Politični človek in subjektivni interes

Piše: Jože Požar : marec 17, 2019 – 7:11 dop -

Ničesar ni danes narejenega brez interesa, strasti, hotenja, mnenja in subjektivnih predstav, ki lahko realizirajo kakšno korist. Zavest ima za cilj predstaviti kak smoter in neposredno artikulirati kak čisti uvid. To pa je tisto prizadevanje duha, ko ni dejaven v interesu stvari.

Vprašajmo se, kaj pravzaprav politični človek prideluje, ko predstavlja svoje poglede. Ali je dejaven na konkretni stvari in izpeljuje njen čisti dojem? Temu ni mogoče pritrditi, saj politični človek neprenehoma izraža subjektivna stališča in početje opazujočega uma. Ko si namreč nastopanje političnega človeka natančneje pogledamo, vidimo, da njegova dojemajoča zavest odmetava abstraktne dojeme. To pa pomeni, da je zavest aktivna čez abstraktne predstave in tisto, kar idealizira in je predstavitev lastnega početja sebstva. Zato seveda tisto, kar nastane zavesti, ni čisti dojem, ampak podoba, ki jo zaznavajoča zavest poklanja drugim. Se pravi, ker politični človek izpeljuje le one predstave in subjektivni interes, pridela le neka znamenja, ki niso nič drugega kot mirujoče določenosti.
 

Že večkrat smo lahko ugotovili, da se politični človek ukvarja s svojimi smotri; obča ideja kot absolutna osnova ga ne zanima. Sicer pa ves čas govoriči o sebi in strankarskih interesih, ki niso nič drugega kot nekakšna komična neobjektivnost. Glede na to lahko tukaj zatrdimo, da ni dejaven s ciljem in v interesu duha ljudstva, ker se ukvarja sam s seboj in abstraktnimi smotri. Njegova subjektivna drža izpoveduje, da je dejaven lahkomiselno in na ravni navajenega obnašanja vedenja. Hočem reči, govorica političnega človeka kaže, da idealizira opazujočo zavest in zablode opazujočega uma.
 
Dalje, da politični človek uveljavlja subjektivni interes, o tem govori oni opazujoči um, ki pridela le kako megleno spekulacijo, da povzdigne subjektivni jaz. Zavest ne razgrne bistva stvari, ampak ji gre za predstavitev čistega jaza. Kar odseva, da politični človek veliko časa porabi za predstavitev svojih subjektivnih pogledov ali tisto koristno, ki pa ni nobena stvar. In to vse zaradi tega, ker je dejaven kot entuziast. Zakaj njegov svet eksistira kot podoba lastnega uvida, ki ni vezana na nobeno določenost. Politični človek pretvori svoje mnenje v dojeme, ki izrazijo njegovo navdušenje. Ko pa duhu ne gre za čisti dojem stvari, tedaj idealizira svoje sebstvo ali tisto, kar je njegova čista sebevednost.

Tisto torej, kar idealizira politični človek, to ni nič drugega kot njegov uvid. To pa ni posredovana stvar, ki bi najprej obstajala kot razviti čisti dojem ali kot podlaga stvari. Namesto predmetne dejanskosti politični človek podarja nekakšen svet prežet od njegove individualnost, ki ga s pomočjo domišljije in prepričanja olepša. V tem svetu manjkajo razviti odnosi in obči interes stvari. Ko pa ni dejaven na stvari, je njegov predmet negativno sebstvo, s katerim si odsvoji svojo osebnost ali tisto negativno njega samega.

Politični človek izpoveduje subjektivni interes kot enostranski idealizem, v katerem drugo kot jaz postane njegov predmet. Namesto da se ukvarja z dejanskim svetom stvari, poklanja nekakšne prazne smotre, okoliščine in abstrakcije njegove refleksije. Te kažejo, da ni dejaven v interesu stvari. Kar izpoveduje, da bi naj politični človek tisto subjektivno idealiziranje pustil za seboj in dal prednost izpeljavi stvari. Se pravi, politični človek bi naj svojo aktivnost usmeril k tistemu, kar je in obstaja kot predmet. Predmet pa je najprej postavljena osnova ali določen predmetni svet, ki biva kot umni predmet v njegovih občih momentih.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Politični človek in subjektivni interes

Duh, skupno dobro in obča ideja

Piše: Jože Požar : marec 3, 2019 – 7:44 dop -

Demokracija svojega pojma ne razvija skozi občo idejo ali umno voljo, saj vidimo, da politik obče ideje danes sploh ne omenja. To kaže, da interes duha ljudstva ni cenjen in da imajo prednost strankarski interesi. A po mojem mnenju je tu čas, ki ima v sebi nujnost, da je politik dejaven v interesu obče ideje, ki je produkt umne volje. Kar stremi reči, da strankarski interes ni tako pomemben kot obča ideja, v kateri je zaobjeta substancialna polnost. Tako da politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje, je zagotovo aktiven v interesu subjektivne volje, s tem pa zunaj umne volje. To pove, da določanje po občih smotrih in tisto, kar je produkt umne volje, mora biti udejanjeno skozi konkretno občo idejo.

Naj spomnim, kar je nekaj neposredno abstraktnega, to še ni postajanje predmetne substance v njeni dejanskosti. Tisto neposredno mora najprej politik posredovati in izpeljati tako, da je bivanje predmetne substance. Hočem reči, politik se ne sme zadovoljiti s predstavitvijo njegovih interesov, temveč mora abstraktno neposrednost izpeljati in jo določiti skozi pripadajočo dejanskost ali nasprotje, kar je čisti dojem; tega danes politik ne spoštuje. To hoče reči, da bi moral politik dati prednost čistemu dojemu ali razviti dejanskosti, ne pa strankarskemu interesu ali oni samosvoji subjektivni volji. Politik je posredovalec in oblikovalec obče ideje, s tem pa predmetne svobode, kakor je določena skozi čisti dojem. To vzpostavljanje obče ideje je način ali princip, ki realizira uvid obče volje.
 

Politik mora imeti pred očmi zlasti to, da je predstavnik duha ljudstva, ne pa strankarskih interesov. Strankarski interes mora politik premagati tako, da daje prednost obči ideji, tako strankarski interes pusti za seboj. Edino na ta način je dejaven smotrno in v interesu obče ideje, tj. skupne dobrine.
 
Naloga politika torej ni v tem, da zagovarja strankarski interes, temveč da aktivno sodeluje pri vzpostavljanju obče ideje, kajti samo obča ideja izžareva skupno dobro kot uvid umne volje. Namreč tisto navajeno obnašanje, ko se politik prilagaja strankarskim interesom, to je skregano s skupnim dobrim in občo idejo. Politik je reprezentant duha ljudstva in obče ideje. O tem govori razvojna stopnja duha, ki ima v sebi to nujnost, da si politik sebe odsvoji in se postavi kot tisti, ki se zaveda skupnega dobrega in obče ideje. Se pravi, naloga politika ni v tem, da zastopa strankarske interese, temveč da reprezentira duha ljudstva skozi občo idejo.

Obča ideja ima v sebi to nujnost, da je izpeljan uvid obče volje. Naloga politika torej je, da tisto, kar je sama stvar, posreduje in vzpostavi kot občo idejo, drugače rečeno, stvar mora vzpostaviti kot dejanski svet. Zakaj samo v vzpostavljeni obči ideji biva skupno dobro. Obča ideja je tista, ki potrdi, da je politik dejaven za skupno dobro; to je on kot duh, ki se zaveda, da je dejaven v interesu duha ljudstva. In edino to zatrjuje, da je politik s svojo nadarjenostjo dejaven po občih načelih in na način umne svobode.

Ni kaj, svet ni zgolj interes, strast, potreba, subjektivna volja ali kakšna aristokratska predstava, temveč je postajanje obče ideje, ki jo politik kot duh mora spoštovati, saj skozi njo vzpostavlja princip demokracije in le tako umno voljo v njeni določenosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh, skupno dobro in obča ideja

O realnosti, njeni dejanskosti in interesu

Piše: Jože Požar : februar 17, 2019 – 7:06 dop -

Če bo duh nadaljeval svojo pot tako, da bo dajal prednost interesom, ob tem pa predmetne realnosti in njene dejanskosti ne bo zaznaval, se ne bo izpopolnjeval, ampak se bo utapljal v navdušenosti in subjektivnih predstavah vedenja. Potem bo pač razmetaval svoj čas za uveljavljanje svojih interesov in abstraktno rezoniranje, ki ni spekulativno in obstane pri razlikah kot razlikah ali abstraktni svobodi, ki drugo-biti ne doseže. Namesto da bi imel za svoj princip absolutni dojem ali svet, ki je oblikovan po čistem dojemu, se bo preganjal z brez silnim vedenjem kot takim, interesi, lastnim uvidom in čistim prepričanjem.

V čem je stvar, vtem da duh realnosti ne spoštuje v njenem postajanju, s katerim doseže realnost svojo dejanskost ali popolno realnost. Predmetna substanca namreč samo skozi svoje gibanje doseže čisto dejanskost ali postajanje. To želi reči, da substanca doseže svojo razvejanost skozi razvite obče momente. Zakaj resnično spoznavanje terja, da se duh preda gibanju predmetne substance in tako tudi njeni notranji nujnosti. Hočem reči, duh mora biti dejaven tako, da povzdigne realnost v popolno podobo, tj. v subjektivno predpostavko, v kateri je realnost določena skozi svoje nasprotje. Kajti samo skozi postajanje substance je duh že v samem začetku dejaven v načinu in tako v interesu stvari.
 

Za razumevanje realnosti vzemimo Heglovo razlago realnosti: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost . . . Realnost je treba jemati kot popolnost, kot afirmativnost.« Realnost torej vsebuje negacijo: tisto istoimensko sebe odrine od sebe in se določi kot razločena notrina. S tem imamo dva ekstrema ali zrenje notrine v notrino.
 
Danes izobražen duh izžareva med drugim tudi to, da ga logična sovisnost ne mika. Dejaven namreč ni tako, da bi neposredna abstraktna realnost stopila sebi nasproti in bi bilo postajanje popolne realnosti ali njene logične sovisnosti. Hegel nekje zapiše: ko je realnost prepuščena zunanjemu obstoju, je smisel realnosti enostranska, realnost je nedoločena abstraktna bit. Razen tega Hegel ugotavlja, »ni realna končnost, temveč je realna neskončnost«. To želi reči, da je tisto realno v vsem realnem bit v njenem postajanju nekaj enega. To pa je element vedenja, ki vsebuje čisti dojem; tega vzpostavi razdvajanje substance v njeno nasprotje. In ravno to je metafizični pojem, ki je čisti pojem, »ki je skozi sebe samega realen«.

Ko danes poslušamo izobraženega duha in skušamo ugotoviti, o čem sploh govori, ne malokrat ugotovimo, da beseduje o nečem, kar ni predmet, ampak njegov interes; preganja se z interesom, ne pa s stvarjo. Pri tem izkusimo, da daje prednost njegovemu interesu in abstraktnemu vedenju, ki ga nikoli ne zmanjka. Se pravi, za predmet ima samega sebe ali svoj interes, kar pove, da se ne ukvarja s stvarjo. To pa je tisto početje duha, ki ga vsak dan kaže izobražen politik, ki namesto stvari uveljavlja svoj ali pa kak strankarski interes.

Tisto, kar lahko danes pri početju duha zaznamo, je to, da spregleduje realnost in njeno dejanskost. Zakaj on ne izpelje realnosti, ampak svoj jaz, tj. svoj interes. To pa je subjekt kot tisto nespremenljivo, ki nima nobene meje. Izobraženec je dejaven kot enotnost talenta in onega interesa, ki ga podžigata strast, gon, tudi partikularni interes in subjektivnost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O realnosti, njeni dejanskosti in interesu

Zakaj realnost izginja in zakaj se o realnosti ne govori

Piše: Jože Požar : februar 3, 2019 – 7:39 dop -

Če kaj, potem je realnost zagotovo tisti pojem, ki ga duh ne razume iz osnove. O realnosti se nikjer več ne razpravlja, ker je tu čas vladavine abstraktnega vedenja in idealizma, ki se omejuje na predstave sploh. Danes v imenu realnosti nastopa abstraktno vedenje, ki ne doseže resnične dejanskosti, se pravi, realnost ne doseže svoje popolne podobe, s tem pa tudi ne vzajemnega učinkovanja s seboj. Skratka, duh realnosti ne dojema kot popolnost, kot afirmativnost, ki je njena bivajoča kvaliteta kot realno v vsem realnem.

Zanimivo je, da duh realnosti ne dojema iz njenega gibanja, tj. kot negacijo, s katero realnost zaživi v njeni popolni podobi. Za izobraženega duha je realnost zgolj abstraktna bit, ki ne doživi svoje določenosti in zato preneha biti realnost. Zaradi takšnega dojemanja realnosti, se duh z realnostjo ne ukvarja in je ne jemlje resno. Na primer, o realnosti zdravstvenega sistema se ne govori, češ, njegova realnost ni odločilna; realnost zdravstvenega sistema si lahko vsak po svoje predstavlja, in zato tudi nima smisla govoriti o realnosti zdravstvenega sistema. In zaradi tega tudi ni nenavadno, če realnost in pojem zdravstvenega sistema zastopajo denarna sredstva ali kapital. To isto se dogaja, ko je na primer govora o gradnji železniškega tira. Tam ravno tako ni odločilna realnost in pojem drugega tira, ampak samo kapital, ki nastopa v imenu realnosti. Duh ne ve, da idejo in njen pojem merimo ob realnosti, ne pa s kapitalom.
 

Izobražen duh daje prednost abstraktnemu vedenju in pojavnemu svetu, pa zaradi tega izgublja stik z realnostjo in tako s stvarnostjo. Danes se poveličuje samo abstraktno vedenje, s katerim je mogoče pridelati podobo nečesa nespremenljivega. To je svet, ki nima nobene opore in je zato le neka podoba zavesti ali mirujoči subjekt; kar ni nič drugega kot duh, ki izvaja gibanje na površju in se bistva realnosti ne dotika. In o tem govori danes kult abstraktnega vedenja in idealizem, skozi katerega se uveljavlja posebne interese, ki nimajo nič skupnega z realnostjo.
 
Primera kažeta, da izobražen duh realnosti ne spoštuje. Predmetna realnost za njega ne obstaja, o njej ne razpravlja. K temu pa največ pripomore sila abstraktnega vedenja, ki da je sposobna realnost idealizirati celo s števili in izračuni. Zaradi tega realnost izginja iz tega sveta, zastopa jo namreč kapital. Tisto, kar nastane kot kompenzacija za realnost, je zunanja abstraktna podoba, ki nastane z izračunavanjem in preračunavanjem kapitala. Hočem reči, duh realni svet poenostavlja na abstrakcije, zakaj na ta način realnost in njena dejanskost ne eksistirata. Duh tako naznanja, da je mogoče realnost premagati s številkami in izračuni, ki vsako sled realnosti sproti zbrišejo. In tako seveda ni čudaško, če danes realni svet ni nič drugega kot izračunavanje kapitala, ki ga overovi sila abstraktnega vedenja.

Dejstvo je, da izobražen duh iznajdljivo baranta z abstraktnim vedenjem. Tam, kjer bi naj izpeljal predmetno realnost, tam nastopa abstraktno vedenje, ki namesto realnosti ponuja podobe abstraktnega vedenja. Se pravi, duh prikazuje fakt zavesti subjektivnega vedenja, ki nastopa v imenu realnosti. To opredeli, da duh ne misli resno z realnostjo in da jo enostavno spregleduje, ker daje prednost abstraktnemu vedenju. Po mojem uvidu izobražen duh ne ve, da je realnost potrebno vzpostaviti kot realno v vsem realnem. Ker tega ne ve, kliče na pomoč abstraktno vedenje, s katerim pa le navidezno premaguje predmetno realnost. To je razlog, zakaj realnost danes izginja in zakaj se o realnosti nikjer več ne govori.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Zakaj realnost izginja in zakaj se o realnosti ne govori

Abstraktno pravo in filozofija prava

Piše: Jože Požar : januar 20, 2019 – 7:14 dop -

Raziskal sem delo Gustava Radbrucha, ki nosi naslov Filozofija prava in delo Arthurja Kaufmanna z naslovom Uvod v filozofijo prava. Kaufmanovo delo me ni navdušilo, me pa je prevzelo delo Gustava Radbrucha. Toliko le, da bralcu povem, da sem skozi ta dva dela lahko spoznaval, kako pravniški duh izpeljuje pojem abstraktnega prava.

Tisto, kar me je posebej zanimalo je, ali bo v delih pokazan princip, kako pravo vzpostavlja svoj pojem in kako duh samega sebe odpravi. No, substanca ni prehajala v drugo bit in tudi iz vzpostavljenega čistega pojma prava se ni izhajalo. Tisto, kar je izstopalo, je vnanjsko spoznavanje in delo abstraktnega mišljenja, ki si je prizadevalo, da je abstraktno pravo pokazano kot predstavljena celota, ki bralcu pokaže pojem prava kot »pojem neke resničnosti«. Skratka, principa svobode nisem izsledil v delih.

Moja radovednost me je pripeljala do vprašanja, zakaj duh vsebino, v kateri ni zaznati filozofskega gibanja substance, označi za filozofijo. Ali ni v primerih, ko ne gre za filozofsko izpeljevanje pojma, beseda filozofija nekako izkoriščena? Menim, da tedaj, ko substanca ni posredovana v načinu in s smotrom, da se izpelje njen pojem, ne moremo govoriti o filozofiji. Kajti, ko je duh dejaven tako, da predstavi subjektivno premišljevanje ali razmišljanje o konkretni vsebini, potem še to ne pomeni, da gre za filozofsko razmišljanje. Če pa že vztraja na tem, potem je prav, da svoje razmišljanje označi za abstraktno filozofijo. Zakaj ko substanca v svoji dovršitvi ni pojem, ali, ko ni pojmovno izpeljana, je abstraktna.
 

Da je pravo abstraktno pravo, o tem se danes ne govori. Ob tem pa je zanimivo tudi to, da se o principu svobode in onem ostroumnem abstraktnem razumu, ki nenehno išče nova razlikovanja, ravno tako ne beseduje. Najbrž bi bilo dobro, če bi pravniški duh kakšno besedo kdaj pa kdaj izrekel tudi o tem, kako izpeljuje princip svobode in kako vzpostavlja odnos do samega sebe. Zakaj odnos do samega sebe je najvišja svoboda »in gotovost njegovega vedenja o sebi«.
 
Sicer pa ne vem, čemu toliko te strasti, da se abstraktno pravo želi predstaviti kot čisto filozofijo prava, ne glede na to, da ono zunanje predstavljanje abstraktnega prava, očitno kaže, da ne gre za filozofijo prava, ampak za prikaz abstraktnega razumevanja prava. Namreč, da bi abstraktno pravo postalo filozofija prava, bi moral njen predmet biti najprej odpravljen in postavljen kot čisti pojem, ki bi naznanil, da se misli resno z idejo abstraktnega prava in njenim pojmom. A kot kažejo one vsebine, gre za prizadevanje duha, da se abstraktno pravo objektivizira in naredi razumno razvidno, da bi bilo duhu razumljivo.

Dejstvo je, da je pravo v svojem bistvu abstraktno pravo, vendar se običajno besedo abstraktno izpušča, pa čeprav je ta označba pomembna. To kaže, da se abstraktnega prava ne dojema iz njegove razvite osnove ali čistega pojma, ampak kot nekaj, kar je razviti svet neposrednega prava. Zgleda da se pravniški duh odlično počuti, ko je govora o filozofiji prava. Kajti tisto odlično abstraktnega prava se imenuje filozofija prava, ne glede a to, da ne gre za izpeljavo pojma prava. Ob tem pa ni odveč omeniti, da svet v svojem začetku, ki se nadaljuje v nadčutno objektivnost, še ni resnični svet. Kajti da bi to bil, je treba realnost jemati kot popolnost, tj. kot afirmativnost, ki je tisto dejansko in zato tudi umno.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Abstraktno pravo in filozofija prava

O pravniški govorici

Piše: Jože Požar : januar 13, 2019 – 7:18 dop -

Pravniška govorica, ki jo lahko zasledujemo v medijih, ni ne vem kako razmišljajoča, ampak prej abstraktno nadarjena, kajti tista objektivna stvar je zanjo abstraktno zunanja stvar. In ravno o tem zunanjem pojavljanju sveta je največ pripovedovala pravniška govorica, ko je pojasnjevala kakšno zunanjo objektivnost. Namreč tam, kjer je bila dejavna, tam se je vedno kak svet ocenjeval in členil v abstraktne predstave ali možnosti, s katerimi pa svet ni bil odpravljen, ampak se je pojavljal kot pravniško stališče in tako kot subjektivna vednost, ki se nadaljuje in se prepušča objektivnemu svetu. In tako seveda ni nenavadno, če je predmet pravniške govorice bil velikokrat čisti jaz ali njegova enostavna gotovost.

Pravniška govorica je prepoznavna kot tista, ki razčlenjuje zunanji objektivni svet. To pa je svet, ki nima svojega začetka v notranjem svetu in obstaja kot zunanja objektivnost, ki se jo razčlenjuje in zunanje povezuje. Skratka, pravniška govorica je danes spoštovana, pa čeprav ona abstraktna objektivnost ne doseže svojega čistega pojma ali proti postajanja. Ob tem pa naj omenim, da je pravniški duh ravno tako dejaven nepopolno kot vsak drugi duh. Njegovi rezultati namreč govorijo, da je lahko dejaven pomanjkljivo. Zato pravniškega duha ne mislim na tem mestu posebej hvaliti, kajti on ima še marsikaj narediti na področju principa svobode in pravne znanosti, v kateri je duh vezan na bit-izven-sebe.
 

Še malo in objektivni svet ne bo več obstajal, če ne bo imel podpore pravniške govorice. To namreč, da pravniška govorica pojasnjuje svet, to je znamenje, da v tem svetu zmaguje subjektivna vednost. To pa diši po abstraktnem mišljenju in po tem, da je duh dejaven zunanje in da se tistega notranjega in dejanskega sveta ne spoštuje. Zakaj resnični duh je to, da neposrednost premaga na način absolutnega dojema ali nasprotja. Tako duh aktivira mišljenje in je dejaven v pogledu predmetne substance. Zakaj svoboda je substanca duha, mišljenje pa je resnično, ko je dejavno v načinu.
 
Pravniški duh očitno še ni dosegel vrha sveta, kajti tudi če bi ga, bi moral znova in znova vzpostavljati pojem prava. Zakaj tisti objektivni svet je abstraktno zunanji svet, katerega napredovanje gre od pogojenega do pogojena, kar pomeni, da je vsaka vsebina posebna in končna. To nam odkrije, da je pravniški duh dejaven na način domišljanja in interpretacije, včasih pa tudi na način spretnega obnašanja vedenja, kar iztakne, da operira na način abstraktnega razuma ali one odvetniške logike, ki pa na polju pojavnega sveta ne doseže čistega pojma. To pa seveda ni dejavnost doslednega mišljenja, ampak dejavnost abstraktnega mišljenja, ki zunanje poveže objektivne svetove v en svet. To torej ni tisti dejaven duh, ki bi nekaj končnega odpravil v neskončnost in tako dosegel postajanje čistega pojma. Drugače povedano, to ni duh, ki bi bil dejaven na način metode in bi dosegel postajanje logične sovisnosti, ki odkrije, da je dejaven s principom. Te umetnosti pravniški duh ne izžareva, ampak le kaže, da je sposoben svet interpretirati in ga izpeljati v obliko abstraktne objektivnosti. To pa ni dejavnost olimpijskega uma, ampak abstraktnega mišljenja, ki se običajno izteče v ločevanje razlik zunanjega pojavljanja objektivnega sveta.

Naj sklenem tako: mogoče bi moral pravniški duh več časa nameniti nastajajočemu vedenju in principu svobode. Hočem reči, ko bo raziskal princip svobode, v »katerem se vsi načini eksistence razrešujejo kot v svoji osnovi«, bo ona objektivnost mnogo bolj skladna.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O pravniški govorici

Pravnik je v medijih opazen, filozof pa ne

Piše: Jože Požar : januar 6, 2019 – 7:42 dop -

Ne vem zakaj, vendar govorica pravnika je v lanskem letu bila velikokrat slišana na mestih, kjer se je razpravljalo in dajalo odgovore na pereča vprašanja. Pravnik se je večkrat pojavljal v medijih kot tisti, ki je interpretiral svet, da bi tisto, kar ni bilo razumljeno, postalo jasno in bi tako svet bil dojemljiv. Skratka, pravnik ali strokovnjak za pravo je marsikje bil slišan kot razlagalec in pojasnjevalec pojavnega sveta. Ob tem pa si človek postavi vprašanje, zakaj v medijih svet pojasnjuje ravno pravnik in ne filozof.

Pri zaznavanju medijske govorice človek zlahka spozna, da v medijih redkokdaj nastopa filozof, ki je po svojem poklicu mislec in bi naj bil sposoben temeljito premišljevati o svetu. A filozofa v medijih ni opaziti, ker ga najbrž medijski svet ne zanima. Videz podarja že tak, kot da bi se potopil v svoje sebstvo in zaradi tega ne zaznava problemov tega časa. A vseeno odseva, da ga objektivni svet in realni problemi družbe ne mikajo, saj če bi ga, bi prišel z besedo na dan. Rajši ima svetove, ki so brez meja. Povedano drugače, rajši ima skrivnostni notranji svet in tisto čisto umnost, kot pa realni predmetni svet.
 

Svet ni le zunanja objektivnost, temveč je najprej notranje gibanje in postajanje. In s tem notranjim gibanjem se danes ne ukvarja pravnik, temveč filozof. Filozof je tisti, ki proučuje idejo v njenem nastajajočem vedenju, tj. v logični sovisnosti, v kateri končnost doseže svojo neskončnost in je oblika proti postajanja pojma. To je princip kot postavljena osnova ali predmetni element, v katerem se duh ohranja v razmerju do drugo-biti. Tako da tisto, kar ni postajanje substance v njeni razdvojeni podobi, je abstraktni svet, ki pa ga pravniški duh pretresa kot tisti, ki je vezan na bit-izven-sebe.
 
Filozof v medijih skorajda ni dejaven. Mogoče se motim, vendar tam, kjer je dejaven pravnik, tam ni dejaven filozof. Kar nekako sporoča, da filozof in pravnik živita v različnih svetovih. To pa seveda še ne pomeni, da filozof ne razume onega končnega sveta ali kako najdeno objektivnost, ki da jo lahko dojame samo pravnik. Svet bo zagotovo postal bolj zanimiv in privlačen, če ga bo tudi filozof posredoval kot notranji svet. Če se to ne bo odigralo, bo pravnik nastopal v medijih kot edini interpret sveta. In tako se bo še naprej pridelovalo slepilo, da je samo pravnik sposoben interpretirati svet in mu dajati pravi smisel.

Po mojem mnenju bi moral v medijih nastopati tudi filozof, kajti on svet dojema iz gibanja notranjega sveta. Dejaven bi naj bil zlasti tam, kjer se razpravlja o zunanji objektivnosti. Zakaj? Zaradi tega, ker bo sicer pravniška govorica postala sloveča kot tista, ki je edina sposobna interpretirati ta naš metafizični svet ali zunanjo objektivnost. Namreč pravniška govorica nima v medijih konkurence, saj največkrat le ona pojasnjuje kakšno pekočo objektivnost. Tako da ni težko prepoznati, da se pravniško govorico predstavlja javnosti pogosto in kot tisto, ki da je edina sposobna pridelati zmeraj prave odgovore.

Torej, če filozof ne bo dejaven v medijih, bo objektivni svet venomer neko zunanje razmerje, ki je čisto od sebstva prežeto. O tem govori pravniška govorica vedno tedaj, ko se njen svet izlije v prazno prikazen subjektivnega vedenja. Pravniški svet namreč ni svet postajanja pojma in njegove dejanskosti, ampak je svet biti-izven-sebe, kar želi reči, da je pravniški svet v notranjosti zgrešen. In to je razlog, zakaj bi naj bil tudi filozof dejaven v medijih; namreč, svet ni le zunanja objektivnost, temveč najprej notranje gibanje in razdvajanje pojma.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Pravnik je v medijih opazen, filozof pa ne