Idealizem, ki se konča v dejanjih jezika

Piše: Jože Požar : 24 januarja, 2021 – 7:11 dop -

Najprej: svet ni samo preseganje abstraktnega izkustva in potem pridelovanje predstav, ki niso vezane na postajanje stvarnosti. Tisto preseganje izkustva z abstraktnimi predstavami ali prikazni, ni nič drugega kot manifestacija sebstva, ki se konča v dejanjih jezika. Takšna dejavnost, ki povzdiguje brezduhovno sebstvo, ne pridela nobenega postajanja substance, ampak zgolj abstraktni svet. Zakaj oni pojavni svet sebstva, ki ga je mogoče neomejeno širiti in dopolnjevati, ni noben stvaren svet, ki bi stopil v odnos s seboj.

Dalje: Danes duh idealizira abstraktno vedenje, pri tem pa ne vidi, da tisto, kar idealizira, ni noben dejanski svet, ampak predstave sebstva, s katerimi operira in povzdiguje svoj lasten svet. Takšno dejavnost nam danes kažejo mediji in tisti, ki so poklicani, da svet posredujejo in mu dajo obliko postajanja. A tega ne počnejo, kajti ono idealiziranje je vedno bolj popularno, ker je to način, da na hitro uveljaviš izobrazbo čez dejanja jezika.

 

Razdvajanje postavi razloček ali sebi enakost, ki je drugo istoimenskega. Svet je  namreč gibanje in prehajanje v proti postajanje, da bi bil v odnosu s seboj in določen na sebi. Potemtakem tisto prazno idealiziranje abstraktnega sebstva poklanja samo dejanja jezika. A ta niso nič drugega kot abstrakcije sebstva. Sicer pa svet, ki je zgolj neko izrekanje predstav, ni noben stvaren svet in ga zato ne gre jemati kot dejanski svet.

 

Naprej: Izobraženca danes zanima le to, da predstavi svoj interes kot svoje čisto vedenje. O tem govorijo govorna dejanja in dejanja jezika, v katerih najde lastno početje sebstva. Tu ne ne gre za noben predmetni svet, ampak za uveljavitev sebstva in interesa. Namreč izobraženec ne ponuja sebstva v obliki postajanja, ampak kot pojavni svet, ki ga lahko prilagaja in širi kolikor mu dopušča volja. Se pravi, njegov cilj je, da odtuji sebstvo v obliko vedenja, ki ga nato še idealizira, da dobi nasprotni svet ali udejanjeno čisto vednost kot tako.

Torej: Izobraženec idealizira svoje vedenje največkrat tako, da ga enostavno odtuji, nato pa tisto, kar odtuji, oblikuje v neko nasprotje, ki ga razgrne in razčleni v potencialne momente. Ni pomembno, ali je njegov svet stvaren, pomembno je, da zaživi v govornih dejanjih. Zakaj govorna dejanja so tista, ki njegov svet povzdignejo v bivanje; tu naj omenim, da njegov svet ne doseže nobenega proti postajanja. Kar stremi reči, da je duh prosto dejaven in da za seboj pušča abstrakcije sebstva in tiste neke možnosti kot igro intenc.

Potemtakem: izobraženec, pa naj bo zvezdnik, je zanesenjak in idealist. Njega ne zanima obča ideja, ampak to, da sebstvo zaživi v dejanjih jezika. Se pravi, vsako idealiziranje sebstva najde svoje bivanje v dejanjih jezika. To nekako izpove, da se on ne ukvarja s posredovanjem stvarnega sveta in njegovim postajanjem. Zaenkrat udejanja samo sebe kot zanesenjaka, ki sebstvo realizira v dejanjih jezika. V njih najde samega sebe kot tistega, ki je povzdignil svoje sebstvo v obliko vedenja. To zatrdi, da izobraženec sebstvo idealizira in ga ne postavi.

Nazadnje: izobraženec kar naprej pojasnjuje tisto, kar idealizira. Idealiziranje sebstva je njegova posebnost. Pri tem gre zlasti za to, da udejanji abstraktno sebstvo in da razgrne svoj osebni interes. Na ta način izpolni samega sebe kot idealista, ki pa se ne zaveda stvarnega sveta in njegovega postajanja. Oh, kako brezbrižno dejaven zna biti izobraženec.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Idealizem, ki se konča v dejanjih jezika

O dejanskem svetu izobraženca

Piše: Jože Požar : 10 januarja, 2021 – 6:30 dop -

Neverjetno kako lahkomiselno se danes izraža izobraženec do realnega sveta in njene dejanskosti. Poglejte kako realnost dojema na primer novinar, ki realnosti in njene dejanskosti sploh ne čisla. Namesto da prakticira realnost in dejanskost, operira z abstrakcijami vedenja, in to tako, da jih širi in podaljšuje v nasprotne svetove. Tako da tisto, kar je neki njegov pojavni svet onstran, to je abstrakcija sebstva ali skupek odmetanega sebstva. To pa ni realnost in njena dejanskost, ampak tisto čisto drugo njega samega, ki mu je nastalo kot nekaj, kar je njegova zavest odrinila od sebe in je bivanje negacije sebstva.

Poglejte kakšne vse dejavnike uporablja izobraženec za to, da mu nastane osebna predstavitev ali abstraktna podoba sebstva. Ta ni nič drugega kot pojavni svet ali enostranska oblika abstraktnega vedenja, s katero predstavi svoj čisti jaz. Pa je vse tisto, kar mu nastane kot njegov oblikovani svet sebstva, le negibna neposrednost, v kateri ni nič takega, kar bi bila posredovana realnost in njena dejanskost. Skratka, tisto pridobivanje nedoločnega sveta kaže, da izobraženec ni dejaven tako, da bi realnost in dejanskost izpolnil kot nekaj enega.

 

Poslušal sem filozofa, ki je javnosti prek radia podarjal filozofske neumnosti, tj. nepredmetni svet, ki ga je pridelal tako, da je iz posameznega filozofskega dela iztrgal kako misel, ki jo je komentiral ali celo povezoval s kako mislijo drugega filozofa. In to početje filozofa so na radio objavili kot neko razodetje filozofije, v katerem pa ni bilo govora o predmetu filozofije. S predstavami, ki jih je predelal filozof, je poslušalcem sporočil zlasti to, da filozofije ne doume. Zakaj, ko ni govora o predmetu filozofije, tudi ni govora o bistvu predmeta filozofije. Pa so tista prazna dejanja jezika primeri, ki povedo, da s praznim besedičenjem ne gre odkrivati predmeta filozofije.

 

Sicer pa izobraženec svojo dejavnostjo kaže, da realnosti in njene dejanskosti še ne jemlje zares. Zaradi tega je njegov svet nedoločen in se konča v govornem dejanju ali dejanjih jezika. O tem govori zlasti tedaj, ko je dejaven na način lahkomiselnosti in hvaliči dejanja jezika. Zato ni čudno, da se velikokrat izpostavi kot reprezentant jezika in sebstva ali kot izobražen neizobraženec, ki odigra svoj svet v govornih dejanjih. V dejanjih jezika najde le samega sebe kot tistega, ki se izgublja v podobe samozavedanja. Hočem reči, v govornih dejanjih je njegovo sebstvo udejanjeno kot nekaj izvršnega. Zakaj sebstvo je svet kot pojavni svet, ki pa seveda ne doseže proti postajanja, ker izobraženec operira z dejanji jezika in abstrakcijami vedenja ter možnostmi, s katerimi premaga svoje sebstvo.

Dejavnost, ki jo demonstrira danes izobraženec, ni vezana na nobeno določno realnost in dejanskost. Izobraženec svoj svet enostavno uresniči čez dejanja jezika ali govorna dejanja, s katerimi lahko pridela številne prazne učinke in tudi prepričanja. In vse to je mogoče odkriti zlasti tedaj, ko izpeljuje brezduhovno sebstvo ali kak svoj interes. No, ne glede na one prazne učinke govornih dejanj, izobraženec se danes zateka k dejanjem jezika in abstraktnemu vedenju, s tem pa k nekakšni zunanji igri besed in misli, s katero se ne da pridelati nič takega, kar bi bil določen realni svet, ki bi v svojem proti postajanju bil dejanski svet.

Dejstvo je, izobražen duh išče zadovoljstvo v govornih dejanjih, v katerih ni najti nobenega postajanja substance. Tisto, kar podarja kot svet, to so le dejanja jezika, nekakšen nenazoren svet, ki ni določen realen svet, ki bi prehajal v svojo dejanskost. V dejanjih jezika pušča svoje  razpoloženje kot abstraktno čisto sebstvo, ki je enostranska oblika vedenja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O dejanskem svetu izobraženca

Abstraktno izkustvo in goljufija samega sebe

Piše: Jože Požar : 3 januarja, 2021 – 7:11 dop -

Ko duh predstavi kako vedenje, potem še to ni dejaven duh, ki misli predmetno substanco. Potem to tudi ni svoboden duh, ampak duh kot neduhovna zavest, ki posreduje neko abstraktno vedenje in mu daje eksistenco. Ta duh pravzaprav kaže, da goljufa samega sebe, zakaj on ne razgrne predmetne substance, ampak poklanja drugim le vedenje kot abstraktno izkustvo, s katerim udejanja izobrazbo. Tako je duh dejaven pomanjkljivo, saj odmetava svoje abstraktno vedenje ali abstraktno izkustvo, kar pa še ni umno početje, saj je dejaven brez smotra in brez principa, tj. postajanja, s katerim ustvari pogoje za umno dejavnost.

Duh, ki ne izrazi predmetne substance iz njenega gibanja in postajanja, oblikuje le neki svoj svet, ki ni predmeten svet, ampak le abstraktno vedenje, ki je povsem medlo. To je subjektivno izraženo čisto sebstvo, ko duh od sebe odrine enostavno sebstvo, ki ga izpelje kot drugo njega samega. Se pravi, duh, ki idealizira svoje sebstvo s smotrom, da izpolni svojo zavest onstran kot udejanjeni čisti jaz, povzdigne le sebstvo zavesti v eksistenco. To je pojavni čisti svet, ki pa ni nič drugega kot abstraktno sebstvo. To torej ni drugi svet prvega ali proti postajanje sveta kot opredeljeno razmerje, ampak zgolj nadaljevanje abstraktnega sebstva osebe, ki ga je mogoče širiti in mu dati še mnoge druge razsežnosti.

 

Dejstvo je, da izobraženec svoje izobrazbe še ne dojema iz umnega postajanja, ampak kot abstraktno izkustvo, ki ga je mogoče zaigrati kot umno aktivnost. In to danes izobraženec povsod demonstrira; povsod igra to neko igro abstraktnega izkustva in čistega jaza. Njegova svoboda je zato določena, da se ne razvije v predmetnost ali umen svet. Njegov svet je vsepovsod zrenje enega samozavedanja v drugega, se pravi, čista sebevednost. In ravno to je tisto, kar odseva, da izobraženec ni dejaven tako, da bi predmetna substanca v svoji osnovi dosegla postajanje.

 

Duh torej, ki ne misli predmetne substance iz njenega postajanja, se obnaša kot goljufivi duh, ki predoča svoj interes, ki ga podarja kot abstrakten svet ali kot nekaj, kar je njegovo čisto vedenje. Vedenje pač lahko vedno obogati s kakšno predstavo vedenja ali s kategorijami, ki se jih danes pridno uporablja. Cilj je duha, razkazati razkošnost svojega vedenja, v katerem pa manjka opredeljenosti. Na ta način sicer duh pridela številne abstrakcije vedenja, ki pa na žalost nimajo nobene notranje povezanosti, ker to ni posredovani predmetni svet, ki bi stopil v razmerje s seboj skozi gibanje substance in postajanje.

Duh, ki gibanja predmetne substance in njenega postajanja ne izpolni, udejanja le svoje sebstvo in se odsvoji v jezik kot sila govorjenja, ki poklanja abstraktno izkustvo. Jezik namreč izreka vedenje in čisti jaz, ki išče drugo samega sebe. Vendar pa to vedenje ne doseže svoje izpolnitve, če duh ni dejaven v interesu predmetne substance in čistega dojema. Zakaj vedenje, ki ni postavljeno kot predmet, je abstraktno vedenje. To je dejavna zavest, ki čutno sebstvo pretvori v abstraktne dojeme ali v neki svet, ki zgolj eksistira. Na ta način si zavest pridela neki svet, ki ga lahko idealizira kot nekaj, kar je za nekaj drugega. In to običajno izpelje dejaven jaz, ki ni omejen na noben predmet in se zaradi tega lahko nadaljuje v druge svetove, ki sproti izginjajo, ker niso vezani na nobeno postajanje substance.

Zgornjim sem poizkusil opozoriti, da lahko duh samega sebe na veliko goljufa, če ne misli predmetne substance iz njenega gibanja in postajanja ali iz logične sovisnosti.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Abstraktno izkustvo in goljufija samega sebe

Bil sem ujetnik korona virusa

Piše: Jože Požar : 20 decembra, 2020 – 7:48 dop -

Tako se je začelo. Zvečer sem se ulegel v posteljo. Ne takoj, ampak potem. Svet je bil že tam, bil je v meni; tudi slika, ki je visela na steni, vendar ne tista moja, ki jo jaz vsak dan zelo rad gledam. Tudi soba ni bila več čisto moja, ampak od njega. On je namreč že bival v meni. Zaradi tega tudi druga soba ni bila več prepoznana, saj se je prostor kar naprej spreminjal in pačil. Tako je tudi WC spremenil svojo podobo, bil je hladen mrzel in neprepoznaven. Postavil se je na glavo in tega nisem mogel dojeti. Zakaj v tem mojem svetu ni več delovala nobena zdrava pamet, ki bi jo jaz prepoznal. Enostavno, moj svet je začel izginjati, hkrati pa se je tu že kazal novi svet kot nekakšna norost, ki se ni zmogla povezati v sebi. V moje oči je prihajala in se ponujala kot svet tujca, ki se je razgubil v abstraktne podobe. Tako je svet na eni strani izginjal, na drugi pa nastajal kot nadomestni svet, ki pa ga nisem bil sposoben obvladati, ker nisem imel nobene moči. Svetova sta se začela mešati med seboj in jaz sem bil izgubljen; ničesar več nisem dojel. Bedasta igra sebstva se je odvijala pred menoj, ker jo je vsilil korona virus. Jaz nisem bil jaz, namreč, postal sem nekdo, ki ga nisem prepoznal. Moje sebstvo je izginjalo, ker je tako hotel korona virus. In tako sem postal nasprotje samega sebe, torej tujec, ki ne zazna samega sebe. Zakaj jaz nisem bil več jaz, ampak nekdo, ki ne prepoznava samega sebe in se je zgubil v praznih podobah, ki jih je vsiljeval korona virus.

 

Korona virus je spreminjal moje sebstvo. Zaradi tega je sebstvo postalo podoba/prikazen, ki ni živelo lastnega življenja. Zato lahko rečem, da mi je korona virus vsilil življenje, ki me je naredilo za ujetnika kovida. Kovid je vrag, ki počenja to, kar pač počenja. Nisem se mu mogel upreti, bil sem ves čas njegov ujetnik.

 

Ker nisem bil več to, kar sem bil, sem obstajal le še kot abstraktna sila. Korona virus je podivjal in jaz sem počenjal samo tisto, kar mi je ukazoval. Poslal me je v mojo sobo, a jaz nisem vedel, zakaj sem šel tja. Šel sem na WC in naenkrat sem bil v pomanjkanju zraka. Kaj zdaj, kaj narediti in čemu sploh to pomanjkanje zraka in zadihanost.

Korona se je enostavno naselil v mene in jaz tega nisem zaznal. Nisem vedel, da ima strašansko abstraktno moč, s katero lahko spreminja svet in ga naredi za resničen svet. In ta korona svet je mene začel ubijati, saj nisem več samega sebe prepoznaval. Bil sem nekdo drug, nekakšna podoba mrtvega sebstva, ki ga je sila korona virusa vzpostavila z namenom, da pokaže, kaj se to pravi živeti neresnični svet samega sebe ali svet, ki ti ga vsili nekdo drugi.

Moja izkušnja s korona virusom mi je povedala, da sem bil ves čas mrtev v sebi in prav tako neko življenje, ki ni bilo sposobno obvladati samo sebe, ker je tako hotel korona virus. Ta abstraktna sila je namreč začela vzpostavljati sebe kot abstraktno čisto sebstvo, ki lahko pridela tudi svet, ki ga človek ne more razumeti. To je ta nevidna in skrivnostna moč korona virusa, ki zmore premagati vsakega duha. In to je tisto izročilo duhu, ki bi ga moral duh resno dognati, če želi, da njegov svet ne bo svet korona virusa ali neumna sila, ki sem jo jaz doživljal tako dolgo, dokler mi ni priskočil na pomoč duh, on, ki je edini sposoben premagati to abstraktno nasilje korona virusa, ki me je potrlo in ponižalo.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Bil sem ujetnik korona virusa

Duh in sodoben čas

Piše: Jože Požar : 26 aprila, 2020 – 5:43 dop -

Ne gre sprejeti, da je danes liberalen duh dejaven svobodno in v načinu, saj z odmetavanjem lastnih misli ni mogoče izdelati sveta, ki bi bil resničen. Enako velja za konservativnega duha, saj tudi on ne pride dalje od abstraktne neposrednosti. Zato ne gre sklepati, da političen človek, ki udarja po nasprotnikih in izreka nekakšne abstrakcije vedenja, da je dejaven v interesu predmetne substance in obče ideje. Namreč svet, ki ni izpeljan s principom in ne doseže svoje dejanskosti, ni resničen svet. Če torej liberalen in konservativen duh ne izhajata iz sveta, ki bi bil v svoji osnovi določen predmetni svet, potem je prav, da pogledata, kaj to pred seboj izdelujeta. Tako bosta svojo dejavnost preverila, s tem pa mogoče tudi prišla do spoznanja, da svet ni le abstrakcija vedenja, temveč svet, ki biva ustvarjeno.

Ugasnil je namreč čas, ko se je hvaličil napredek, popustljivost, širokosrčnost in progresivnost. To nedoločno napredovanje ne zadostuje več, kajti svet gre v določenost in mora biti določen na sebi. Pa tisto gnanje duha prek možnosti in kategorije, ne zadostuje več. Tu je zdaj čas, ko je človek stopil v notranjost, torej v sebe, da si svoje vedenje odsvoji in ga postavi kot predmet. In to je bistveno vedeti, da bi lahko dojeli ta čas in odsvojitev duha, ki bi jo naj raziskovali filozofi in sodobna umetnost. Duh je namreč tisti, ki svet dojema iz gibanja in postajanja, pa zato ne gre vztrajati pri starem razumevanju časa, kajti duh bi naj bil dejaven svobodno in s ciljem, da udejanja predmetni svet kot določen na sebi.

 

Da je svet nedoločen, o tem pripoveduje tudi politik, ki se vznemirja z abstrakcijami vedenja, določenost predmetnega sveta pa bojkotira. Zato je njegov svet dostikrat igra vedenja ali izraženo početje zavesti, iz katerega največkrat izpelje raznotere možnosti ali kako praznoverje. To pa je tisti brezmejen svet vedenja samega sebe, ko subjekt izpolni le sebe kot čisto nastrojenost. Na ta način politik predmetnega sveta ne izrazi skozi gibanje, ampak kot izrekanje čiste sebevednosti.

 

Zdaj torej ne gre več za to, da političen človek izdeluje tisti neki svet možnosti, temveč da si svoje vedenje odsvoji in ga postavi kot predmet. Se pravi, naloga duha ni samo v tem, da povzdiguje napredek in brezglavi pohlep denarja, temveč da stopi v notranji svet in da svoje vedenje postavi kot predmet; le tako bo lahko dejaven v interesu predmeta in obče ideje. Kajti zdaj gre zlasti za to, da je dejaven v interesu obče ideje, zakaj obča ideja ima v sebi določilo protipostajanja. Hočem reči, zdaj ne gre samo za napredek in razvoj, temveč za izpeljavo obče ideje, ki jo je treba postaviti v njeni absolutni sovisnosti. To je oblika, ko realnost doseže izpolnitev v svoji dejanskosti ali sebienakosti. Pa je oni svet možnosti, s katerim se hvaliči domiselnost politika, nekakšno zapravljanje časa. Čas namreč narekuje, da je treba spoštovati temelj ali tisto, kar je v osnovi razvejani čisti dojem realnosti. In ne leto, čas zahteva, da politični človek svoje vedenje postavi kot predmet. Kajti le na ta način je mogoče delovati v interesu predmeta in obče ideje. Zakaj brez posredovanja in postajanja predmetnega sveta je svet zgolj abstrakcija vedenja ali tiste neke možnosti, ki jih duh najde v sebi.

Torej, liberalen in konservativen duh morata začeti spoštovati predmetni svet in nehati slaviti abstrakcije vedenja. Zakaj svet ni le abstrakcija vedenja, temveč določen svet v svoji osnovi, katerega resničnost je mogoče izpolniti skozi gibanje in postajanje substance.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Duh in sodoben čas

O abstraktnem blišču izobraženega duha

Piše: Jože Požar : 29 marca, 2020 – 6:24 dop -

Izobražen duh ne premore nobene samokritike, pa čeprav mu abstraktni svet nazaj kaže, da je z abstraktnim vedenjem mogoče izdelati edino kako abstrakcijo jaza. Ali ste že kdaj slišali izobraženega duha, da je izrekel samokritično misel o svojem delovanju? Jaz še ne, to se ne zgodi, pa čeprav njegovi svetovi kažejo, da prideluje nedosledne dosežke in da tisto, kar premaga, nima resnice biti. Kar izpoveduje, da kot dejavni duh podarja nekakšne abstraktne produkcije ali pojavni svet, prav tako slepila, ki so idealitete sebstva.

Ali ste že kdaj slišali kakega izobraženca dejati, da se na mišljenje in logično sovisnost ne spozna. In, ali ste slišali na primer politika izjaviti, da poslanci obče ideje ne spoštujejo, ker jih zanima samo interes političnih strank? In ne nazadnje, ali ste slišali, da je kak politik ocenjeval organiziranost države in razpravljal o odnosu države do sebe in do njenega čistega pojma? Ste pa najbrž slišali politika govoriti o svojem subjektivnem prepričanju in strankarskem programu. Skratka, izobražen duh svojih pomanjkljivostih ne zaznava, ker je prepričan, da je tisti njegov neposredni svet ena sama resničnost.

 

Ves abstraktni blišč izobraženega duha, ki ga on podarja drugim, je njegov čisti pojavni svet, neizpolnjena abstrakcija; ona je in velja, ker izpoveduje neko vedenje in čisto početje zavesti. Zaradi tega izobražen duh ne razmišlja posebej o miselni svobodi, logični sovisnosti, nastajajočem vedenju in tistem, kar je ločevanje predmeta od gotovosti samega sebe. Zakaj tako? Zato, ker mu abstraktno razkošje vedno znova zatrjuje, da se njegov svet sam od sebe razodene kot resničen svet. Pa zato o principu nastajajočega vedenja, postajanju substance in odpuščanju sebe iz oblike svojega sebstva ne modruje.

 

Izobražen duh daje videz, kot da nima nič skupnega z napačnimi odločitvami, pri katerih sodeluje kot razumnik. A njegov svet kaže, da ni dejaven s principom in v interesu stvari, tj. čistega pojma. Še več, marsikje je dejaven samo opisno in kot teoretik, ki svetuje, vendar za svoje svetovanje ni odgovoren, zakaj on je v pojavnem svetu neulovljiv, zato se pri nobenem svetu ne zaustavi. Ob kratkem, tam, kjer je dejaven, je vedno delaven zunanje in sploh ne tako, da bi bil na sebi odgovoren za svet, ki ga pridela. In to velja tudi za tistega duha, ki danes nastopa v medijih in komentira dogodke ter podarja abstrakcije vedenja. Pri tem pa je zanimivo zlasti to, da poklanja zgolj abstraktne zagotovosti jaza, s katerimi naredi lep videz o sebi. Tako da njegovi medijski nastopi govorijo o tem, da abstraktnega vedenja ne premaga, ampak da idealizira svojo izobrazbo in sebstvo. Zato ni čudno, če se nenehno vznemirja z idealnim svetom, ki ga ne poskuša premagati, ker je to njegov resnični svet vedenja, v katerega se običajno razgubi z namenom, ker se v njem dobro počuti.

Da izobražen duh ne napreduje, o tem govori tudi razkošen svet, v katerem ni zaznati gibanja predmetnega substance. In to se manifestira vedno znova tedaj, ko gre za kak pojem, ki ga je nujno razviti v čisti dojem, a ga ne, ker velja prepričanje. Zakaj duh je prepričan, da spoznavanje nima nič skupnega z notranjo nujnostjo, niti z življenjem predmeta, ampak samo z izobrazbo. Zato hvaliči kombinacije vedenja in pojavni svet, raziskovanje in spoznavno zrenje, s katerim mu uspe razgraditi svet, vendar ne način čistega pojma. Tega se boji kot hudič križa, saj je to področje nastajajočega vedenja, ki ga on prezira, ker ga pojavni svet in gibanje določanja ter odsvojitev sploh ne zanimata.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O abstraktnem blišču izobraženega duha

Razmišljanje filozofa Hegla o interesu

Piše: Jože Požar : 15 marca, 2020 – 7:08 dop -

Filozof G. W. F. Hegel v delu z naslovom Um v zgodovini, razmišlja o interesu. Partikularni interes je danes pričujoč vsepovsod tam, kjer obstajajo nasprotja v družbi. Zato se mi zdi primerno, da del razmišljanja o interesu objavim. S tem bo bralcu osvetljen interes, ki ga filozof imenuje strast, kolikor se individualnost položi v kak predmet.

»Zakoni, principi ne žive, ne veljajo neposredno po samih sebi. Dejavnost, ki jih uveljavlja in jim daje bivanje, je človekova potreba, gon, in dalje, njegovo nagnjenje in strast. Da nekaj spravim do dejanja in do bivanja, mi mora do tistega kaj biti; jaz moram biti pri tem, z izvršitvijo se hočem jaz zadovoljiti, – biti mora moj interes. Saj interesse pomeni »biti v tem, pri tem«; smoter, za katerega naj bom jaz dejaven, mora na kakršenkoli način biti tudi moj smoter; jaz moram pri tem obenem zadovoljiti moj smoter, dasiravno ima smoter, za katerega sem dejaven, še mnoge druge strani, po katerih se me nič ne tiče. To je ta neskončna pravica subjekta, drugi bistveni moment svobode, da se subjekt sam najde zadovoljnega v kaki dejavnosti, delu; in če naj se ljudje za kaj interesirajo, morajo pri tem moči biti dejavni, tj. pri kakem interesu zahtevajo svoj lastni interes, hočejo same sebe imeti v tem in najti v tem svoje lastno samoobčutje.

 

V demokraciji gre za oblikovanje umnega, ne pa za uveljavljanje posameznih interesov. Pomembno je zlasti to, da je svoboda določena s čistim dojemom in da demokracija nima za princip subjektivne volje, temveč uvid obče volje. Zakaj najboljša demokracija je tista, v kateri vlada tisto obče, ki udejanja svobodo in religijo ljudstva. Zato so one delitve na nasprotja ali ideologije, neproduktivna dejavnost abstraktnega razuma, ki povzdiguje interese in strasti. Interes namreč izključuje občo voljo ali tisto dejansko obče, ki je duhovna substanca razvita v njeni osnovi.

 

Pri tem se je treba izogniti nekemu nesporazumu: graja se, v slabšalnem smislu se po pravici reče za kak individuum, da je nasploh zainteresiran, – zainteresiran je rečeno zase – tj. zasleduje le svojo privatno ugodnost, tj. to privatno ugodnost izolirano, le svojo stvar, brez nastrojenosti za obči smoter, v priložnosti, ko gre za le-tega, zasleduje le onega svojega, deloma tudi proti onemu (občemu), z njegovo krnitvijo, na njegovo škodo, z njegovim žrtvovanjem. Nekako v nasprotju z dostojnostjo češ, hočem zadovoljiti mojega duha in sem trdovraten pri tem. A kdor je dejaven za kako stvar, ta ni le zainteresiran nasploh, temveč zainteresiran pri tem: – jezik ta razloček pravilno izraža. Zatorej se ne zgodi nič, nič se ne izvrši, ne da bi individui, ki so pri tem dejavni, zadovoljili tudi sebe; – sebe: oni so partikularni, tj. oni imajo posebne, sebi svojstvene, dasi z drugimi skupne, potrebe, gone, – torej iste kot drugi, take, ki se po vsebini od potreb, gonov drugih ne razločujejo; – interese sploh: med temi interesi ni le interes lastne potrebe in volje, temveč tudi interes lastnega uvida, prepričanja, ali vsaj smatranja, mnenja; če je drugače že zbujena potreba rezoniranja, razuma, uma. Tedaj ljudje zahtevajo tudi, če naj bodo dejavni za kako stvar, da jim ta stvar tudi ustreza, sploh, da s svojim mnenjem, prepričanjem, pa naj bo o dobrosti stvari, njeni pravici, koristnosti, ugodnosti zanje itn., so zraven. To je posebno neki bistven moment našega časa, ko ljudje niso več tolikanj pritegnjeni k čemu po zanašanju in avtoriteti, temveč s svojim lastnim razumom, po samostojnem prepričanju in smatranju hočejo posvetiti kaki stvari delež svoje dejavnosti. Dandanašnji so privatni interesi povezani z občim.«


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Razmišljanje filozofa Hegla o interesu

Človek v zrelih letih

Piše: Jože Požar : 8 marca, 2020 – 7:28 dop -

Pride čas, ko se človek ustavi in povpraša, ali sem dejaven s ciljem in dovolj kreativno. Pri tem pa lahko odkrije, da sicer veliko modruje ali razglablja, da pa ne ustvari pristnih rezultatov. In to vse zaradi tega, ker se prepušča onemu nagnjenju in prepričanju, ne da bi s svojo lastno mislijo prideloval svet in ga premagal. Zakaj človek bi se naj zbral na sebi in deloval kot duh, še posebej tedaj, ko hoče kako predstavo povzdigniti v njen čisti dojem. Da bi torej bil kreativen, mora biti dejaven v interesu predmetne substance.

Tudi jaz se tu in tam ustavim, in to tedaj, ko se prikaže kaka nova zasnova in bi jo rad dobro predstavil. Sicer pa sem zakorakal v zrela leta, ki me pogosto opomnijo, da si moram vsak dan samega sebe odsvojiti, če želim ostati svoboden. Je pa res, da vedno najdem kaj, kar je gibanje notranjega sveta in bi ga rad do nadrobnosti dojel. Na primer, eno poglavje v Heglovi fenomenologiji nosi naslov »Samega sebe zagotovi duh. Moralnost«. To poglavje zahteva, da ga človek najprej dobro dojame, da bi mu postalo jasno, o čem filozof razmišlja in kaj pravzaprav odkriva in razjasnjuje. In ne le to, za tem poglavjem sledi zadnje poglavje, ki nosi naslov »Vest. Lepa duša, zlo in njegovo odpuščanje«. Zame je to težji del Heglove filozofije, saj je to svet sebstva vesti, notranje gibanje samega sebe zagotovega duha ali tisto čisto notranje vedenje, ko oseba velja kot oblika prepričanja. Če imate pri roki Heglov prvi del sistema vede ali Fenomenologijo duha, preberite navedeno poglavje in videli boste, kako nasičeno svet teče, ko filozof misli sebstvo vesti skozi dosledno gibanje.

 

Potovanje skozi čas je gibanje duha in njegovo vračanje v sebe. Duh je torej obča sebevednost v nasprotju. Zato je nujno duha dojeti iz postajanja in vračanja v sebe. K izpolnitvi duhovnega bistva spada absolutni dojem, kajti človek je bivajoči duh v obliki predmetnosti za zavest, v kateri zre gibanje substance. Zaradi tega bi naj bil dejaven s smotrom, da dospe do vedenja samega sebe. Zakaj najvišja svoboda (tako filozof Hegel) je po svojem dojemu vedenje o sebi.

 

V zrelih letih bi naj bil človek ravno tako produktiven, če to seveda želi. Pomembno je, da si sebe pridela skozi odsvojitev in da je duhovno živ, tj. odgovoren do tistega, kar odpravi in je postajanje predmetne substance. To je odločilno, saj le tako sebe občuti kot gibajočega duha, ki premaguje predmetni svet skozi posredovanje substance in drugo-bit.

Zrela leta niso zgolj dobro počutje, ampak premišljevanje in gibanje, s katerim duh ve sebe kot predmet. Zakaj udejanjanje duha skozi postajanje substance je osnova, s katero doseže določenost sveta in sebe, kar ni le neko zagotavljanje samega sebe, temveč gibanje sveta, ki prehaja v drugo-bit in se ohranja v razmerju s seboj. To torej ni svet kot tak, ki prosto prehaja v druge svetove in izginja kot možnost v neke naslednje svetove, ampak je svet, ki prehaja v proti postajanje, v drugo samega sebe, in to vse z namenom, da bi bil predmetni svet nekaj enega in tako utemeljen v svojem začetnem postajanju.

Torej, v zrelih letih bi naj človek razmišljal kreativno in s ciljem, da sebe izpolni. Zato ono dobro počutje odrine na stran in se ne da motiti od njega. Še več, ves čas si poskuša samega sebe odsvojiti, da bi bil na sebi duh, ki proizvaja svojo svobodo. Tisto odpuščanje iz sebe je najvišja svoboda, s katero si samega sebe vedno znova ustanavlja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Človek v zrelih letih

O publikaciji, ki nosi naslov Pojavljanje duha

Piše: Jože Požar : 8 decembra, 2019 – 7:04 dop -

Neverjetno s kakšno hitrostjo živimo in kako hitro mine ura, dan in leto. Divjanje časa se včasih prikazuje tudi negativno, včasih pa tudi kot svet, ki sem ga nekoč ustvaril in ga danes ponovno berem. Odločil sem se, da bom objavil na internetni strani novo publikacijo (je že na internetni strani), ki sem jo naslovil Pojavljanje duha. Zato tukaj naznanjam, da sem pri ponovnem branju esejev začutil, da so vsebine dobro predstavljene. Namreč eseje sem bral naglas, da bi njihovo notranjo zgradbo znova doživel. In tako sem skozi branje ugotovil, da vsebine izrazijo duha v njegovi odsvojitvi in gibanju. Eseji so pravzaprav rezultat razumevanja Heglove filozofije, tj. Sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha.

Ponovno branje esejev je prineslo tudi naslov publikacije. Naslov Pojavljanje duha se mi zdi primeren zaradi tega, ker v esejih duh nastopa kot tisti, ki se pojavlja skozi gibanja substance in njeno postajanje. Duh je namreč predstavljen v gibajočih se momentih in tako kot tisti, ki zre samega sebe iz nasprotja ali protipostajanja. Filozof Hegel izpeljuje v prvem delu Sistema vede ali v nastajajočem vedenju ravno to gibanje in postajanje substance. Seveda pa ta moja predstavitev gibanja substance v kratkih esejih, ni nič drugega, kot razumevanje prvega dela Sistema vede. Pa zato besedila o gibanju substance gre jemati kot udejanjeno prizadevanja, s katerim poskušam predstaviti le tisto, kar sem razumel. Tako da je publikacija Pojavljanje duha nekakšen poskus predstaviti bralki ali bralcu gibanje substance in pojme, ki jih filozof Hegel izpeljuje v prvega delu Sistema vede. Ob tem naj omenim, da sem gibanje substance zaznaval pri ponovnem branju esejev; pregledane vsebine so pritrdile, da sem v esejih zadovoljivo predstavil gibanje substance in element vedenja.

 

Duh ni zgolj posredovalec svojega vedenja in prehajanje iz ene abstrakcije v drugo, temveč je postajanje in tako postavljen odnos s seboj. To je tisto bistvo, ki ga danes duh spregleduje! Duh je v pomanjkanju vedenja o tem, kako se on sebi pojavlja in kako stopi v odnos s seboj. Še huje pa je to, da zavestno individualnost jemlje kot samozavedanje po sebi ali pa kot tiste neke prazne možnosti, s katerimi se izgublja v abstrakcije sebstva, v katerih najde le samega sebe kot tistega, ki ve svojo resnico kot vedenje samo ali kot neko poljubno vsebino.

 

In sedaj naj omenim še tole: moja tiha želja je, da bi eseji bili objavljeni tudi v drugem jeziku. Mnenja sem, da bi bilo dobro narediti prevod esejev, zakaj eseji imajo svojo notranjo vrednost. Razen tega eseje spremljajo čustveno obarvane ilustracije, ki ravno tako pomagajo odkrivati nastajajoče vedenje in element vedenja.

Mimogrede pa še tole, prva publikacija z naslovom Prebujanje notrine je bila obiskana in prav tako dol jemana. Zaradi tega pričakujem, da bo tudi druga publikacija doživela klikanje, saj bi lahko bila vsebina zanimiva zlasti mlademu duhu. Vsebine namreč govorijo o odsvojitvi duha, o gibanju in postajanju substance, nastajajočem vedenju in elementu vedenja; kar so osnovni pojmi prvega dela Sistema vede, o katerih se danes premalo govori.

Torej, publikacija Pojavljanje duha odkriva gibanje substance in njeno postajanje, tj. element vedenja, ki ga filozof Hegel razodeva v prvi vedi filozofije ali Fenomenologiji duha. Z branjem esejev radovedni duh stopi v notranji svet, s tem pa v svet, v katerem duh samega sebe premaguje kot tistega, ki mora svoje vedenje postavi kot predmet.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O publikaciji, ki nosi naslov Pojavljanje duha