Abstraktno premišljevanje

Piše: Jože Požar : 15 decembra, 2019 – 6:33 dop -

Zdi se, da izobražen duh jasno premišljuje in da je dejaven s ciljem. A to je le videz, kajti tisto, kar pridela, je njegovo čisto vedenje kot tako, torej nič takega, kar bi bil že na samem začetku izpeljani predmetni svet kot njegov čisti pojem. Svet torej, ki mu nastane, je le odtujeni abstraktni svet, ki ga ali pa ne zunanje med seboj poveže v neko podobo abstraktnega sveta. Tako da ni mogoče reči, da izobražen duh jasno premišljuje in da prideluje resnični svet. Namreč tisto, kar posreduje kot določen svet, je le njegova čista vednost, torej abstrakcija vedenja kot čisto sebstvo. To je tisto neko obilje sveta, ki pa ni svet, ki bi mu nastal z izpeljavo postavljene osnove pojma, ampak je le pojaven svet vedenja, v katerem ni najti nič takega, kar bi izhajalo iz postavljene osnove in bi bilo postajanje dveh ekstremov, v katerih predmetna substanco zaživi v njenem protipostajanju ali sebienakosti.

Sicer pa bo držalo, da je izobražen duh danes dejaven površno in ne v načinu ali s principom. O tem pripoveduje takrat, ko odmeče zgolj neko podobo sebstva, ki je abstrakcija njegovega vedenja. To je pojavni svet, ki ga lahko ujamemo na radio ali kakem drugem mediju, ko duh poklanja svet kot neko onstranstvo ali kako svobodno razmišljanje, ki pa ni predmetni svet, ampak prenarejeni svet vedenja. Ono razmišljanje običajno poteka na površju in se samega bistva predmeta dotakne tu in tam. To je tisti dejavni duh, ki skozi površno razglabljanje podarja abstraktni smisel kot čisto abstrakcijo vedenja, ki je kategorija.

 

Danes duh podarja različne svetove (ilustracija poskuša izraziti prav to), ki mu nastanejo kot enotnost samega sebe in kot udejanjeni smoter. Zavest zre sebe kot neko harmonijo poljubnih vsebin, ki je udejanjena abstrakcija njegovega vedenja. To je tista čista izpolnitev duha, ko izpelje enostavno nanašanje-sebe-nase, v katerem občost stvari stopi v eksistenco kot videz dovršenega sveta. A v resnici je to izraženo samozavedanje kot igra intenc, s katero dvigne v dejanskost početje jaza, ki skozi izrekanje izpelje svojo odtujitev v jeziku.

 

Duh, pa naj gre za kako častivredno avtoriteto, ki je dejavna v medijih, je dejaven tako, kot to kaže njegovo razglabljanje, ki ne pride iz mesta. In to tudi običajno izžareva tako, da ne izhaja iz nobene postavljene osnove, ampak iz neposrednega sveta, v katerem je mogoče najti le tisto obče, torej svet sploh, ki ga duh povzdigne v neko drugo obliko občosti. To je dejavnost, ko abstraktni razum pridela različne svetove, tako da tisti drugi svet, ki mu nastane kot neka celotna predstava, ni svet, ki bi po svoji notranjosti prehajal v svojo sebienakost, ampak je svet njegovega celotnega smotra. Na ta način daje izobražen duh videz, kot da je dejaven umno, vendar to gotovo ni, kajti da bi to bil, bi moral najprej vzpostaviti osnovo, tj. protipostavljen svet ali razmerje, ki je skozi notranje posredovanje razvita in vzpostavljena substanca kot eno. Se pravi, ko duh substance ne vzpostavi kot njen razdvojeni svet, potem pač sebe nadaljuje tako, da pridela mnoge svetove, ki jih zunanje združi v en svet.

Abstraktno premišljevanje, ki ga danes demonstrira izobražen duh, še ni premišljevanje, ko je duh dejaven v načinu logične sovisnosti, tj. v elementu vedenja, ki zatrdi, da je duh dejaven v interesu stvari in čistega pojma. Takšne dejavnosti še duh ne demonstrira, pa ne bi bilo napačno, če bi se vsaj tu in tam vprašal, ali je dejaven v interesu stvari. Namreč abstraktno premišljevanje še ni gibanje in postajanje substance v njeni logični sovisnosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Abstraktno premišljevanje

Pravniška miselnost kot harmonija čistega vedenja in moralnosti

Piše: Jože Požar : 2 decembra, 2019 – 12:59 pop -

Nekaj tednov nazaj sem delno spremljal televizijsko oddajo, v kateri so sodelovali tudi trije pravniki, ki so zagovarjali sistem sodstva in tako gledalcem predstavili pravniška razmišljanja. Skratka pravniška miselnost se je zopet predstavila na televizijskih zaslonih čez subjektivne razlage ali abstraktno govorico, s katero bi se naj razjasnilo, zakaj toliko onih negativnih rezultatov, ki so bili navedeni v oddaji. Govorica pravnikov namreč ni nič takega odkrivala, da bi lahko rekli, pravniški duh je bil umno dejaven. Zato je tisto udejanjanje zavesti bilo neproduktivno, ker se je o predmetu govorilo zunanje ali v abstraktnih predstavah, ki niso ničesar pojasnile. Hočem reči, pravniški duh je odmetaval harmonijo prepričanja in vedenja in tako pokazal, da je mojster za pridelovanje zunanjega sveta. No, mi ki smo govorici pozorno prisluhnili, smo lahko ugotovili, da je pravniški duh dejaven na način nedejanske abstrakcije. Videli smo, da duh ni bil dejaven tako, da bi svoj predmet razvil in ga vsebinsko premagal. Namesto tega je podarjal besedičenje in tiste neke zunanje podobe čistega vedenja, s katerim ni ničesar pojasnil. Se pravi, duh ni bil dejaven tako, da doseže svojo sebienakost, ampak je deloval tako, da je uresničil abstrakcijo vedenja. To pa je tisto prizadevanje, ko njegova resnica ni nič drugega kot posredovana občost vedenja. To je dejavnost, ko duh zre zunaj sebe čisto vedenje ali čisto sebevednost, ki je njegov nedejanski svet. Ali, to je tista zunanja harmonija pravniškega duha, ko se preganja s čistim vedenje ali s tistim, kar od sebe odrine in je abstrakcija sebstva. Če to povem še drugače, to je dejavnost, ko pravniški duh izpolni sebe zunaj sebe, in to tako, da njegova nedovršena moralnost zaživi kot neki dovršeni svet, ki je njegova substanca ali čisto vedenje.

 

Pravniški duh odseva, da je tisto, kar od sebe odrine, njegova substanca in tako zagotovost njega samega. To je tista dejanskost, s katero doseže harmonijo moralnosti in vedenja, torej neki dovršeni svet, ki je njegova zunanja izpolnitev. Ali, to je tista čista nedejanska abstrakcija, ki nastopa kot harmonija moralnega ravnanja. Se pravi, zavest je izpolnjena kot njegovo vedenje. Zakaj predmet duha ni nič drugega kot zagotovost njegove substance. Toliko le, da spomnim, da v zunanji harmoniji pravniškega duha nastopa zavest, ki uresniči moralični smoter.

 

Tisto torej, kar podarja pravniški duh, so podobe čistega vedenja in moralnosti. Lahko bi rekli, to je svet, ko je duh zreduciran na nedejansko abstrakcijo. O tem je govorila tudi oddaja Tarča (28. 11.), v kateri je bila prikazana nedovršena moralnost in igra čistega vedenja, ko duh sebe izpolni zunaj sebe; kar ni nič drugega kot abstrakcija osebe, s katero je njegova resnica postala njegovo vedenje. Namesto gibanja predmetne substance je duh uprizarjal harmonijo gona in moralnosti, s katero je pokazal, kako izpelje svoje čisto sebstvo. Skratka, tisti njegov svet ni bil nič drugega kot harmonija blaženosti na sebi. Če to povemo še drugače, tista abstrakcija vedenja kot pozitivna izpolnitev, je bila postulirana harmonija čistega sebstva. To pa ni nič drugega kot njegov čisti svet ali moralično samozavedanje, s katerim duhu ne gre zares, saj si samega sebe zagotovil kot tistega, ki podarja harmonijo čistega vedenja in moralnosti, s katero je uresničil le samega sebe kot negativno sebstvo; zakaj čisto sebstvo je njegovo vedenje. Naj izpostavim: pravniški duh, ki sebe udejanja kot izdelovalca harmonije moralnosti, prepričanja in čistega vedenja, ne uvidi, da je njegov predmet on sam.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Pravniška miselnost kot harmonija čistega vedenja in moralnosti

Ko odtujeni svet sebstva razpade na dva svetova

Piše: Jože Požar : 24 novembra, 2019 – 6:57 dop -

Kadar je svet duha le nekaj vnanjskega ali kaka odtujena neposrednost, je to svet odtujenega sebstva. Zakaj tisto početje duha, ko si odtuji zgolj obliko odtujenega sebstva, to ni tista dejavnost duha, ko predmetna substanca v drugo-biti obdrži enakost s seboj. Pa je oblika odtujenega sebstva ali odtujena neposredna dejanskost, trda neposrednost, ki razpade na dva svetova. Se pravi, tisto, kar ima duh pred seboj kot prvi odtujeni neposredni svet, to je le oblika sebstva ali njegova odtujena osebnost, iz katere lahko duh naredi drugo obliko odtujenega sveta, torej neki nasprotni svet prvemu svetu, ki ni nič drugega kot beg duha iz prvega neposrednega sveta v drugi odtujeni svet.

Danes aktivnost duha največkrat poteka tako, da si najprej odtuji svoje vedenje, nato pa iz te odtujitve izpelje neki drugi ali nasprotni svet, ki je druga oblika odtujitve. Na ta način si pridela dva svetova, enega neposrednega in drugega, ki je nasproten prvemu. To sta torej dva različna svetova, ki sta ločena svetova. Zakaj, kar je odtujena neposredna dejanskost, ta ni odpravljena in postavljena, ampak je le oblika neposrednosti ali samozavedanje, ki ni v nobenem notranjem razmerju z drugim ali v nasprotje odtujenim svetom. To je bistveno vedeti, kajti ta dva svetova sta ločena in eksistirata vsak za sebe kot podvojeni svet sebstva.

 

Duh, ki predmetne substance ne vzpostavi, je lahko dejaven tudi tako, da si odtuji nekaj nasprotujočega, ki je oblika odtujitve. To je tista dejavnost, ko se čisti jaz zre zunaj sebe v dveh odtujenih svetovih. V njih najde razpadlo sebstvo zavesti, ki pa ni enotnost zavesti in samozavedanja, ampak je to bivanje dveh odtujenih svetov, v katerih ima duh občo veljavnost. Ob tem je treba omeniti še to, da prvi odtujeni svet pride v poštev samo v nasprotju z drugim odtujenim svetom.

 

Najlažje je odtujiti sebstvo in nasproti njemu zgraditi drugo obliko odtujitve. To je tisto čisto početje zavesti v sami sebi, ko je zavest dejavna skozi dvojico svetov in komunicira s prvo in drugo odtujitvijo. To je pravzaprav tisti užitek zavesti, ko se zavest igra osebnega služabnika in ji nastaneta dva izgotovljena svetova ali podvojena svetova, s katerimi napihava obseg samozavedanja, tj. onega čistega vedenja. Ta odtujitev je smoter kot bivanje naravne biti, saj gre za prikaz dveh odtujenih svetov ali naravnega sebstva, ki se pojavita drug za drugim in nastane povezanost ali sporazumevanje zavesti z dvema vnanjskima svetoma.

Torej aktivnost, ko duhu ne gre za resnično gibanje predmetne substance, ampak za tisto neko igro dveh odtujenih svetov, ki jih lahko zunanje poveže v neko onstransko čisto enotnost, je dejavnost, s katero si samega sebe zagotovi. Tako da tisto, kar predstavlja drugim, to je le odtujeno čisto sebstvo, v katerem nastopa »duh odtujitve naravne biti«, in to kot tisti, ki si je svoje sebstvo odtujil, da bi čez njega pridelal dvojico svetov. Se pravi, tista prva odtujena dejanskost, ki je le neki neposredni svet zavesti ali bivanje jaza kot čiste sebevednosti, je svet, ki razpade na podvojena svetova, ki pa nista nič drugo kot dve obliki odtujitve ali dejanskost dveh različnih svetov; to pa seveda ni svet na sebi in za sebe.

Svet sebi odtujenega duha, ki razpade na dva svetova, ne doseže postajanja. Kajti prvi odtujeni svet je le priprava za to, da se duh povzdigne iz njega v drugo odtujitev. Tako ima  dvojico svetov, ki sta oblike odtujitve, s katerimi si odsvoji le svojo osebnost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko odtujeni svet sebstva razpade na dva svetova

Ko duh stopi v eksistenco kot sila govorjenja

Piše: Jože Požar : 10 novembra, 2019 – 7:08 dop -

Govorna dejanja so danes tako pomembna, da za gibanje predmetne substance enostavno ni časa. Pa ni čudno, če je bistveno to, da duh izpelje kako igro intenc ali gibanje občega sveta, ki je sebi odtujeni duh, ki stopa v eksistenco. To je duh, ki izpelje čisti jaz ali kako domišljavo samozavedanje, s katerim povzdigne svojo moč v očiščeno občost. Tako izpove, da mu ne gre za gibanje predmetne substance in njeno postajanje, ampak za to, da skozi izrekanje ali silo govorjenja vpelje igro čistega jaza, katerega pojavni svet je on sam.

Da je danes svet duha zgolj igra intenc ali prikaz nečesa, kar je svet onstran – v katerem ne manjka kategorij in tistega, kar je kategorija in hkrati njena vsebina, ki izraža najsplošnejše lastnosti -, nam pojasni, da duh ne izhaja iz postavljene dejanskosti ali osnove, v kateri predmetna substanca doseže svojo sebienakost. Se pravi, duhu gre edino za to, da odigra igro intenc čistega sebstva in da pridela tak videz sveta, da se bo vzbudilo občudovanje do tistega, kar je svet onstran. Pa ni čudno, če je danes pomembno zlasti to, kaj duh naredi s silo govorjenja in izrazno spretnostjo ter jezikom prilizovanja, ki povzdiguje čisti jaz.

 

Ko je duh dejaven s smotrom, da pridela zgolj govorna dejanja ali bivanje sebstva kot čistega sebstva, je njegov produkt nekaj, kar je izražena moč nad sebstvom. Se pravi, njegovo delo je samo v tem, da s silo govorjenja prikaže igro intenc ali tiste neke možnosti, ko jezik izreka posamezno samozavedanje. In tako ni čudno, da je danes blažena izrazna spretnost, s katero duh izpelje kako svojo nadarjenost. Skratka, tista prazna interpretacija sebstva govori tudi o tem, da je duh izgubil sposobnost za to, da misli predmetno substanco v njenem postajanju.

 

Sicer pa duh poveličuje posamezno samozavedanje, kar je neki preseženi svet onega prvega odtujenega sveta. To je čisti svet, ki ga s silo govorjenja izpeljuje v nekaj drugega, kar je možnost za neki nasprotni svet. Pravzaprav je aktivnost duha naravnana tako, da svojo abstraktno svobodo realizira čez igro intenc in govorna dejanja, s katerimi pridela le neki onstranski svet, v katerem pa ni najti nič takega, kar bi bilo razmerje predmetne substance. Tako duh izpoveduje, da v jeziku stopa v eksistenco kot samozavedanje, ki izpelje sebstvo kot sebstvo v njegove abstraktne razsežnosti. To je tisto pojavljanje duha, s katerim poveličuje svoje sebstvo, in to celo na način verbalizma ali praznega izražanja.

Duh torej, ki poveličuje sebstvo, pridela le neki svet intenc, s tem pa tudi ono občutenje nadarjenosti, da se je sposoben gibati v nadčutnem svetu in da ga postajanje predmetne substance in njeno gibanje ne zanima. Pa tako ni nenavadno, da idealizira sebstvo in jaz kot tale jaz, ki je kar naprej njegov predmet. Na ta način odseva, da je dejaven kot tisti, ki povzdiguje svojo moč v očiščeno občost. In tako njegov čisti svet, ki ga pridela posamezno samozavedanje in refleksija čistega jaza, ni nič drugega kot abstrakcija sebstva.

Je pa v tej igri intenc in namenov najti še marsikaj drugega, npr. instinkt uma, ki skozi igro občega vedenja lahko pridela kak svet, s katerim je realizirana abstraktna sila uma. In tako vidimo, da duh velikokrat proizvaja govorna dejanja, v katerih je zaobjeto tisto obče kot nekaj, kar je neki svet posameznega samozavedanja, ki napotuje na neki drugi svet.

Zgornjim sem hotel opozoriti, da je danes cenjena vsebinsko prazna govorica, gibanje substance in njeno postajanje pa ne. Mimogrede, »vedenje je zavest umnega predmeta«.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko duh stopi v eksistenco kot sila govorjenja

Ko duh v neposrednosti uživa le sebe

Piše: Jože Požar : 20 oktobra, 2019 – 6:07 dop -

Ko duh obtiči v enostranski neposrednosti in ima za smoter pridelati le nekaj končnega, ni dejaven kot duh, ampak kot tisti, ki v svoji zavesti najde gotovo vsebino. To pa je dejavnost, ko duh prezira drugo-bit in je zadovoljen s tem, da izdela le kako razliko sveta ali svet, ki eksistira eden poleg drugega, kar ni nobeno razmerje, ampak različna svetova, ki nista vzpostavljena na način predmetne substance in zato zgolj eksistirata.

Duh se naj ne bi zadovoljeval samo z razumevanjem končnega sveta ali neposrednim znanjem, ki ga razčlenjuje razum, temveč bi naj strmel za tem, da ustvari kak umni svet. Namreč ni dovolj to, da sebe izpolni na ravni razuma, ampak da tisto, kar je neposredni predmetni svet, tudi posreduje s seboj. To stremi reči, da bi naj bil dejaven na ravni logične sovisnosti, ko neposrednost odpravi in jo vzpostavi kot drugo-bit. Na ta način pridela razmerje predmetne substance ali postajanje substance, v katerem je neposrednost na sebi določena in razvejana v obče momente skozi element vedenja, v katerem substanca stopi s seboj v razmerje. Rečeno še tako, na ta način neposrednost ni enostranska abstrakcija, ampak je odpravljena in na sebi določena neposrednost kot čisti dojem ali kot svoja sebienakost. To je tista dejavnost, v kateri se duh sebi pojavlja skozi postajanje, v katerem substanca doseže svojo določenost ali svojo drugo-bitno obliko. In tukaj naj omenim še to: neposredni svet, ki je nekaj abstraktno končnega, doseže svojo resnično končnost v neskončnosti.

 

Neposrednost je abstrakcija, to je brezduhovna občost, ki je dejanska in velja. Velja kot neposredna bit, ki išče svoje postajanje ali določenost. Rečeno drugače, zgornja abstrakcija daje videz, kot da išče svojo smiselnost. Pa se sprašujem, ali ta nastali abstraktum izraža prazni moj zavesti ali pa lastno početje sebstva.

 

Smisel duha je torej v tem, da neposrednost posreduje v obliko logične sovisnosti. V čem je stvar, v tem, da tista abstraktna neposrednost, ki je abstraktna končnost, najde svojo izpolnitev ali svojo dejanskost v neskončnosti, ki je pravzaprav popolna končnost. To je torej tista končnost, ki je skozi posredovanje s seboj dosegla svojo dejanskost ali svojo določenost v neskončnosti. Zakaj končnost in neskončnost imata ta smisel, da je nekaj neposrednega določeno v svojem nasprotju; tako nastane razmerje enega ali absolutna osnova, v kateri je pojem resnica substance, zakaj ona je dosegla drugo-bit ali svojo sebienakost.

Poglejmo dejavnost filozofa, ki se vznemirja s svojim vedenjem in ga drugo-bit ne prevzame. To je tista dejavnost, ko filozof odmeče svoje čisto vedenje, v katerem ni najti nič od predmeta ali nič tistega, kar bi bil predmet v njegovi posredovani podobi ali logični sovisnosti. Hočem reči, ko filozof odmeče svoje vedenje in pridela le neko neposrednost, pridela zgolj abstraktni svet, ki ni nič drugega kot neposredna oblika njegovega vedenja. Na ta način filozof ničesar ne ustvari, ampak obstane v neposrednosti, ki ni nič drugega kot čisto sebstvo kot tako ali abstraktna neposrednost kot negibni subjekt.

Duh torej, ki obstane v neposrednosti, ni kreativen. Zakaj ko nekaj končnega ne doseže svoje neskončnosti, je dejaven brez principa ali zunaj logične sovisnosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko duh v neposrednosti uživa le sebe

Duh danes operira s števili in nerazumljivim svetom

Piše: Jože Požar : 13 oktobra, 2019 – 6:00 dop -

Tisti plehki subjektivizem ima pred seboj vedno neke izračune, samovoljna stališča ali dokaze v številkah, s katerimi pove samo to, da ga stvar kot pojem sploh ne zanima in da se mu ne zdi vredno ukvarjati s pojmom, ker je baje možno pojem predstaviti tudi s številkami. Se pravi, svet stvari lahko oblikuješ s številkami, če znaš računati. In res, danes se svet stvari poenostavlja tako, da se ga kaže skozi izračune in predračune, ki se jih podpre s kakim čutnim vedenjem. Tako da to razumevanje sveta stvari čez števila dobiva na veljavi, s tem pa duh nevede izpoveduje, da še ni usposobljen za to, da bi izhajal iz postavljenega pojma ali njegove osnove in bil dejaven skozi gibanje predmetne substance in dojemanje njene dejanskosti. Zato duh uporablja števila ali abstrakcije, ki da lahko pridelajo celo kako resničnost. Pa čeprav je jasno, da števila reducirajo svet stvari na najrevnejšo abstrakcijo, ki ne more zastopati onega gibanja sveta stvari in njenega postajanja, se svet ocenjuje ali presoja čez števila. To pove, da duh, ki je dejaven čez števila, pravzaprav očitno odseva, da ga umni svet in postajanje pojma ne privlači ter da pretirava, ko svet prikazuje s števili.

 

Najbrž gre danes samo še za to, da si duh odsvoji svojo osebnost in izrazi tisto koristno, ki je abstraktna stvar ali svet kot enostavno sebstvo. Pa ni nenavadno, če se svet stvari obvladuje s števili ali denarnimi sredstvi in če duh to napačno vrednotenje sveta celo hvaliči. Filozof G. W. F. Hegel v Znanost logike 1 ali drugem delu Sistema vede zapiše: »Če ves pomen večnosti pripišemo temu kopičenju in zlaganju števil in svetov, spregledamo, da je to grozljivo brezuspešno preseganje nekaj votlega in da se resnica poprisoti pred njim kot prazni neskončni progres.«

 

Danes ni težko spoznati, da v imenu sveta stvari marsikje nastopajo števila, tj. abstrakcije ali oni izračuni, iz katerih se izpeljuje celo predmetnost stvari. Ob tem pa je vsakomur jasno, da s številkami in izračuni ni mogoče izpeljati in pokazati nobene resničnosti stvari, pa je tako razumljivo, da števila uporablja le duh, ki verjame, da svet stvari ni nič drugega kot čutno vedenje. In ravno o tem danes na veliko govori politični človek, ki svoj svet snuje nemalokrat čez števila in abstraktne predpostavke, s katerimi poveličuje plehki subjektivizem.

Ni kaj, zaradi subjektivnega ravnanja lahko svet stvari zastopajo števila in tako sama stvar ni dojeta kot pojem ali tako, kot je skozi posredovanje predmetne substance in njeno postajanje. Namreč ono razumevanje sveta čez števila nazorno kaže zlasti gospodovalni duh, ki se ni usposobil za to, da bi bil dejaven tako, kot to zahteva gibanje substance. Zaradi tega aktualizira svet stvari čez števila ali izračune, pri tem pa ne uvidi, da s števili prideluje plehek svet, ki nima nobene vrednosti, ker je to svet neizpolnjene abstrakcije. In ne le to, ta duh je dejaven s smotrom, da utrdi zgolj oni plehki subjektivizem, ki prideluje svet brez mišljenja. Pa je jasno da nakazuje le svojo navidezno moč ali to, da se oprijema golih števil, ker ga ne privlači nobeno gibanje in odnos substance, ampak samo čista korist.

Danes se govori o goljufijah, ki jih pridela kapital, se pa ničesar ne pove o abstraktnem razumu, ki operira in oblikuje svet čez števila. Kaj to izpoveduje? To, da svet stvari in njen pojem ne privlači duha in da si krajša poti čez števila. Hočem reči, duh je začel verjeti, da se s številkami da izdelati primerno resničnost sveta stvari. Zato poveličuje števila ali tisto čisto abstrakcijo jaza, ki ni nič drugega kot samoprevara ali prazna prikazen.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh danes operira s števili in nerazumljivim svetom

O pravljičnem intelektualizmu

Piše: Jože Požar : 18 avgusta, 2019 – 6:08 dop -

Na hitro bi lahko rekli, izobražen duh je dejaven kot pravi intelektualec, zato ne gre dvomiti v njegove rezultate. Zakaj z aktivnostjo kaže, da razume sebe in stvari, pa tako ni kaj pripomniti na njegovo dejavnost in dosežke. A ko natančno pogledamo njegov pridelek, ugotovimo, da ni dosleden v razmišljanju, da je velikokrat dejaven lahkomiselno, nekako pravljično in zunanje. Verjetno zato, ker se ni izobrazil toliko, da bi lahko bil dejaven s principom ali kot duh, ki upošteva gibanje substance in logično sovisnost.

Poglejte kako on odpravi sebe in videli boste, da je dejaven kot pravljični intelektualec, ki je prepričan, da ga ni sveta, ki ga on ne bi presegel in nekako oblikoval v spodobno podobo, nato pa na njej z domiselnostjo in refleksijo sestavil njeno popolno podobo. Na ta način se danes izdeluje svet, ki ne izvira iz nobene osnove. In ravno svet, ki ne izvira iz nobene osnove, izobraženec hvaliči in poklanja drugim kot predmetni svet. Ni pomembno, kako on svoje vedenje odpravi, pomembno je, da izdela mogočne predstave o sebi in da spretno operira z njim. Zakaj danes se priznava samo čista vednost kot taka in ona domiselnost, s katero je mogoče pridelati bajne abstraktne svetove, ne pa predmetne resničnosti. Se pravi, pravljični intelektualec tako za navzven odlično operira z vedenjem in domiselnostjo, vendar pa svojega vedenja ne odpravi kot predmet, kajti tega načina še ni odkril.

 

Če bo svet izobraženega duha še nadalje pravljično intelektualen, bo človek začel verjeti, da svet ni nič drugega kot čisto vedenje. Duh namreč poveličuje svet, ki ni vezan na nobeno realnost. Zato predmetnega sveta, ki pa je vezan na realnost, ne jemlje resno. In zato tudi predmetno realnost enostavno pusti za seboj in operira s čistim vedenjem. To je tisti čisto oblikovni svet, ki sproti izginja, ker ni v odnosu s seboj. Kam bo pravljičnega intelektualca pripeljal virtualen svet, o tem bi lahko razmišljaj študent filozofije, ki je že začel dojemati pravljični intelektualizem.

 

Duh tega časa se pravzaprav obnaša kot kak virtualen intelektualec, pa naj bo to pravnik,  dušeslovec, sekretar, novinar ali pa filozof. On pač povsod odkrito izžareva, kako razume samega sebe in tisto, kar odpravi in je njegov dovršeni čisti svet. To je zunanji svet, ki ne stopi v odnos s seboj in se nadaljuje v kak drugi svet. Tako da njegov potencialen svet, ki se ga danes poveličuje, ni nič takega, kar je predmetni svet. Namreč tisto, kar oblikuje in je onstranski svet, ni noben razviti predmetni svet. To hoče reči, da v tem njegovem čistem svetu ne gre za gibanje predmetne substance in resnični svet, ampak za predstavitev abstraktnega intelektualizma, ki je produkt početja in gnanja zavesti.

Verjetno se kdaj pa kdaj vpraša, kaj je ideja, kaj je delo duha, kaj čisti dojem, kaj logična sovisnost, vendar v te pojme se zagotovo ne spušča. Toda, ker on občuduje svoje vedenje in onstranski svet, v neposrednem svetu najde sebstvo in svoje dobro počutje. Zato tisto, kar posreduje, je on sam kot tisti, ki sebe nadaljuje in se razgubi v neskončnosti ali v pravljičnih svetovih, ki so neomejeni. Mar res ne uvidi, da virtualen svet, ki iz ničesar ne izvira in se v sebe ne vrača, ni resnični svet? Ali pa mogoče izdeluje razkošne svetove samo zato, da se izogne realnosti in njeni dejanskosti? Mogoče ga ravno zaradi tega svet brez realnosti tako strastno privlači. No, mogoče pa se bo lepega dne z realnostjo pobotal. In potem bo tudi uvidel, da pojem, ki se ne pretvori v osnovo, ni noben stvarni svet.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O pravljičnem intelektualizmu

Pasivno držo je treba z nečim razbiti, da človek zaživi na sebi kot duh

Piše: Jože Požar : 11 avgusta, 2019 – 6:24 dop -

Nedaleč nazaj nisem mogel dati na internetno stran novega sestavka in počutil sem se, kot da bi izpadel iz dejanskega sveta. No, čez nekaj dni, ko je stvar funkcionirala, sem zopet veselo zaživel. Pa vendar, tistih nekaj dni me je vznemirjala internetna stran, ker ni bila dosegljiva. Bilo je že tako, kot da sem samega sebe dohitel na dnu sveta in sva oba izdihavala lastno nemoč. Lahko bi rekel, zaradi tega, ker oni dashboard ni funkcioniral popolno, sem brez potrebe vznemirjal samega sebe. Skratka, moja občutljivost je snovala neke predstave, iz katerih so nastale druge predstave in tako naprej, dokler ni sin Andrej sporočil: napaka je odpravljena, dashboard funkcionira in lahko daš novi sestavek na internet.

Človek je bitje, ki svojo naravo premaguje in to tako, da si sebe odsvoji, saj je le tako več od tistega, kar je. Tako da takrat, ko životari v sebi, na sebi ni duh v svoji pojavnosti, s tem pa tudi svoje ubranosti ne vzpostavi. Zato je pomembna njegova odsvojitev, saj skozi njo sebe posreduje in stopi v razmerje s seboj kot tisti, ki je na sebi dejaven kot duh. Hočem reči, ko človek ni dejaven s smotrom, da si sebe odsvoji, ni dejaven kot duh. Potem tudi ničesar ne postavi in samega sebe s seboj ne posreduje. Se pravi, ko ni miselno zbran in aktiven, lahko nastopi tisto ničevo gledanje niča v nič, neko tole in tisto, ki je le mirujoča točka. Ob tem pa zavest sicer lahko počenja kaj v sebi, vendar nič takega, kar bi bila dejavnost s smotrom. To pa seveda ni tista aktivnost, v kateri duh sebe odpravi in je na sebi drugo samega sebe. Želim reči, tisto neko neaktivno ali nepremično držo je treba z nečim razbiti, da bi človek bil na sebi izvršena moč samega sebe in tako duh v svoji postavljeni izvršitvi.

 

Sin Andrej je v iskanju sodobno umetniške ideje ustvaril abstrakcijo, ki izpoveduje radovednega duha, ki se je potopil v sebstvo, da vidi, kaj zavest v sebi dejansko počenja. In res, umetniško delo poskuša izraziti, da zavest ne miruje in da notrina s svojim gibanjem vzpostavlja svoje nasprotje. Sodobna umetnost namreč raziskuje duha po notranji strani, pa je Andrejeva ideja, ki postavi čutno v eksistenco, upodobljena po idealu duha in to kot bivanje umetniške lepote.

 

Filozof Hegel zapiše: »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi; v drugobiti obdržati enotnost s seboj.« To hoče reči, da duh ni zgolj kaka sebienakost ali čista abstrakcija sebe od samega sebe, ampak gibanje in preseganje tistega, kar je, in je na sebi dejanskost. To pove, da bi naj duh v svoji odsvojitvi bil dejaven s principom ali tako, da sebe postavi in je obča sebevednost v svojem nasprotju. Zakaj po tistem pasivnem predstavljanju ni nič drugega kot abstrakcija tistega, kar od sebe odrine in je nekaj neposrednega. A duh bi naj bil na sebi skladen s seboj, harmonijo izpolni skozi postajanje, prek katerega doseže svoje razdvajanje. Le tako je na sebi po svojem dojemu ali kot drugo samega sebe.

Potemtakem bi naj bil duh dejaven s smotrom, saj le tako doseže drugo samega sebe. Se pravi, dvigniti se mora na sebe skozi notranji razloček ali skozi samogibanje, s katerim izpelje in postavi svojo odsvojitev. In to je tisti dejavni duh, ki doseže svoj čisti dojem, tj. svojo drugo-bitno podobo, skozi katero eksistira v razmerju do samega sebe. In ravno to je tisto zunanje znamenje, ki nazaj izpoveduje, da je bil dejaven s smotrom, da pridela svoj razloček in tako dejanskost svoje odsvojitve, ki je njegova čista sebevednost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Pasivno držo je treba z nečim razbiti, da človek zaživi na sebi kot duh