Izobražen duh in igra neresničnega vedenja

Piše: Jože Požar : 16 februarja, 2020 – 7:44 dop -

Duh, ki verjame, da je dejaven v interesu predmetne substance, pozablja, da abstraktno vedenje kot tako še ni resničen svet substance. Zakaj tisto idealiziranje vedenja ne zameji predmetne substance na čisti pojem. Pa je dejavnost, ko z neresničnim vedenjem pridela predstavo pojma, zgolj neka zunanja dejavnost. Sicer pa izobražen duh še ni sebe usposobil za to, da bi bil dejaven s principom ali na način čistega pojma. Da bi bil dejaven s principom, bi se moral zavedati predmetne substance kot občega bistva in postajanja čistega pojma.

Duh danes izžareva edino to, da spoštuje svojo izobrazbo in abstraktno vedenje, s katerim pa ne pride do nobenega obstanka. Kaj več od nasprotnega sveta ne doseže, saj odseva, da ga drugo-bitni predmetni svet ne privlači. Zaradi tega svoj svet interpretira, pojasnjuje in ga izroča svoji domišljiji, kar pove, da ni dejaven s principom. Da pa bi kdaj bil, bi bilo dobro na novo vzpostaviti izobraževalni sistem, ki bi spoštoval čisti pojem in logično sovisnost.

 

Neresnično vedenje podarja duh vsepovsod. In to zlasti tedaj, ko je predmet njegovo vedenje in je neko vzajemno učinkovanje vedenja s seboj. Tisto, kar duh realizira, je početje zavesti v sami sebi. Duh napreduje tako, da napihuje abstraktno podobo vedenja. Na ta način ni dejaven v interesu predmetne substance, saj svojega vedenja ne postavi kot predmet, ampak ga udejanja kot naključno početje zavesti.

 

Na primer, v neki televizijski oddaji je nastopalo pet izobražencev, ki so interpretirali in pojasnjevali svet za nazaj. A v bistvu so posamezniki gledalcem sporočali, da sodeluje v oddaji z namenom, da predstavijo harmonijo morale in vedenja, ki jo je posameznik izpeljal skozi silo govorjenja. Skratka, izobraženci so podarjali gledalcem abstrakcije vedenja ali početje zavesti, ko se zavest sama sebi pojavlja kot tista, ki izdeluje abstraktne predstave vedenja. Pa tako predstavljeni svet izobražencev ni bil nič drugega kot pojavni svet vedenja, s katerim je bila pokazana zgolj neka igra nasebstva in zasebstva. To pa seveda ni svet, v katerem bi predmetna substanca dosegla svoje obče momente in bi predmet zaživel v svoji razviti povezanosti. Namesto tega je duh poklanjal čisto sebevednost v abstraktnih podobah vedenja, ko zavest določa iz sebe in se izpolni kot predstavljeni svet.

Izobražen duh, ki si samega sebe ne odsvoji in se ne vzpostavi kot predmet, je dejaven pomanjkljivo in zunanje. Torej ni dejaven tako, da posreduje substanco kot gibajočo se sebienakost ali kot gibanje samopostavljanja, v katerem je substanca zamejena. Ampak je dejaven tako, da si odtuji osebnost, kar pove, da ga gibanje substance ne zanima. Ko pa je prosto dejaven, je menda dejaven na način navajenega obnašanja vedenja. In tako vidimo, da duh, ki ni dejaven s principom, predmeta ne izrazi kot substanco. Kar nam odkrije, da duh, ki si vedenja ne odsvoji, tudi svojega vedenja ne postavi kot predmet. Pa je njegova dejavnost samo v tem, da si priigra neresnični svet vedenja, ki ga lahko razvije v kako nasprotje in nato v kak drugi neresnični svet vedenja.

Zgornjim sem želel opozoriti, da duh ni zgolj igra abstraktnega vedenja, temveč je najprej duh, ki stopi s seboj v odnos, izpelje svojo odsvojitev in se postavi kot predmet. To je namreč način, ko doseže obliko postajanja predmetne substance, s tem pa njeno določenost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in igra neresničnega vedenja

Sodobna vzvišenost poveličuje vedenje, spominjanje in refleksijo

Piše: Jože Požar : 2 februarja, 2020 – 7:33 dop -

Svet, ki ga duh najde v sebi in ga zatrjuje kot lastno vedenje ali kot svoje znanje, je svet kot abstraktni začetek, ki ga je mogoče razširiti do določenega pojavnega sveta. Je pa to tudi neposrednost kot privid, ki ga lahko duh izpelje kot podobo zavesti, v kateri on nastopa kot tisti, ki se je odpravil v življenje, da najde kaj umnega, ki je velikokrat drugo njega samega. Zakaj tisti najdeni svet je čisti svet vedenja, ki prehaja iz ene abstrakcije v drugo abstrakcijo. Filozof Hegel temu prehajanju pravi, »prehod žive biti v neživo nujnost«.

Kadar prisluhnemo izobraženemu duhu, lahko zaznamo, da povzdiguje neresnično vedenje, s katerim demonstrira subjektivno obnašanje. Pa je ta njegov svet takoj neka enotnost čistega vedenja in tistega, kar bi naj bil njegov predmet. To je pravzaprav nekakšno abstraktno vedenje, ki eksistira kot neka harmonija vedenja in njegove individualnosti. Hočem reči, duh povzdigne čisto vedenje v samostojno podobo, ki pa ne prehaja v nič drugega in je le neka zunanja harmonija njegove dejavnosti. V bistvu je ta svet predstava čistega sebstva in tistega, kar je zunanje združil in je njegov neresnični svet. To je tista dejavnost duha, ko vzajemnim učinkovanjem vedenja in početjem zavesti izpelje podobo nedovršene zavesti, ki vsebuje samostojne določenosti ali momente, ki sestavijo njegov svet vedenja.

 

Kot je danes prepoznati, sodobna umetnost raziskuje gibanje notranjega sveta, ki ga prikazuje v abstraktnih podobah ali kaki reči, ki je v svoji osnovi bistveno bit za drugo. Hočem reči, tudi reč ima svoje življenje v drugo-biti in doseže svojo določenost na sebi. Pa je jasno, da oni neposredni svet kot čisto vedenje, ni resnični svet. Da bi to bil, mora v svojem začetku obstajati kot Eno ali kot oblika postajanja substance, ki prehaja v drugo-bit ali v svoje proti postajanje, ki so obči momenti substance.

 

Radijsko ali televizijsko predstavljanje posameznega duha večkrat izžareva ravno to sodobno vzvišenost, ki poveličuje čisto vedenje, ki nastopa v imenu stvari in njenega bistva kot neko prikazujoče se vedenje, skozi katerega da je mogoče ugledati celo resnico stvari. A duh odseva samo to, da ga logična sovisnost in pojem stvari ne zanimata, zakaj on verjame, da je mogoče resničnost stvari pokazati kot prikazujoče se vedenje. V bistvu je ta njegov svet prazna prikazen vedenja, ki vsebuje mnoge momente, s katerimi hvali užitek domišljije, spoznavanje, fantazijo in spominjanje. To je le abstraktni svet, ki mu je nastal kot nekakšna zunanja igra zavesti in tistega občega, s katero izpelje izpolnitev zunaj sebe, in to kot harmonijo zavesti, samozavedanja in prikazujočega se vedenja.

Poveličanje čistega vedenja je pravzaprav početje duha, s katerim duh predstavlja abstrakcijo vedenja, ki je njegova čista stvar. Lahko bi rekli, ta njegova stvar je svet kot prikazen vedenja. To pa ni postajanje substance, ampak prikazujoče se vedenje, s katerim duh realizira le podobe abstraktnega vedenja ali čisti svet zavesti, s katerim pravzaprav izpove, da njegov svet ni dosleden svet, ker je le abstrakcija kot fiksirana in določena vsebina. Se pravi, njegov svet ni resničen, ker ne izvira iz nobene postavljene osnove, v kateri substanca doseže svojo sebi enakost ali nasprotje. Zatorej: dokler bo duh poveličeval samo čisto vedenje, tako dolgo bo njegov svet ravnodušni svet kot končna vsebina ali svet kot prazna prikazen vedenja, skozi katerega duh podarja zavestni uvid kake vsebine po sebi.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Sodobna vzvišenost poveličuje vedenje, spominjanje in refleksijo

Izobražen duh in postulirana harmonija sebstva

Piše: Jože Požar : 26 januarja, 2020 – 7:42 dop -

Duh je danes zadovoljen s tem, kar pridela kot odpravljeno harmonijo naravnega sebstva. Pa je tisto, kar je podoba čistega sebstva, pravzaprav postulirana harmonija moralnosti, dolžnosti, prepričanja, čistega vedenja in vesti. To je podoba vedočega jaza, v kateri ravnanje zavesti eksistira kot neka skladnost moraličnega smotra, vendar kot zunanja izpolnitev in kot učinkovanje čistega vedenja s samim seboj. Zakaj to je predmet kot neposredna zagotovost njega samega ali svet čistega vedenja in prepričanja, ki je sebstvo kot odtujena enostavna substanca ali neizpolnjena negacija sebstva.

Harmonijo samega sebe izobražen duh vedno znova demonstrira, ker je to njegova resnica kot vedenje samo. Njegova dejavnost je namreč v tem, da spravi v gibanje individualnost ali tisto, kar je ravnanje zavesti. Zakaj on ne dojema sebe kot duha, ki se zaveda sebe iz procesa postajanja duha, ampak kot zavest, ki odpravi svoje vedenje in je dejavna na način igre izražanja in prenarejanja vedenja. Hočem reči, njegov svet je neka harmonija čistega vedenja, moralnosti, dolžnosti in čutnosti. To je čisti svet sebstva, s katerim si zagotovi samega sebe v abstraktnih predstavah. Predmet je njegovo vedenje, ki pa ni resničen predmetni svet, ampak predmet kot dovršeni svet sebstva, s katerim izpelje ravnanje zavesti in tako realizira individualnost kot zunanjo harmonijo negativnega sebstva in čistega vedenja.

 

Duh si pač lahko samega sebe zagotovi tako, da ima izpolnitev v abstraktnem vedenju. Njegov predmet je njegovo vedenje, ki je vsa dejanskost. To je predmet kot dovršeni svet sebstva, s katerim je izpolnjena in realizirana individualnost. Duh zre sebe kot lastno harmonijo dejavne zavesti v podobi neizpolnjene negacije sebstva.

 

Bodite pozorni do tistega, kar izobražen duh pridela kot celotni smoter, in videli boste, da mu ne gre za gibanje substance in njeno postajanje, ampak samo za to, da zunanje realizira svoj smoter kot podobo abstraktnega vedenja. Duh izpelje le nagnjenje ter moralno zavest, s katero doseže ono harmonijo svoje kompletne narave. Se pravi, njegova vsebina ni nič drugega kot vedoče sebstvo, ki je obče sebstvo ali tisti njegov notranji glas, ki ga ve kot moralno genialnost, tj. kot sebstvo, ki postane veljavno, ker ga ve, kot tole sebstvo.

Primerov, ko duh demonstrira svojo genialno moralnost v podobi harmonije njegove narave, je nešteto in jih je mogoče povsod zaznavati, saj je duh dejaven zmeraj tako, da si odsvoji negativno sebstvo, ki je tisto čisto vedenje samega sebe. To je torej samega sebe vedoči duh, ki je brezuduhovna občost ali zagotovost njega samega, dolžnost in prepričanje, torej svet moralnosti in narave, s katero si samega sebe zagotovi; s tem pa tudi svojo resničnost, ki je udejanjena zavest, v katero polaga vsebino, ki jo jemlje iz sebstva. Kar ni nič drugega kot izpolnitev dejavne zavesti. V resnici si duh zagotovi samega sebe skozi odpuščanje svojega sebstva, tako da je tisto čisto sebstvo, ki stopi v bivanje, čisti jaz v eksistenci kot udejanjena zavest. To pa je eksistirajoča sebevednost ali poljubna vsebina sebstva kot neko zagotavljanje dejanskosti, s katero postulira harmonijo. Skratka, ona harmonija sebstva in blaženosti je njegova resničnost kot izvršitev dejavne zavesti in postulirane biti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in postulirana harmonija sebstva

Danes duh občuduje samo abstraktno vedenje

Piše: Jože Požar : 19 januarja, 2020 – 6:58 dop -

Če bo duh s takšno naglico svet oblikoval, bo izžareval le še sebe po praznih besedah, njegov svet pa ne bo nič drugega kot abstraktno vedenje ali pojav eksistenc, ki jih danes na primer prideluje politični človek čez one interese in kokodakanje, s katerim pravzaprav izžareva, da ga realni svet ne navdihne, ampak samo svet kot abstraktno vedenje. Ta svet pa ni nič drugega kot čista zagotovost njega samega, duh ve svojo svobodo kot njegovo čisto vedenje. To je tista enostavna dejavnost duha, ko je predmet od sebstva prežet in je njegovo vedenje en sam resnični svet. In ravno ta svet odseva zlasti tedaj, ko njegovo vedenje nastopa v imenu predmetne substance. Lahko bi rekli, njegova verujoča zavest si je neposredno vprična v substanci, kajti ona ni nič drugega kot abstraktno vedenje. To pa sporoča, da duh izpolni le samega sebe kot verujočo zavest, ne pa sebe kot um, ki je duh v svoji resničnosti. Zakaj tisto, kar neposredno izžareva in je abstraktno vedenje, to je ravno prikazen tega, da je duh reduciran na dejanja jezika in revščino smotra, tj. na neposredno vedenje, ki ga izrisuje kot formalno izobrazbo, s katero poveličuje abstraktno vedenje in individualnost.

 

Duh realnost in njeno dejanskost ne jemlje dosledno. Njega zanima samo abstraktno vedenje, torej svet, ki ne izhaja iz nobene osnove ali določenosti. Pa je tisti njegov svet nekakšen čisti svet, v katerem najdemo mnoge interese in možnosti, ki se jih lahko dopolnjuje ali spreminja po mili volji. Zakaj tako? Zato, ker duh spoštuje samo abstraktno vedenje in svet, ki gre čez in onstran. Ne zanima ga razvita realnost in njena dejanskost, ampak samo abstraktno vedenje kot tako, ki ga doume celo kot resnični svet; pa je jasno, da se v raznolikem abstraktnem svetu najbolje počuti.

 

Danes si duh samega sebe ne ustvari kot tistega, ki zajame realnost predmetne substance in je dejaven s ciljem, da realizira svojo svobodo skozi drugo-bit predmetne substance. Zdi se, da je dejaven brez smotra in da je zadovoljen z onim odmetavanjem abstraktnega vedenja, ki mu ga nikoli ne zmanjka. Še posebej vznemirljivo pa je to, da ne spoštuje nobene logične sovisnosti in da se zanaša na svoje vedenje, s katerim dokazuje samo to, da ga predmetni resnični svet ne privlači. V bistvu je duh zadovoljen s seboj, ker se lahko zmeraj odveže skozi prazno prikazen vedenja. In ravno to prikazen vedenja danes podarja politični človek, ki spretno žonglira z abstraktnim vedenjem in onimi možnostmi. Še malo in abstraktno vedenje bo ustoličeno kot nova vera, s katero bo ukinjena vsaka dejavnost mišljenja.

Da je duh zadovoljen z abstrakcijo vedenja in onim pojasnjevanjem, ki ga lahko razteguje v interpretacije učinkovanja vedenja s seboj, gre pripisati novi veri, ki se jo danes uveljavlja kot navidezno moč abstraktnega vedenja. To se namreč povsod potrjuje skozi izgotovljen neposredni svet, ki ga ni potrebno dokazovati, ker ga uveljavlja izobražen duh. Hočem reči, abstraktno vedenje je duha povzdignilo že tako visoko v svet, da on sveta enostavno več ne misli. Pa je jasno zakaj ta padec duha in to bežanje pred realnostjo in njeno dejanskostjo; duh se enostavno preveč dobro počuti v abstraktnem svetu, ker je to nedoločen in neomejen svet.

Tisto, kar je tu še ugotoviti, je to, da k tej revščini sveta največ prispeva izobražen duh. On je tako rekoč nehal misliti svet, ker je začel verjeti, da svet ni nič drugega kot abstraktno vedenje. To je razlog, zakaj je danes svet eno samo abstraktno vedenje in one možnosti, ki se jih razteguje v neke druge možnosti in tako naprej v neskončnost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Danes duh občuduje samo abstraktno vedenje

Svet kot premagana subjektivnost

Piše: Jože Požar : 5 januarja, 2020 – 7:24 dop -

Kot je mogoče zaznati iz govorice izobraženega duha, njegov predmet največkrat ni nič drugega kot udejanjeno vedenje. Duh poklanja abstraktno vedenje kot nekaj danega, ki ga razveže v različne abstraktne svetove ali predstave. Se pravi, duh vedenja ne odpravi kot predmet, ampak ga enostavno podarja kot abstrakcijo sebstva. Rečeno drugače, kar duh daje drugim, to je obča sebevednost, ko je njegova resničnost vedenje samo.

Naj spomnim, svoboda je sebi predmetna; to hoče opozoriti, da duh v svoji odsvojitvi ni zgolj čisto sebstvo ali kako abstraktno vedenje, temveč je enakost sebstva s seboj. Zakaj vedenje je zavest umnega predmeta, to pa je postajanje predmetne substance, s katerim substanca doseže svojo sebienakost. Pa je idealiteta čistega sebstva zgolj početje jaza, s katerim si daje zavest svojo potrditev. Ta potrditev pa še ni uveljavitev predmetne svobode, ampak sebstvo osebe, ki si je dala svojo podobo skozi odtujitev nečesa danega, kakor ga ve.

Poglejmo to od blizu: kadar predmet ni nič drugega kot moje vedenje kot tako, je smisel početja ta, da je tisto, kar podarjam drugim, enostranska abstrakcija, ki je lahko le neki dovršeni svet. Jaz imam za smoter predstaviti svoje vedenje, ne pa predmetne substance in njene dejanskosti, zakaj ona mora biti postavljena, da bi zaživela kot predmetna substanca v njeni nasprotni podobi, tj. kot razdvojena v svoji logični sovisnosti, s tem pa določena na sebi.

 

Danes duh premaguje lastno subjektivnost tako, da prideluje samovoljna stališča in izpeljuje čisto individualnost. To je namreč početje zavesti, ki udejanja njegovo stvar, ki je občost po sebi; duh si daje dejanskost skozi ravnanje posamezne zavesti. Tisto, kar je njegova izpolnitev, to je vedenje samo kot premagana subjektivnost, ki je nekaj prosto določnega. Pa je njegov svet samega sebe zagotovi duh.

 

Naglasimo, duh danes ni dejaven s principom ali tako, da bi svoje vedenje postavil kot predmet. Namesto da svoje vedenje vzpostavi na način logične sovisnosti, izpelje le neko neposredno abstraktno dejanskost vedenja, ki je dovršeni neposredni svet. Kar je abstrakcija vedenja, iz katere je mogoče izpeljati kako nasprotje, ki pa običajno ni nič drugega kot drugo samozavedanje. To drugo samozavedanje pa seveda ne stopi v razmerje s prvim samozavedanjem, ampak sta to dva različna svetova, ki nimata nobene notranje povezanosti. To sta torej dva zunanja svetova, ki obstajata vsak za sebe. Eden neposredni svet, drugi zunanje nasprotje, oba eksistirata vsak za sebe. To pa je tista pozicija dveh svetov, iz katerih je mogoče pridobiti še kak tretji svet ali kako prenarejeno podobo sveta.

Dejavnost, v kateri duh zunanje povezuje različne svetove, ni dejavnost, s katero bi bilo mogoče pridelati kako resnično enotnost sveta. Zakaj svet brez gibanja in notranje razdvojitve, ni postavljen in določen na sebi. Hočem reči, ko je svet le nekaj končnega, potem je to abstraktni svet, ki eksistira kot enostavni svet ali kot abstrakcija jaza. In ravno to čisto abstrakcijo jaza danes hvaliči izobražen duh skozi premagano subjektivnost. Zakaj tako, zato ker gre duhu samo za to, da napravi predstavo premagane subjektivnosti, ki je njegova zunanja izpolnitev. To pa je tudi vse tisto, kar podarja drugim kot svet ali kot nekaj, kar je odrinil od sebe in je čista abstrakcija jaza ali dejanskost kot njegovo vedenje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svet kot premagana subjektivnost

Državo je treba misliti iz nastajajočega vedenja

Piše: Jože Požar : 29 decembra, 2019 – 7:35 dop -

Še malo in stopili bomo v novo leto. Potemtakem na začetek, ki bi ga naj duh dojel dosledno, kajti tisto, kar je nekaj na začetku, to mora preiti v postajanje ali čisto sebienakost. Se pravi, duh bi naj nastajanje sveta dojel kot izpeljani smoter, ki ga razgrne v nasprotje. Zakaj tisto, kar je svet v svojem začetku, to še ni svet, ki je dosegel svojo sebienakost, ampak je to abstrakten ali nedoločen svet. Zato je treba svet na začetku posredovati in dojeti iz postajanja, tj. iz razdvojenosti. Tega pa duh še ni dognal, pa zato hvali samo abstrakten svet in tisto, kar gre čez, in je onstran svet. Še posebej to velja za političnega človeka, ki svet ne jemlje dosledno, ker realnosti ne dojema iz njene izpolnitve. In tako ni čudno, če se izgublja v abstraktnih svetovih in če jih po mili volji zunanje povezuje med seboj.

Sicer pa politični človek daje prednost igri govorov in malenkostim, pušča pa ob strani pojem države in njeno skladnost s pravili. Kajti to neskladnost s pravili očitno izžareva država povsod tam, kjer so državnopravni principi in ustanove odtrgani od središča, ker ostajajo v abstrakciji in svoji nedoločenosti. Hočem reči, danes se politični človek izgublja v možnostih in abstraktnih interesih, s čistim pojmom države in njenim bistvom pa se ne ukvarja. In to je možno zaznati tedaj, ko politični človek povzdiguje subjektivno voljo in prepričanje v nič nujnega. Skratka, političen človek se ukvarja sam s seboj in zunanjimi interesi, s katerimi pa duhu ljudstva sporoča, da ga čisti pojem države ne zanima. In dokler političen človek ne bo čistega pojma države in njenega principa, ki je tisto absolutno upravičeno, vzel dosledno, princip ljudskega duha in obči princip sveta ne bo udejanjen.

 

Srečno novo leto! Lepo se imejte in naj vas spremlja obči božanski um, tisto dobro, ko je duh svoboden in svoje vedenje naredi predmetno.

 

Naj spomnim, obstajajo sistemi v državi, na primer zdravstveni sistem, ki ga je treba na novo vzpostaviti, da bi zaživel iz svoje lastne določenosti. Zato je treba vsak sistem, ki ni izpeljani čisti pojem, razpustiti v njegove samostojne dele ali enote, da bi ga duh izkusil iz odnosa do sebe in v njegovi notranji določenosti, tj. iz čistega dojema. Zakaj je to pomembno? Zato, ker se z onim dojemanjem, ko se z denarjem hoče reševati sistem, ne da ničesar rešiti. Zaradi tega je bistveno, da se vsak sistem spozna najprej kot čisti pojem ali iz odnosa do sebe. Zakaj samo ponovna vzpostavitev sistema, tj. njegove realnosti, vzpostavi dejanskost sistema, tj. določenost, v kateri so zaobjeti vsi obči momenti. To je tista osnova sistema, v kateri posamezni deli stopijo v odnos s seboj skozi razvito in določeno postajanje čistega pojma.

Zgornjim sem želel opozoriti, da je treba državo misliti iz nastajajočega vedenja, tj. iz postavljenega čistega pojma, ne pa tako kot to odseva politični človek. Zakaj tu je zdaj čas, ko je nujno vzpostaviti čisti pojem države, da stopi država v odnos s seboj. Se pravi, politični človek bi naj dojel državo iz njenega notranjega odnosa, tj. iz postajanja realnosti in njene dejanskosti, saj bo le na ta način država izoblikovana v skladu z religijo.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Državo je treba misliti iz nastajajočega vedenja

Početje in gnanje izobraženega duha in njegova stvar

Piše: Jože Požar : 22 decembra, 2019 – 7:54 dop -

Nedosledno razmišljanje je zgleda danes zaželeno. Ni pomembna vsebina, ampak to, da duh svojim izražanjem predstavi neke okoliščine in da z njimi vzbudi občudovanje. To edino danes velja, saj duha ne privlači gibanje predmetne substance, ampak samo uresničenje njegovega interesa. Pa je bistveno to, da izpelje svoj interes in da tisto abstraktno stvar naredi ustrezno sebi, tj. da jo uveljavi kot njegovo stvar. Poglejte kaj duh izdihava in ugotovili boste, da ga pojem predmeta ne zanima, ampak samo idealiteta sveta.

Izrazna spretnost in njegov interes je tisto, kar danes podarja duh. Tak primer je arbitražni sporazum, o katerem so se posamezniki izrekli tako, da so besedovali o okoliščinah in tistem, kar je čisti njihov interes. In s tem praznim besedičenjem so nadaljevali, ker so prepričani, da je arbitražni sporazum nekakšna njihova stvar. Hočem reči, duh se je napravljal, kot da je arbitražni sporazum njegova stvar, ne pa predmet kot stvar. Pa je tisto trmasto vztrajanje pri nečem, kar je le neka prepričanost, čista nespamet. To je tisto prenarejanje duha, ko duh razkazuje svoje prepričanje kot nekakšno neposredno resničnost. Zaradi tega tudi ne izpelje nobene vsebine, ampak zgolj zatrjuje okoliščine skozi početje in gnanje, s tem pa podarja svojo enotnost z njegovo stvarjo. To je znamenje, da ga ne privlači vsebina in gibanje predmeta, ampak samo svet kot abstraktna stvar. In tu naj izpostavim samo še to, da je to tista tipična subjektivna dejavnost duha, ko izpelje njegovo stvar kot nekaj, kar eksistira in je odtujitev čistega jaza v nasprotni svet.

 

Svet bi naj bil določen na sebi, a izobražen duh to spregleduje, zakaj njemu je pomembno samo to, da predstavi svoj interes kot njegovo stvar. Tako daje videz, kot da mu gre samo za to, da realizira svet kot njegovo prepričanje; se pravi, tiste gole dejstvene okoliščine, ki jih podarja drugim kot abstrakcije, so njegova stvar. Temu duhu ne gre za posredovanje predmetne substance in določen svet na sebi, ampak za to, da svoj interes predstavi kot njegovo stvar. To pa ni nič drugega kot predstavljena individualnost v njeni izvorni naravi, ki je kot svet abstrakcija sebstva.

 

Če je kdo mnenja, da je izobražen duh sam po sebi tako pameten, da mu ni treba sebe in sveta posredovati in misliti, potem ga je treba spomniti, da na primer zdravstveni sistem sam po sebi ni resnica sveta, ampak pojem, ki ga je treba posredovati. In ravno pri tem pojmu je dojeti, da se duh s postajanjem čistega pojma zdravstvenega sistema ne ukvarja. Kar pove, da še ni prišel do spoznanja, da je treba vsak pojem misliti iz postavljene osnove, v kateri pride do izraza razvita realnost in njena dejanskost, ki je pogoj za to, da bi pojem zdravstvenega sistema bil določen na sebi. To nam pove, da duh zdravstvenega sistema ne more jemati kot njegovo stvar ali kot njegovo početje in gnanje. Zakaj ko se ne izhaja iz postajanja pojma, potem duhu ne gre za določenost čistega pojma, ampak samo za to, da izpelje neko predstavo svojega početja in gnanja. Kar hoče izraziti, da duh ne išče rešitve skozi posredovani svet pojma in da predmetnega sveta ne dojema iz posredovanja in postajanja substance.

Tisto, kar danes bode v oči, je nevezano početje in gnanje duha. Smoter duha je, da predstavi njegovo stvar. Pa je jasno, da ono početje in gnanje ne streže predmetni stvari, ampak temu, da duh predstavi njegovo abstrakcijo vedenja. No, jaz menim, da bi se moral duh omejiti na realnost in njeno dejanskost, če želi, da bo svet določen na sebi.

Na hitro pa še tole: kako si izobražen duh izdela abstraktno enotnost s seboj, to smo lahko spoznali v televizijski oddaji EkstraVisor (19. 12.), v kateri so izobraženci predstavili svoje odsvojitve kot prazne abstrakcije vedenja. Tisto namreč, kar je posameznik odrinil od sebe, to je bila neživa megla ali abstrakcija vedenja kot nekakšna njegova stvar.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Početje in gnanje izobraženega duha in njegova stvar

Abstraktno premišljevanje

Piše: Jože Požar : 15 decembra, 2019 – 6:33 dop -

Zdi se, da izobražen duh jasno premišljuje in da je dejaven s ciljem. A to je le videz, kajti tisto, kar pridela, je njegovo čisto vedenje kot tako, torej nič takega, kar bi bil že na samem začetku izpeljani predmetni svet kot njegov čisti pojem. Svet torej, ki mu nastane, je le odtujeni abstraktni svet, ki ga ali pa ne zunanje med seboj poveže v neko podobo abstraktnega sveta. Tako da ni mogoče reči, da izobražen duh jasno premišljuje in da prideluje resnični svet. Namreč tisto, kar posreduje kot določen svet, je le njegova čista vednost, torej abstrakcija vedenja kot čisto sebstvo. To je tisto neko obilje sveta, ki pa ni svet, ki bi mu nastal z izpeljavo postavljene osnove pojma, ampak je le pojaven svet vedenja, v katerem ni najti nič takega, kar bi izhajalo iz postavljene osnove in bi bilo postajanje dveh ekstremov, v katerih predmetna substanco zaživi v njenem protipostajanju ali sebienakosti.

Sicer pa bo držalo, da je izobražen duh danes dejaven površno in ne v načinu ali s principom. O tem pripoveduje takrat, ko odmeče zgolj neko podobo sebstva, ki je abstrakcija njegovega vedenja. To je pojavni svet, ki ga lahko ujamemo na radio ali kakem drugem mediju, ko duh poklanja svet kot neko onstranstvo ali kako svobodno razmišljanje, ki pa ni predmetni svet, ampak prenarejeni svet vedenja. Ono razmišljanje običajno poteka na površju in se samega bistva predmeta dotakne tu in tam. To je tisti dejavni duh, ki skozi površno razglabljanje podarja abstraktni smisel kot čisto abstrakcijo vedenja, ki je kategorija.

 

Danes duh podarja različne svetove (ilustracija poskuša izraziti prav to), ki mu nastanejo kot enotnost samega sebe in kot udejanjeni smoter. Zavest zre sebe kot neko harmonijo poljubnih vsebin, ki je udejanjena abstrakcija njegovega vedenja. To je tista čista izpolnitev duha, ko izpelje enostavno nanašanje-sebe-nase, v katerem občost stvari stopi v eksistenco kot videz dovršenega sveta. A v resnici je to izraženo samozavedanje kot igra intenc, s katero dvigne v dejanskost početje jaza, ki skozi izrekanje izpelje svojo odtujitev v jeziku.

 

Duh, pa naj gre za kako častivredno avtoriteto, ki je dejavna v medijih, je dejaven tako, kot to kaže njegovo razglabljanje, ki ne pride iz mesta. In to tudi običajno izžareva tako, da ne izhaja iz nobene postavljene osnove, ampak iz neposrednega sveta, v katerem je mogoče najti le tisto obče, torej svet sploh, ki ga duh povzdigne v neko drugo obliko občosti. To je dejavnost, ko abstraktni razum pridela različne svetove, tako da tisti drugi svet, ki mu nastane kot neka celotna predstava, ni svet, ki bi po svoji notranjosti prehajal v svojo sebienakost, ampak je svet njegovega celotnega smotra. Na ta način daje izobražen duh videz, kot da je dejaven umno, vendar to gotovo ni, kajti da bi to bil, bi moral najprej vzpostaviti osnovo, tj. protipostavljen svet ali razmerje, ki je skozi notranje posredovanje razvita in vzpostavljena substanca kot eno. Se pravi, ko duh substance ne vzpostavi kot njen razdvojeni svet, potem pač sebe nadaljuje tako, da pridela mnoge svetove, ki jih zunanje združi v en svet.

Abstraktno premišljevanje, ki ga danes demonstrira izobražen duh, še ni premišljevanje, ko je duh dejaven v načinu logične sovisnosti, tj. v elementu vedenja, ki zatrdi, da je duh dejaven v interesu stvari in čistega pojma. Takšne dejavnosti še duh ne demonstrira, pa ne bi bilo napačno, če bi se vsaj tu in tam vprašal, ali je dejaven v interesu stvari. Namreč abstraktno premišljevanje še ni gibanje in postajanje substance v njeni logični sovisnosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Abstraktno premišljevanje