Praznoverje v abstrakcije in svet čiste sebevednosti

Piše: Jože Požar : julij 21, 2019 – 6:00 dop -

Kot se kaže talent izobraženca v abstraktnem svetu, ki ga pridela vedoči jaz, ni upanja, da bi ta duh postal dejaven s smotrom, da proizvede kaj več od abstraktne predstave, v kateri ni najti nobene izpolnitve. To je svet, ki ni nikakršno postavljeno razmerje, ampak zgolj abstraktni svet, ki je tisto enostavno obče predstavljeno kot patos ali oblikovana moč. Svet torej, s katerim zavest izreka le neko dejanskost; kajti zavesti ta svet ne nastane z gibanjem substance, ki bi prehajala v svoje nasprotje ali protipostajanje. Pa je tisto, kar ji vzkali, nekaj vnanjega, najabstraktnejša podoba, skozi katero zavest izkusi le samo sebe kot drugo sebstvo, ki je mnogovrstna bit ali nekaj, kar obstaja kot eksistenca negativne moči. To je torej tisto enostavno obče, katerega navdušenost je oblikovana moč, ki ni nič drugega kot izpolnjeni čisti moj zavesti, sebe izrekanje, po katerem stopa zavest v eksistenco za druge.

 

Duh je danes zadovoljen s tem, kar predstavi kot kakšno neposredno zagotovost, v kateri najde sebe kot nekaj abstraktno enostavnega. To je podoba čez katero uveljavi tisto neko zmožnost ali potencialnost, kar je njegovo verovanje, ki ga danes izpoveduje. Duh išče le svojo neskončnost, nedosledno onstranstvo, v katerem najde le sebe. Tako mu obstoj sveta postane lastna podoba jaza, v kateri se tisto obče prikazuje kot patos. Kar je čista sebevednost, s katero duh realizira le lastno početje sebstva kot tisto enostavno obče, ki je abstraktna dejanskost.

 

Sebstvo torej, po katerem zavest sicer eksistira, ni pa dosegla nič takega, kar bi bila razvita predmetna substanca, ki bi skozi razdvajanje izpolnila lastno postajanje in določenost. Želim reči, tisto čisto abstraktno sebstvo ni nobena izpolnitev duha, v kateri bi substanca sama sebe skozi drugo-bit določila kot Eno. Se pravi, to je le svet, ko je zavest udejanjena v posamezne misli ali v neko mišljeno bit. Zato naj tukaj omenim še naslednje: ta nastali svet ni zavesti vzkalil skozi posredovanje in določanje, pa je zato abstraktni ali pojavni svet, abstraktum razuma če hočete. Na ta način zavest udejanji praznoverje v abstrakcije, ki ga zavest izpelje kot obliko neizpolnjene abstrakcije. Kar seveda ni nič drugega kot čista sebevednost, ki je zavesti nastala kot abstrakcija sebe od sebe samega. Ona pa ni postajanje substance, ampak zgolj ekstaza čistega sebstva kot oblika pojavnega sveta. Ta svet torej ni nobeno postavljeno razdvajanje substance v enem, ki jo proizvede gibanje substance skozi njen notranji razloček, s katerim substanca doseže svojo sebienakost skozi obliko razvejanih občih momentov.

Naj zgornje utrdim še z naslednjim: to početje zavesti, s katerim zavest proizvede le neko enostavno neposrednost, ki je zunanji svet ali tisto sebi enako v obliki občosti, ni čisti pojem. Zakaj ta zunanji svet ni nič drugega kot drugo kot jaz ali čista pozitivnost, s katero si zavest zagotovi njeno bivanje. To je pravzaprav pojavni svet, ki velja kot nasprotje zavesti, ko se zavest prikazuje sebi kot neko drugo, ki je navdušenost kot oblikovana sila.

Ko zavest odriva od sebe sebstvo, je to oblika abstrakcije in svet ni nič drugega kot neko čisto zagotavljanje, v katerem ne gre za nobeno sovisnost sveta. Edini smoter duha je, da proizvede svet kot čisto sebstvo, ki pa ni postavljen odnos, ampak zgolj izražena subjektivnost v obliki enostavne neposrednosti, s katero pa duh sebe ne ohranja v razmerju do drugo-biti. Se pravi, to je zgolj praznoverje v abstrakcije, v katerem obtiči zavest kot čista sebevednost, ki je le neko zadovoljstvo zavesti, v katerem zre sebe kot svojo izpolnitev.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Praznoverje v abstrakcije in svet čiste sebevednosti

O mojih podobah v besedi in sliki

Piše: Jože Požar : junij 30, 2019 – 6:05 dop -

Mogoče pa te moje podobe v besedi in sliki niso samo forme, ampak tudi nenavadne vsebine, v katerih odkrivam kak pojem, ki ga lahko najdete v Heglovi filozofiji. Lahko bi rekel, teksti so nekakšne umetniške zamisli, ki prispevajo k odkrivanju nastajajočega vedenja. Zato moja dejavnost ne odseva filozofskega blišča, ampak samo prizadevanje, s katerim poskušam odkrivati nekatere pojme Sistema vede. To pač glede na to, da sem odločen, da razumen Sistem vede. Zategadelj poskušam predstaviti nekatere pojme in gibanje; v mislih imam zlasti predmetni element in gibanje substance, brez katerega ni mogoče dojeti Sistema vede. Sicer pa sem mnenja, da se danes o filozofiji ustvarja videz, kot da v filozofiji ni več kaj razodevati. Videz je že tak, kot da je filozofija dojeta do temelja in zato nima več smisla govoriti o predmetu filozofije. To se odraža zlasti tedaj, ko se o filozofiji beseduje zunanje ali brezvsebinsko. Ne vem, mogoče se motim, vendar jaz nisem do sedaj nikjer zaznal kakega razmišljanja, v katerem bi na primer Heglov Sistem vede bil predstavljen.

 

Tu so zdaj leta, ko lahko izgovorim, zelo sem zadovoljen sam s seboj. Lahko bi rekel, jaz sem srečen človek. Še posebej tedaj, ko nastane kaka zamisel in jo spravim v besede. Kar se pa tiče filozofije in njenega razumevanja, tu moram reči, Heglov Sistem vede še vedno berem, ker je to temeljna filozofija. Zato svetujem, berite dela filozofa G. W. F. Hegla in spoznali boste, kaj se to pravi biti ustvarjalen duh. Namreč, ta dandanašnja igra abstraktnega razuma in tisto kvantitativno izpopolnjevanje, v tem ne vidim nič ustvarjalnega. Hegel nekje zapiše to misel, »vedno več znanj, bolj iztanjšana omika«. In ravno to danes pobija predmet filozofije. Svet kot da ne zmore biti nič več od abstrakcije praznega vedenja.

 

Torej, te moje podobe v besedi in sliki so nekakšne miselne atrakcije, ki so morda komu nerazumljive. Hočem reči, atrakcije niso enostavni teksti, ki bi jih lahko vsak duh dojel. To pa ne pomeni, da bralcu ničesar ne dajejo. Namreč tisto, kar posamezni tekst ponuja, to je moja svoboda. Se pravi, to je podoba svobode v misli, ki je le dojem svobode. Pa je vsebina nekakšno abstraktno bitje, ki ga jaz izpeljem z namenom, da bralki in bralcu predstavim delček one temeljne filozofije. V njo spada gibanje duha, na primer, kako nastajajoče vedenje sebe vzpostavi, kaj je tisto prvo in kaj drugo, kaj gibanje notrine in njeno postajanje. Na ta način pomagam razkrivati Heglov Sistem vede, ki ga je po mojem mnenju vredno študirati in spoznavati, saj je to svet duha, v katerem je zaobjet in pojmovno razvit predmet filozofije. Ob tem pa naj spomnim, da je Heglov Sistem vede filozofija, ki odstopa od drugih filozofij, saj gre za logično izpeljavo pojma predmeta filozofije. Zato ni mogoče reči, da te moje podobe v besedi in sliki niso nič vredne. Mladi duh lahko v njih najde kako gibanje nastajajočega vedenja in odsvojitev sebstva, ki se razločuje v momente.

Naj dopolnim zgornje, podobe v besedi in sliki so začele nastajati takrat, ko sem se zavedal, da Heglov Sistem vede ni lahka filozofija, ki bi jo človek takoj dojel. K nastajanju podob je največ pripomoglo moje postopno dojemanje Sistema vede in tisto neko zadovoljstvo, ki me je spremljalo skozi odkrivanje prve vede filozofije. Še posebej me je zabavalo to, da v dojemanju Sistema vede tudi jaz napredujem. In tako sem, ne da bi kaj načrtoval, začel ustvarjati podobe v besedi in sliki, ki se skladajo s tem našim sodobnim časom.

Upam, da se bo ta moja igra nadaljevala in da bom še kakšno podobo izrisal. Zahteva časa je, da duh spoznava samega sebe, svojo odsvojitev in element nastajajočega vedenja.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za O mojih podobah v besedi in sliki

Zakaj politični človek ni dejaven v interesu obče ideje

Piše: Jože Požar : junij 9, 2019 – 6:04 dop -

»Politično življenje ima država zato, ker ima religijo.« Zaradi tega bi naj bil duh ljudstva udejanjen in realiziran v načinu obče ideje. Se pavi, občo idejo je treba uresničiti, da bi se človek zavedal sebe in obče ideje. V posledici gre namreč vedno za to, ali je svet oblikovan v skladu z religijo. Toliko le, da spomnim, da delo politika ni zgolj vtem, da uveljavlja interes svoje stranke in koalicije, ampak da je dejaven v interesu obče ideje.

Danes vidimo, da politik poklanja tiste neke abstraktne podobe sveta, raztresene misli in rezoniranje vedočega Jaza. Pa tako sploh ni čudaško, če v političnem svetu ne najdemo nič takega, kar bi bil svet obče ideje. To kaže, da politični duh ni dejaven v interesu obče ideje, ampak v strankarskem interesu. In potem seveda ni nenavadno, če politični človek podarja zgolj neko rezoniranje vedočega Jaza ali kako teorijo brez dejanskosti. To pa seveda ni svet realnosti in njene dejanskosti, ampak svet subjektivne volje, v katerem najdemo mnoge posebnosti, ki izključujejo absolutni dojem. Takšna dejavnost političnega človeka izpoveduje, da bi naj bil dejaven kot duh in v interesu stvari, tj. obče ideje.

 

Svet ni zgolj izražen interes, ampak ideja, ki aktualizira čisti dojem in postavljen odnos sveta do sebe. Pa je stvar duha, da odnos do samega sebe in sveta uresničuje skozi občo idejo. Torej, politični človek bi naj bil dejaven na način duha, se pravi, obnašal se naj ne bi nesvobodno, ampak tako, da je dejaven v interesu obče ideje, saj le tako izžareva dejavnega duha v absolutnem dojemu. Kajti le tako svet ni abstrakcija, temveč svet, ki je postavljen kot obča ideja in ima za princip absolutni dojem.

 

Vprašajmo se, zakaj politični človek ni dejaven v interesu obče ideje. Zato, ker je otovorjen s strankarskimi interesi. Namreč, ker ni dejaven s principom in v interesu obče ideje, je jasno, da se preganja in vznemirja s strankarskim interesom. To pa je ravno tista dejavnost, ki pove, da ni dejaven v interesu obče ideje. Se pravi, politični človek, ki ni dejaven v interesu obče ideje, ni dejaven kot duh, ki spoštuje predmetno svobodo in substanco duha. Ampak, ali v politiki ne gre za to, koliko je v njej vsebovan svobodni duh? Pa še kako gre za to, zaradi tega je nujno, da je politični človek dejaven v interesu obče ideje, tj. svobode, ki je v državi sebi predmetna. Le tako je politični človek dejaven v interesu duha ljudstva in umne volje, ki je tisto obče, ki sebe določa in stopi v dejanskost kot določni absolutni dojem.

Popolno zatajitev duha velja videti v tem, da politični človek izboljšuje na primer zdravstveni sistem zunaj njegovih določil. Namreč, ko sistema ne izboljšuje iz razumevanja gibanja substance in čistega pojma, s katerim stopi substanca v odnos s seboj, je dejaven zunanje ali deficitarno. Na hitro, nobenega sistema ni mogoče izboljšati zunaj čistega pojma in določil sistema. Ta so tista, ki vzpostavljajo in vzdržujejo sistem.

Ponavljam, ko je politični človek dejaven brez principa ali tako, da se preganja z abstraktnimi predstavami, ni dejaven v interesu obče ideje. To pove, da bi naj bil dejaven kot duh, kajti edino duh je tisti, ki zna biti dejaven v interesu obče ideje. Pa je početje političnega človeka, ko izpeljuje kak posebni interes ali kako prazno prikazen vedenja, neproduktivno. In še tole, politični človek naj ne bi bil dejaven kot kak zanesenjak, ampak kot duh, ki je sposoben svet posredovati in ga osnovati v načinu ter v interesu obče ideje.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Zakaj politični človek ni dejaven v interesu obče ideje

Zakaj duh poveličuje samo razvoj, napredovanje in izpopolnjevanje

Piše: Jože Požar : april 7, 2019 – 6:37 dop -

Izobražen duh jasno kaže, da ga nastajajoče vedenje in logična izpeljava predmeta ne zanimata. Zakaj on se dobro počuti v abstraktnem svetu, v katerem ima gotovost samega sebe. Tisto neposredno vedenje o sebi je veljavno sebstvo, ki je stopilo v eksistenco prek nasprotja, s katerim doseže čisto sebi enakost, ki je ekspozicija sebstva.

Izobražen duh se danes ne ukvarja s svetom, ki bi bil omejen na predmetno substanco in njeno dejanskost. Zato ne gre meniti, da si bo vzel čas in se poučil o tem, kako svoje sebstvo vzpostavi kot predmet. On bo še naprej dejaven tako, da bo drugim poklanjal nasvete in predpostavke, na katerih je mogoče pridelati mnoge zaključke, ki se jih da opremiti s hipotezami in zagotavljanjem. To je verjetno razlog, zakaj odnosa do sebe ne spremeni in zakaj tistim, ki svet dojemajo drugače, ne prisluhne. Izobraženec je prepričan, da je njegov svet izdelan po pameti božji, ne glede na to, da v njegovem svetu ni najti nič takega, kar bi bilo postajanje predmetne substance. Svoje zadovoljstvo izpričuje na ta način, da hvaliči raznolika znanja, izpopolnjevanje in napredovanje brez cilja. In to je ravno tista dejavnost, s katero je mogoče doseči le nekaj nasprotnega, po katerem dobi veljavo čisti jaz.

 

Dokler bo izobražen duh svoj svet snoval kot nekaj, kar ne izhaja iz nobene osnove, bo njegov svet eno samo izpopolnjevanje in teoretično razglabljanje. Ta svet pa ni resničen, ker ni zamejen in se v sebi ne spreminja. Rečeno drugače, to je svet čistega sebstva, ko je čisti jaz sam predočen kot odtujeno sebstvo. Duh v bistvu odtujuje zgolj lastno vedenje, tako da tisto, kar mu nastane, je ekspozicija pojavnega sveta, ki dobi veljavnost nebistvenega sveta.

 

Da je danes slavljen izobraženec, ki poveličuje razvoj in napredek, o tem veliko govori ona dejavnost brez cilja in abstraktno vedenje. Biti dejaven s ciljem je za izobraženega duha isto, kot biti dejaven po svojem prepričanju. Zakaj bolj kot cilj je pomembno to, da se kot izobražen duh zaveda svoje dovršenosti in izpopolnjevanja, s katerim premaguje samega sebe ali svoje naravno sebstvo. In to je treba imeti vedno na umu, ko je govora o svetu, ki ga izobraženec podarja drugim. Zakaj ko je dejaven za druge, je jasno, da se ne ukvarja s posredovanjem in gibanjem predmetne substance, ampak s posredovanjem njegovega vedenja. To je početje duha, s katerim si zagotovi le samega sebe kot subjekta.

Za izobraženca je pomembno zlasti to, da se izpopolnjuje in da si pridobi čim več različnega znanja. In zato nenehno poudarja napredek in razvoj, obstoja pa ne. Skratka, pripravljen je govoričiti o razvoju in napredku, o obstoju predmeta pa ne. Ko je govora o predmetu, začne besedovati o abstraktnem vedenju. Obstoj predmetnega sveta ga ne prevzame, ker ne mara logične sovisnosti in čistega pojma. Za njega je bistveno, da si sebe ohranja kot tistega, ki spoštuje razvoj in napredek. Se pravi, namesto določnega sveta uveljavlja svoje prikazni in vednost kot tako. In zato tudi nastopa vedno tam, kjer lahko uveljavi sebe kot tistega, ki je premagal lastno subjektivnost. In to naglaševanje subjektivnosti nam vedno znova odkrije, da ni dejaven s principom in da najvišjega ne vidi v obstoju, ampak v razvoju.

Naj končam: zgornjim sem skušal opozoriti, da ono izpopolnjevanje in napredovanje poveličuje samo navajeno obnašanje duha, logično dejavnega duha pa ne.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Zakaj duh poveličuje samo razvoj, napredovanje in izpopolnjevanje

Ko duh ne doseže svoje dejanskosti

Piše: Jože Požar : september 30, 2018 – 6:53 dop -

Tisto, kar danes študiran človek odmeče in je neko odtujeno sebstvo, to še ni postavljena dejanskost sebstva. Študiran človek verjame, da je odtujeno sebstvo nekakšna čista moč njegove narave, ki jo on ureja v svetove. On ne dojame, da je vedenje kot sebstvo, ki še ni doseglo drugo-biti, neposredno vedenje, ki ga je treba posredovati in razvejati v obče momente, kar je oblika dejanskosti. Povedano drugače, neposredno vedenje mora biti posredovano in postavljeno, da bi bilo v svojem nasprotju dejansko vedenje. Kar je pravzaprav za našo predstavo element vedenja, v katerem je tisto drugo proti postavljen čisti dojem, tj. sebi enakost ali čista dejanskost. Naj še to povem s Heglovimi besedami: Tisto drugo ali čisti dojem je dejanskost, ker ima neposrednost za smoter čisto dejanskost. In tukaj je treba omeniti samo še tole: na ta način neposredno abstraktno veljavno vedenje stopi v odnos s seboj, zakaj živa substanca je subjekt in je dejanskost kot dosežena drugo-bit.
 
Izobraženec si dela predstave o sebi kot inteligenci, ki da je sposobna realizirati pojem predmeta, ob tem pa očitno kaže, da niti dejanskosti ne doseže. Občuduje abstraktno vedenje ali tisto, kar mu nastane z navadnim obnašanjem vedenja. Ta svet pa ni svet pojma in realnosti, ampak brezduhovna občost ali nebistveni razloček sebstva, torej veljavno obče sebstvo, ki ni doživelo svoje dejanskosti.
 
Izobraženec neposredno vedenje zgolj nadaljuje v nekaj drugega, s tem pa njegovo vedenje dejanskosti ne doseže, ker ni vzpostavljeno. Na ta način je izraženo le to, da ne dojema samega sebe, še manj pa gibanje predmetne substance, ki bi naj skozi drugo-bit dosegla svojo dejanskost. Vzemimo za primer pojem, ki se ga ne vzpostavi kot abstraktni odnos proti sebi. Na ta način se pojma ne pretvori v osnovo, ampak se ga prepozna kot mirujoči subjekt, ki ni določen z bistvenimi lastnostmi. To želi reči, da pojem svoje dejanskosti ne doseže kot določbo občega. Takšen pojem je na sebi le abstraktna negacija, ali, je stvar brez lastnosti. Hočem reči, ko se kak pojem dojame zgolj kot subjekt, ki ne doseže svoje dejanskosti, je na delu navajeno obnašanje vedenja. Takšno početje pa seveda ni početje duha, ampak razumnika, ki se preganja s praznim vedenjem. Razumnik ne ve, da neki pojem doseže svojo dejanskost samo v svojem proti postajanju, kar je odnos proti sebi.

Ampak to še ni vse, ker izobraženec ne ceni drugo-biti in merila za vedenje, kliče na pomoč kategorije in čutne zagotovosti, ki odkrijejo zlasti to, da ga dejanskost ne zanima. In to ne glede na to, da mu navajeno obnašanje vedenja sporoča, da je dejaven pomanjkljivo in brez odnosa s seboj. To pove, da še ni usposobljen za to, da si svoje vedenje odsvoji do čiste dejanskosti. Dejanskost je zanj nadaljevanje njegovega vedenja, ker je prepričan, da je njegovo abstraktno vedenje postavljeno kot subjekt ena sama resničnost.

Ali je izobražen duh danes dejaven s principom? Trdim da ne, izobraženec namreč izkopavanja iz svojega sebstva ne čisla, ker ga ono navajeno obnašanje vedenja še vedno navdušuje. Zato ni čudno, da hvaliči samo abstraktno vedenje. Dobro bi bilo, če bi se vprašal, kaj je to nastajajoče vedenje in tudi, kako preverjamo vedenje. Zakaj pojem vedenja ima ravno tako svojo substanco, torej svojo realnost in obliko, pa tudi vsebino, ki je tisto duhovno.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Ko duh ne doseže svoje dejanskosti

Izkušnja s poslušanjem glasbe

Piše: Jože Požar : september 16, 2018 – 6:07 dop -

Sreda poldan je in jaz poslušam klasično glasbo. Sedim na balkonu in tu je tole vprašanje: Kaj je novega v tem našem svetu? Najdem odgovor: drugače se oblačimo, poudarek dajemo individualnosti, telesu in notranjemu svetu, ki očitno kaže svojo lepoto v podobah, ki jih previdno sprejemamo. Tu je zdaj čas prebujanja notrine in prav tako čas predstavnega mišljenja ter prehajanja v neko drugo ubranost, ki pa je le življenje kot nekaj, kar je šlo čez in je onstran kot nekaj, kar se ne vrne vase. Ni kaj, tisti notranji zdaj izgine in se zopet pokaže kot neki drugi abstraktni svet, ki se nadaljuje v druge abstraktne predstave.

Slišim muzikalične tone kot gibajočo skladnost zvokov. Občutek imam, da gre za gibanje popolnega sveta ali prehajanje sveta v svet, ki ga je oblikovala sila duha. V tem gibanju absolutnega sveta je postajanje kakor moment, ki prehaja v drugi moment, onstran in zopet sebi nasproti in tako v nekaj naslednjega, kar ustvarja figuro sveta. To je čisto gibanje enega sveta, ki ujame sebe v razdvojeni podobi. Biti tukaj in biti onstran, to je načelo gibanja, ki razdvaja in združuje. Takšen svet ne razpade nikdar, ker ga veže notranje gibanje, ki ne pozna mirovanja, ampak samo ritem gibanja. Ritem žene in oblikuje razdvojeno podobo. In temu gibanju jaz sledim, saj je to govorica blagoglasnosti, ki ustvarja svet kot zbranost v eno samo lepoto sedanjega časa. Zakaj, to je svet, ki išče notranji razloček, ki ga pridela zrenje notrine in njeno gibanje, torej istoimensko, ki razvezuje nastajanje enega časa kot izhajanje iz sebe, v katerem je svet določen kot izpeljevana enotnost, ki je dosežena z nasprotjem.
 

Vizija gibanja glasbe.
 
Jaz se izvrstno počutim in prepuščam se gibanju lepih duš, ki kot da potujejo iz kraja v kraj. Daleč stran, vendar v meni, kot izvensebnost, ki se je dvignila in biva kot določena misel, ki se vrača v sebe po isti poti. Vidim jih, vse tiste, ki so dejavni in premagujejo bivanje sveta iz obeh strani, da ohranijo eno. Le tako obstajajo in so kot čista dejanskost, ki se je dvignila iz notrine, da bi nastalo postajanje dveh. To je nauk življenja, ki pripoveduje o obstoju nadčutnega sveta in življenja lepih duš, ki izdihavajo sebe iz obeh svetov. In ravno o tem danes veliko pripoveduje zemlja in življenje na njej. Zunaj in znotraj, kot to kaže nemirno gibanje narave, ki je vseskozi dejavna v svojem nasprotju. To dvoje pripovedujejo, da je svet gibanje kot obstoj čvrste zveze z dejanskim svetom, ki je zakon zemlje.

O, človek, glasba nam pripoveduje, da so razdalje sveta in je svet kot zdaj. In ravno ta zdaj kaže neko čudaško razmerje, ki se lahko izteče v nič tega sveta. In vse to zaznava naše oko, ki je videlo mnoge svetove. Ali je Richard Wagner videl gibanje sveta kot absolutno gibanje sebstva, ko je pisal glasbo? Mislim da, kajti jaz slišim gibanje sebstva, vse prve in druge združene v en svet poezije in zvokov ter časa kot tistega, ki izpoveduje ta naš svet, to lepoto enega sveta, ki je ena sama razločnost bivanja kot izpolnjeni svet.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Izkušnja s poslušanjem glasbe

Oglaševanje in nadarjeni robot

Piše: Jože Požar : september 2, 2018 – 7:20 dop -

Abstraktno nasilje, ki se ga izvaja z oglasi prek medijev, je postala navada, ki jo vsiljuje kapital in pametne glave, ki so v službi kapitala. Ta gledalcu ali poslušalcu sporoča, da lahko izvaja abstraktno nasilje kadarkoli. Tudi takrat, ko gledalec spremlja na primer kolesarsko dirko po Franciji ali gleda film. In to abstraktno nasilje izvaja kapital s ciljem, da pokaže, kdo je gospodar medijskega sveta. In tega gospodarja se danes poveličuje, ne glede na to, da razjeda živce s podobami, ki nimajo nobene vsebine in so zgolj abstrakcije. Gledalcu ali poslušalcu se vsiljuje abstraktne predstave med oddajo, ker tako hoče oblast kapitala. Ob tem pa je pomemben čas objave oglasa, tj. izvajanje abstraktnega nasilja, ki ga izbere kapital. Abstraktno nasilje se namreč izvaja tudi med oddajo. To odkrito kaže, da je gledalec ali poslušalec razumljen kot nadarjen robot, da torej ni razumljen kot človek in duh, ampak kot butalec, ki ga je treba vsakih deset minut spomniti, da obstaja medijski gospod.

Primer abstraktnega nasilja je bila kolesarska dirka po Franciji. RTV Slovenija je motila kolesarsko dirko z oglasi in tako gledalcu sporočala, da ga dojema kot nadarjenega robota. Se pravi, gledalcu je sporočala, da naj abstraktno nasilje dojame kot nasilje medijskega gospoda, ki tako hoče. Zakaj abstraktno nasilje bo minilo in kolesarska dirka se bo nadaljevala. In to prekinitev dirke bi naj gledalec razumel kot nekaj, kar se pač mora zgoditi. A v resnici je RTV Slovenija med kolesarsko dirko gledalcu sporočala, da je sposobna razumeti interes kapitala, da pa ni sposobna razumeti gledalčevega interesa.
 

Oglaševanje v medijih je mogoče zamejiti na določen čas, tako ne bo vznemirjalo gledalca ali poslušalca. Zakaj tisto prazno oglaševanje ni nič drugega kot pojav idealizma, ki je zgolj neki videz. Oglaševanje ne sporoča nič vsebinskega, zato ni potrebe, da vznemirja gledalca ali poslušalca med oddajo.
 
In tako pridemo do dojetja, da RTV Slovenija upošteva voljo kapitala, volje gledalcev pa ne. Zaradi tega ni čudno, če je abstraktno nasilje ali oglaševanje, ki ga ukazuje kapital, del njenega programa. Za kaj pravzaprav gre? Zato, da se pokaže moč kapitala in to, da je gledalec razumljen kot nadarjen robot, ki se je sposoben prilagajati nasilju kapitala.

Tisto, kar ni skladno s časom, je to, da se gledalcu ali poslušalcu vsiljuje oglase med gledanjem konkretne oddaje. Rečeno drugače, skozi abstraktno nasilje kapital sporoča, da obstaja v medijskem svetu transcendentna moč, ki lahko razjeda gledalcu ali poslušalcu živce. To je nekakšna čudaška oblast kapitala, ki utrjuje medijsko oblast. Ali, to je izmišljeni stvarnik, ki poskrbi za to, da se gibanje kapitala nadaljuje v načinu abstraktnega nasilja.

No, jaz menim, da je mogoče abstraktno nasilje pokazati tudi med oddajami in ne v oddaji. Zakaj vznemirjanje z oglasi ni nič drugega kot napad na gledalca ali poslušalca. Pa je oglaševanje, ki prekinja gledalčevo zbranost popolnoma odveč. Zato bi bilo dobro, če bi si medijska bistroumnost razjasnila oglaševanje in ga poskušala dojeti po nasledku. Nenazadnje, dobro bi bilo, če bi gledalca ali poslušalca mediji spoštovali kot duha, ne pa kot nadarjenega robota, ki abstraktnega nasilja ne dojame.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Oglaševanje in nadarjeni robot

Idealizem prežemanja individualnosti in kapitala

Piše: Jože Požar : julij 22, 2018 – 6:15 dop -

Da obstaja idealizem, ki pobija ideje, ni dvoma. To je idealizem kapitala, ki je sposoben pobiti vsako idejo, ker ga podžiga dobiček. In to pobijanje idej se danes dogaja, ko eksistira nevarnost, da bo kaka ideja zaživela v občih momentih čistega pojma. Tedaj se pojavi moč kapitala s svojimi računi in izračuni, ki odsevajo negativne posledice kot ravnodušne vrednosti, ki takoj objavijo, da je svet resničen samo čez števila. Ob tem pa zaznamo zlasti to, da se duh prilagaja ukazom kapitala. In to prilagajanje kapitalu je duh osvojil že v takšni meri, da ukaze kapitala sprejema kot nekaj, čemu se ni mogoče upreti. To hoče reči, da duh čisla moč kapitala in prežemanje individualnosti s svojo izvorno naravo.

Kapital izžareva le abstraktno moč, s katero povsod preti, da doseže tisto, kar mora doseči. Na drugi strani pa duh, ki bi naj bil dejaven na obči ideji, komunicira z gibanjem kapitala in ga celo vključuje v svoje zamisli. In tako seveda ni čudno, če prihaja do situacije, ko duh na eni strani idealizira izračune, na drugi strani pa idealizira svoje poglede. Zato se ne smemo čuditi, če duh o ideji in čistem odnosu pojma proti sebi ne beseduje. V svojem napredovanju je prišel tako daleč, da verjame samo tistemu, kar kažejo izračuni. Njih čisla še posebej tedaj, ko zunanje idealizira in združuje več svetov v en svet, da doživi enotnost njega samega.
 

Ta neposredna realnost ima obliko abstraktne stvari in je brez izpolnitve. Stvar sama je enostavna občost kot smoter. Predstavljena podoba je torej realnost brez izpolnitve in vsebine. Kar v tej realnosti najdemo, to je le izvorna narava zavesti kot enotnost s seboj, ki je gotovost nje same. Lahko bi rekli, podoba je prikaz izvorne narave zavesti, ki ga je o sebi naredila zavest.
 
Tako da tam, kjer eksistira kakšen razumni svet, tam je na delu tudi kapital. Ta priznava samo svet, ki ga izvrže konkretno gibanje števil, v katerem je zaobjeta opredeljenost do nečesa končnega. Zato seveda ni nenavadno, če danes izobražen duh svoj svet zunanje utrdi s kakšnim izračunavanjem. Kadar se to dejansko zgodi, potem seveda vemo, da mu gre zgolj za abstraktno stvar kot njene oblikovane enotnosti. To pa je svet kot sodobna izkušnja duha, ki odkriva, da je duh zadovoljen s tem, kar je neko združevanje abstraktnega sveta.

Ko duh išče dejanskost čez števila, obstane v neposrednosti. Namreč to, da se zunanje združuje svetove in one velikosti, nato pa iz tega sveta oblikuje nekakšen tretji svet, to ni nič drugega kot goljufija duha, ko si ni na čistem s tem, kaj je obča ideja. Duh daje videz, kot da stvari ne dojema v njeni popolni podobi, ki je postavljen odnos do sebe. To je namreč element vedenja, ki pa ga duh še ne zaznava, ker je prepričan, da je tisto njegovo vedenje, ki se nadaljuje v neko drugo vedenje, ena sama resničnost. Duh si še ni na jasnem, da tisto čisto vedenje ni predmetna resničnost; ampak abstraktno vedenje, ki je kot igra besed in misli zunanje početje, ki lahko pridela le kako prikazen.

Duh, pa naj gre za katerokoli svet, bi naj bil dejaven s principom. Če to ni, je dejaven površno ali nezadostno. Namesto da vzpostavi svoje vedenje in ga zaupa mišljenju, se podi okrog s številkami in izračuni, ki pobijejo vsako idejo. To pa ni dejavnost, ki bi stvar povzdignila v občo idejo in njeno določenost, ki je totaliteta občih momentov ali razviti čisti pojem.


Nahaja se v: Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Idealizem prežemanja individualnosti in kapitala