Neizpolnjena abstrakcija – Stran 2

Prikazujoče se vedenje

4 decembra, 2016 Jože Požar

Spraševanja

Neizpolnjena abstrakcija

Demokracija v objemu zdravega uma

2 oktobra, 2016 Jože Požar

Zdravi um, čisto vedenje in demokracija

Neizpolnjena abstrakcija

Idealizem izobrazbe

21 avgusta, 2016 Jože Požar

Drugo kot jaz je moj predmet

Neizpolnjena abstrakcija

Plemeniti svet izobrazbe

14 avgusta, 2016 Jože Požar

Duh in izobraževalni sistem

Neizpolnjena abstrakcija

Duh tega časa odnos realnosti in njene dejanskosti ne dojema dosledno

7 avgusta, 2016 Jože Požar

Svet sodobnega časa

Neizpolnjena abstrakcija

Izobraženstvo in čista vednost, ki je povsem abstraktna

5 junija, 2016 Jože Požar

Vedenje kot je od začetka

Neizpolnjena abstrakcija

Meglena demokracija

29 maja, 201619 marca, 2022 Jože Požar

Demokracija in duh ljudstva

Neizpolnjena abstrakcija

Prevarati in zaslepiti, to je menda naloga zvijačnega uma

24 aprila, 201619 marca, 2022 Jože Požar

Zvijačni um in števila

Neizpolnjena abstrakcija

Duh izraža abstraktno vedenje in je dejaven brez principa

21 februarja, 2016 Jože Požar

Vednost kot taka je povsem abstraktna

Neizpolnjena abstrakcija

Piše: Jože Požar

29. 5. 2026

O levičarski mentaliteti

Mediji o levičarski mentaliteti ne besedujejo. Zakaj levičarstvo nima nobenega smisla za to, da kaj smiselnega posreduje. Drži se zunanje in daje prednost tistemu, kar prepoznajo oči. Levičar hvali subjektivno naravnanost in se drži abstraktne misli, ki jo razvleče v odmišljanja. Levičar ne ve, kaj je Drugo, prav tako nima pojma, kaj je nespremenljivo. Kljubovalnost ga povsod zasleduje, kajti služi površinski mentaliteti, ki ničesar ne posreduje, ker resničnost najde v sebi. Verjame v osebni svet, pa ni čudno, da hvali enostransko in levičarsko mentaliteto, tj. iznajdljivost.

Levičarska mentaliteta ničesar ne spreminja in se drži nespremenljivega, tj. odmišljanja. Čisti jaz je nekakšen reprezentant levičarske mentalitete, kajti učen ni bil za to, da misli in ustvarja svet, ampak da uveljavlja subjektivno voljo čistega jaza. To je tista napadalnost, ki jo demonstrira v parlamentu čisti jaz. Zakaj levičar je poznan po tem, da predmetnega sveta ne spoštuje in da namesto njega uveljavlja osebno iznajdljivost. Čisti jaz povzdiguje prazno besedičenje in neposrednost, pa ni čudno, da mestoma sebe interpretira kot levičarskega mučitelja. Namreč je poznavalec in je igralec, tudi komedijant, ki je dejaven kot čisti jaz in sploh ne v slovesu predmetnega sveta.
Mentaliteta levičarja je sloveča, saj se predaja abstraktni miselnosti in iznajdljivosti. Levičar ne ve, da edino posredovanje predmetne substance pridela živi svet s ciljem, da predmet zaživi v svoji določenosti in tako v objektivni obliki. Objektivnosti ne upošteva, prav tako ne opredeljenosti, ker mu vzgoja prišepetava, naj bo dejaven iznajdljivo. In to je, kajti ne kaže nič takega, kar bi bilo tukaj vredno omeniti. Sicer pa levičar večkrat odigra osebnega slugo, da overi lastno mentaliteto.

Piše: Jože Požar

26. 5. 2026

Razsodnost postane umna, če jo odigra čisti jaz

Duh se preganja z nič vrednimi bistvi, hvali igro abstrakcij, tj. odmišljanje in tisto, kar je neko nasprotje, ki razpade v nesoglasja. Podi se z abstrahiranjem in izpeljavo refleksije, kar stremi reči, da je dejaven s smotrom, da izpove svojo subjektivno držo in živahen svet. Pomembno je, da se dvigne na raven igre abstrahiranja in da drugim pokaže, da določanja sicer ne mara, da pa ga navdušuje igra odmišljanja ali tisto, kar je nedoločen svet, ki je možnost za pojasnjevanje.
Duh včasih pretirano hvali pojasnjevanje, ker baje z njim premaga tudi sebe. In to vse s smotrom, ker pojasnjevanje pridela čisto sebe vednost, ki jo nadaljuje in uveljavlja kot resničen svet. Predmetni svet sicer ne ceni, ker ga bolj zanima tisto, kar gre čez in je igra čistega jaza in abstraktnega razuma. To je izraženi svet v dva ekstrema, neka podvojena vsebina, ki bi jo lahko imenovali prikazen, kajti to ni predmetni svet, ki prehaja v Drugo samega sebe.

Razum in čisti jaz sta bleščeča sodelavca, ki znata svet razčlenjevati. Skratka, upoštevata dejavno odmišljanje in tisto, kar gre čez in je svet razdvojen na nekaj prvega in drugega. To je svet, ko se razum poniža na moment splošnosti, zakaj posebnosti in posameznosti ne upošteva. To je torej zmagovalni svet, ki ne vsebuje bistva in se prosto nadaljuje z igro odmišljanja.
Razumnik hvali svet brez realnosti, zakaj to je izgotovljeni svet. Razumnik namreč logične sovisnosti ne čisla, navdušuje ga odmišljanje, prav tako svet, ki ni vsem razumljen. Tisto namreč, ko razumnost postane umna onstran tega sveta, napoči novo odmišljanje in z njim obča sebe vednost v absolutnem nasprotju. To je gibanje razuma, ki je v zaznavanju igra abstrakcij.

Piše: Jože Požar

22. 5. 2026

Brez objektivnega gibanja se subjektivnost kaže kot samovoljno stališče

Subjektivno izražanje nevladnih organizacij je lahkomiselno, kajti pridela le nesoglasje in sploh ne objektivnega predstavljanja. Predstavniki nevladnih organizacij izražajo subjektivno nastrojenost in abstraktno nesoglasje. Potemtakem sebe izrekajo površno, to je zunaj realnosti, zato enostransko nima nobene vrednosti. Subjektivna drža nevladne organizacije hvali samo abstraktno zaznavanje, stvarnega sveta sveta pa ne razvije. Ko pa predmet ni izražen in določen v svoji osnovi, ni predmet, ampak zgolj oblikovana subjektivna nastrojenost, ki nima nobene vrednosti.

Predstavniki nevladnih organizacij ne spoštujejo realnosti in njene dejanskosti. Uveljavljajo subjektivnost, ki ne izrazi predmetne stvarnosti, ampak subjektivno razpoloženje. Obnašajo se kot abstraktna oseba, ki izraža svojo negodovanje. Tako povejo, da so dejavni s smotrom, da izrazijo čisti jaz. Ta pa hvali sebe in svet, ki ni dosegel svoje realnosti in dejanskosti. Če realnost ni posredovana in ni določena v osnovi, potem je zagotovo na delu subjektivna nastrojenost.
Kaj torej izraža predstavnik nevladne organizacije? Svojo subjektivno razpoloženje in nejevoljo. Tisto osebno pa ni noben določen predmetni svet, saj ne vsebuje predmetnega bistva in proti postajanja ne doseže. Določenost sveta nevladna organizacija ne upošteva, kajti dejavna ni s principom, da vzpostavi predmet v njegovi opredeljenosti. Potemtakem predmetne osnove ne izpelje s ciljem, da predstavi predmet objektivno. Skratka, subjektivnost ne dožene objektivnosti, ki vzkali s posredovanjem in je določen objektivni svet. Zakaj svet ni zgolj prežemanje individualnosti ali kak subjektivno izražen interes, ampak je realnost določena v njeni dejanskosti, kar je predmetni način.

Piše: Jože Požar

19. 5. 2026

Umetna inteligenca dela vsebino enostransko in končno

Da se duh do umetne inteligence obnaša površno, ni čudno, saj se tudi do sebe. Kar mu podari umetna inteligenca, to jemlje kot odličen svet, da ne rečem resničen. Tisto, kar podarja umetna inteligenca, je abstraktna miselnost, ki nima vrednosti posredovane predmetne substance, ampak abstraktne dejavnosti. Zakaj umetna inteligenca ne demonstrira načina proti postajanja, ampak abstraktno miselnost, ki predmet ne posreduje in ga ne dojema v njegovem proti postajanju. Načina posredovane substance ne prikazuje, zato ni mogoče reči, da je dejavna v načinu. Menim, da demonstrira abstraktno miselnost, vendar predmeta ne posreduje v načinu proti postajanja ali sebi enakosti.

Potemtakem, umetna inteligenca ni dejavna tako, da realnost posreduje in določi njeno dejanskost. Prav tako ne upošteva gibanje predmetne substance in sveta ne vzpostavi. Kar prikazuje, to je zgolj abstraktna miselnost, ki uveljavlja znanje, ki je omejeno na končno vsebino in ne doseže neskončnosti. To pa je pomanjkljivost, ki kaže, da proti postajanja ne upošteva. Zato je Googlova navedba, da je umetna inteligenca dejavna v načinu, neka vznesenost, ki brez potrebe hvali način umetne inteligence, saj vsebino pridobiva enostransko in končno, ki svoje dejanskosti ne doseže.
Primerno bi bilo, da Google zapiše, da umetna inteligenca razvija abstraktno miselnost, ki lahko duha navda z abstraktnim razmišljanjem. Namreč razmišljanje, ki ga demonstrira izobražen duh, je ravno tako abstraktno, kajti v njem ni najti nič takega, kar bi bil odnos substance do sebe. Razen tega umetna inteligenca ne upošteva logične sovisnosti, zakaj proti postajanja ne demonstrira. Tega je mogoče izraziti kot določen svet ali kot razvite obče momente predmetne substance.

Piše: Jože Požar

15. 5. 2026

Edino umna volja ve, kdo bo postal predsednik vlade

Kaj imajo desne stranke za svojo predpostavko? To, da Janez Janša ni edini kandidat za predsednika vlade. Edino svobodna volja je sposobna izvoliti predsednika vlade. Ta vodi vlado s ciljem, da demokracija in svoboda uveljavljata občo voljo. Obča volja ni vezana na nobeno preteklost, saj udejanja sedanji čas skozi odločevanje, ki proizvaja svobodo. Svoboda ustvarja gibanje, ki ga mora poslanec uresničiti, da bi izrazil moč duha in občo voljo. To pove, da je subjektivna nastrojenost izključena, kajti besedo dobi duh, ki ve, kdo naj postane predsednik vlade. Zakaj izbrati predsednika vlade, pomeni uveljaviti duha, ki spoštuje svobodo in občo voljo.

Sedanji čas upošteva gibanje substance in njeno določanje. Svoboda je tista, ki izpolnjuje določila in občo voljo. Zakaj edino svoboda je sposobna delovati umno in s ciljem, da uveljavi občo voljo in duha ljudstva. Obča volja in svoboda sta pojma, ki en drugega izpeljeta. Zakaj na ta način demokracija zaživi svobodno in s ciljem, da uveljavlja voljo duha ljudstva. Nujno je udejanjiti svobodo in princip duha, ki realizira umno občost. Samo princip duha zmore vzpostaviti realnost in njej pripadajočo dejanskost. Potemtakem ni dvoma, da bo predsednik vlade postal duh, to pa ni samo Janez Janša, ki je sposoben delovati svobodno in v interesu obče volje.
Moja predpostavka ima smoter, da spomni politične stranke, da je nujno izpolniti svobodo in občo voljo. Edino ta duha ljudstva dvigne na nivo resničnega sveta. Na ta način zaživi poslanec kot resničen duh, ki spoštuje občo voljo in duha ljudstva. Zatajitev duha bi pomenila, da je dobila besedo subjektivna nastrojenost, ki v parlamentu nima kaj delati.

Piše: Jože Požar

13. 5. 2026

Logike nikjer ne omenja

Razumnik verjame, da logika in gibanje predmetne substance nista pomembna. Tisto, kar ima pomen, to je uveljavljanje abstraktnega znanja in prepričanosti. Enako velja za določila, ki jih prezira, ker nimajo pomembnosti. Razumnik je dejaven prosto in upošteva samo znanje in tisto, kar mu čisti jaz in zdravi razum poklanjata. Zaradi tega principa logike ne spoštuje, ker verjame, da svet ni nič drugega kot neposredno znanje. Povsod hvali in hvaliči abstraktno znanje ter tisto, kar njegove oči ugledajo in je eksistenca prepričanosti. To nekako pove, da logiko in določila preklinja, kajti svet dojema čez abstraktno znanje in gotovost, ki jo povsod omenja, ker z njo izreka svojo individualnost.

O dajanju prednosti znanju in prepričanosti veliko pove aktivna zavest, ki ni omejena in se prosto nadaljuje, dokler jo razumnik uveljavlja. In to tudi zaznavamo, kadar razumnik uveljavlja znanje in svojo subjektivnost. Prišel je tako daleč, da povzdiguje samo znanje in seveda tisto, kar njegova prepričanost prispeva. To pa ni stvarni svet, ampak drobnjakarski svet razpršen v abstrakcije, ki njegov svet zunanje povežejo v neko miselno obliko. Preklinja vsebinski svet in določila, zakaj izobrazba mu ne dovoli, da posreduje substanco in vzpostavi sebstvo.
Razumnik, ki preklinja gibanje substance in logiko, ne dojema časa in prostora v enotnosti. Zakaj prepričanje izključi logiko in tako določila vsebine, ki jih ne upošteva, ker ga motijo pri uveljavljanju znanja. Njegov svet ni določen v proti postajanju, zakaj postajanja ne spoštuje, ker ga abstraktno znanje navdušuje. Baje se je razumnik izobrazil s ciljem, da dožene svojo omikanost, ki jo reprezentira in kaže kot neposredno znanje ali kot razumsko dojemljivost boga.

Piše: Jože Požar

11. 5. 2026

Morala levičarja je popolnoma razpadla

Miselni levičar se obnaša kot gospodovalen samodržec, ki zaznava samo sebe. Hvali igro abstrakcij, ker mu je morala popolnoma razpadla. Moralni razpad izraža, kjer izpoveduje samovoljo in vero, da svet ni nič drugega kot izražena nastrojenost čistega jaza. Zato povsod izraža nasprotovanje in izpoveduje svoj gnev do tistih, ki svet drugače mislijo. Subjektivizem hvali in ga objavlja, da pokaže, kako izpelje igro odmišljanja, v kateri nastopa kot poznavalec sovražnikov in nasprotnikov. Vsepovsod izraža samodrštvo in subjektivizem ali tisto, kar naj bo, ne da je.

Človek pričakuje, da se bo levičar obnašal kot človek, a obnaša se kot razpadli moralist, ki favorizira čisti jaz. Tisto pljuvanje po nasprotnikih odlično obvlada, ker mu je razpadla morala, ki je ni sposoben vzpostaviti, ker ni bil vzgojen za to, kar je, ampak za to, česa ni. Od tukaj ono gnanje in iskanje sovražnikov, ki jih najde v sebi kot bit, ki je jaz. Sebe demonstrira kot človeka brez duha, na katerega lepi abstrakcije, kajti tako izpolni sebe kot smešnega levičarja.
Levičar danes joka kot otrok in napada nasprotnike, da sporoči, da v svojem sočutju ne prepoznava več sebe, ker mu ona vera v socializem ne dopušča delovati v načinu določil. Določen svet od nekdaj sovraži, zato je dejaven kakor mu ukaže čisti jaz. Razen tega povzdiguje igro abstrakcij, zakaj odmišljanje mu vedno podari nedoločen svet, ki ga zasleduje navajeno obnašanje in nasprotovanje tistim, ki ne podpirajo njegovih interesov. Levičar se cmeri in hkrati izmišlja svet, da uresniči sebe in samovoljo, ki jo izžareva, ko kaj izreče o svoji razpadli morali in vesti. Vest je nekakšen notranji glas, ki mu sporoča, da službe božje ne opravlja dobro, kadar hvali samodrštvo.

Piše: Jože Požar

6. 5. 2026

Mediji obvladujejo igro abstrahiranja

Največ možnosti v abstrahiranju imajo levičarski mediji. Ti so do sedaj pridelali obilno sveta brez bistva. Bistvo so odmišljali in ga prikazovali kot igro abstrakcij, pri tem pa iz abstrahiranja izpeljali še kak drugi svet, ki je smisel razblinil v nekaj drugega, da bi bil dopadljiv. Igro abstrakcij mediji tudi slavijo, vendar na skrivnosten način. O abstrahiranju ne govorijo, čeprav so prepričani, da z abstrahiranjem pridelajo največ sveta. Zato je igra abstrakcij potihoma hvaljena med novinarji, kajti vsebine so predstavljene in zagledajo svojo resničnost v pojavnem svetu.

Abstrahiranje postane zanimivo, ko igro abstrakcij izpelje novinar s smotrom, da spregovori o sebi. Zakaj povedati kaj o drugih ni več zanimivo. Danes ljudi zanima zlasti svet narejen z igro abstrakcij. Goljufati z abstrahiranjem ni mogoče, zato levi mediji favorizirajo primerno odmišljanje. S poštenjem lahko uveljavijo tudi podobe, ki nastanejo s posredovanjem in jih podpirajo fotografije. To je namreč dvojno početje zavesti, ki vidi več kot en sam človek. Zakaj svet združen v nekaj dvojnega, je tudi prehajanje v nekaj naslednjega, to pa je znamenje, da gre za pojavni svet.
Največ možnosti za to, da postane prvak v abstrahiranju, ima RTV. Zakaj veliko prakse z abstrahiranjem je pridobil v preteklosti. To pripoveduje, da se spozna na igro abstrahiranja in da jo obvlada počez in v globino. Potemtakem gre upati, da bo osvojil pokal, ki spodbuja abstrahiranje in vsebine, ki jih ni mogoče pokazati v popolni dejanskosti. Namreč, danes dobivajo na vrednosti vsebine, ki v sebi združujejo več različnih smislov. In ravno to je tisto, kar pripoveduje, da mediji obvladuje igro abstrahiranja. Zakaj igra postaja priljubljena, ker spodbuja dojemljivost.

Piše: Jože Požar

30. 5. 2026

Znanja ne osvobodi od abstrakcije

Neverjetno koliko pojasnjevalcev subjektivne nastrojenosti gojijo mediji. To jasno kaže, da se z objektivnim svetom ne ukvarjajo. O objektivnosti ne besedujejo, nobenih misli ni slišati o tem, kako predmet vzkali in stopi v odnos s seboj. Tisto, kar hvalijo mediji in je brez bistva, to je neizpolnjena abstrakcija, ki je zgolj misel samega sebe. Slavljena je misel in predstava o nečem, kar eksistira in je pojavni svet zavesti. Nenehno se nekaj razlaga in pojasnjuje podobe, najbrž s smotrom, da medij pokaže, da se s stvarnim svetom in posredovanjem substance ne ukvarja.

Vsepovsod je hvaljeno abstraktno znanje in subjektivna nastrojenost. Videz je, kot da gre danes samo za to, da človek odmeče znanje in da pove, da predmet ni pomemben, ampak predstava in znanje. In res, o znanju se govori vsevprek, kajti duh živi v veri, da ga lahko znanje osreči. Verjame, da je znanje vsemogoče, zato posredovanje in določenost predmeta nima nobenega smisla. Ni pomembno predmetno bistvo, zakaj znanje podari vse, kar človek potrebuje, da realizira sebe.
Če bo duh svoje potovanje nadaljeval tako, da znanja ne bo osvobajal od abstrakcije, duha ne bo spoznal v njegovem postajanju in kot tistega, ki sebe postavi kot predmet. Prav tako ne bo realiziral svoje svobode, kajti gibanja in posredovanja substance ne bo spoznaval. Ostal bo človek, ki hvali abstraktno znanje in ne spoznava duha v njegovi odsvojitvi. Njegov svet bo govoril, da si svet zgolj predstavlja in da svobode ne realizira. Zakaj tisto, kar je gotovost njega samega, to je njegovo znanje, ki ni nič drugega kot enostranska abstrakcija. Duh torej, ki izdeluje predstave abstraktnega znanja in svoje svobode ne realizira, znanja ne osvobodi od abstrakcije.

Piše: Jože Požar

27. 5. 2026

Sovraži tekmeca, ki misli drugače

Neomikan izobraženec svojim obnašanjem naznanja, da ne spoštuje nikogar, ki misli drugače kot on. Tako pove, da ne priznava nobenega mnenja, ampak samo svojo čisto sebe vednost ali tisto, kar najde v sebi. Vse, kar izreka, je njegovo in ne doseže dejanskosti. Navajen je, da svet najde v sebi in ga izpove kot njegovo resničnost. To je izražena samovolja, ki ne potrebuje nobene dejanskosti, ker je to svet, ki je sam po sebi resničen. Zakaj to je očiščena vednost ali razkošna podoba omike. Še huje pa je, da se zgubi v ekstremnih abstrakcijah in vest izgine kot dim, ker dolžnost leži samo v govoričenju ali brezvsebinskem govoru. Ubogi izobraženec, ker ne posreduje sile odsvojitve, ne pridela stvarnega sveta, ampak svet čistega jaza. Tega povsod hvali in povzdiguje, čeprav je neresnično zlo, ki ga iztakne v sebi. To je čista sebe vednost, ki ga povsod zasleduje s smotrom, da sebe predstavi in da spotoma pove kaj o nasprotniku, ki misli in dojema svet drugače.

Neizobražen izobraženec nasprotuje vsemu, kar ni nastalo v njegovi iznajdljivosti, ki ga povsod spremlja, da izrazi svojo neobjektivnost. Zaradi tega uveljavlja subjektivno nastrojenost in tisto čisto brez realnosti, kar je abstrakcija, ki jo prav tako povzdiguje, če on tako hoče. Kaj se pravi misliti sedanji čas, o tem ne beseduje posebej. Zavestno individualnost jemlje brez duha in izrazi samo tisto, kar je njemu všeč. Zakaj on je abstraktni razumnik, ki ve, kaj je svet, kaj nedoločena bit, ki ni dosegla postajanja in je neki osebni svet onstran, ki ga hvali, če je prikladno.
Neotesan izobraženec, ki je prepirljiv in čvekavi državljan, hvali stare čase in vsiljuje svojo subjektivno nastrojenost, neko vzvišenost, ki jo danes demonstrira levičar.

Piše: Jože Požar

23. 5. 2026

Levičarska brezsmiselnost in lepa subjektivnost

Levičar je menda prepričan, da je dejaven v interesu čutnih in pravljičnih predstav. Napravlja se, kot da je naletel na sebe, ki predmetnega smisla ne razume. Zaželel si je, da subjektivno obrekovanje in govoričenje ter izdelovanje abstraktnih prikazni, dobi veljavo. Ampak ko pogledamo, kaj izraža, opazimo, da z igro abstrakcij izžareva samega sebe, tj. nesrečno zavest.
Kako udejanjiti realnost in vzpostaviti njeno dejanskost, to levičarja ne zanima. Ne razume, da je neposreden svet meglen in zato neresničen. Kaj je objektivnost in kako se jo vzpostavi, to ga dela nervoznega in napadalnega. Bolj kot objektivnost ga pritegne tisto, kar najde v sebi in je lasten interes ali kako poželenje sploh. Zato njegov svet ni določen, je pa primeren tistemu, v kaj verjame. Levičar verjame, da je svet obča tekočnost, če je izražen kot lepa subjektivnost. Zato realnosti in njej pripadajoče dejanskosti ne omenja, kajti tudi tisto, kar gre čez, je lepa subjektivnost. Ona nastane brez posredovanja in v interesu, da eksistira kot nespremenljivi svet.

Levičarska brezsmiselnost je nekakšna neozdravljiva nravnost, ki jo povzdiguje lepa subjektivnost tedaj, ko levičar sebe preveč uživa. Cilj je, da razodene, koliko nesmiselnega sveta lahko pridela, če je dejaven namišljeno. Levičar namreč ni vzgojen s ciljem, da tisto, kar je, posreduje in vzpostavi kot predmetni svet. Veselje mu daje igra abstrakcij in čisti jaz. Zakaj igra abstrahiranja ga je naučila, da je v namišljenem svetu mogoče uživati samega sebe. Zato ni čudno, da hvali lastno brezsmiselnost, ki ga povsod razodeva. Zaradi tega je dejaven s smotrom, da pridobi čim več meglenega sveta, ki aktualizira njegov zanos ali tisto, kar povzdigne vnemo na nivo čutne neskončnosti.

Piše: Jože Požar

20. 5. 2026

Omikan duh povzdiguje idealizem, predmetnosti pa ne

Duh časa idealizira svoje znanje, predmetni svet pa vsepovsod prezira; z njim se enostavno ne ukvarja. Zakaj navadil se je, da je dejaven kot čisti jaz, ki idealizira znanje in hvali tisto njegovo, tisto, kar najde v sebi in je neposrednost, ki ne prehaja v drugo. Je primeren svet, v katerem eksistira tudi njegova omikanost. Vsebinski svet ni zanimiv, kajti pomembno je, da predstavi in uveljavi čisti jaz, ki je dejaven prosto in vedno tako, da idealizira sebe in tisto, kar gre čez.
Nisem zaznal omikanega duha, ki ne bi sebe in svoje znanje idealiziral in naredil iz njega neki svet, ki je tole in tistole ali kaka neposredna gotovost. Idealizira znanje, da pridela nedoločen svet, ki ne vsebuje nobenega bistva. Izpelje le svet, ki ga zunanje povezuje, da ena oblika izzove drugo. Tako mu nastanejo svetovi ali razločki, ki niso nič drugega kot izražen idealizem, ki eksistira kot občutenje nečesa, kar zgolj je, ne da je; omikan duh najbrž ni doumel objektivnega gibanja.

Idealizem omogoča, da izreče kako neposredno gotovost, kateri najde nasprotje, s tem pa neki svet, ki pa ni predmetni, ampak svet čistega jaza, ki čutno obče idealizira s ciljem, da pridobi širino sveta in tako tisti nekaj onstran, ki hvali njegovo omiko. Ta je namreč dejavnost, ko se omikan duh preganja z videzi in refleksijo, kajti tako pridobi pojavni svet, ki ne prehaja v drugo samega sebe. Ta svet je le negativnost, ki pa ne vsebuje nobenega bistva, pomembno je da eksistira.
Idealizem je mogoče izražati tudi tako, da je substanca prežeta od individualnosti. Omikan duh izpelje svojo izobrazbo kot igro abstrakcij ali kot odmišljanje, ki povzdigne samodrštvo. Tako zavest sebe in subjektivnost povzdigne na nivo abstraktnih predstav, ki jih je mogoče idealizirati.

Piše: Jože Požar

16. 5. 2026

Svoje odsvojitve ne izpelje

Ali se duh zaveda samega sebe in svoje odsvojitve? Zaenkrat ni videti, da spoznava princip odsvojitve in svobodo, ki ima za svojo sebi enakost ustvarjeni svet. To namreč, da je dejaven na ravni čistega jaza, to ne izpelje odsvojitev. Ni dovolj abstrahiranje in izražanje čistega jaza, ki hvali posebno voljo in navdušenje. Ne pomaga tavtološko gibanje razuma, ki se dvigne na nivo abstrakcije in je neko gibanje pojasnjevanja. Tisto zavedanje sebe kot raznolikega sveta prav tako ne zadošča, če ni izpeljana odsvojitev in substanca določena v osnovi. Zakaj tisto čisto je izključno negacija ali neko nasprotje. To je predstava samega sebe, ki ima v nasprotju gotovost in sploh ni določena dejanskost, ki daje življenje realnosti v proti postajanju ali sebi enakosti.

Čisti jaz, in to je fakt, zavaja človeka in hvali samo raztrgan svet. Potemtakem je jaz čisti tale in predmet čisto tole. Jaz imam gotovost po jazu, zakaj jaz je zavedanje sebe kot raznolikega sveta; to pa je čisti jaz sploh. To še ni predmetni svet, ki je stopil v odnos s seboj. Nič takega ni, kar je bilo posredovano in je v nasprotju Drugo samega sebe. Zakaj to je le gibanje razuma.
Kriterij resničnosti ni zanimiv, ker abstraktno znanje podarja več raznolikega sveta. Zato človek uveljavlja svoje znanje, odsvojitve pa ne izpelje. Hvali občutek, ki mu pove, kaj je prav in kaj resničen svet. Početje zavesti oblikuje miselni videz, negativnost, ki izrazi zgolj smoter. Smoter ne zadošča, zakaj to še ni duh, ki znanje osvobodi od abstrakcije, ampak duh, ki se sicer sporazumeva z umetno inteligenco, svoje odsvojitve pa ne prevlada. Ta je namreč ravno tako pomembna kot posredovanje substance in ustvarjeni svet v občih momentih.

Piše: Jože Požar

14. 5. 2026

Kdo slavi pravljično svobodo?

So to predstavniki sindikalnih central? Ali pa so to kaki nabriti levičarji, ki se napravljajo, da dojemajo vse, kar z igro abstrakcij dokončajo. Je to nesvoboden duh, ki še ni dojel igre abstrakcij in verjame, da je dejaven po pameti božji? Kaj pa če je to duh, ki sebe subjektivno izpolni, da pokaže, kako razume svojo subjektivno izvršitev? Tudi mediji niso nič boljši, kajti svojo držo in razpoloženje slavijo z abstrakcijo, ki pove, da so dejavni s smotrom, da sebe uveljavijo. Ni pomembna objektivnost, temveč predstava, ki jo naredi posredovalec, da pokaže, kako realizira svojo svoboščino.

Mnogovrstne oblike izobrazbe ni mogoče jemati kot uresničevanje svobode. Prav tako ne besedičenja, ki ga demonstrirajo mediji, da povejo kaj o sebi? Ali gre samovoljo, ki se jo uveljavlja kot posebno voljo, dojeti kot izraženo svobodo? Ne! Kaj pa govorica abstraktnega levičarstva, ali gre igro besed in misli razumeti kot hlapčevanje preteklemu času? In ne nazadnje, tu je tudi prenarejanje, ko je človek povišan nad omiko in hoče, da se ga spozna kot izvedenca za pretekli čas? To ni izdelek, ki proizvaja svobodo in sebi enakost kot Drugo v obliki proti postajanja substance?
Vprašajmo se, kaj pravzaprav pomeni Duh? Hegel zapiše: »razločevati se kot živeči duh od sebe, postavljati Drugo in v tem Drugem ostati identičen s seboj . . . « Ali to počenja človek sodobnega časa? Najbrž ne, kajti sodoben človek še ni dognal osvobajanja od abstrakcije. Na sebi še ni duh, potemtakem ni bog, ampak najbrž sluga in igralec, ki je dejaven nesvobodno. Videz daje, da se izgublja v svetu, kajti tisto, kar podarja drugim, je hlapčevstvo, ki ga povsod zasleduje. Njegovo priljubljenost povzdiguje prazna beseda in tisto, kar je neka pravljična svoboda.

Piše: Jože Požar

12. 5. 2026

Razteguje vsebino in hvali abstraktno miselnost

Kadar duh hvaliči abstraktno miselnost in spregleduje določila vsebine, povzdiguje svoje poglede in stališča ter uveljavlja videz nečesa, kar pošlje čez in je nekaj možnega. Potemtakem predmetnega sveta ne pridobi in ni dejaven kot duh, ampak kot čisti jaz, ki se z dejanskostjo ne bremeni. Zaradi tega je tisto, kar je neki svet, abstraktna neposrednost ali tisto najbolj njegovo. To je pojavni svet, v katerem ne manjka občutja in nedoločenosti, vsebina je zapletena v abstrakcije.
Kadar pripada vsebina lastni moči in ni predmetna, je to izražana samovoljnost. Zakaj vsebino določijo odmetavane misli, ki izrazijo subjektivno naravnanost, vse s ciljem, da se uveljavi čisti jaz in tisto osebno. To pa je gotovost samega sebe ali obče sebstvo, ki velja, ne glede na to, da vsebina ni predmetna in da ne vsebuje nobenega bistva. To je izpolnitev osebne samostojnosti ali izražena osebna moč v obliki formalno občega; je pa to tudi obča goljufija samega sebe.

Razumniku ne gre za konkretno vsebino, ampak za predstavitev početja zavesti, ki ne izhaja iz nobene obstoječe osnove. Zakaj najbolj osebna vsebina ne izrazi predmetnega pomena, ampak zmešnjavo moči. Razumnik življenja substance ne jemlje resno, zato ubesedi samostojnost čistega jaza. Kar je omejeno končno, ki neskončnega ne doseže. Svet zgolj eksistira kot abstraktna oblika, ki ne prehaja v drugo samega sebe, ampak se nadaljuje v nekaj nasprotnega.
Velikokrat razumnik hvali širjavo in daljavo, prav tako igro abstrakcij, ki brani posameznika tedaj, ko je dejaven brezpredmetno in sploh ne s ciljem, da kakšen svet vzpostavi v osnovi. Resnega smotra nima, kajti navajeno obnašanje mu ne dopusti, da bi bil dejaven predmetno.

Piše: Jože Požar

5. 5. 2026

Ko se obči interes izpridi

Da so levičarji največ pripomogli k temu, da se obči interes izpridi, ni dvoma. Subjektivizem se uveljavlja na RTV-ju in to z igro abstrakcij in govori, s katerimi se hvaliči lastno nespametnost in samovoljo. Umno voljo so levičarji razvrednotili s smotrom, da uveljavijo voljo čistega jaza. Tega poudarjeno hvalijo levičarski mediji, ki ne priznavajo obče volje, ker se pustijo voditi čistemu jazu, ki se izgublja v igri abstrakcij in subjektivizmu. Realnost in njeno dejanskost se enostavno prezira in daje prednost tistemu, kar naj bo in dejanskosti ne doseže, ker ni pomembna.

Levičarski subjektivizem se ne zaveda, da v državi velja samo umna volja in prav tako obča volja. Zakaj pristno dejanje obče volje se dotika vseh državljanov, zato je smoter politikov vedno obči, pa je jasno, da zakon združuje občo voljo in občost predmeta. Zaradi tega je subjektivno izražanje posebne volje neko početje zavesti, ko se favorizira subjektivna stališča in tako tudi užitek subjektivne nastrojenosti ali prazno rezoniranje. To pa ni umna volja, ampak uveljavljanje subjektivizma, ki hvali osebno držo, tisto moje ali praznoverje v abstrakcije, ki je prazno umišljanje.
Bit države je tisto umno volje, kar je po sebi in za sebe obče. Država je namreč razvoj in živi duh, ki spoštuje umno voljo in enotnost substance v njenem proti postajanju; je pa tudi predmetni svet, ki izpolni duha. Država subjektivni smisel zavrača, upošteva pa objektivni smisel, kajti ta uveljavlja občo voljo. Zaradi tega ima za svojo osnovo načela uma, princip svobode in duha, ki ni vezan na bit-izven-sebe, temveč na gibanje substance in občo voljo. Poudarimo, levičarstvo gre na roko samo subjektivnemu interesu, ki uveljavlja enostranski smisel in osebno prizadevanje.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«