O pravljičnem intelektualizmu

Piše: Jože Požar : avgust 18, 2019 – 6:08 dop -

Na hitro bi lahko rekli, izobražen duh je dejaven kot pravi intelektualec, zato ne gre dvomiti v njegove rezultate. Zakaj z aktivnostjo kaže, da razume sebe in stvari, pa tako ni kaj pripomniti na njegovo dejavnost in dosežke. A ko natančno pogledamo njegov pridelek, ugotovimo, da ni dosleden v razmišljanju, da je velikokrat dejaven lahkomiselno, nekako pravljično in zunanje. Verjetno zato, ker se ni izobrazil toliko, da bi lahko bil dejaven s principom ali kot duh, ki upošteva gibanje substance in logično sovisnost.

Poglejte kako on odpravi sebe in videli boste, da je dejaven kot pravljični intelektualec, ki je prepričan, da ga ni sveta, ki ga on ne bi presegel in nekako oblikoval v spodobno podobo, nato pa na njej z domiselnostjo in refleksijo sestavil njeno popolno podobo. Na ta način se danes izdeluje svet, ki ne izvira iz nobene osnove. In ravno svet, ki ne izvira iz nobene osnove, izobraženec hvaliči in poklanja drugim kot predmetni svet. Ni pomembno, kako on svoje vedenje odpravi, pomembno je, da izdela mogočne predstave o sebi in da spretno operira z njim. Zakaj danes se priznava samo čista vednost kot taka in ona domiselnost, s katero je mogoče pridelati bajne abstraktne svetove, ne pa predmetne resničnosti. Se pravi, pravljični intelektualec tako za navzven odlično operira z vedenjem in domiselnostjo, vendar pa svojega vedenja ne odpravi kot predmet, kajti tega načina še ni odkril.

 

Če bo svet izobraženega duha še nadalje pravljično intelektualen, bo človek začel verjeti, da svet ni nič drugega kot čisto vedenje. Duh namreč poveličuje svet, ki ni vezan na nobeno realnost. Zato predmetnega sveta, ki pa je vezan na realnost, ne jemlje resno. In zato tudi predmetno realnost enostavno pusti za seboj in operira s čistim vedenjem. To je tisti čisto oblikovni svet, ki sproti izginja, ker ni v odnosu s seboj. Kam bo pravljičnega intelektualca pripeljal virtualen svet, o tem bi lahko razmišljaj študent filozofije, ki je že začel dojemati pravljični intelektualizem.

 

Duh tega časa se pravzaprav obnaša kot kak virtualen intelektualec, pa naj bo to pravnik,  dušeslovec, sekretar, novinar ali pa filozof. On pač povsod odkrito izžareva, kako razume samega sebe in tisto, kar odpravi in je njegov dovršeni čisti svet. To je zunanji svet, ki ne stopi v odnos s seboj in se nadaljuje v kak drugi svet. Tako da njegov potencialen svet, ki se ga danes poveličuje, ni nič takega, kar je predmetni svet. Namreč tisto, kar oblikuje in je onstranski svet, ni noben razviti predmetni svet. To hoče reči, da v tem njegovem čistem svetu ne gre za gibanje predmetne substance in resnični svet, ampak za predstavitev abstraktnega intelektualizma, ki je produkt početja in gnanja zavesti.

Verjetno se kdaj pa kdaj vpraša, kaj je ideja, kaj je delo duha, kaj čisti dojem, kaj logična sovisnost, vendar v te pojme se zagotovo ne spušča. Toda, ker on občuduje svoje vedenje in onstranski svet, v neposrednem svetu najde sebstvo in svoje dobro počutje. Zato tisto, kar posreduje, je on sam kot tisti, ki sebe nadaljuje in se razgubi v neskončnosti ali v pravljičnih svetovih, ki so neomejeni. Mar res ne uvidi, da virtualen svet, ki iz ničesar ne izvira in se v sebe ne vrača, ni resnični svet? Ali pa mogoče izdeluje razkošne svetove samo zato, da se izogne realnosti in njeni dejanskosti? Mogoče ga ravno zaradi tega svet brez realnosti tako strastno privlači. No, mogoče pa se bo lepega dne z realnostjo pobotal. In potem bo tudi uvidel, da pojem, ki se ne pretvori v osnovo, ni noben stvarni svet.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O pravljičnem intelektualizmu

Pasivno držo je treba z nečim razbiti, da človek zaživi na sebi kot duh

Piše: Jože Požar : avgust 11, 2019 – 6:24 dop -

Nedaleč nazaj nisem mogel dati na internetno stran novega sestavka in počutil sem se, kot da bi izpadel iz dejanskega sveta. No, čez nekaj dni, ko je stvar funkcionirala, sem zopet veselo zaživel. Pa vendar, tistih nekaj dni me je vznemirjala internetna stran, ker ni bila dosegljiva. Bilo je že tako, kot da sem samega sebe dohitel na dnu sveta in sva oba izdihavala lastno nemoč. Lahko bi rekel, zaradi tega, ker oni dashboard ni funkcioniral popolno, sem brez potrebe vznemirjal samega sebe. Skratka, moja občutljivost je snovala neke predstave, iz katerih so nastale druge predstave in tako naprej, dokler ni sin Andrej sporočil: napaka je odpravljena, dashboard funkcionira in lahko daš novi sestavek na internet.

Človek je bitje, ki svojo naravo premaguje in to tako, da si sebe odsvoji, saj je le tako več od tistega, kar je. Tako da takrat, ko životari v sebi, na sebi ni duh v svoji pojavnosti, s tem pa tudi svoje ubranosti ne vzpostavi. Zato je pomembna njegova odsvojitev, saj skozi njo sebe posreduje in stopi v razmerje s seboj kot tisti, ki je na sebi dejaven kot duh. Hočem reči, ko človek ni dejaven s smotrom, da si sebe odsvoji, ni dejaven kot duh. Potem tudi ničesar ne postavi in samega sebe s seboj ne posreduje. Se pravi, ko ni miselno zbran in aktiven, lahko nastopi tisto ničevo gledanje niča v nič, neko tole in tisto, ki je le mirujoča točka. Ob tem pa zavest sicer lahko počenja kaj v sebi, vendar nič takega, kar bi bila dejavnost s smotrom. To pa seveda ni tista aktivnost, v kateri duh sebe odpravi in je na sebi drugo samega sebe. Želim reči, tisto neko neaktivno ali nepremično držo je treba z nečim razbiti, da bi človek bil na sebi izvršena moč samega sebe in tako duh v svoji postavljeni izvršitvi.

 

Sin Andrej je v iskanju sodobno umetniške ideje ustvaril abstrakcijo, ki izpoveduje radovednega duha, ki se je potopil v sebstvo, da vidi, kaj zavest v sebi dejansko počenja. In res, umetniško delo poskuša izraziti, da zavest ne miruje in da notrina s svojim gibanjem vzpostavlja svoje nasprotje. Sodobna umetnost namreč raziskuje duha po notranji strani, pa je Andrejeva ideja, ki postavi čutno v eksistenco, upodobljena po idealu duha in to kot bivanje umetniške lepote.

 

Filozof Hegel zapiše: »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi; v drugobiti obdržati enotnost s seboj.« To hoče reči, da duh ni zgolj kaka sebienakost ali čista abstrakcija sebe od samega sebe, ampak gibanje in preseganje tistega, kar je, in je na sebi dejanskost. To pove, da bi naj duh v svoji odsvojitvi bil dejaven s principom ali tako, da sebe postavi in je obča sebevednost v svojem nasprotju. Zakaj po tistem pasivnem predstavljanju ni nič drugega kot abstrakcija tistega, kar od sebe odrine in je nekaj neposrednega. A duh bi naj bil na sebi skladen s seboj, harmonijo izpolni skozi postajanje, prek katerega doseže svoje razdvajanje. Le tako je na sebi po svojem dojemu ali kot drugo samega sebe.

Potemtakem bi naj bil duh dejaven s smotrom, saj le tako doseže drugo samega sebe. Se pravi, dvigniti se mora na sebe skozi notranji razloček ali skozi samogibanje, s katerim izpelje in postavi svojo odsvojitev. In to je tisti dejavni duh, ki doseže svoj čisti dojem, tj. svojo drugo-bitno podobo, skozi katero eksistira v razmerju do samega sebe. In ravno to je tisto zunanje znamenje, ki nazaj izpoveduje, da je bil dejaven s smotrom, da pridela svoj razloček in tako dejanskost svoje odsvojitve, ki je njegova čista sebevednost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Pasivno držo je treba z nečim razbiti, da človek zaživi na sebi kot duh

O razmerju substance kot obliki predmetnosti

Piše: Jože Požar : avgust 4, 2019 – 6:08 dop -

Kadar duh ne izpelje razmerja substance ali njenega razdvajanja po notranjem nasprotju, obstane v neposrednosti in čistega dojema ne doseže. Abstraktna neposrednost je tako tista, ki mu nastane z odmetavanjem sebstva. Se pravi, kar je navzoče, to je njegova izvorna narava, ki jo predstavi kot smoter. Rečeno še drugače, kadar duh obstane v neposrednosti, zavest izrazi le sama sebe, pa zato tudi čistega dojema in postajanja vedenja ne doseže.

Zaradi čistega dojema bi naj duh spoznal način, kako si samega sebe odsvoji skozi začetno gibanje sebstva ali dojemajoče vedenje, ki ga je treba postaviti kot predmet, tj. kot obliko razmerja substance. To je tisto gibanje, ko nekaj prvega, še nerazvitega doseže svojo drugo-bit ali dejanskost, ki je meja tistega neposrednega. Takšno vzpostavljeno razmerje je oblika, v kateri substanca doseže svoje nasprotje skozi razdvajanje. Naj to povem še tako: tisto vedenje, ki ga jaz imam o predmetu, mora biti zamejeno na postajanje predmetne substance, tj. na njene obče momente, ki je njena dejanskost ali sebi enakost, kar je čisti dojem kot določenost substance v njenem postavljenem nasprotju. Cilj je duha, da svoje vedenje vzpostavi kot predmet, kot razmerje razdvajajoče se substance. To postavljeno razmerje je element vedenja, s katerim je substanca vzpostavljena v njeni logični sovisnosti.

 

Filozof Hegel je zapisal v prvi vedi filozofije: »odpuščanje sebe iz oblike svojega sebstva je najvišja svoboda in gotovost njegovega vedenja o sebi.« Razen tega je pomembna njegovo spoznanje, in to bi moral dognati vsak izobražen duh, da »vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi negativum samega sebe ali svojo mejo«. In kaj danes poveličuje izobraženec? Ravno nasprotno, neomejeno vedenje! To med drugim odkriva, da bo moral še marsikaj razumeti, predvsem pa spoznati, da predmetni svet ni zgolj vedenje kot tako in da tista abstrakcija stvari, ki jo izpelje, ni stvar kot predmeta.

 

In kaj običajno sledi, kadar duh ne vzpostavi svojega vedenja? To, da tisto, kar odrine od sebe kot neposrednost, ne doseže čistega dojema. Duh torej, ki svoje vedenje zgolj odrine od sebe, ni dejaven kot duh, saj njegovo vedenje ne doseže drugo-biti ali čistega dojema. Se pravi, ko neposrednost ali bit za drugo ne doseže čistega dojema, tudi razmerje popolne notrine ni vzpostavljeno. A razmerje je ravno tisto, s katerim je doseženo razdvajanje substance, v katerem en ekstrem gleda drugi ekstrem skozi notrino. Ta dva ekstrema namreč tvorita čisto vedenje, izpeljani smoter, ko ima neposrednost za smoter čisto dejanskost.

Gornjim sem hotel pokazati, kako duh vzpostavi razmerje substance, skozi katerega substanca doseže svojo sebienakost. Na ta način duh ne obstane v abstraktni neposrednosti, ampak svoje vedenje postavi kot predmet. To želi reči, na ta način vedenje skozi postajanje stopi v odnos s seboj. Zakaj duh ima za smoter vzpostaviti predmetno substanco v njenem protipostajanju, s katerim je dosežena njena dejanskost in logična sovisnost. Skratka, na ta način duh doseže dejanskost njegovega vedenja skozi predmetni element, v katerem predmetna substanca dobi svojo drugo-bitno podobo ali absolutno določenost v čistem dojemu. S tem je izpolnjeno to, da duh svoje vedenje postavi kot predmet, kajti le tako je duh dejaven v načinu in se prikazuje v času, torej kot tisti, ki ve, da je vedenje zavest umnega predmeta.

Upam, da sem zgornjim dovolj natančno izrazil, kako substanca doseže svoje razmerje skozi njeno enostavno gibanje, s katerim je dosežena oblika predmetnosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O razmerju substance kot obliki predmetnosti

Stvar pogovora in svoboda duha

Piše: Jože Požar : julij 28, 2019 – 7:01 dop -

Večkrat je kak duh dejaven tako, da samega sebe ne vzpostavi. In to odseva tedaj, ko hvaliči svoje zmožnosti in se predstavlja kot razmišljajoči človek, ki ima v mislih le svojo stvar. Ko pa mu gre za njegovo stvar, ki pa ni resnična stvar, je jasno, da predstavlja lastno početje zavesti, ki je dojem njega samega, ne pa stvari kot predmeta. To je tista neka igra čistega jaza in zavesti, ko smotra ne spravi do dejanskosti. Se pravi, kadar duh ni dejaven na predmetu kot stvari, potem si tudi sebe ne odsvoji in se nadaljuje skozi predstavljanje njegove stvari, po kateri uživa samega sebe in ima za smoter udejanjiti abstraktno dejanskost svoje stvari.

Kaka nadarjena glava se običajno sporazumeva na nivoju svojega prepričanja, ne pa čez stvar. Tako kaže, da je njen interes predstaviti osebno mnenje in sebe kot duha odpraviti zgolj kot tistega, ki ni dejaven na stvari. Zato tisto, kar obdeluje ni nobena resnična stvar, ampak lastna stvar, ki velja za stvar kot tako. Hočem reči, temu duhu gre samo za to, da zavest in svoje početje izdaja za nekaj, kar je le njegova stvar. Na ta način uživa le sebe in tako tudi odkriva drugim, da ga resnična stvar ne zanima. Ko pa duh izpeljuje le svoje prepričanje, čisto početje in gnanje zavesti, potem mu menda ne gre za stvar kot predmet.

 

Dejavnega duha ne gre oceniti samo po tem, kako odpravi naravno sebstvo ali tisto negativno njega samega, ampak kako samega sebe vzpostavi. Duh bi naj bil dejaven s smotrom in na način čistega dojema, kajti le tako je po dojemu izoblikovan njegov svet. Na ta način je dejaven v interesu stvari in njene enotnosti, ki je umni predmet. Zakaj tisto, kar je zgolj neko opisovanje predmeta, to pelje v prazno prikazen vedenja. To obvešča, da bi se naj duh zbral na stvari in se do nje obnašal dojemajoče. Ta zbranost na stvari je tista, ki uresniči najprej obče momente stvari in na ta način tudi aktivnega duha, ki vključuje to nujnost, da si sebe na sebi ustvari.

 

Zgornjim sem poskušal izraziti, da ni vseeno, kako duh vzpostavlja odnos do sebe in stvari. Še posebej takrat, ko gre za tehten pogovor. Pogovor je tisti, ki duha udejanja kot tistega, ki je sposoben posredovanja in sporazumevanja. Zato je prav, da je zbran in dejaven na stvari kot resnični duh. Le tako postane pogovor zanimiv, saj je stvar tista, ki vabi sogovornika k razmišljanju. Stvar namreč drži sogovornika v aktivnem pogovoru in tako v odnosu. Hočem reči, kadar ena stran govori, druga stran posluša in tako sogovorniku dovoli, da svobodno razmišlja o stvari. Se pravi, kar naredi pogovor zanimiv in vsebinsko stopnjevan, je gibanje stvari. In ne le to, na ta način sogovornika vsak na svoji strani zbrano sodelujeta v pogovoru, saj je njihova aktivnost usmerjena samo v eno stvar, tj. v razvijajoče se momente stvari.

Naj opozorim še na naslednje, kadar pogovor ne steče čez stvar, duh ni dejaven svobodno. Zakaj, ko ni govora o substanci duha, pogovor zdrsne na osebno raven. To pa je tisto območje, na katerem sogovornika izmenjujeta zgolj mnenja. Še več, tu običajno pogovor omahne na raven govorice, ko en drugemu poklanjata osebno razpoloženje in subjektivno nastrojenost. In potem seveda ni čudno, če v pogovoru nista pridelala nič plodnega, ampak samo tisto, kar je kaka abstraktna podoba prežeta od osebnosti, ki pa ni podoba stvari.

Dober pogovor izpelje duh, ko je dejaven svobodno. In ne samo to, pogovor, ki poteka v interesu stvari, zahteva od duha, da je zbran na stvari, saj se le tako znebi samovoljnih stališč. Ona so tista, ki jih danes ne zaznava nesvobodni duh, ki že eno leto beseduje o sovražnem govoru, verjetno zato, ker je ujetnik vedočega jaza, ki ceni subjektivno držo.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Stvar pogovora in svoboda duha

Ko svoboda ni sebi predmetna

Piše: Jože Požar : julij 7, 2019 – 6:13 dop -

Zanimivo je, da danes o svobodi govori največ duh, ki hvaliči vedenje kot tako. Tako odseva, da ni dojel svobode kot vedenje o sebi in dejstva, da je svoboda substanca duha. Preveč ponosen je na svojo izobrazbo in vedenje kot tako ter pozicijo, ki mu jo poklanja izobrazba. Zaradi tega se ne dojema iz gibanja in postajanja vedenja; želi biti določen samo čez pridobljeno izobrazbo. Ona mu zagotavlja položaj v družbi, ki ga ohranja tako, da hvaliči svoje vedenje. Prek njega uživa sebe samega in ono pravljično svobodo, ki jo izkašljava čista sebevednost ali vedoči jaz. To je tisti čisti užitek na sebi, ko duh doživlja sebe kot pametno osebnost, ki eksistira skozi oblikovano vedenje kot tako. Hočem reči, to je tista namišljena svoboda duha, katere smoter je, da spravi vedoči jaz v eksistenco. On izdeluje podobe izobrazbe, pri tem pa intelektualne izpolnitve ne doseže. Se pravi, svojega vedenja ne odpravi kot predmet in njegovo sebienakost, s katero je dosežena oblika razmerja predmetne substance, s tem pa razloček na sebi, ki je njena neskončnost.

 

Ko duh zgolj odseva enotnost vedenja s seboj, potem pač ni dejaven tako, da bi se njegova svoboda iztekla v absolutno vedenje. Verjetno se najbolje počuti tedaj, ko svoje vedenje odtuji in iz njega izpelje kakšno abstraktno privlačnost. To zrcali, da svobode ne dojema kot substanco duha in kot odpuščanje sebe iz oblike sebstva, ampak kot subjektivno dejavnost. To pa je tista dejavnost, ko zunanje dodaja povedke na tisto, kar ima pred seboj. Tako je prosto dejaven in namesto postajanja pojma predmetne substance izdeluje le podobe sebstva. Posledica tega je, da predmetna substanca na sebi ne doseže drugo-biti in svoje določenosti.

 

Kadar duh ni dejaven s smotrom, da vzpostavi predmetno substanco, potem pač ni dejaven svobodno in v interesu substance. Njegov smoter ni realizacija predmetne svobode, ampak le to, da odtuji svoje vedenje, ki ga ima o predmetu. Potemtakem ne pridela bleščeče predmetne svobode, saj predmetna substanca ne doseže svoje dejanskosti, tj. svojega proti postajanja. Se pravi, njegova svoboda, ki se pretaka čez odtujeno vedenje, ni tista resnična svoboda, ki udejanji čisti dojem predmeta, ampak je le pravljična svoboda, ki pa ni dejanska subjektivna svoboda, s katero duh svoje vedenje postavi kot predmet. Kar je način, s katerim duh stopi v odnos s seboj skozi element vedenja ali sebienakost, ki je notranji razloček.

Na vprašanje, ali je danes svoboda sebi predmetna, moram reči, da ni. Namreč predmetne substance duh ne dojema v njenem proti postajanju ali elementu vedenja, ampak zgolj kot vedenje, ki ga prosto oblikuje tako, da ga odrine od sebe. Na ta način pa ni mogoče pridelati predmetne svobode, saj smoter duha ni v tem, da si odsvojiti svoje vedenje in ga postavi kot proti postavljeno substanco ali kot predmet. Tisto, kar ta duh odpravi, je le izoblikovan neposredni svet, s katerim lahko realizira zgolj abstrakcijo svojega vedenja.

Poglejmo, kako danes politik spoštuje svobodo, ki bi naj bila sebi predmetna. Najbolj v oči zbada tisto, kar politik očitno izžareva, to pa je, da ga svoboda v smislu obče ideje sploh ne privlači, njemu je ljubša prosta svoboda, to pa je odmetavanje svojega vedenja, s katerim proizvede le neki nasprotujoči svet. Ta svet je abstrakcija njegovega vedenja, ki obvesti, da politik še ne razmišlja o svobodi, ki je sebi predmetna in realizirana. Zakaj torej politik predmetne svobode ne akceptira? Preprosto zato, ker ga ne prevzame svet obče ideje, ki ima v sebi to zahtevo, da predmetna substanca doseže svojo sebienakost, ki je njena določenost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko svoboda ni sebi predmetna

Nemoč izobrazbe

Piše: Jože Požar : junij 16, 2019 – 5:52 dop -

To, po čemer bi naj izobražen duh bil slavljen, je tisto, kar ustvari in ima dejanskost v svojem pojmu. To je bistveno vedeti, kajti izobraženec danes pojem samo omenja, v bistvu pa se gre to neko predstavljanje vedočega Jaza in izobrazbe, se pravi abstraktne umnosti, ki jo izžareva čez refleksijo in subjektivne podobe praznega vedenja. Tako izpoveduje, da poveličuje svojo izobrazbo, tj. vedoči Jaz, ki prideluje pojavni svet ali tisto, kar je neko prepričanje.

Nemoč izobrazbe izžareva vedoči Jaz, ko odtujuje kako negibno vedenje, ki je v bistvu dejanskost one izobrazbe. To iztakne, da je njegov svet vedenja enostavno sebstvo in nič več od tega. Namreč tisto čisto abstraktno vedenje, ki ga predoči kot odtujeno izobrazbo, še ni substanca duha, ampak početje zavesti, ki zatrjuje kakšno abstraktno stvar, ki pa je ne spravi do dejanskosti. Zaradi tega seveda ni čudno, da abstraktno stvar opremi z mislimi ali kako spekulacijo, ki pomaga abstraktno stvar olepšati. Skratka, izobraženec se velikokrat obnaša kot kak politični človek ali pa kot kaka pametna glava, ki odmeče svoje vedenje, nato pa to vedenje sprevrača v abstraktne dojeme, ki jih komentira ali pojasnjuje.

 

Če duh kar naprej izvaja analize vedenja, potem se ne osvobaja in svobode ne realizira kot predmet svojega sebstva; potem je najbrž dejaven vnanje. To pa ni tista dejavnost, ko duh svoje vedenje odpravi in ga postavi kot predmet. Filozof Hegel je zapisal: »Ko je predmet neposredno vedenje in čisto od sebstva prežet, ni predmet«. Zaradi tega bi naj duh v svoji odsvojitvi postaviti sebe kot predmet. Predmetu namreč pripada razdvajanje in postajanje, če do tega ne pride, duh predmetne substance ni pretvoril v osnovo. Pa še tole mimogrede, ko zavest uživa samo sebe, potem ima za smoter le sebe, potem ji ne gre za predmet, ampak za izraženo moč nad sebstvom.

 

Tisto, česa pa izobraženec ne demonstrira, je odnos do predmetne substance in njenega postajanja. Zaradi tega ona nemoč izobrazbe izstopi takoj, ko čisti svetovi izobrazbe zažarijo kot enostavno čisto sebstvo. Namesto da sebe naredi za predmet, odmeče svoje vedenje in na njem izdeluje abstraktne dojeme, ki mu vzkalijo mimogrede. Na ta način izpeljuje le nemoč svoje izobrazbe in se gre to neko individualnost brez izpolnitve. Včasih to počenja celo tako, da nemoč izobrazbe demonstrira v mediju, kjer izpeljuje kako navdušenje vedočega Jaza, ki se običajno konča z odmetavanjem kakšnih nasvetov ali pojasnjevanjem kake kategorije, čez katero izpelje še kakšne druge učenosti. Tako utrjen do sveta izobrazbe, znova in znova potrjuje nemoč izobrazbe, ki izdihava le neposredno abstraktno razumnost.

Je pa tu še druga stran nemoči izobrazbe, s katero izdihava, da ga ustvarjalnost ne privlači. Zato tudi svoj pogled usmerja ven in proč od sebe ali tja, kjer so dejavni drugi izobraženci. In to lahko zaznamo tedaj, ko aktivira sebe kot ocenjevalca, ki je sposoben skritizirati one neumnosti, ki jih počnejo njegovi nasprotniki. Pa od tukaj toliko nedonosne dejavnosti, s katero odkriva, kaj počnejo drugi izobraženci, hkrati pa odkriva tudi nemoč svoje izobrazbe. To odseva, da biti izobražen, še ne pomeni, biti ustvarjalno dejaven duh. Za kaj takega je potrebno narediti še kaj več, da bi lahko rekli, naš izobraženec je ustvarjalen.

Najmanj produktiven je izobraženec, ki kritizira druge izobražence in se gre to neko igro čistega jaza, ki ve sebe kot čisto sebstvo, ki ne pripada nobenim določilom. In tako seveda ni čudaško, če kaže subjektivna gledišča kot nemoč svoje izobrazbe. Ona je dovršeni svet, ki ne prehaja v nič drugega, ker duhu ne gre za absolutni dojem in pojem.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Nemoč izobrazbe

Kapital gre svojo pot, duh pa je dejaven brez cilja

Piše: Jože Požar : maj 26, 2019 – 5:51 dop -

Kapital in interesi kapitala pojdejo svojo pot. In temu druženju se nihče več ne čudi, ker je zveza kapitala in interesov vsepovsod dobrodošla, pa je svet reduciran na števila. In kjer se operira s številkami, tam je svet zgolj neka velikost. In tako ni nenavadno, če duh občo idejo spregleduje; vse oči so usmerjene v kapital in dobiček. Še več, dejavnost duha je odvečna, ker predmetni svet tako ali tako zastopa sila kapitala. O tem govori moč kapitala in prepričanje, da bistvo sveta ni nič drugega kot vnanje določenosti in dobiček, ki uboga kapital.

In tako svet obstaja kot burka denarja in interesov. Ta zveza izključuje občo idejo in odnos do sveta. Zato se o obči ideji nikjer ne govori, niti v parlamentu, pa čeprav je parlament mesto, kjer bi se morala obča ideja uresničevati. Namesto o obči ideji se razpravlja o gibanju kapitala. Zakaj tako? Zato, ker je politični človek prepričan, da samo števila lahko izpričajo resničnost sveta. Zakaj bi se potem človek vznemirjal z občo idejo in njenimi določili, če pa kapital izpričuje resničnost sveta; verjame se, da je denar sposoben izpovedati celo to, kaj bo iz česa sledilo. In ne le to, duh nastavlja uho kapitalu, da izve, katera pot pelje v rezultat. In to burko denarja in interesov ravnodušno spremlja sebe vedoči duh.

 

Kjer svet ni obča ideja, tam je na delu sila kapitala in preračunavanje, skozi katerega človek zgublja stik z realnostjo in njeno dejanskostjo. Zakaj, ko svet ni nobeno gibanje substance in postavljen odnos do predmeta, je svet zreduciran na abstrakcijo, tj. čisto bit ali ravnodušno določenost. To pa je tisti mrtvi produkt, ki ga običajno spremlja prazno vedenje in kombinacije vedenja, ki sporočajo, da duhu ne gre za predmetni svet in občo idejo, ampak za svet, ki je prežet od individualnosti.

 

Zanimivo je, da obče ideje izobražen duh sploh ne čisla. Verjetno zaradi tega, ker ga logična sovisnost ne zanima. Toda duh bi se naj zavedal, da predmetni svet v začetnem postajanju eksistira kot obča ideja, v katerem doseže svojo določenost. Zakaj obča ideja je tista, ki notrino sveta postavi v odnos. To pa je nasprotje, v katerem predmet doseže svojo dejanskost in tako začetno logično sovisnost. Tisto proti postavljeno vzpostavi razloček, ki je določenost. Gre torej za to, da tisto, kar je nekaj prvega, doseže svojo dejanskost ali razloček na sebi kot čisti dojem. To je razloček ideje v njenem občem načinu. S tem namreč, ko predmetna substanca stopi sebi nasproti, določi drugo stran, in le tako duh dela sebe predmetnega.

Politični človek ne spoštuje obče ideje, ker ga obče ideja v njeni logični sovisnosti ne gane. Zato tudi zagovarja svet, ki ga izpoveduje kapital. Tako nastavljen do sveta in sile denarja, obče ideje ne izpolnjuje, ker je prepričan, da je kapital tisti, ki danes obvladuje svet. Namesto da udejanja svet kot občo idejo, reducira svet na denarna sredstva in ekonomske poglede ter prazno vedenje. In tako potihoma izžareva, da je deficitno izobražen. Zakaj če bi imel vedenje o obči ideji, se ne bi podil s kapitalom, ampak s predmetnim svetom in njegovo določenostjo, s katero svet zaživi skozi logično sovisnost in kot obča ideja.

Dejstvo je, da politični človek zagovarja prazno govorico kapitala. Se pravi, on verjame v moč kapitala in to, da je kapital sposoben obvladati svet. Zaradi tega obča ideja za političnega človeka ne obstaja. In dokler bo politični človek spoštoval samo števila, bosta prazno vedenje in plehka sila kapirala reducirala svet na velikost ali števila.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Kapital gre svojo pot, duh pa je dejaven brez cilja

Svet gre v določenost, ne pa v prazno prikazen vedenja

Piše: Jože Požar : maj 12, 2019 – 6:26 dop -

Če je človek zadovoljen s svetom, ki ga odrine od sebe in je neki nedoločen svet, potem ne bo odveč, če ga spomnimo, da je tu čas, ki odseva, da gre svet v določenost in da se ohranja v proti postavljanju, tj. v svoji določenosti. Se pravi, duh naj ne bi bil zadovoljen, ko obstane v abstraktni neposrednosti, saj ta svet ni določen na sebi. Da bi bil določen, mora biti proti postavljen kot dejanski svet. Zaradi tega bi naj duh, ki danes določenost dejanskega sveta spregleduje ali jo obide, češ, pomembna je samo širjava sveta, uvidel, da svet biva na sebi ustvarjeno ali kot absolutni dojem, ki je enostavna neskončnost.

Če torej kak duh meni, da je predmetni svet treba prikazovati kot njegovo raznoliko vedenje, ki se nadaljuje v neskončnost, mu je treba reči, da je to zavajanje. Tega duha mika samo nedoločen svet, določen svet pa ne. Nedoločen svet danes raziskuje sodobna umetnost, ki skozi umetniška dela ali one abstrakcije izpoveduje, da je svet najprej nekaj enostavnega, čutna gotovost, katere prazna abstrakcija čiste biti je njeno bistvo. Se pravi, duh bi naj umetniško abstrakcijo posredoval, da bi nedoločen svet dosegel svojo občo določenost. S tem spoznava, kako nekaj neposredno abstraktnega doseže svojo določenost. Zakaj le tako duh oblikuje svet po svojem dojemu. In tako tudi spoznava bivanje sveta iz začetnega gibanja in določenosti. Njegov svet potem ni abstraktum, ampak določena podoba.

 

Če bo duh še naprej idealiziral vedenje kot tako in predmetni svet jemal kot predstavljen subjekt razblinjen v abstrakcije, ne bo napredoval. Cilj duha ni, da prideluje abstraktni svet prežet od individualnosti, marveč da predmet izpelje in ga na sebi določi. Duh bi torej naj bil dejaven tako, da tisto, kar odpravi zaživi kot določen dejanski svet. Da pa bi to gibanje predmeta in dejanski svet določil, naj začne spoznavati nastajajoče vedenje in gibanje sebstva v elementu vedenja. Zakaj gibanje sebstva mu bo odkrilo, da predmet doseže svojo dejanskost samo z gibanjem in protipostavljanjem.

 

Tisti, ki bi se morali odkrivanja abstraktnega sveta še posebej veseliti, so filozofi. Zakaj to je svet, v katerem duh raziskuje gibanje substance, tj. njeno določenost v enostavnem postajanju ali elementu vedenja. Kar pove, da bi naj filozofi začeli raziskovati pojem metafizike, katerega gibanje opazujejo samo od daleč, ne glede na to, da je pojem metafizike že zdavnaj razvit in razodet kot čisti pojem in kot oblika absolutnega vedenja. To pomeni, da bi naj filozofi naredili korak nazaj v sebe in začel raziskovati notranji svet, tj. svet sebstva in njegovega gibanja, ki odkriva, kako nedoločen ali abstraktni svet sebe vzpostavi in doseže svojo določenost v nasprotju, tj. v drugo-biti ali čistem dojemu.

Potemtakem, svet pelje v določenost. In to danes izžareva samo duh, ki je dejaven v načinu. Kjer ni dejaven v načinu, tam ponuja le abstraktno vedenje ali nedoločen svet. In ta nedoločen svet izrazito izžareva politik, ki ne spoštuje obče ideje in dejanskega sveta. O tem govori ono prazno govoričenje politika, ki proizvaja predstave. Kar želi reči, da bi naj politik začel spoštovati občo idejo in njeno določenost, če želi, da bo svet na sebi določen. Zakaj tista dejavnost politika, ko svet prehaja v možnosti in abstraktne predstave, ni produktivna. To je razlog, zakaj bi naj bil politik dejaven na način obče ideje. Kajti samo proti postavljeni svet lahko doseže odnos s seboj ali svojo določenost. Vse drugo, kar je neka igra besed, ni nič drugega kot prazna prikazen vedenja ali abstraktni svet.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svet gre v določenost, ne pa v prazno prikazen vedenja