O čem beseduje politik, ki ne spoštuje obče volje, o tem bi bi bilo dobro javnost seznaniti in s primeri pokazati, da ni dejaven svobodno. Mnenja sem, da je politik aktiven kot čisti jaz, pa ni čudno, da podarja prazno govorjenje, ki hvali njegovo ocenjevanje, s katerim pridela samo neko početje zavesti. Nedoločenost predmeta je izraz dojemanja politike in izpolnitve brez realnosti. Njegov svet nima nobene meje in se nadaljuje v . . .

Moje zaznavanje in dojemanje dejavnega duha, ki podarja predstave, ni pozitivno, saj uveljavlja abstraktno znanje in brani kontinuiteto osebe. To kaže, da posredovanje in objektivno izpolnitev izključi. Njegov svet ne doseže določenosti in postajanja, ker ni aktiven s ciljem, da odpravi substanco predmeta in vzpostavi njeno bistvo kot svet. Tako tisto, kar podarja, to so predstave, pojavni svet, vsebina pa je od individualnosti prežeta. . . .

V aktivnem življenju je najbrž najbolj dejaven in glasen čisti jaz. Obnaša se, kot da je subjektivna vednost tista, ki pridela resničen svet. Dejaven čisti jaz je vihrav ali burjast kot mladosten človek, ki hvali svojevoljna stališča in tisto, kar odpravi in je predstava ali videz nečesa neimenovanega. Zavest je čisti jaz, ki je neki tale, predmet pa tole. Čisti jaz ne izpelje posredovanja in postajanja predmeta, zakaj ima gotovost po jazu. To je . . .

Veliko smo govorili in bogato povzdigovali čisti jaz in prepričanje ter tisto, kar je bilo izrečenega in je kot možen svet izpuhtelo. Obilno miselnega sveta smo pridelali in slavili abstraktni razum ter igro abstrakcij. Politikov nismo jemali dosledno, čeprav niso bili dejavni v interesu duha ljudstva in obče volje, temveč v korist vladajočih strank in njihove subjektivne naravnanosti. Površno smo se odzvali na tisto, kar politiki niso udejanjili in . . .

Mnenja sem, da politik ni dejaven kot poverjenik, ampak kot zastopnik, ki uveljavlja interes svoje stranke. Torej obče volje ne izpoveduje kot glas večine. Politik ne uveljavlja predmetne svobode in obče volje duha ljudstva; in to izžareva tedaj, ko uresničuje subjektivno nastrojenost, s katero izraža abstraktno enotnost s seboj. Tako daje videz, kot da bi bilo ljudstvo ločeno od politike. Ob tem je zaznavati tudi to, da čutnost pretvarja v igro . . .

Na radio sem prisluhnil filozofu, ki je hvalil abstraktno filozofijo, vmes pa je izrazil tudi kako misel o posameznem filozofu. Bil je dejaven tako, kot da o vsebini filozofije nima smisla govoriti, kajti o konkretni vsebini ni govoril, saj je deloval zunanje in sploh ne v interesu, da kaj vsebinskega izreče o predmetu filozofije. Tako je odigral predstavo, s katero je povedal, da filozofija ni nič drugega kot igra besed in misli ali odtujitev naravne . . .

Najbrž je razumljivo, da je čista vednost kot taka abstraktna; abstraktna je, ker predmet ne doseže svoje dejanskosti. Zato je predmet, ki ni posredovan in ga mišljenje ni vzpostavilo v obliki proti postajanja substance, abstrakcija nedoločene biti. Predmet ne eksistira v popolni obliki, ker mu ne pripada dejanskost. Kar odkrije, da predmet ni dosegel drugo-biti ali proti postajanja. Drugače rečeno, abstrakcija nedoločene biti ni . . .

Morda bi bilo dobro prekiniti navajeno obnašanje vedenja in se vprašati, ali je mogoče sebe objektivno izpolniti. Zakaj ona subjektivna izpolnitev ne pridela stvarnega sveta in hvali osebno držo, tj. čisti jaz in tisto, kar igrivi razum razloči in je prikaz razločkov snovi. Kaj več od tega ne pokaže, pa je jasno, da objektivna izpolnitev v načinu posredovanja in postajanja substance ni dosegljiva. Tisto, kar duh prikazuje in je povsod hvaljeno, . . .

Razumnik na vseh koncih in krajih slavi abstraktno znanje, s katerim pridela abstrakten svet. Sebe nekako izpolni, to pa je enostranska abstrakcija in nasprotni svet, ki ga pridela s predstavami. Hočem reči, svet v nastajanju ga ne zanima, zato najbrž sebe dojema kot jasnovidca, ki daje prednost abstraktnemu znanju, lastni domišljiji in spoznanju kot takemu. Natančno vzeto, realnosti in njeni dejanskosti ne podarja nobene veljave . . .

O dejavnem politiku premišljam, ker je dejaven subjektivno, vsebinsko prazno in obče volje ne spoštuje. Politik ni dejaven kot tisti, ki uresničuje občo voljo. Sicer pa je v medijih predstavljen kot nekdo, ki ne uveljavlja dejanskega samozavedanja. Politik ni aktiven tako, da bi predmet razprave razgrnil v njegovi osnovi in ga razvil v določno pozitivno obliko. Predmet razprave ni tisti, ki bi ga bilo mogoče prepoznati iz govorice politika . . .

To, da izobražen duh izreče nekaj misli, to ni predmetni svet. Z izrekanjem mnenja izrazi le svojo razpoloženje, kar pa še ni dejanski svet, ampak enostranska abstrakcija. Duh predmetne substance ne posreduje in sveta ne dojema iz postajanja. Površno nastavljen do predmeta, predmetnega bistva ne izdeluje. Zaradi tega hvali osebno mnenje ali tisto čisto moje, s katerim uveljavlja zlasti čisti jaz. Pridobljena enostranska abstrakcija . . .

Nadarjenost se predaja domiselnosti in prepričanju, neki namišljeni morali in prav tako domnevanju. In to najbrž zaradi tega, ker se pusti duh slepiti abstraktnemu znanju, zaznavajočemu razumu, čistemu jazu in praznemu idealizmu. Tako naznanja, da svoje odsvojitve in svobode ne spoštuje, prav tako nastajajočega vedenja in gibanja substance. Gibanja enostavno ne upošteva, saj je dejaven tako, kot da predmetni svet bivanja . . .

Duh daje videz, kot da je prišel do spoznanja, da objektivnosti v sodobnem času ne gre upoštevati, kajti stališča čistega jaza imajo povsod prednost. Svet sestavi čisti jaz, zakaj on je tisti, ki obvlada dejanskost in tisto, kar gre čez. Z gibanjem čistega jaza nastanejo svetovi, ki zanimajo mnoge ljudi. Sicer pa je čisti jaz nekakšen gospodar sedanjega časa, kar vpliva na dejavnost, ki bi jo naj duh razvijal v družbi; ta je dejaven na ravni . . .

Zaznavajoči razum je v zaznavanju igra abstrakcij. Najbrž nima smisla hvaliti gibanje zaznavanja in tisto, kar je čista sebe vednost kot taka. Cilj duha ni v tem, da povzdiguje izpolnitev zaznavajočega razuma, ki je neki predstavljeni abstraktni svet v razločkih. Duh predmetne substance namreč ne vzpostavi, če povzdiguje čisto sebe vednost ali gotovost njega samega. To je namreč natanko tisto, kar je svet zavesti v svoji abstraktni . . .

Duh najbrž dojema svoje vedenje kot dovršeni svet ali kot nekaj, kar je učinkovanje vedenja s seboj. Tisto pa, da je vedenje zavest umnega predmeta, tega ne jemlje resno, ker je prepričan, da je njegovo vedenje primerna oblika tistega, kar je predmet. Zaradi napačnega dojemanja predmetno substanco zastopa njegovo vedenje, substanca je njegovo vedenje. Zato tudi ni posebno, da je predmet gotovost njega samega, potemtakem je . . .

Cilj mladega duha naj ne bi bil samo v tem, da pridobiva znanja, temveč da spozna tudi to, kako si sebe odsvoji in postavi svoje vedenje kot predmetni svet v obliki logične sovisnosti ali postajanja. To namreč, da je sposoben svoje vedenje postaviti kot predmet, to pomeni, da je v drugo-biti kot taki pri sebi. Kajti drugo kot svet je tisto, ki razodene, da je dejaven svobodno in v načinu logične sovisnosti. To je nastajajoče vedenje, ko . . .

Človek velikokrat uveljavlja posebno voljo in tedaj krepi le misel samega sebe ali abstrakcijo jaza. Tako si daje zavest o izpolnitvi lastne blaženosti. To je izražen čisti jaz, ki ne podarja nobene določne vsebine; oseba je izstopila iz življenja in gibanja substance in je početje zavesti kot take. Ne doseže nikakršnega obstanka, ker si sebe zagotavlja z lastno mislijo ali posameznim ravnanjem. Je samo početje zavesti, s katerim izrazi . . .

Mladi duh ni dejaven tako, da svoje postajanje v duha predoča v obliki svobodnega in naključnega dogajanja. Zakaj odsvojitev ne izpelje, ker gibanja odpravljanja še ne ne dojema. Sicer pa izobraževalni sistem ne kaže interesa za to, da mlademu duhu odsvojitev predstavi. Odsvojitev je namreč pomembna, kajti čez njo sebe spoznava kot tistega, ki je dejaven s ciljem, da dojame sebe v načinu proti postajanja. Odsvojitev je način, kako . . .

Kadar razumnik odmetava nebistveno sebstvo je dejaven pomanjkljivo. Zakaj izpelje naravno sebstvo in to je bivanje abstraktnih razločkov, kar je le nastajanje občega. Neposrednost je dejanskost kot predstavljeni subjekt, potemtakem nebistveno sebstvo ali čisti moj zavesti. Duh izpelje enostavno negativnost ali čisto gotovost njega samega, kar je brez duhovno sebstvo. Skratka, sebe ve kot nebistveno sebstvo ali kot čisto kategorijo, ki . . .

Če bi človek bil dejaven kot duh, ne bi hvalil gotovost samega sebe in čiste vednosti kot take. Subjektivne drže ne bi ohranjal in čistega jaza ne bi povzdigoval. Namreč brez objektivnega gibanja subjektivno vednost kaže kot stanje zavesti. In ne le to, prednost daje možnemu svetu, kajti beži pred realnostjo in povzdiguje subjektivni jaz, s katerim izrazi čisti moj zavesti. Čisti jaz postane sam sebi predmet. Odpravi abstraktno znanje, ki ga . . .

Ko je razumnik dejaven tako, da ne upošteva vzroka, ki je v učinku dejanski, je dejaven neuko in sploh ne s smotrom, da realizira vzrok, ki je identičen s seboj v učinku. Neupoštevanje odnosa vzroka in učinka je površnost, saj spregleduje gibanje substance, s katerim je manifestirana učinkujočo moč vzroka. Vzrok mora učinkovati in biti izpeljan kot učinek, ki je drugo vzroka ali njegova dejanskost. Gre za to, da je vzrok realiziran in v učinku . . .

Če vas zanimata pojma končno in neskončno, potem preberite v Znanost logike I, kako o pojmih končno in neskončno razmišlja filozof Hegel. To je temeljito razmišljanje, ki bi ga moral vsak duh, še posebej pa filozof, razumeti iz odnosa in postajanja substance. Namreč pokazano je, kako končno doseže neskončno v medsebojnem odnosu. Zakaj končnost, v kateri je vsebovana neskončnost, vsebuje svoje drugo in je na sebi drugo . . .

Danes izdihavajo politiki nastrojenost vladajočih strank, s katero ne dosežejo enotnosti z občim duhom. To namreč, da se uveljavlja strankarski interes, ki ni noben dejanski predmetni svet, to ne izraža obče volje duha ljudstva, ampak samo strankarsko samovoljo, ki je enostranska abstrakcija. Ta duha ljudstva ne izrazi v njegovi globini in resničnosti. Strankarski interes torej ni tisti, ki bi izrazil duha ljudstva v njegovem sebe določanju . . .

Kdo danes izraža nemoč čistega jaza, ni težko ugotoviti. Zakaj razumnik, politik, teoretik, analitik in še veliko drugih je, izžarevajo subjektivno plat. In to najbrž zato, ker subjektivna nastrojenost objektivnosti ne upošteva, kajti uveljavlja osebno držo in abstraktni moj zavesti. Čisti jaz objektivnost prezira, zakaj subjektivnost je bila in bo še dolgo povsod čaščena in cenjena. Prednost ima subjektivna svoboščina in tisto čisto neomejeno. To je . . .

Ko bi izobražen razumnik napredoval v dojemanju samega sebe, ne bi povzdigoval čisti jaz in hvalil enostranske abstrakcije, ki je nekaj končnega. V času izobraževanja ni spoznaval svoje odsvojitve, zakaj izobraževalni sistem duha in gibanja substance ne spoštuje, kajti hvali samo abstraktno znanje. Oblika končnega znanja ali enostranska abstrakcija je za njega nekaj popolnega. In to zaznavamo tedaj, ko je dejavna zavest, ki se . . .

Razumnik je najbrž prepričan, da svet ni nič drugega kot kontinuiteta njegovega znanja in igra zdravega razuma. To je subjektivnost mišljenja, ki je čista oblika, v kateri ne pride do razgrnitve vsebine. Nasproti neposredni gotovosti nastane neki drugi svet, ki ne doseže proti postajanja, je pa primeren, ker je abstrakcija prvega sveta. In tako zlahka doženemo, da razumnik sprevrača neposrednost v nasprotje, ki ga igrivi razum zameji na . . .

Izobraževalni sistem ne spoštuje mladega duha in njegove odsvojitve. Ceni samo abstraktno znanje, končne določenosti razuma in prazno abstrakcijo nedoločene biti. To je izgotovljeni svet mnogih razločkov, ki nastanejo brez objektivnega gibanja. Abstraktno znanje je tisto, ki nastopa v imenu predmetnega sveta in velja za resnično. Zaradi tega izobraževalni sistem hvali samo znanja, predmetnega sveta in gibanja substance pa ne . . .

V vsakdanjem življenju je človek dejaven razumno, sicer malokdaj predpostavlja, če pa že, potem ne predvideva dovolj tehtno. Dejaven je kot zdravi človeški razum in to tudi odseva skozi aktivnost. Ničesar ne dela, kar ne bi z igro abstrakcij prevladal. Aktiven je torej kot razumnik, ki približno ve, kaj bo iz česa sledilo. Tisto pa, kar razumnika nekako določa, je to, da se sebi pojavlja kot početje zavesti in kot čisti jaz, ki se s posredovanjem . . .

Če odsvojitve ne dojamete in vas ne zanima, kako v odsvojitvi postavite sebe kot predmet, potem zagotovo odmetavate posamezne misli in gibanja substance ne jemljete dovolj resno. Potem tudi niste dejavni v načinu postajanja, v katerem predmetna realnost doseže svojo dejanskost. In potem  je razumljivo, da logične sovisnosti ne upoštevate in čistega dojema ne dosežete. Namreč razumnik danes nazorno kaže, da ni dejaven v . . .

Nekateri najbrž dojemajo inteligenco v odnosu proti vsebini in kot objektivno totaliteto. Drugi pa tako, da ne upoštevajo principa svobode, ki vzpostavi svet s ciljem, da tisto neposredno doseže nasprotje v proti postajanju. Brez principa postajanja ni mogoče pridelati nič umnega, kajti duh je to, da predmetno substanco posreduje na način občih momentov, kar je čisti dojem. Na ta način zagotovi, da tisto prvo doseže drugo ali . . .

To je natančno vzeto sebi odtujeni duh, ki uveljavi svojo nadarjenost tako, da čisti jaz uresniči lasten subjektivizem in svet onstran, ki ga izžareva, kadar prakticira megleni razum, ki z igro abstrakcij izpelje bivanje, jaz sem jaz, s katerim vzpostavi empirično stanje zavesti. Namreč danes gre čistemu jazu samo za to, da izpolni čisti moj zavesti in da iz tistega, kar je nekaj neposredno enostavnega, naredi nekakšen podvojeni svet, ki ga . . .

Ko sem leta 2009 vzpostavil na internetu Epitomeart.si, nisem pomislil, da bojo vsebine ganile bralke in bralce. In so, zakaj duh je pojem, ki ni razumljiv, saj ga abstraktna filozofija ne spoštuje dovolj. Duh je namreč to, da ima samega sebe za predmet, zato je nujno pojem duha dojeli iz postajanja in tako iz nastajajočega vedenja. Obiskovalci in bralci sestavkov odsevajo, da je pojavni svet duha zanimiv, saj z obiskom in branjem . . .

Nesvobodni politik in nesvobodni novinar vsepovsod izžarevata subjektivizem. Pa naj gre za izraženo samovoljo ali kako realnost, subjektivizem čistega jaza izdihava posebno voljo. Ta stremi izraziti, da objektivni svet ne obstaja. Zakaj čisti jaz uveljavlja igro zdravega razuma in tisto, kar je obče sebstvo. Na ta način odseva, da realnost in njej pripadajočo dejanskost izključuje. In tako ni posebno, da se danes poveličuje in hvali . . .

Teoretik živi v prepričanju, da z abstraktnim razmišljanjem dojameš predmetnost, s katero realiziraš čisto obliko mišljenja in pojem predmeta. Teoretik verjame, da ima slikovna eksistenca strašno moč, kajti z izraženo močjo nad slikami je mogoče izpeljati tudi zunanjo refleksijo. Toda, oblikovan pojavni svet sporoča, da objektivna izpolnitev ni bila dosežena. Namreč tisto, kar je le pojavni predmetni svet, to so zunanje določenosti, ki so . . .

Sprašujem se, zakaj moja generacija ni bolj aktivna v javnem življenju in zakaj je pasivna. Nenavadno je, da duh v zrelih letih ni dejaven in da uživa le sebe. Videz daje, kot da je izstopil iz dejavnega življenja, ki ga sicer spremlja čez medije. S pasivno držo ne ustvari sveta in sebe ne razgiba kot duha na kakem področju, kjer bi naj aktivno nastopal in bolj odločno navduševal sedanji čas. Razen tega sem mnenja, da izobražen duh . . .