcije in svet čiste sebevednosti