Nevsakdanje razmišljanje o koronavirusu in logiki zaznavanja

Piše: Jože Požar : 5 aprila, 2020 – 6:15 dop -

Neposreden svet včasih odseva, kot da ima več gospodarjev, ki skrbijo za to, da izdihava resničnost, ne da dejansko doseže resničnost v svoji izpeljavi. In to kaže koronavirus, katerega stvarnost so določili gospodarji sveta, ki se sicer ne spoznajo na resnico biti. Zakaj če bi se, ne bi bili dejavni tako, kot to kažejo interpretacije in pojasnjevanja koronavirusa. Namreč tisto, kar koronavirus odseva in je pojavni svet, ni izpolnjena dejanskost njegove dejavnosti, ampak abstrakcija njegove pojavnosti. In o tem pojavnem svetu danes govorijo gospodarji sveta, ki ne iščejo resnice v stvarnem svetu, ampak v pojavnem ali podvojenem in ločenem svetu. Tista dva svetova, ki izpeljujeta koronavirus, sta namreč nasproti postavljena in ločena, pa zato pojavna. Zaradi tega koronavirus ne doseže izpeljave bistva skozi notranje gibanje, pa se tisto, kar je pri koronavirusu nekaj občega, kaže kot dva ločena svetova, katerih bistvo se ne pojavlja kot en svet. Zato koronavirus ne doseže svoje sebienakosti, ampak razpade na ločena svetova: na neposredni svet in njegov nasprotni svet, ki biva ločen od prvega sveta. Se pravi, bistva koronavirusa se ne kaže kot popolno realnost, ampak kot dva abstraktna in razpadla svetova. To sta dva svetova, na katerih gospodarji sveta izvajajo nekakšne izpeljave ali zaznavanja, ki pa ne odsevajo resnice biti koronavirusa. Verjetno zaradi tega, ker abstraktni razum gospodarjev upošteva samo pojavni svet koronavirusa.

 

Duh lahko misli neposredni svet tudi tako, da ga podvoji. Na ta način njegov svet razpade na dva različna svetova, katerih gibanje običajno izvaja abstraktni razum. Prvi svet pride v poštev samo v nasprotju z drugim, drugi pa v nasprotju s prvim. To pa seveda ni dosleden način gibanja substance, ampak prej nekakšna sofistika, ki temelji na čutnem zaznavanju, pa zato ne doseže resnice biti.

 

Zdaj lahko opredelimo: gospodarji sveta prikazujejo učinke koronavirusa kot nekakšen čisti uvid, ki ga doženejo zunanje in kot koristno sporočilo ali kot nekaj, kar je razpoznavni svet koronavirusa. To pa je pojavni svet, ki nima resnice biti, ker je to le zbir nekaterih zunanjih podatkov. Naj to izrazimo še tako: njihov pojavni svet razpade na dva svetova, prvi je dejanski svet kot tisto, kar je zaznavano kot neposredni svet koronavirusa, drugi svet pa je abstrakcija prvega sveta, ki ga gospodarji oblikujejo ločeno od prvega sveta. Se pravi, drugi svet je pojavni svet prvega sveta, kar želi reči, da gospodarji bistvo koronavirusa povzamejo iz dveh ločenih svetov in ne iz enega postavljenega sveta. Rečeno še drugače, gospodarji ne izpeljejo bistva koronavirusa iz proti postajanja substance, v kateri sploh lahko zaživi bistvo koronavirusa, ampak ga dobijo iz dveh pojavnih svetov.

To nevsakdanje razmišljanje izhaja iz dejstva, da se gospodarji sveta spoznajo na logiko zaznavanja, ne pa na izdelovanje resnice biti. Zakaj njihova logika zaznavanja sporoča, da niso dejavni s principom, ampak zunanje in na način čiste vednosti. Kar pove, da gospodarji sveta spoštujejo samo abstrakcije koronavirusa in početje abstraktnega razuma, ki je dejaven zunanje in sploh ne tako, kot to zahteva princip gibanja substance, v katerem je bistvo najprej zamejeno na čisti dojem. Tisto torej, kar abstraktni razum kaže kot učinke koronavirusa, ni izpeljana resnica biti koronavirusa, ampak samo dojemajoči abstraktni svet.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Nevsakdanje razmišljanje o koronavirusu in logiki zaznavanja

Lahkomiselni duh in drobnjakarski svet

Piše: Jože Požar : 22 marca, 2020 – 6:51 dop -

Da je duh nedosledno dejaven, gre pripisati zlasti temu, da je dejaven brez principa, pa zato lahkomiselno, ker prezira logično sovisnost. Duh namreč, ki podarja zgolj prazne misli in posamezna prepričanja, ni dejaven v interesu gibanja substance. Se pravi, kadar ni dejaven v interesu stvari, ni dejaven s smotrom in z vedenjem, da si svoje vedenje odsvoji. Duh ne ve, da se resnično spoznavanje začenja z odsvojitvijo sebstva in postajanjem; kajti sebstvo mora postati dejansko sebstvo, ki je resnična podoba duha. Sicer pa v nastajajoče vedenje spada način pojavljanja duha, zato tudi logična sovisnost, ki pa jo duh zanemarja, ker je prepričan, da neživljenjsko dojemanje sveta zadošča za to, da premaga vsak predmetni svet.

To, da je duh danes lahkomiselno dejaven, o tem govori med drugim tudi drobnjakarski svet. Še posebej tedaj, ko abstraktno vedenje zastopa predmetni svet in duh računa na svojo iznajdljivost in zunanji svet, ki je pač zmeraj pri roki. Ta drobnjakarski svet namreč vedno dodano zaživi, in to v abstraktnih momentih vedenja, s pomočjo katerih lahko duh sestavi razkošne svetove. Pa od tukaj toliko one nedoslednosti, s katero posreduje, da se dobro počuti v razkošnem svetu, ki ga pridela z onim navajenim obnašanjem vedenja. Ampak ravno s tem razkošnim svetom izžareva, da živi v prepričanju, da drugače ne gre ravnati. Zakaj ta njegov razkošni svet, v katerem ni navzoča stvar, ampak samo kaka postulirana bit v njenih momentih, je posebnost njegove lahkomiselne dejavnosti.

 

Človek poenostavlja predmetni svet na možen svet. Pri tem pa ne dojema, da potencialen svet ni nič drugega kot zunanji abstraktni svet. Tega oblikuje s pomočjo abstraktnega razuma in izrekanja vzajemnega učinkovanja vedenja s samim seboj. Takšna dejavnost duha odkrito odseva, da gibanja predmetne substance in njenega postajanja ne ceni. Zaradi tega se duh izgublja v abstraktnih svetovih, ki jih zunanje med seboj povezuje, pri tem pa logične sovisnosti ne izkusi. Tisto zunanje gibanje substance namreč ni gibanje notranjega sveta, v katerem se substanca razdvoji v svoji absolutni osnovi.

 

Kaj mislite, kje ima izvor pokvarjena demokracija, ki se pojavlja in izginja in se kot svet posameznega interesa kaže v predstavah in možnostih, ki jih duh zunanje poveže, da bi tisti posamezni interes zaživel kot poklican svet? Ravno tam, kjer duh začne odmetavati svoje prepričanje in mu nastane neposredni svet, ki ni noben postavljeni svet, ampak drobnjakarski svet. Tega pridela lahkomiselna drža duha, ki ne izpelje določnega sveta, ampak zgolj prideluje podobe nenačelnega sveta ali čiste abstrakcije čutne zavesti. Pa ni težko uvideti, da duh ni dejaven s principom, ampak tako kot mu to narekuje ono navajeno obnašanje vedenja in prepričanje, da predmetni svet ni nič drugega kot izražen interes, ki ga odrineš od sebe in je posamezno sebstvo kot njegovo vedenje. To je neposredni svet, ki ni posredovan in postavljen kot razdvojeni svet, ampak je le svet, ki je zavesti nastal kot abstrakcija vedenja in je zato samo ena zavest kot neizpolnjena negacija sebstva.

Drobnjakarski svet, v katerega se danes zgublja duh, je predstavni svet. Zakaj duh ta svet najde v sebi in je zato le njegovo vedenje. Zato ni čudno, če se izgublja v nenačelnih svetovih ali drobnjakarski neposrednosti, ki nima nobenega obstoja, a velja, ker je ta svet njegovo abstraktno vedenje, ki, če je podprto s posebnim interesom, velja za resničen pojavni svet, pa čeprav ne vsebuje realnosti in njene razvite dejanskosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Lahkomiselni duh in drobnjakarski svet

Izobražen duh in igra neresničnega vedenja

Piše: Jože Požar : 16 februarja, 2020 – 7:44 dop -

Duh, ki verjame, da je dejaven v interesu predmetne substance, pozablja, da abstraktno vedenje kot tako še ni resničen svet substance. Zakaj tisto idealiziranje vedenja ne zameji predmetne substance na čisti pojem. Pa je dejavnost, ko z neresničnim vedenjem pridela predstavo pojma, zgolj neka zunanja dejavnost. Sicer pa izobražen duh še ni sebe usposobil za to, da bi bil dejaven s principom ali na način čistega pojma. Da bi bil dejaven s principom, bi se moral zavedati predmetne substance kot občega bistva in postajanja čistega pojma.

Duh danes izžareva edino to, da spoštuje svojo izobrazbo in abstraktno vedenje, s katerim pa ne pride do nobenega obstanka. Kaj več od nasprotnega sveta ne doseže, saj odseva, da ga drugo-bitni predmetni svet ne privlači. Zaradi tega svoj svet interpretira, pojasnjuje in ga izroča svoji domišljiji, kar pove, da ni dejaven s principom. Da pa bi kdaj bil, bi bilo dobro na novo vzpostaviti izobraževalni sistem, ki bi spoštoval čisti pojem in logično sovisnost.

 

Neresnično vedenje podarja duh vsepovsod. In to zlasti tedaj, ko je predmet njegovo vedenje in je neko vzajemno učinkovanje vedenja s seboj. Tisto, kar duh realizira, je početje zavesti v sami sebi. Duh napreduje tako, da napihuje abstraktno podobo vedenja. Na ta način ni dejaven v interesu predmetne substance, saj svojega vedenja ne postavi kot predmet, ampak ga udejanja kot naključno početje zavesti.

 

Na primer, v neki televizijski oddaji je nastopalo pet izobražencev, ki so interpretirali in pojasnjevali svet za nazaj. A v bistvu so posamezniki gledalcem sporočali, da sodeluje v oddaji z namenom, da predstavijo harmonijo morale in vedenja, ki jo je posameznik izpeljal skozi silo govorjenja. Skratka, izobraženci so podarjali gledalcem abstrakcije vedenja ali početje zavesti, ko se zavest sama sebi pojavlja kot tista, ki izdeluje abstraktne predstave vedenja. Pa tako predstavljeni svet izobražencev ni bil nič drugega kot pojavni svet vedenja, s katerim je bila pokazana zgolj neka igra nasebstva in zasebstva. To pa seveda ni svet, v katerem bi predmetna substanca dosegla svoje obče momente in bi predmet zaživel v svoji razviti povezanosti. Namesto tega je duh poklanjal čisto sebevednost v abstraktnih podobah vedenja, ko zavest določa iz sebe in se izpolni kot predstavljeni svet.

Izobražen duh, ki si samega sebe ne odsvoji in se ne vzpostavi kot predmet, je dejaven pomanjkljivo in zunanje. Torej ni dejaven tako, da posreduje substanco kot gibajočo se sebienakost ali kot gibanje samopostavljanja, v katerem je substanca zamejena. Ampak je dejaven tako, da si odtuji osebnost, kar pove, da ga gibanje substance ne zanima. Ko pa je prosto dejaven, je menda dejaven na način navajenega obnašanja vedenja. In tako vidimo, da duh, ki ni dejaven s principom, predmeta ne izrazi kot substanco. Kar nam odkrije, da duh, ki si vedenja ne odsvoji, tudi svojega vedenja ne postavi kot predmet. Pa je njegova dejavnost samo v tem, da si priigra neresnični svet vedenja, ki ga lahko razvije v kako nasprotje in nato v kak drugi neresnični svet vedenja.

Zgornjim sem želel opozoriti, da duh ni zgolj igra abstraktnega vedenja, temveč je najprej duh, ki stopi s seboj v odnos, izpelje svojo odsvojitev in se postavi kot predmet. To je namreč način, ko doseže obliko postajanja predmetne substance, s tem pa njeno določenost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in igra neresničnega vedenja

Sodobna vzvišenost poveličuje vedenje, spominjanje in refleksijo

Piše: Jože Požar : 2 februarja, 2020 – 7:33 dop -

Svet, ki ga duh najde v sebi in ga zatrjuje kot lastno vedenje ali kot svoje znanje, je svet kot abstraktni začetek, ki ga je mogoče razširiti do določenega pojavnega sveta. Je pa to tudi neposrednost kot privid, ki ga lahko duh izpelje kot podobo zavesti, v kateri on nastopa kot tisti, ki se je odpravil v življenje, da najde kaj umnega, ki je velikokrat drugo njega samega. Zakaj tisti najdeni svet je čisti svet vedenja, ki prehaja iz ene abstrakcije v drugo abstrakcijo. Filozof Hegel temu prehajanju pravi, »prehod žive biti v neživo nujnost«.

Kadar prisluhnemo izobraženemu duhu, lahko zaznamo, da povzdiguje neresnično vedenje, s katerim demonstrira subjektivno obnašanje. Pa je ta njegov svet takoj neka enotnost čistega vedenja in tistega, kar bi naj bil njegov predmet. To je pravzaprav nekakšno abstraktno vedenje, ki eksistira kot neka harmonija vedenja in njegove individualnosti. Hočem reči, duh povzdigne čisto vedenje v samostojno podobo, ki pa ne prehaja v nič drugega in je le neka zunanja harmonija njegove dejavnosti. V bistvu je ta svet predstava čistega sebstva in tistega, kar je zunanje združil in je njegov neresnični svet. To je tista dejavnost duha, ko vzajemnim učinkovanjem vedenja in početjem zavesti izpelje podobo nedovršene zavesti, ki vsebuje samostojne določenosti ali momente, ki sestavijo njegov svet vedenja.

 

Kot je danes prepoznati, sodobna umetnost raziskuje gibanje notranjega sveta, ki ga prikazuje v abstraktnih podobah ali kaki reči, ki je v svoji osnovi bistveno bit za drugo. Hočem reči, tudi reč ima svoje življenje v drugo-biti in doseže svojo določenost na sebi. Pa je jasno, da oni neposredni svet kot čisto vedenje, ni resnični svet. Da bi to bil, mora v svojem začetku obstajati kot Eno ali kot oblika postajanja substance, ki prehaja v drugo-bit ali v svoje proti postajanje, ki so obči momenti substance.

 

Radijsko ali televizijsko predstavljanje posameznega duha večkrat izžareva ravno to sodobno vzvišenost, ki poveličuje čisto vedenje, ki nastopa v imenu stvari in njenega bistva kot neko prikazujoče se vedenje, skozi katerega da je mogoče ugledati celo resnico stvari. A duh odseva samo to, da ga logična sovisnost in pojem stvari ne zanimata, zakaj on verjame, da je mogoče resničnost stvari pokazati kot prikazujoče se vedenje. V bistvu je ta njegov svet prazna prikazen vedenja, ki vsebuje mnoge momente, s katerimi hvali užitek domišljije, spoznavanje, fantazijo in spominjanje. To je le abstraktni svet, ki mu je nastal kot nekakšna zunanja igra zavesti in tistega občega, s katero izpelje izpolnitev zunaj sebe, in to kot harmonijo zavesti, samozavedanja in prikazujočega se vedenja.

Poveličanje čistega vedenja je pravzaprav početje duha, s katerim duh predstavlja abstrakcijo vedenja, ki je njegova čista stvar. Lahko bi rekli, ta njegova stvar je svet kot prikazen vedenja. To pa ni postajanje substance, ampak prikazujoče se vedenje, s katerim duh realizira le podobe abstraktnega vedenja ali čisti svet zavesti, s katerim pravzaprav izpove, da njegov svet ni dosleden svet, ker je le abstrakcija kot fiksirana in določena vsebina. Se pravi, njegov svet ni resničen, ker ne izvira iz nobene postavljene osnove, v kateri substanca doseže svojo sebi enakost ali nasprotje. Zatorej: dokler bo duh poveličeval samo čisto vedenje, tako dolgo bo njegov svet ravnodušni svet kot končna vsebina ali svet kot prazna prikazen vedenja, skozi katerega duh podarja zavestni uvid kake vsebine po sebi.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Sodobna vzvišenost poveličuje vedenje, spominjanje in refleksijo

Izobražen duh in postulirana harmonija sebstva

Piše: Jože Požar : 26 januarja, 2020 – 7:42 dop -

Duh je danes zadovoljen s tem, kar pridela kot odpravljeno harmonijo naravnega sebstva. Pa je tisto, kar je podoba čistega sebstva, pravzaprav postulirana harmonija moralnosti, dolžnosti, prepričanja, čistega vedenja in vesti. To je podoba vedočega jaza, v kateri ravnanje zavesti eksistira kot neka skladnost moraličnega smotra, vendar kot zunanja izpolnitev in kot učinkovanje čistega vedenja s samim seboj. Zakaj to je predmet kot neposredna zagotovost njega samega ali svet čistega vedenja in prepričanja, ki je sebstvo kot odtujena enostavna substanca ali neizpolnjena negacija sebstva.

Harmonijo samega sebe izobražen duh vedno znova demonstrira, ker je to njegova resnica kot vedenje samo. Njegova dejavnost je namreč v tem, da spravi v gibanje individualnost ali tisto, kar je ravnanje zavesti. Zakaj on ne dojema sebe kot duha, ki se zaveda sebe iz procesa postajanja duha, ampak kot zavest, ki odpravi svoje vedenje in je dejavna na način igre izražanja in prenarejanja vedenja. Hočem reči, njegov svet je neka harmonija čistega vedenja, moralnosti, dolžnosti in čutnosti. To je čisti svet sebstva, s katerim si zagotovi samega sebe v abstraktnih predstavah. Predmet je njegovo vedenje, ki pa ni resničen predmetni svet, ampak predmet kot dovršeni svet sebstva, s katerim izpelje ravnanje zavesti in tako realizira individualnost kot zunanjo harmonijo negativnega sebstva in čistega vedenja.

 

Duh si pač lahko samega sebe zagotovi tako, da ima izpolnitev v abstraktnem vedenju. Njegov predmet je njegovo vedenje, ki je vsa dejanskost. To je predmet kot dovršeni svet sebstva, s katerim je izpolnjena in realizirana individualnost. Duh zre sebe kot lastno harmonijo dejavne zavesti v podobi neizpolnjene negacije sebstva.

 

Bodite pozorni do tistega, kar izobražen duh pridela kot celotni smoter, in videli boste, da mu ne gre za gibanje substance in njeno postajanje, ampak samo za to, da zunanje realizira svoj smoter kot podobo abstraktnega vedenja. Duh izpelje le nagnjenje ter moralno zavest, s katero doseže ono harmonijo svoje kompletne narave. Se pravi, njegova vsebina ni nič drugega kot vedoče sebstvo, ki je obče sebstvo ali tisti njegov notranji glas, ki ga ve kot moralno genialnost, tj. kot sebstvo, ki postane veljavno, ker ga ve, kot tole sebstvo.

Primerov, ko duh demonstrira svojo genialno moralnost v podobi harmonije njegove narave, je nešteto in jih je mogoče povsod zaznavati, saj je duh dejaven zmeraj tako, da si odsvoji negativno sebstvo, ki je tisto čisto vedenje samega sebe. To je torej samega sebe vedoči duh, ki je brezuduhovna občost ali zagotovost njega samega, dolžnost in prepričanje, torej svet moralnosti in narave, s katero si samega sebe zagotovi; s tem pa tudi svojo resničnost, ki je udejanjena zavest, v katero polaga vsebino, ki jo jemlje iz sebstva. Kar ni nič drugega kot izpolnitev dejavne zavesti. V resnici si duh zagotovi samega sebe skozi odpuščanje svojega sebstva, tako da je tisto čisto sebstvo, ki stopi v bivanje, čisti jaz v eksistenci kot udejanjena zavest. To pa je eksistirajoča sebevednost ali poljubna vsebina sebstva kot neko zagotavljanje dejanskosti, s katero postulira harmonijo. Skratka, ona harmonija sebstva in blaženosti je njegova resničnost kot izvršitev dejavne zavesti in postulirane biti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in postulirana harmonija sebstva

Danes duh občuduje samo abstraktno vedenje

Piše: Jože Požar : 19 januarja, 2020 – 6:58 dop -

Če bo duh s takšno naglico svet oblikoval, bo izžareval le še sebe po praznih besedah, njegov svet pa ne bo nič drugega kot abstraktno vedenje ali pojav eksistenc, ki jih danes na primer prideluje politični človek čez one interese in kokodakanje, s katerim pravzaprav izžareva, da ga realni svet ne navdihne, ampak samo svet kot abstraktno vedenje. Ta svet pa ni nič drugega kot čista zagotovost njega samega, duh ve svojo svobodo kot njegovo čisto vedenje. To je tista enostavna dejavnost duha, ko je predmet od sebstva prežet in je njegovo vedenje en sam resnični svet. In ravno ta svet odseva zlasti tedaj, ko njegovo vedenje nastopa v imenu predmetne substance. Lahko bi rekli, njegova verujoča zavest si je neposredno vprična v substanci, kajti ona ni nič drugega kot abstraktno vedenje. To pa sporoča, da duh izpolni le samega sebe kot verujočo zavest, ne pa sebe kot um, ki je duh v svoji resničnosti. Zakaj tisto, kar neposredno izžareva in je abstraktno vedenje, to je ravno prikazen tega, da je duh reduciran na dejanja jezika in revščino smotra, tj. na neposredno vedenje, ki ga izrisuje kot formalno izobrazbo, s katero poveličuje abstraktno vedenje in individualnost.

 

Duh realnost in njeno dejanskost ne jemlje dosledno. Njega zanima samo abstraktno vedenje, torej svet, ki ne izhaja iz nobene osnove ali določenosti. Pa je tisti njegov svet nekakšen čisti svet, v katerem najdemo mnoge interese in možnosti, ki se jih lahko dopolnjuje ali spreminja po mili volji. Zakaj tako? Zato, ker duh spoštuje samo abstraktno vedenje in svet, ki gre čez in onstran. Ne zanima ga razvita realnost in njena dejanskost, ampak samo abstraktno vedenje kot tako, ki ga doume celo kot resnični svet; pa je jasno, da se v raznolikem abstraktnem svetu najbolje počuti.

 

Danes si duh samega sebe ne ustvari kot tistega, ki zajame realnost predmetne substance in je dejaven s ciljem, da realizira svojo svobodo skozi drugo-bit predmetne substance. Zdi se, da je dejaven brez smotra in da je zadovoljen z onim odmetavanjem abstraktnega vedenja, ki mu ga nikoli ne zmanjka. Še posebej vznemirljivo pa je to, da ne spoštuje nobene logične sovisnosti in da se zanaša na svoje vedenje, s katerim dokazuje samo to, da ga predmetni resnični svet ne privlači. V bistvu je duh zadovoljen s seboj, ker se lahko zmeraj odveže skozi prazno prikazen vedenja. In ravno to prikazen vedenja danes podarja politični človek, ki spretno žonglira z abstraktnim vedenjem in onimi možnostmi. Še malo in abstraktno vedenje bo ustoličeno kot nova vera, s katero bo ukinjena vsaka dejavnost mišljenja.

Da je duh zadovoljen z abstrakcijo vedenja in onim pojasnjevanjem, ki ga lahko razteguje v interpretacije učinkovanja vedenja s seboj, gre pripisati novi veri, ki se jo danes uveljavlja kot navidezno moč abstraktnega vedenja. To se namreč povsod potrjuje skozi izgotovljen neposredni svet, ki ga ni potrebno dokazovati, ker ga uveljavlja izobražen duh. Hočem reči, abstraktno vedenje je duha povzdignilo že tako visoko v svet, da on sveta enostavno več ne misli. Pa je jasno zakaj ta padec duha in to bežanje pred realnostjo in njeno dejanskostjo; duh se enostavno preveč dobro počuti v abstraktnem svetu, ker je to nedoločen in neomejen svet.

Tisto, kar je tu še ugotoviti, je to, da k tej revščini sveta največ prispeva izobražen duh. On je tako rekoč nehal misliti svet, ker je začel verjeti, da svet ni nič drugega kot abstraktno vedenje. To je razlog, zakaj je danes svet eno samo abstraktno vedenje in one možnosti, ki se jih razteguje v neke druge možnosti in tako naprej v neskončnost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Danes duh občuduje samo abstraktno vedenje

Svet kot premagana subjektivnost

Piše: Jože Požar : 5 januarja, 2020 – 7:24 dop -

Kot je mogoče zaznati iz govorice izobraženega duha, njegov predmet največkrat ni nič drugega kot udejanjeno vedenje. Duh poklanja abstraktno vedenje kot nekaj danega, ki ga razveže v različne abstraktne svetove ali predstave. Se pravi, duh vedenja ne odpravi kot predmet, ampak ga enostavno podarja kot abstrakcijo sebstva. Rečeno drugače, kar duh daje drugim, to je obča sebevednost, ko je njegova resničnost vedenje samo.

Naj spomnim, svoboda je sebi predmetna; to hoče opozoriti, da duh v svoji odsvojitvi ni zgolj čisto sebstvo ali kako abstraktno vedenje, temveč je enakost sebstva s seboj. Zakaj vedenje je zavest umnega predmeta, to pa je postajanje predmetne substance, s katerim substanca doseže svojo sebienakost. Pa je idealiteta čistega sebstva zgolj početje jaza, s katerim si daje zavest svojo potrditev. Ta potrditev pa še ni uveljavitev predmetne svobode, ampak sebstvo osebe, ki si je dala svojo podobo skozi odtujitev nečesa danega, kakor ga ve.

Poglejmo to od blizu: kadar predmet ni nič drugega kot moje vedenje kot tako, je smisel početja ta, da je tisto, kar podarjam drugim, enostranska abstrakcija, ki je lahko le neki dovršeni svet. Jaz imam za smoter predstaviti svoje vedenje, ne pa predmetne substance in njene dejanskosti, zakaj ona mora biti postavljena, da bi zaživela kot predmetna substanca v njeni nasprotni podobi, tj. kot razdvojena v svoji logični sovisnosti, s tem pa določena na sebi.

 

Danes duh premaguje lastno subjektivnost tako, da prideluje samovoljna stališča in izpeljuje čisto individualnost. To je namreč početje zavesti, ki udejanja njegovo stvar, ki je občost po sebi; duh si daje dejanskost skozi ravnanje posamezne zavesti. Tisto, kar je njegova izpolnitev, to je vedenje samo kot premagana subjektivnost, ki je nekaj prosto določnega. Pa je njegov svet samega sebe zagotovi duh.

 

Naglasimo, duh danes ni dejaven s principom ali tako, da bi svoje vedenje postavil kot predmet. Namesto da svoje vedenje vzpostavi na način logične sovisnosti, izpelje le neko neposredno abstraktno dejanskost vedenja, ki je dovršeni neposredni svet. Kar je abstrakcija vedenja, iz katere je mogoče izpeljati kako nasprotje, ki pa običajno ni nič drugega kot drugo samozavedanje. To drugo samozavedanje pa seveda ne stopi v razmerje s prvim samozavedanjem, ampak sta to dva različna svetova, ki nimata nobene notranje povezanosti. To sta torej dva zunanja svetova, ki obstajata vsak za sebe. Eden neposredni svet, drugi zunanje nasprotje, oba eksistirata vsak za sebe. To pa je tista pozicija dveh svetov, iz katerih je mogoče pridobiti še kak tretji svet ali kako prenarejeno podobo sveta.

Dejavnost, v kateri duh zunanje povezuje različne svetove, ni dejavnost, s katero bi bilo mogoče pridelati kako resnično enotnost sveta. Zakaj svet brez gibanja in notranje razdvojitve, ni postavljen in določen na sebi. Hočem reči, ko je svet le nekaj končnega, potem je to abstraktni svet, ki eksistira kot enostavni svet ali kot abstrakcija jaza. In ravno to čisto abstrakcijo jaza danes hvaliči izobražen duh skozi premagano subjektivnost. Zakaj tako, zato ker gre duhu samo za to, da napravi predstavo premagane subjektivnosti, ki je njegova zunanja izpolnitev. To pa je tudi vse tisto, kar podarja drugim kot svet ali kot nekaj, kar je odrinil od sebe in je čista abstrakcija jaza ali dejanskost kot njegovo vedenje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svet kot premagana subjektivnost

Državo je treba misliti iz nastajajočega vedenja

Piše: Jože Požar : 29 decembra, 2019 – 7:35 dop -

Še malo in stopili bomo v novo leto. Potemtakem na začetek, ki bi ga naj duh dojel dosledno, kajti tisto, kar je nekaj na začetku, to mora preiti v postajanje ali čisto sebienakost. Se pravi, duh bi naj nastajanje sveta dojel kot izpeljani smoter, ki ga razgrne v nasprotje. Zakaj tisto, kar je svet v svojem začetku, to še ni svet, ki je dosegel svojo sebienakost, ampak je to abstrakten ali nedoločen svet. Zato je treba svet na začetku posredovati in dojeti iz postajanja, tj. iz razdvojenosti. Tega pa duh še ni dognal, pa zato hvali samo abstrakten svet in tisto, kar gre čez, in je onstran svet. Še posebej to velja za političnega človeka, ki svet ne jemlje dosledno, ker realnosti ne dojema iz njene izpolnitve. In tako ni čudno, če se izgublja v abstraktnih svetovih in če jih po mili volji zunanje povezuje med seboj.

Sicer pa politični človek daje prednost igri govorov in malenkostim, pušča pa ob strani pojem države in njeno skladnost s pravili. Kajti to neskladnost s pravili očitno izžareva država povsod tam, kjer so državnopravni principi in ustanove odtrgani od središča, ker ostajajo v abstrakciji in svoji nedoločenosti. Hočem reči, danes se politični človek izgublja v možnostih in abstraktnih interesih, s čistim pojmom države in njenim bistvom pa se ne ukvarja. In to je možno zaznati tedaj, ko politični človek povzdiguje subjektivno voljo in prepričanje v nič nujnega. Skratka, političen človek se ukvarja sam s seboj in zunanjimi interesi, s katerimi pa duhu ljudstva sporoča, da ga čisti pojem države ne zanima. In dokler političen človek ne bo čistega pojma države in njenega principa, ki je tisto absolutno upravičeno, vzel dosledno, princip ljudskega duha in obči princip sveta ne bo udejanjen.

 

Srečno novo leto! Lepo se imejte in naj vas spremlja obči božanski um, tisto dobro, ko je duh svoboden in svoje vedenje naredi predmetno.

 

Naj spomnim, obstajajo sistemi v državi, na primer zdravstveni sistem, ki ga je treba na novo vzpostaviti, da bi zaživel iz svoje lastne določenosti. Zato je treba vsak sistem, ki ni izpeljani čisti pojem, razpustiti v njegove samostojne dele ali enote, da bi ga duh izkusil iz odnosa do sebe in v njegovi notranji določenosti, tj. iz čistega dojema. Zakaj je to pomembno? Zato, ker se z onim dojemanjem, ko se z denarjem hoče reševati sistem, ne da ničesar rešiti. Zaradi tega je bistveno, da se vsak sistem spozna najprej kot čisti pojem ali iz odnosa do sebe. Zakaj samo ponovna vzpostavitev sistema, tj. njegove realnosti, vzpostavi dejanskost sistema, tj. določenost, v kateri so zaobjeti vsi obči momenti. To je tista osnova sistema, v kateri posamezni deli stopijo v odnos s seboj skozi razvito in določeno postajanje čistega pojma.

Zgornjim sem želel opozoriti, da je treba državo misliti iz nastajajočega vedenja, tj. iz postavljenega čistega pojma, ne pa tako kot to odseva politični človek. Zakaj tu je zdaj čas, ko je nujno vzpostaviti čisti pojem države, da stopi država v odnos s seboj. Se pravi, politični človek bi naj dojel državo iz njenega notranjega odnosa, tj. iz postajanja realnosti in njene dejanskosti, saj bo le na ta način država izoblikovana v skladu z religijo.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Državo je treba misliti iz nastajajočega vedenja