Mišljenju se predmet giblje v predstavah in sploh ne v dojemih

Piše: Jože Požar : 25 oktobra, 2020 – 6:15 dop -

Kar se tiče mišljenja in logike, tj. logične sovisnosti, ki predmetno substanco razdvoji, lahko rečemo, da mišljenje ni dejavno v elementu vedenja, ker se pač duh ne ukvarja z notranjim razdvajanjem substance, ampak s predstavami. To velja tudi za onega duha, ki hvaliči svoje vedenje kot tako in sklepa, da se on z mišljenjem ne rabi ukvarjati, ker ima toliko vedenja, da lahko vsako abstraktno izkustvo premaga z abstrakcijami vedenja ali svetom, ki mu nastane kot neki onstranski svet. Namreč izobraženec se danes skriva za avtoriteto izobrazbe ali onim dr. naslovom, ki ga nenehno postavlja pred svoje ime, da drugim pove, da je človek od avtoritete izobrazbe. A s tem naglaševanjem izobrazbe še ni nič povedanega o tem, da je sposoben misliti predmet v dojemih ali s principom. Toliko le, da se ve, da izobraženec ni sposoben misliti abstraktnega izkustva v načinu logične sovisnosti.

Sicer pa menim, da se izobraženec drži daleč proč od logike in mišljenja, ker ga zanimajo samo količine vedenja ali vedenje kot tako in tisti neki svetovi čez, kjer izpeljuje kombinacije vedenja in gradi svet na kategorijah, s katerimi vzbuja videz, kot da mu gre za samo stvar in pojem stvari. Pri nezanesljivem udejanjanju svojega vedenja pa ne odseva nobene logične sovisnosti, kajti ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance, ampak z interesom, da izdela predstavo o svoji iznajdljivosti. Zato je dejaven vedno tako, da izpelje svoj čisti jaz, ki demonstrira njegovo abstraktno izkustvo, pri tem pa očitno kaže, da ni dejaven na način postajanja in logične sovisnosti, ki je element vedenja ali tista osnova, v kateri predmetna substanca doseže svojo dejanskost ali svojo sebi enakost, ki je drugo nje same.

 

Kako objestno drzen zna biti dr. Čista Sebevednost, ki se predstavlja v medijih kot avtoriteta izobrazbe, ob tem pa izžareva, da predmetne substance ni sposoben misliti v dojemih. Ubogi duh, kaj pa če se njegovo izobraževanje še ni končalo. Zakaj tisto odmetavanje abstraktnega izkustva izžareva prav to, da ni dejaven na način čistega dojema. Posledica take dejavnosti namreč je, da obstane v abstraktnem izkustvo ali v predstavah, tistega drugo-bitnega sveta ali čistega dojema pa ne doseže. Skratka, izobraženec povsod izžareva svojo izobrazbo, gibanje predmetne substance in logično sovisnost pa enostavno prezira.

 

Primer tega, kako se naj ne bi mišljenje obnašalo, je danes spin doktor, ki odmetava svoje vedenje in izdeluje predstave o nemoči njegove izobrazbi. Njegovo mišljenje se giblje v predstavah in abstraktnih zmožnosti, tj. okoliščinah, s katerimi odkriva, da je mogoče pridelati z dejanji jezika in abstrakcijami vedenja veliko praznega sveta. Tako ni čudno, da je postal mojster za prikazovanje abstraktnega izkustva in razdalje sveta, v katerih ni najti postajanja predmeta in čistega dojema. Tam najdemo oblike komuniciranja vedenja s seboj, s katerimi pove, da njegov svet ni nič drugega kot eno samo sprevračanje vedenja v neko drugo vedenje, ki ga danes odlično demonstrira spin doktor na javni televiziji, kjer povzdiguje predstavno mišljenje, ki ga običajno spremlja pojasnjevanje in nedokončane negacije, s katerimi odmeče neke čiste zagotovosti izobrazbe ali tisto čisto nespremenljivo.

Torej, izobraženec ni dejaven v načinu logične sovisnosti in v interesu predmeta. Tako da na tem mestu ne moremo hvaliti izobraženca, ker pač izdeluje samo predstave o abstraktnem izkustvu in o tem, kako skočiš v onostranski svet, kjer realnost ni več navzoča in se on sebi pojavlja kot tisti, ki se mu predmet giblje v predstava in sploh ne v dojemih.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Mišljenju se predmet giblje v predstavah in sploh ne v dojemih

Ustvarjalnost se začenja z odsvojitvijo samega sebe

Piše: Jože Požar : 18 oktobra, 2020 – 6:12 dop -

Duh, ki se zanaša na znanje in svoje prepričanje, zagotovo ni dejaven ustvarjalno. Ta duh najde svet v sebi in svojega vedenja ne postavi kot predmet; se pravi, s seboj ne stopi v razmerje. Zaradi tega obstane v neposrednem vedenju, ki je njegov čisti nerazločen jaz. To je njegov neposredni svet ali nespremenljivi svet, ki ni noben predmet, ampak njegovo vedenje, ki nastopa v imenu predmetne substance. Se pravi, ker je prosto dejaven, ničesar ne postavi kot osnovo, s tem pa tudi ne doseže razmerja. In tako vidimo, da ni dejaven ustvarjalno in v interesu gibanja predmetne substance in njene dejanskosti.

Ko je duh dejaven s smotrom, da svoje vedenje zgolj izrazi, potem zagotovo ni dejaven ustvarjalno ali tako, da pridela drugo samega sebe. Zakaj drugo je proti postajanje prvega ali njegova sebi enakost. To je tisto začetno gibanje, s katerim si duh samega sebe vzpostavi. Če tega ne doseže, tudi razmerja ne vzpostavi, ki je odnos s seboj. To stremi reči, da ustvarjalnost ni le neko odmetavanje vedenja, ampak je dejavnost v načinu postajanja vedenja.

 

Duh bo porabil veliko časa za to, da bo spoznal, kako si samega sebe odsvoji. Vmes pa bo dejaven tako, kot to kaže danes izobraženec. Ta pa kot vidimo ni dejaven ustvarjalno, in to zaradi tega, ker se je navadil uživati svojo izobrazbo in jezik, s katerim sicer izpelje kakšno nedokončano negacijo ali nagnjenje, ne pa svoje odsvojitve. Z navajenim obnašanjem vedenja namreč odseva, da svojega vedenja ne postavi kot predmet. Morda bi bilo za začetek dobro, da se vpraša, kaj je vedenje, o njem še ni izrekel niti enega stavka. Kaj pa če bi z raziskovanjem vedenja in odsvojitve pridobil nove pogoje za to, da postane bolj ustvarjalen?

 

Sicer pa menim, da je treba o ustvarjalnem duhu vedno znova govoriti in zlasti mlademu duhu pokazati, kako si samega sebe odsvoji. To velja še posebej za študenta filozofije, zakaj čas je, da tudi on začne spoznavati duha iz postajanja. To bo mlademu duhu dalo polet za to, da začne razmišljati s svojo glavo. Enako bi lahko rekli za študenta prava, ki se ne uči razmišljati na način logične sovisnosti, princip svobode pa mu ni pojasnjen. To nam pove, da se mladega duha ne jemlje kot mislečega duha, ampak kot človeka obremenjenega s svojo čutnostjo, ki ne rabi vedeti, kaj se pravi odsvojiti svoje vedenje in ga postaviti kot predmet.

Tisto torej, o čem je potrebno danes naglas govoriti, je ravno to, da si duh mora samega sebe ustvariti na način posredovanja in odsvojitve. O posredovanju ne govorijo filozofi, kaj šele da bi ta pojem predstavili mlademu duhu. Pa seveda ni nenavadno, če se o ustvarjalnem duhu nikjer ne govori v tem smislu, da je ustvarjanje pomembno za razvoj duha. Duh se namreč s posredovanjem osvobaja samega sebe, saj prehaja v drugo samega sebe, ki je tisto proti postavljeno in določeno kot čisti dojem. V čistem dojemu duh zaznava sebe kot tistega, ki je dosegel svojo sebi enakost. In to je ravno tisti izvorni začetek, ko duh sebe ugleda v drugem kot posredovalca, ki si je sebe vzpostavil. To je ustvarjalna dejavnost, v kateri duh sam sebe spozna kot tistega, ki zre sebe v čistem dojemu ali razvejanih občih momentih.

Ustvarjalnost se začenja z odsvojitvijo samega sebe. Zaradi tega je razen pridobivanja znanja, pomembna tudi ustvarjalna stran duha, do katere je treba ravno tako biti pozoren, če želimo, da bo duh v tem svetu imel vlogo, ki mu gre po njegovi zmogljivi moči. Ni dovolj, da hvalimo abstraktno vedenje kot tako, pomembno je tudi, da duha razodevamo v njegovem gibanju in spoznavanju njegove odsvojitve, o kateri se danes še ne govori.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ustvarjalnost se začenja z odsvojitvijo samega sebe

Lažidemokrat izdihava ošabnost in vero v nebesa

Piše: Jože Požar : 11 oktobra, 2020 – 6:00 dop -

Tisti, ki ne spoštuje principa svobode, je menda lažidemokrat, ki razume demokracijo napačno ali plehko. Lažidemokrat odseva samo enostranske interese ali tisto, kar mu sporoča njegov notranji glas. Ta duh ne ve, da je bistvo demokracije to, da je religija udejanjena v njej. Potemtakem bi naj duh izpeljeval svet, v katerem bo religija pričujoča in navzoča kot dejanski svet. Tisto namreč, kar danes podarja lažidemokrat, to je nedejanski svet, ki je njegov najbolj lasten svet. Lažidemokrat sliši le samega sebe, tj. podarja le tisto, kar mu sporoča njegov instinkt, ki ga izreka kot egoist. To pa je svet, ki ni nobena določna realnost in njena dejanskost, ampak odtujeno sebstvo, ki ga oblikuje in podarja drugim kot sebičen človek.

Lažidemokrata ne zanima dejanski svet ali kakšna obča ideja, katere razmerje obstaja kot posredovana realnost, ki si je dala svojo dejanskost, da bi stopila v odnos s seboj. Ampak ga zanima samo neposrednost, ki je neka zatopljenost v čutno. Pa je tisto, kar je neki njegov svet onstran, nekaj ničnega ali namišljenega. Se pravi, samo njegov svet ima veljavnost, ne glede na to, da je postavljen naravnost kot subjekt in da je le abstrakcija njegovega vedenja.

 

Lažidemokrat se danes izgublja v izrekanju posameznih misli in zanesenjaštvu, s katerim povzdigne kak prazni moj zavesti ali interes. Njegov predmet je neka predstava čistega jaza, v kateri se on sebi pojavlja kot oseba brez izpolnitve. To pa ni duh, ki se zaveda samega sebe kot duha ali kot tistega, ki oblikuje svoj svet v skladu z religijo. Zakaj demokracija udejanja religijo, torej duha ljudstva, da bi bil duh zajet v svoji resničnosti. Lažidemokrat pa nasprotno hvaliči samo svojo ošabnost, in to skozi odmetavanja praznih abstrakcij in neposrednega vedenja, s katerim si odsvoji le svojo osebnost. To kaže, da ni dejaven kot demokrat, ki se zavzema za uresničevanje religije, ampak kot tisti, ki uveljavlja svojo nadutost.

 

Lažidemokrat občuduje in hvali samo svoj svet. To pa je svet, ki zgolj je in s seboj ne stopi v odnos ali razmerje. Zakaj lažidemokrat svoj svet poenostavi na abstraktno neposrednost ali na tisto, kar mu je izvrgla njegova lahkomiselnost. Hočem reči, njegov svet je vseskozi nedejanski, nekakšna negibna vseenost, ki ni nič drugega kot predstava občega sebstva. Zaradi lahkomiselnega odnosa do sveta je lažidemokrat zmeraj v sporu s seboj, in to zaradi tega, ker ne izhaja iz nobenega določno postavljenega sveta. Rečeno drugače, lažidemokrat je lahkomiseln človek, ki se obnaša kot kak veljaven gospod, ki ima vedno svoj prav. Zakaj to, kar on ponuja drugim, to je neposredni svet ali izražena ošabnost, ki jo vsepovsod odmetava. Zato seveda ni težko ugotoviti, da lažidemokrat prideluje predstave o svoji lahkomiselnosti, ki jo podarja in oblikuje z namenom, da drugim pove kaj o sebi ali svoji oblastnosti.

Lažidemokrat zaradi svoje subjektivne nastrojenostjo ne spoštuje čistega dojema. Zakaj njega interesira samo to, kar instinkt razuma postavi pred njega. To pa ni nobena obča ideja ali razviti čisti dojem, v katerem je predmet določen in postavljen kot odnos ali razmerje do same sebe. Namesto čistega dojema podarja zanesenjaštvo, ki ni nič drugega kot kaka neposredna zagotovost, ki ni nobena realnost, ampak zgolj možnost. Zato je lažidemokrat vedno dejaven lahkomiselno, njegov svet pa je tisto, čemu pravimo prikazen. Natančno vzeto, lažidemokrat je dejaven površno ali tako, da je tisto, kar predstavi, prikazen, ki je nekakšna podoba tistega, kar se mu je usedlo na dušo, in je zunaj njega podoba nesrečne zavesti. Skratka, lažidemokrat izraža le neko vero v nebesa, ko se on samemu sebi pojavlja kot zmožen predstaviti njegov lasten interes, ki nima nič skupnega z religijo ali dejanskim svetom duha ljudstva.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Lažidemokrat izdihava ošabnost in vero v nebesa

Izobražen duh in logična sovisnost

Piše: Jože Požar : 4 oktobra, 2020 – 5:50 dop -

Če si kdo razumnika predstavlja kot duha, ki je sposoben logično misliti predmetni svet, potem ga je treba opomniti, da se izobraženec ni učil logično misliti predmetnega sveta. To omenjam, ker izobražen duh s svojo dejavnostjo to očitno kaže. Namreč on je trmasto dejaven na način stare metafizike, s katero ne pride dalje od neposrednosti. Se pravi, stare metafizike še ni premagal, ker ga logična sovisnost ne zanima, ampak samo dejanja jezika in enostranske oblike vedenja. To pa je svet po sebi, ki ga je mogoče prosto širiti. V tem svetu ni pomembno gibanje predmetne substance, logična sovisnost in postajanje, ampak samo vedenje kot tako. Bistveno je, da se izobraženec ne obnaša kot duh, ampak kot vedoči jaz.

Izobraženec ne naredi dovolj za to, da bi staro metafiziko premagal na način logične sovisnosti ali elementa vedenja, s katerim najprej doseže postajanje predmetne substance. Namesto da naredi korak naprej, je dejaven na način stare metafizike. Zaradi tega njegov svet ni nič takega, kar bi bila izpeljava vedenja v elementu proti postajanja. Pa je tisto, kar pridela, mrtvi produkt abstraktnega vedenja ali čista predstava sebstva. Tako je njegov svet nekakšna negibna neposrednost, ki ne doseže postajanja ali svoje sebi enakosti.

 

Kako dojemati zgornje sodobno umetniško delo, ki ga je ustvaril sin Andrej? Zdi se, da je razvil linijo v njeno nasprotje in tako dobil površino. Tako je dosegel bivanje površine v njenem postajanju, kar je element ali dejavnik, s katerim je ustvaril neko razmerje površine do sebe. Skratka, Andrej si je sebe odsvojil k občutju in čutnosti, v katerem prepozna sebe kot subjekta, ki je vzpostavil drugo samega sebe. Čutna podoba je nekakšno kraljestvo razvitih momentov, ki odsevajo notranje življenje substance in njeno vnanjsko lepoto kot gibanje in postajanje absolutnega bitja.

 

Naj spomnim: metafizika je smatrala določila mišljenja kot osnovne določbe stvari. To pa je svet po sebi, ki v svoji osnovi ne doseže svojega nasprotja ali proti postajanja, ki je njegova sebi enakost. Kar stremi reči, da predmetna substanca ne preide v svoje gibanje, ampak se jo dojema kot znanje po sebi. To pa seveda ni nobeno gibanje substance, ki bi skozi svojo negacijo dosegla obče momente ali drugo nje same. Kar pove, da ono enostransko dojetje substance kot take, ne doseže drugo nje same, ampak le razločke substance.

Sicer pa duh danes ne kaže nobene težnje po tem, da začne spoznavati gibanje substance in njeno logično sovisnost, ki že dolgo trka na vrata tega našega časa. Zaradi tega se izobraženec ne premakne iz mesta niti za milimeter, zakaj navadil se je uživati samega sebe. Zato tudi gibanje substance in logično sovisnost enostavno spregleduje. Zategadelj tudi stare metafizike ne dojame kot nekaj, kar v tem času ni več uporabno. Pa je razumljivo, da hvali enostranske čiste oblike vedenja ali tostransko nedejansko vedenje. Razen tega se mu nedejansko vedenje največkrat sesuje ali zdrobi, zato ga mora dopolnilno pojasnjevati.

Ko je izobražen duh dejaven kot tisti, ki ne doseže postajanja substance, je dejaven zunaj logične sovisnosti. Zato je njegov svet vedno nekaj končnega, nekaj, kar ne doseže proti postajanja ali svoje meje. Pa je jasno, da za kriterij resnice jemlje subjektivno znanje in prepričanje. Se pravi, njegov svet mu ne nastane s posredovanjem substance, v katerem substanca doseže svojo sebi enakost. In to vse zaradi tega, ker ne spoštuje logične sovisnosti, posredovanja in postajanja substance, v katerem substanca doseže svojo določenost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in logična sovisnost

Izobražen duh ne izdeluje nobenih učinkov

Piše: Jože Požar : 20 septembra, 2020 – 5:55 dop -

Tisto, kar danes od sebe odrine izobraženec, je sebstvo, neko vedenje, s katerim ne pridela nobenih učinkov. To je početje zavesti, s katerim zavest doseže pojavni svet, ki je nekakšen dovršeni svet, vendar zunanje povezan. Smoter izobraženca je, da predstavi moč svoje izobrazbe in vedenja, pri tem pa ne vidi, da je ta dejanskost zgolj nasprotje, ki jo lahko poljubno širi ali dopolnjuje neomejeno. Tisto torej, kar je njegov svet, to je tekoča sebienakost ali čista sebevednost, ki ni nič drugega kot bivanje jaza. To je njegov lasten svet, ki velja in je primerna občost ali enostavno abstraktno sebstvo. Duh si sebe ne odsvoji s principom in zato ne doseže postajanja substance, tj. enakosti s seboj, zakaj drugo kot čisti dojem ga ne mika, ker verjame v abstraktno moč njegovega vedenja. On je prepričan, da je njegovo vedenje, ki je odtujena dejanskost sebi nasproti, udejanjena resničnost čistega jaza.

Bodite pozorni in videli boste, da izobraženec odmetava svoje vedenje kot neko zagotovost njega samega, ki jo podarja kot primerno udejanjeno občost tistega o čem govori. In potem iz te občosti izpelje kak interes zavesti, ki je neko negativno neposredne zagotovosti, iz katere naredi nekakšen ločen svet kot abstraktni učinek. To je tisti čisti zunanji svet, neki razloček kot prazna učinkovina, ki pa ni nič drugega kot izražena možnost. Se pravi, tista njegova udejanjena občost je v razločku nekakšen prazen učinek, ki razpade v razblinjene momente ali neizpolnjene abstrakcije vedenja. Rečeno še tako, to je udejanjeni čisti jaz sam, ki zre samega sebe zunaj sebe v razločku kot predstavljenega subjekta.

 

Učinki, ki jih pridela izobraženec, so abstrakcije vedenja, ki jih skuša ponazoriti ilustracija. To je odtujeni svet kot čisto sebstvo, ki ni nič drugega kot njegova sebi enakost. Ta svet ni v razmerju s seboj, ampak je čisti svet kot dejanskost sebi nasproti ali odtujena naravna bit. Pa je tisto, kar tu nastane, čista predstava sebstva ali odtujena osebnost. Kar je negacija njega samega ali udejanjena sostvujoča občost, ki ni nič drugega kot neomejena raznolikost čistih eksistenc.

 

Kar torej izobraženec podarja, to niso nobeni učinki, ampak samo abstrakcije vedenja, ki komunicirajo s seboj. To je torej sebstvo zavesti kot samemu sebi enako vedenje. Preverite, in videli boste, da zunanje sestavlja svetove, ki ne vsebujejo nobenega vzroka. Tako da je njegov svet nekakšna sostvujoča dejanskost kot izražen interes zavesti. To pa seveda ni predmetna substanca v njenem postajanju, ampak sebstvo kot odtujena čista zavest.

Tisto torej, kar lahko tukaj opredelimo, je to, da izobraženec s svojim vedenjem ne izdeluje nobenih učinkovin. Zakaj njegov svet ni nič drugega kot predstavljeno ravnodušno vedenje ali pojavni svet zavesti, ki ne doseže postajanja, ampak se prosto nadaljuje. To nam pove, da je izobraženec dejaven brez smotra in da svojega vedenja ne postavi kot predmet. Posledica tega je, da ne pridela nobenega učinka, ampak samo ravnodušne abstrakcije vedenja.

Kar torej izobraženec danes podarja, to so abstrakcije vedenja, ki jih enostavno odmeče in po želji obrne v neke druge oblike abstraktnega vedenja. Rečeno še drugače, to je on kot jaz, kot tale čisti jaz, ki je bil slišan in je izzvenel. Tisto namreč, kar poklanja, to je le sebstvo kot čisto sebstvo, nič takega torej, kar bi prešlo v svojo dejanskost in bi bilo postajanje predmetne substance, v katerem biva substanca kot vzrok in učinek.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh ne izdeluje nobenih učinkov

Levičar razume demokracijo kot igro enostavnih dojemov

Piše: Jože Požar : 6 septembra, 2020 – 6:19 dop -

Če kaj, potem je danes jasno, da levo usmerjeni duh razume demokracijo po svoje, tj. kot igro njegovih interesov, ki jo vodi abstraktni razum. On prideluje prazne možnosti in izmišljenine, ki niso noben predmetni svet, ampak drugo njega samega. Pa je tisto najdeno v sebi kot čustvena gorečnost, njegovo odmetano sebstvo. Tako da ravno tisto, kar odmeče v kakem levičarskem mediju, to so njegove mišljenine ali lastna subjektivnost, ki pa seveda ni noben razviti predmet v njegovi dejanskosti, ampak izraženo subjektivno razpoloženje.

To pa so čustvene abstrakcije ali izražen napačni uvid, ki ni nič drugega kot čista zavest. Levičar odmetava svojo domišljavost ali besedičenje, ker uživa samega sebe. Zato njegove govorice ne gre jemati zares, ampak kot igro besed in misli, v kateri se znajde vse, kar je instinkt iztaknil in je neko njegovo nasprotje. Levičarski duh je ena sama igra intenc in zaznavanja tistega, kar on najde v sebi in je njegovo razpoloženje. On igra to neko verbalno igro, v kateri se preganja s praznimi abstrakcijami, da premaga svojo nastrojenost. To je dejavnost, ko se povzdigne iz samega sebe in doživi sebe brez izpolnitve. Zakaj njegova čustvena navdušenost, s katero izrazi svoj čisti jaz, je neposredno izraženo zasebstvo.

 

Levičar se napravlja, kot da se z njegovim razpoloženjem svet konča. Tako da tisto, kar od sebe odmeče in je neki njegov posebni interes, to pač ni nobena svoboda, ampak neizpolnjena abstrakcija ali izražena subjektivnost. Levičar tako odseva, da je od duha zapuščena zavest, ki uživa sama sebe. Njena edina dolžnost je, da izpelje svojo nastrojenost in da drugim sporoči, da še ne ve, kaj se to pravi biti dejaven kot duh. Zakaj s tistim odmetavanjem praznih misli izžareva, da brani kontinuiteto čistega jaza in tisto njegovo neposredno sebi enakost.

 

Levo usmerjenega duha ne zanima svet kot obča ideja, ampak samo njegov lasten svet, zato je dejaven vedno enostransko in subjektivno, in sploh ne v interesu duha ljudstva. Enkrat izpelje kak prepir s seboj, kdaj drugič odtuji kak čisti uvid, spotoma pa odmetava posamezne misli in kot poznavalec okoliščin, s katerimi kot da želi nekaj povedati, hvaliči svoje prepričanje. Skratka, govorica levo usmerjenega duha je izrazito subjektivna, s katero izpoveduje, da je dejaven brez izpolnitve in vedno s smotrom, da si odsvoji svojo osebnost.

Torej, levičar se danes izgublja v lastni subjektivnosti, tako da večkrat ne ve, kje v prostoru se nahaja. Zato počenja pač tisto, kar čuti in ve in je izražena njegova vest. To je on kot čisti jaz, ki se sam s seboj ne razume, niti se hoče razumeti. Zato nastopa in izraža samo tisto, kar mu pade na pamet in je dobro za njega, ne pa za druge. In tako ni čudno, da podarja toliko izmišljenin. Ni pomembna vsebina in njeno bistvo, ampak samo to, da svojo nastrojenost izrazi in da druge popljuva. Bistveno je, da sebe predstavi kot zavest, ki je sposobna povedati kaj o sebi in tistem, kar najde v sebi in je neka prazna možnost, ki je ni treba v detajle predstaviti, ker je to prazen svet. To je tisto čisto razpoloženje, ki ne priznava nobene vsebine, ampak samo abstrakcije in izrekanje posameznih misli. To pa je tudi vse, kar danes levičar ponuja z onimi dejanji jezika ali govorico, v katerih hvaliči svoje razpoloženje.

Povzamem, kar danes podarja levičar, to ni nič svobodnega, ampak samo neka njegova osebna nastrojenost, ki iz ničesar ne izhaja in se nikjer ne konča. Ta duh ni dejaven v interesu duha ljudstva, ampak z namenom, da razodene svoje sebstvo kot vedenje o sebi.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Levičar razume demokracijo kot igro enostavnih dojemov

Duh hvali in pojasnjuje svoje vedenje

Piše: Jože Požar : 30 avgusta, 2020 – 5:55 dop -

Da je danes pojasnjevanje vedenja tako priljubljeno, gre hvalnica izobraženemu duhu, ki hvalisa abstraktno vedenje in njegovo pojasnjevanje. Pojasnjevanje pač povsod zaigra, ker je prepričan, da na ta način svoje vedenje dodatno osvetli. Njegovo vedenje namreč ni omejeno na postajanje substance, zaradi tega ga je mogoče neomejeno širiti in pojasnjevati. Ob tem pa ni odveč naglasiti, da duh gibanja substance in svoje odsvojitve ne jemlje resno. Zakaj, zato ker ga privlači samo prostranstvo abstraktnega vedenja, ki ga dokonča s pojasnjevanjem. Za tega duha je pomembno samo to, da realizira svoje vedenje, ki ga neomejeno interpretira, s tem pa v bistvu priznava, da ni dejaven v interesu gibanja substance.

Glede na to pomanjkljivost, ni nenavadno, da hvali učinkovanje čistega vedenje, saj s praznimi učinki vedenja naredi prijazen videz o sebi in tistem, kar predstavlja kot abstraktno stvar. Toda s to prazno igro vedenja ne pridela resničnega sveta, ampak samo abstraktno prikazen njegovega vedenja. To pa je tista čista abstrakcija vedenja, s katero nekako pove, da je njegovo čisto vedenje onstranski svet, ki nastopa v slovesu življenja predmetne substance. To pa ni dejanski svet substance, ampak pojavni svet.

 

Duh verjame, da je pojasnjevanje nujnost, s katero doseže izpolnitev predmetne substance. A v bistvu mu ne gre za izpolnitev substance, ampak za to, da s pojasnjevanjem izpolni samega sebe. Duh pravzaprav pojasnjuje svoje vedenje, ker vedenja ne razvije kot gibanje predmetne substance. Pa tako ni nenavadno, da povsod podarja svoje vedenje, zakaj on je prepričan, da lahko njegovo vedenje zastopa življenje substance. Sebe zagotovi duh zre sebe kot kontinuiteto svojega vedenja. Tisto njegovo vedenje torej ni resničen svet predmetne substance, ampak prikazen ali predstava njegovega vedenja.

 

Danes je popularno pojasnjevati svet, ker baje tako utrdiš svoj svet. Ob tem pa duh ne uvidi, da predmetna substanca ne doživi svoje izpolnitve v njenem postajanju, zakaj duh ne razvije substance v njeno lastno bivanje, ampak razvije le svoje vedenje kot tisto, ki nastopa v imenu predmetne substance. Tako duh izpelje zgolj predstavo svojega vedenja, ki jo prosto pojasnjuje in dopolni s kakim drugim vedenjem. To pa je ravno tisto ravnanje, ki je danes najbolj zaželeno, saj duh utrjuje podobo svojega vedenja. Se pravi, njemu ne gre za posredovanje predmetne substance in njen čisti dojem, ampak za to, da s svojim vedenjem izdela neko formalno predstavo o moči njegovega abstraktnega vedenja.

Zakaj torej toliko pojasnjevanja in hvaljenja lastnega vedenja, in čemu torej to interpretiranje vedenja, ki se nikjer ne pričenja in nikjer ne konča? Odgovor je preprost, duh verjame, da njegovo vedenje kot tako lahko zastopa življenje ali gibanje predmetne substance. Zato ga zanima samo vedenje kot tako in pojavne oblike vedenja, pa je jasno, da v gibanju substance in njenem postajanju ne vidi resničnega sveta. Njega torej ne zanima gibanje predmetne substance in njeno lastno življenje, ampak samo pojavne oblike njegovega vedenja.

Pojasnjevanje je sredstvo, s katerim duh utrdi svoje abstraktno vedenje. Drugače rečeno, duh verjame, da lahko s pojasnjevanjem pojasni svoje navajeno obnašanje vedenja. Zakaj navajeno obnašanje vedenja ni način ali princip gibanja vedenja, ampak kontinuiteta vedenja, ki se jo danes hvali, ker duh izpolni samega sebe. Skratka, kjer duh svoje vedenje prosto nadaljuje, tam ga tudi pojasnjuje, zakaj njegov predmet je njegovo vedenje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh hvali in pojasnjuje svoje vedenje

O abstraktni svobodi novinarja

Piše: Jože Požar : 26 julija, 2020 – 5:43 dop -

Če kdo meni, da je novinar danes dejaven svobodno, se moti. Zakaj delovati svobodno, pomeni proizvajati svobodo na način posredovanja predmetne substance. To stremi reči, da mora realnost substance doseči svojo dejanskost. Zakaj le na ta način je lahko duh dejaven svobodno in v interesu predmetne substance, ki v dejanskosti doseže sebi enakost.

Ali je novinar danes dejaven svobodno, to ni težko ugotoviti. Zakaj tisto početje, ko novinar ne pretresa predmetne substance, je subjektivno in svojeglavo. Zlasti je to zaznavno tedaj, ko opisuje in komentira ali celo vsiljuje svoje prepričanje. To nesvobodo prideluje tedaj, ko daje besedo čistemu Jazu in abstraktnemu razumu, ki izdeluje nekakšna nasprotja in tisto, kar so različne možnosti. Te prikaže na ta način, da predpostavi nekaj znanega, temu nasproti pa izpelje abstraktni dojem. In tako pridela abstraktno resničnost njega samega.

Da bi novinar pridelal svobodo in sebe osvobajal od abstraktnega vedenja, mora najprej predmetno substanco skozi njeno gibanje razviti v njeno postajanje. To pomeni, dati substanci njeno določenost v občih momentih. Na ta način ne odmetava svojega vedenja, ampak ga posreduje tako, da substanca zaživi skozi svoje proti postajanje, ki je njen čisti dojem, v katerem doseže svojo dejanskost. Namreč, če se predmetne substance ne posreduje in v njeni osnovi določi, potem novinar ni dejaven svobodno. Še več, potem ni dejaven kot svoboden duh, ki si svoje vedenje najprej odsvoji in ga postavi kot predmet.

 

Pretehtajte subjektivno naravnanost levičarskega novinarja, ki piše sestavke z namenom, da popljuva namišljenega sovražnika. Ta tako očitno pljuva po nasprotnikih, da človek takoj uvidi, da ni dejaven v interesu predmetne substance. Njegov predmet je namreč čisti Jaz, on sam, ki izdeluje nekakšne čiste svetove, v katerih nastopajo mišljenine ali nedejanske abstrakcije, ki premagajo vsako realnost. Pa je njegov produkt čista abstrakcija sebstva, ki ni nič drugega kot izpeljava lažidemokrata. Kar pove, da se ta duh ne ukvarja s predmetno svobodo, ampak z zvijačami čistega Jaza, ki ne ve, da abstraktna svoboda še ni živa svoboda sama.

 

Dalje, ko odvisen novinar podarja abstraktne kategorije in nepomembna slepila, je dejaven na način čistega jaza. Tisto, kar izpelje v načinu navajenega obnašanja vedenja ali opisovanja okoliščin, je njegov lasten svet. Tako izžareva, da ga predmetni svet ne privlači, kaže pa tudi, da je dejaven zunanje. Pa od tukaj toliko one prazne refleksije in zunanjega povezovanja abstraktnih predstav, ki pa niso nič drugega kot abstraktne mišljenine, s katerimi sicer pridela številne abstraktne predstave, ne pa predmetnega sveta. Pa mu zato tisto poudarjanje, da je dejaven svobodno, nič ne pomaga, saj dejanska svoboda vključuje nujnost, da izpelje vedenje o sebi na način postajanja predmetne substance. Le na ta način novinar spoštuje duhovni princip, s katerim realizira dejanskost predmetne substance, ki v osnovi preide v nasebno določenost, tj. v svojo sebi enakost ali proti postajanje. To je način, v katerem novinar sebe omeji na določenost predmetne substance, tj. na njeno bistvo.

Naj spomnim: predmetna substanca ni nekaj, kar lahko novinar neomejeno širi, saj ima substanca lastno življenje in mejo v sebi. Zato takrat, ko novinar podarja podobe vedenja, potem pač ne proizvaja gibanja substance. Zaradi tega je bolje, da je pošten do samega sebe in dejaven v interesu predmetne substance. Bolje tako, kot pa da se gre osebno svoboščino, s katero pridela veliko meglenih predstav, ne pa gibanja predmetne substance.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O abstraktni svobodi novinarja

EU politika in obča ideja

Piše: Jože Požar : 19 julija, 2020 – 6:03 dop -

Brž ko EU politika ne dojema demokracije kot vrsto nadaljnjih določil svobode, ampak kot uveljavljanje strankarskih interesov, tedaj ni dejavna s principom. To je tista dejavnost, ko duhu ne gre za resnično svobodo, ampak za prevlado prepričanja, katerega pomanjkljivost je, da prezira občo idejo, tj. umno voljo. Umna volja je namreč princip kot absolutni dojem duha, po katerem je oblikovana substanca, zakaj svoboda je substanca duha.

EU je sedež demokracije in svobode, kjer duh proizvaja čiste dojeme. To stremi reči, da je njegov princip obča ideja, katere osnova je, da razvije predmetno substanco v njeno proti postajanje. To je tista dejavnost duha, ko njegov predmet skozi negacijo ali gibanje doseže svoj razloček, tj. absolutni dojem, ki je predmetno bistvo kot sebi enakost. Kar je oblika proti postavljene substance v njenih občih momentih. To je pravzaprav postavljeno razmerje kot neločljiva povezanost substance, v kateri ena stran določa drugo; kar je princip obče ideje, ko neposrednost substance doseže svoje proti postajanje. Zakaj obča ideja ima v sebi to določilo, da postavi drugo kot svojo sebi enakost. Na ta način obča ideja doseže svojo izpolnitev skozi razvejane obče momente, ali, tista neposrednost, ki je končnost, doseže svojo popolnost v enostavni sebi enakosti. To je element vedenja, v katerem substanca doseže svoje nasprotje v razvitem absolutnem dojemu, s tem pa svojo nasebno določenost.

 

Politika ni samo izražanje interesov. Izražen interes je subjektivna plat, ko ima glavno besedo strast, nagnjenje, prepričanje, hotenje, ki so orodja, s katerimi lahko izvršiš le kak zunanji smoter. Politični človek pa ni zanesenjak, temveč duh, ki je dejaven umno ali v načinu obče ideje. Zakaj v izraženem interesu najde politik samo njegovo prepričanje, ki pa ni nobena obča ideja, nič umnega. Na ta način zadovoljuje le lasten in subjektiven uvid. Zato je nujno, da ima politik za svoj princip absolutni dojem. Kajti ko se trdno prijema neresničnega dojema ali svojega prepričanja, potem je to nekakšna svojeglavost, ki brani tisto ne-umno, ki pa ni skladno z duhom ljudstva.

 

Torej, ker je demokracija vrsta nadaljnjih določil svobode, svoboda pa je substanca duha, potem se EU politika ne sme zadovoljiti samo z izražanjem interesov. Zakaj duh se mora ohranjati v razmerju do substance, tj. do njenega postavljenega čistega dojema, v katerem predmetna substanca doseže svojo določenost v njeni dejanskosti. Obča ideja je najprej nekaj neposrednega, tisto notranje in predstavno, ki obči ideji prizna pravico, da postavi razloček ideje ali njen čisti dojem. Razloček je izpolnitev v smislu določenosti substance. Naj to povem še drugače, to je tisto razdvajanje substance, ko neposrednost skozi negacijo doseže proti postajanje v občih momentih. Pri tem pa je bistveno to, da je duh dejaven umno, torej ne v interesu abstraktnega razuma, ampak na način umne volje, tj. čistega dojema.

Naj opozorim na naslednje. Kot vemo, političen duh je v svojem osnutku najprej čista sebevednost, se pravi, njegov neposredni svet še ni izpeljana obča ideja, ampak samo oblika abstraktnega vedenja. To pa še ni nič umnega, ampak abstraktna neposrednost, ki ni dosega svoje izpolnitve v čistem dojemu. Pozor, pomembno je, da je duh dejaven s ciljem! Če to ni, potem tudi nič umnega ne izpelje, zakaj tista neposrednost se običajno razblini v interes. Kar pomeni, da mora duh sebe izpolniti v načinu, če želi uresniči občo idejo. Le tako substanca doseže drugo ali svojo sebi enakost. Edino na ta način je duh dejaven s principom, ki zagotavlja, da bo substanca v njenem svobodnem načinu dosegla svojo dejanskost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za EU politika in obča ideja