O abstraktni svobodi novinarja

Piše: Jože Požar : 26 julija, 2020 – 5:43 dop -

Če kdo meni, da je novinar danes dejaven svobodno, se moti. Zakaj delovati svobodno, pomeni proizvajati svobodo na način posredovanja predmetne substance. To stremi reči, da mora realnost substance doseči svojo dejanskost. Zakaj le na ta način je lahko duh dejaven svobodno in v interesu predmetne substance, ki v dejanskosti doseže sebi enakost.

Ali je novinar danes dejaven svobodno, to ni težko ugotoviti. Zakaj tisto početje, ko novinar ne pretresa predmetne substance, je subjektivno in svojeglavo. Zlasti je to zaznavno tedaj, ko opisuje in komentira ali celo vsiljuje svoje prepričanje. To nesvobodo prideluje tedaj, ko daje besedo čistemu Jazu in abstraktnemu razumu, ki izdeluje nekakšna nasprotja in tisto, kar so različne možnosti. Te prikaže na ta način, da predpostavi nekaj znanega, temu nasproti pa izpelje abstraktni dojem. In tako pridela abstraktno resničnost njega samega.

Da bi novinar pridelal svobodo in sebe osvobajal od abstraktnega vedenja, mora najprej predmetno substanco skozi njeno gibanje razviti v njeno postajanje. To pomeni, dati substanci njeno določenost v občih momentih. Na ta način ne odmetava svojega vedenja, ampak ga posreduje tako, da substanca zaživi skozi svoje proti postajanje, ki je njen čisti dojem, v katerem doseže svojo dejanskost. Namreč, če se predmetne substance ne posreduje in v njeni osnovi določi, potem novinar ni dejaven svobodno. Še več, potem ni dejaven kot svoboden duh, ki si svoje vedenje najprej odsvoji in ga postavi kot predmet.

 

Pretehtajte subjektivno naravnanost levičarskega novinarja, ki piše sestavke z namenom, da popljuva namišljenega sovražnika. Ta tako očitno pljuva po nasprotnikih, da človek takoj uvidi, da ni dejaven v interesu predmetne substance. Njegov predmet je namreč čisti Jaz, on sam, ki izdeluje nekakšne čiste svetove, v katerih nastopajo mišljenine ali nedejanske abstrakcije, ki premagajo vsako realnost. Pa je njegov produkt čista abstrakcija sebstva, ki ni nič drugega kot izpeljava lažidemokrata. Kar pove, da se ta duh ne ukvarja s predmetno svobodo, ampak z zvijačami čistega Jaza, ki ne ve, da abstraktna svoboda še ni živa svoboda sama.

 

Dalje, ko odvisen novinar podarja abstraktne kategorije in nepomembna slepila, je dejaven na način čistega jaza. Tisto, kar izpelje v načinu navajenega obnašanja vedenja ali opisovanja okoliščin, je njegov lasten svet. Tako izžareva, da ga predmetni svet ne privlači, kaže pa tudi, da je dejaven zunanje. Pa od tukaj toliko one prazne refleksije in zunanjega povezovanja abstraktnih predstav, ki pa niso nič drugega kot abstraktne mišljenine, s katerimi sicer pridela številne abstraktne predstave, ne pa predmetnega sveta. Pa mu zato tisto poudarjanje, da je dejaven svobodno, nič ne pomaga, saj dejanska svoboda vključuje nujnost, da izpelje vedenje o sebi na način postajanja predmetne substance. Le na ta način novinar spoštuje duhovni princip, s katerim realizira dejanskost predmetne substance, ki v osnovi preide v nasebno določenost, tj. v svojo sebi enakost ali proti postajanje. To je način, v katerem novinar sebe omeji na določenost predmetne substance, tj. na njeno bistvo.

Naj spomnim: predmetna substanca ni nekaj, kar lahko novinar neomejeno širi, saj ima substanca lastno življenje in mejo v sebi. Zato takrat, ko novinar podarja podobe vedenja, potem pač ne proizvaja gibanja substance. Zaradi tega je bolje, da je pošten do samega sebe in dejaven v interesu predmetne substance. Bolje tako, kot pa da se gre osebno svoboščino, s katero pridela veliko meglenih predstav, ne pa gibanja predmetne substance.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O abstraktni svobodi novinarja

EU politika in obča ideja

Piše: Jože Požar : 19 julija, 2020 – 6:03 dop -

Brž ko EU politika ne dojema demokracije kot vrsto nadaljnjih določil svobode, ampak kot uveljavljanje strankarskih interesov, tedaj ni dejavna s principom. To je tista dejavnost, ko duhu ne gre za resnično svobodo, ampak za prevlado prepričanja, katerega pomanjkljivost je, da prezira občo idejo, tj. umno voljo. Umna volja je namreč princip kot absolutni dojem duha, po katerem je oblikovana substanca, zakaj svoboda je substanca duha.

EU je sedež demokracije in svobode, kjer duh proizvaja čiste dojeme. To stremi reči, da je njegov princip obča ideja, katere osnova je, da razvije predmetno substanco v njeno proti postajanje. To je tista dejavnost duha, ko njegov predmet skozi negacijo ali gibanje doseže svoj razloček, tj. absolutni dojem, ki je predmetno bistvo kot sebi enakost. Kar je oblika proti postavljene substance v njenih občih momentih. To je pravzaprav postavljeno razmerje kot neločljiva povezanost substance, v kateri ena stran določa drugo; kar je princip obče ideje, ko neposrednost substance doseže svoje proti postajanje. Zakaj obča ideja ima v sebi to določilo, da postavi drugo kot svojo sebi enakost. Na ta način obča ideja doseže svojo izpolnitev skozi razvejane obče momente, ali, tista neposrednost, ki je končnost, doseže svojo popolnost v enostavni sebi enakosti. To je element vedenja, v katerem substanca doseže svoje nasprotje v razvitem absolutnem dojemu, s tem pa svojo nasebno določenost.

 

Politika ni samo izražanje interesov. Izražen interes je subjektivna plat, ko ima glavno besedo strast, nagnjenje, prepričanje, hotenje, ki so orodja, s katerimi lahko izvršiš le kak zunanji smoter. Politični človek pa ni zanesenjak, temveč duh, ki je dejaven umno ali v načinu obče ideje. Zakaj v izraženem interesu najde politik samo njegovo prepričanje, ki pa ni nobena obča ideja, nič umnega. Na ta način zadovoljuje le lasten in subjektiven uvid. Zato je nujno, da ima politik za svoj princip absolutni dojem. Kajti ko se trdno prijema neresničnega dojema ali svojega prepričanja, potem je to nekakšna svojeglavost, ki brani tisto ne-umno, ki pa ni skladno z duhom ljudstva.

 

Torej, ker je demokracija vrsta nadaljnjih določil svobode, svoboda pa je substanca duha, potem se EU politika ne sme zadovoljiti samo z izražanjem interesov. Zakaj duh se mora ohranjati v razmerju do substance, tj. do njenega postavljenega čistega dojema, v katerem predmetna substanca doseže svojo določenost v njeni dejanskosti. Obča ideja je najprej nekaj neposrednega, tisto notranje in predstavno, ki obči ideji prizna pravico, da postavi razloček ideje ali njen čisti dojem. Razloček je izpolnitev v smislu določenosti substance. Naj to povem še drugače, to je tisto razdvajanje substance, ko neposrednost skozi negacijo doseže proti postajanje v občih momentih. Pri tem pa je bistveno to, da je duh dejaven umno, torej ne v interesu abstraktnega razuma, ampak na način umne volje, tj. čistega dojema.

Naj opozorim na naslednje. Kot vemo, političen duh je v svojem osnutku najprej čista sebevednost, se pravi, njegov neposredni svet še ni izpeljana obča ideja, ampak samo oblika abstraktnega vedenja. To pa še ni nič umnega, ampak abstraktna neposrednost, ki ni dosega svoje izpolnitve v čistem dojemu. Pozor, pomembno je, da je duh dejaven s ciljem! Če to ni, potem tudi nič umnega ne izpelje, zakaj tista neposrednost se običajno razblini v interes. Kar pomeni, da mora duh sebe izpolniti v načinu, če želi uresniči občo idejo. Le tako substanca doseže drugo ali svojo sebi enakost. Edino na ta način je duh dejaven s principom, ki zagotavlja, da bo substanca v njenem svobodnem načinu dosegla svojo dejanskost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za EU politika in obča ideja

Zavožena izobrazba in abstraktni razum

Piše: Jože Požar : 5 julija, 2020 – 6:39 dop -

Če se izobražen duh ne bo zbral okrog izobraževalnega sistema, bo zavožena izobrazba še naprej delala škodo sebi in drugim. Zakaj duh je prepričan, da izobraževalni sistem ne more biti boljši kot je, to izžareva. Ob tem pa ni odveč omeniti, da to prepričanje pridela ravno zavožena izobrazba, ki čisla gibanje razuma in neresnično vedenje. Duh ceni edino abstrakcije vedenja, navajeno obnašanje vedenja in ravnodušne razločke. Razum namreč nobenega sveta ne premaga, ker je naravnan proti umu in čisla tisto znano in razločeno.

Lep primer za to daje izobraženec, ki hvaliči in povzdiguje avtoriteto razuma in končne določenosti, ki so razločki, s katerim lahko formuliraš le kak zunanji videz sveta, ne pa predmetnega sveta v njegovi razviti osnovi ali nastajajočem vedenju. Tega osnovnega področja vedenja ona zavožena izobrazba sploh ne priznava, ga enostavno spregleduje, ker v spoznavanju nastajajočega vedenja ne vidi nič dobrega. Zavožena izobrazba zameji svoje gibanje na izgotovljene svetove, tj. na nedejanski svet abstraktnega razuma. Razum namreč izključuje postajanje sveta v njegovem proti postajanju in čistem dojemu, kar pomeni, da predmetna substanca ne doseže svoje dejanskosti in postajanja čistega pojma.

 

Danes se hvali čisto vednost, navajeno obnašanje vedenja, operacije abstraktnega razuma, čisti jaz in celo zavoženo izobrazbo. Zato je pojasnjevanje in opisovanje povsod zaželeno. Zakaj premišljevanje lahko izobražencu zagreni življenje, saj izgubi stik z realnostjo in njeno dejanskostjo. In potem je izgubljen, nobena izobrazba mu ne more pomagati, ker je dejaven v onstranskem svetu in zunaj realnosti. Njegov svet ni nič drugega kot čisto vedenje, s katerim gospodari vedoči jaz, ki v nedejanskih mislih rezonira in hvaliči svojo nadutost. Sicer pa ni težko dognati, da je to poveličevanje neresničnega vedenja povsod v razcvetu.

 

Da zavožena izobrazba izdeluje samo abstraktne svetove in mnoga pojasnjevanja, o tem veliko govorijo vsebine izobraževalnega sistema, ki povzdigujejo širjavo abstraktnega vedenje in delo razuma. Odsvojitve duha, logične sovisnosti in sposobnost misliti predmetni svet pa v sistemu ni najti. Se pravi, kako duh svet postavi in kako zaživi na sebi kot določen svet, to ne spada v izobraževalni sistem. Celo več, bolj kot predmetni svet in pojem, so pomembna števila in količine vedenja. Tako da ni čudno, da se danes v praksi življenja operira s števili in interesi, občo idejo in čisti dojem pa se ne spoštuje. Skratka, izobraževalni sistem spoštuje samo abstraktni razum in abstraktno vedenje, mišljena pa ne.

Zavožena izobrazba ne bi bila tako vpadljiva, če bi duh cenil predmetno svobodo in bil dejaven v interesu stvari in njenega pojma. A tega interesa ne kaže, saj stvarnega sveta ne posreduje, prednost daje abstrakciji vedenja. Od izobraženca ne boste slišali, da je koristno svet logično misliti ali tako, da bo bistvo doseglo že v osnovi drugo njega samega, ki je izpeljana realna dejanskost, brez katere ni mogoče izpeljati nobenega pojma. Zakaj izobraženca ne privlači stvarni svet v njegovi logični izpeljavi, ampak samo predstave o stvarnem svetu, ki jih ne preneha hvaliti, ker je to svet, ki ga obvlada njegov razum. Zaradi te drže je izobraženec postal mojster za pridelovanje razločkov, ki jih nenehno pojasnjuje, ker v tem svetu ne deluje nobena logika, ampak samo pojasnjevanje. Kar nam pove, da izobraženec ni svoboden duh, saj povsod povzdiguje abstraktni razum, navajeno obnašanje vedenja in kontinuiteto čistega vedenja, katerega meja navadno ni opredeljena.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Zavožena izobrazba in abstraktni razum

Predmetna in abstraktna svoboda

Piše: Jože Požar : 28 junija, 2020 – 5:58 dop -

Duh še ne zaznava, da ima predmetna svoboda to nujnost, da sebe naredi za svoj predmet. Na ta način si samega sebe odsvoji in tudi svojo sebienakost doseže. Pomembno je, da spozna razliko med predmetno in abstraktno svobodo. To sporoča, da se ne sme zadovoljiti s plehkim razumevanjem svobode, ampak da svobodo dojame kot substanco duha, ki jo pozitivno realizirana. Zakaj svet ni samo abstrakcija vedenja, ampak določen svet na sebi. Stvar duha torej je, da je predmetno svoboden in da se naredi objektivnega.

Povprašajmo se, ali duh danes svoje vedenje postavi kot predmet? Odgovor je ne, kajti neposredni svet, ki ga odrine od sebe, je le nadaljevanje sebstva, kar hoče reči, da se ne odsvoji in da svojega vedenja ne postavi kot predmet. To nam odkrije, da svojega vedenja ne odpravi, ampak ga nadaljuje. Razen tega nam takšna dejavnost odkrije, da ne doseže odnosa s seboj. Vse to in še marsikaj drugega je mogoče prepoznati iz njegove napačne odsvojitve. Namreč, kadar duhu ne gre za predmetni svet in njegovo postajanje, ampak samo za to, da odmeče svoje vedenje, je jasno, da ni dejaven na način predmetne svobode. Tisti proč vrženi svet, ki ga najde v sebi, ne odpravi na način predmetne svobode in ga tudi ne postavi, se pravi, sebe ne izpolni kot duha. To nam iztakne, da svojega sebstva ne odpravi na način predmetne svobode, ali, dejaven ni na način logične sovisnosti in postajanja substance.

 

Svoboden duh vedenje odpravi in ga postavi kot predmet, zakaj svoboda je vedenje o sebi. Pa zato velja duha motriti kot tistega, ki stremi sebe narediti objektivnega. Njegova dejavnost je, da pojmi samega sebe in da se zna brzdati, se pravi, ni dejaven po svojem nagnjenju, ampak čez določila, s katerimi realizira svojo odsvojitev. Le tako stopi duh v razmerje do predmeta, za princip pa ima čisti dojem, po katerem je izoblikovan njegov svet. Čisti dojem je torej tisti, ki realizira substanco duha in tako sebe vedočega duha, ki je sebe odpustil iz oblike svojega sebstva.

 

Biti dejaven brez odsvojitve, pomeni uveljavljati abstraktno vedenje. To pa ni predmetna svoboda, ampak abstraktna svoboda, ki izpelje le kako nedokončano negacija sebstva. Zato abstraktna svoboda še ni resnična svoboda, zakaj duh si sebstva ne odsvoji, ampak ga enostavno odrine od sebe, da doseže neposrednost, iz katere naredi kak nasproten svet, ki pa je samo druga oblika njegovega sebstva. Pa je jasno, da je tisto, kar je abstrakcija sebstva, to je le pojavna oblika sebstva. To obliko sebstva pa običajno spelje čisti jaz, ki rad odigra kako svobodo v misli, ki pa ni stvarna izpolnitev, ampak le izražena subjektivna volja.

Tisto torej, kar abstraktno svobodo določi, je to, da nima svoje vesti in svoje morale. Čisti jaz postane dejavnik, ki sliši le samega sebe. Zakaj čisti jaz stremi za tem, da izpelje enotnost s seboj, zato je dejaven na način abstraktnega razuma ali predstavnega mišljenja. Na ta način pa ni dejaven svobodno, saj je njegov predmet kakšna zagotovost zavesti ali nerealna zavest, ki preide na sebi v prazno prikazen sebstva.

Naj sklenem, duh ni svoboden, če ni dejaven v interesu predmetne substance. Zakaj sebstvo duha ali njegovo vedenje mora postati sebi predmetno, in to zaradi tega, da tista čista sebevednost ne nastopa v imenu predmetne substance. Poudarimo, svoboda je predmetna substanca duha, ki jo duh razvije in postavi, da jo določil na sebi. Pa odmetavanje vedenja in posameznih misli ni ni nič drugega kot nekakšna svoboda v misli.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Predmetna in abstraktna svoboda

Enostranski svet levičarja in disharmonija moralnosti in čutnosti

Piše: Jože Požar : 14 junija, 2020 – 5:19 dop -

Menda ja levičar ne misli, da je njegovo delo samo v tem, da obrekuje drugače misleče in hvaliči enostranski svet, s katerim pravzaprav kaže le svojo osebno nastrojenost, ki se mu običajno sprevrže v prazne možnosti ali neizpolnjene abstrakcije. Ko si namreč človek njegov svet pogleda bliže, tam najde posamezne misli in od duha zapuščeno zavest. Tisto, kar je navzoče kot nekakšen njegov odtujeni svet, to je čista sebevednost ali brezpredmeten svet čistega jaza, ki ima veljavo nepremičnega sebstva. Ubogi duh, namesto da svojo odsvojitev izžareva v obliki kake obče ideje, uveljavlja brezduhovno sebstvo, tj. početje zavesti, ki izpelje kakšno empty possibilities. In vse to lahko spremljamo v medijih, ki to igro besed in misli ter dejanja jezika enostransko ocenjujejo in hvalijo čez jezik prilizovanja.

 

Svet praznih možnosti, to danes poveličuje levičar. Ni važno, kaj odrine od sebe, pomembno je, da uveljavlja svojo osebno nastrojenost čez prazne abstrakcije. Tako da tisto, kar daje drugim, to je čista zagotovost njega samega, ona izžareva izginjajoče momente, v katerih zre samega sebe. To je tisti osebni idealizem, ki ima izpolnitev v neizpolnjeni abstrakciji. Od duha zapuščena zavest operira na zemljišču čistega jaza, kjer napihuje in hvali dejanja jezika in čisto početje zavesti.

 

Da levičar igra to neko javno komedijo, skozi katero obrekuje drugače misleče – z drugače mislečimi se ne razume, ker ne dojemajo sveta kot on – gre zasluga slabemu idealizmu, ki odmetava prazne misli in kategorije, s katerimi lahko prizadeneš drugače mislečega. Zaradi tega razkazuje svoje osebno razpoloženje, ki ga izžareva čez tavtologijo jaz sem čisti jaz. Zdi se kot da želi pokazati duhu ljudstva, da je edino on sposoben izraziti osebno nastrojenost. Zato njegov svet ni določen idejni svet, ampak raztrgane čutne nastrojenosti, s katerimi drugače mislečim pove, da z onim raztrganim brezduhovnim sebstvom nikakor ne more pomiriti samega sebe. Zategadelj ne išče odgovora na vprašanje, kako si človek samega sebe odsvoji. Pa ni čudno, da se nikjer ne ustavi in da od sebe odriva le misli čistega ega. Skratka, on zna biti izzivalen, včasih sovražno nastrojen do drugače mislečih, včasih pa celo aktiven tako, da drugače mislečim ne pokloni niti pogleda, kaj šele da bi izmenjal kako misel s tistimi, ki drugače mislijo. Njegov smoter je samo en, hvaličiti svoja stališča in se ne ozirati na to, kaj pravijo drugi, ampak s prazno mislijo napadati drugače misleče ali tiste, ki ne mislijo enako kot on. Zato povsod hvali vsebinsko prazno izražanje, neizpolnjeno abstrakcijo, dejanja jezika, čisti ego, čisti uvid in prav tako nebrzdano zavest, ki proč meče prazne misli, vse z namenom, da uveljavi svojo subjektivno prepričanje.

Podčrtajmo, levičar s svojo aktivnostjo izpoveduje osebno nastrojenost; in to je tista dejavnost, s katero duhu ljudstva sporoča, da ga stvarni svet in obča ideja sploh ne mikata. Se pravi, levičarja politika v smislu določanja obče ideje ne zanima. Namesto obče ideje demonstrira osebno nastrojenost, tj. čisto početje zavesti. Pravzaprav levičar govori o sebi in svojih občutjih, ki mu preprečujejo, da stopi v razmerje ali odnos s seboj. Povsod daje prednost osebni nastrojenosti, ne glede na to, da mu duh ljudstva ves čas sporoča, da ni dejaven svobodno in v interesu obče ideje. Spomnimo: svoboda je substanca duha, pa je tisto odtujevanje empty possibilities in povzdigovanje čistega jaza neproduktivno.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Enostranski svet levičarja in disharmonija moralnosti in čutnosti

Duh danes ni dejaven v interesu predmetne substance

Piše: Jože Požar : 7 junija, 2020 – 5:55 dop -

Javnosti znana osebnost je na radio s svojim razglabljanjem govorila o nečem, kar ni bil predmet, ampak nekakšno pojasnjevanje pojava, ki ga je prosto razvijala. Ta oseba ni delovala kot duh, ampak kot kak posredovalec svojega vedenja, ki kaže, kako je mogoče zunanje med seboj povezovati različne misli in svetove. Tako da sem jaz kot poslušalec razbral, da ne pretresa predmeta, ampak svoje sebstvo. Oseba je skozi govorico odmetavala nekakšen nepredmetni svet, s katerim je dajala videz, kot da sestavlja svoj svet sebstva, pri tem pa njen svet ni prehajal v nič sebi drugega, ker to pač ni bil njen smoter.

Pravzaprav je gost na radio skozi govorico odseval, da lahko človek z igro besed in misli ter zunanjim povezovanjem predstav izpelje svojo predstavitev. Tudi če je prosto dejaven in njegov svet zunanje prehaja v kak nasprotni svet. On idealizira sebstvo, ki ga kot svet vnanje med seboj povezuje v nekakšen pojavni svet, ki stopa v zavest poslušalca kot kak razdrobljen material. To je njegov svet, ki ga prosto oblikuje, ker mu ne gre za konkreten predmetni svet. Če pa že ima v mislih kak določen predmet, potem lahko s svojim vedenjem, ki ga od sebe odriva, izdela primerno predstavo o njem. Tako da tisto, kar podarja drugim ali poslušalcem, ni noben stvarni svet, ampak le odtujeno abstraktno sebstvo. Se pravi, kadar se duh ne ukvarja z gibanjem predmetne substance, ampak od sebe odriva sebstvo ali abstrakcije sebstva, potem je to pač abstraktni svet sebstva, ki ga podarja poslušalcem.

 

Odmetavati osebna stališča in abstrakcije vedenja, to ni ne vem kakšna spretnost duha. Tako duh izdihava, da se na odsvojitev sebstva še ne spozna. Njegov smoter je samo v tem, da predstavi kakšno svoje prepričanje, ki ga običajno olepša s pojasnjevanjem. In to pojavljanje duha, v katerem ne manjka izrekanja nasprotja, raziskuje sodobna umetnost. Zakaj tako? Zato, ker je nastopil čas, v katerem bo duh raziskoval svojo odsvojitev. In to umetniški duh že kaže z abstraktnimi deli, vse z namenom, da sebe spoznava skozi gibanje sebstva. To pa je ravno tisto čisto prizadevanje duha, ki izžareva, da še duh sebe v svoji odsvojitvi ni spoznal.

 

Tisto torej, kar je gost na radio najbolj očitno predstavil poslušalcem, je njegov svet sebstva, ki ni prehajal v sebi nič drugega. Namesto da se ukvarja s posredovanjem predmeta, je poslušalcem podarjal osebno mnenje. Skratka, gost na radio se je omejil na početje zavesti, ki je zunanje sestavljala nekakšen svet, ki ne izhaja iz nobene postavljene osnove. Gost je torej poslušalcem podarjal predstave sebstva, ne pa predmetnega bistva. Lahko bi rekli, gost na radio ni bil dejaven v interesu predmeta, ampak tako, da je realiziral svoje misli kot momente občosti ali samega sebe čisti uvid kot obliko odtujenega sebstva.

Duh, ki svojega vedenja ne postavi kot predmet, je dejaven zunanje in nima za smoter gibanja predmetne substance. Hočem reči, ko duh ne izhaja iz osnove, v kateri je razvita predmetna substanca v njeno določenost, ki je postavljen odnos do sebe, je dejaven zunanje. Duh izžareva samo to, da mu ne gre za gibanje in posredovanje predmetne substance ter njeno določenost. Namreč, ko pa mu ne gre za posredovanje predmetne substance, je to znamenje, da ga privlači samo abstraktni svet vedenja, ki ga lahko kombinira in poljubno oblikuje, da sestavi neko abstraktno podobo. Dejavni duh pridela samo ekspozicijo pojavnega sveta, ki je enostranska predstava njegovega vedenja, v kateri običajno najdemo različne namige in pojasnjevanja, ki pravzaprav udejanjajo nepredmetni svet ali čisti moj zavesti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh danes ni dejaven v interesu predmetne substance

Izobražen duh je poln sugestij in zagotovosti samega sebe

Piše: Jože Požar : 31 maja, 2020 – 5:38 dop -

Izobražen duh je poln nasvetov in veljave izobrazbe, tako da se včasih zdi, kot da je dejaven kot kak glumač. Mestoma je poln predpostavk in namišljenega sveta, ki ga oblikuje čisti jaz. Njegov svet je ena sama predstava abstraktnega sebstva. Zato ni čudno, da je danes izobražen duh razumljen kot predstavnik avtoritete izobrazbe, zakaj on se spozna na svet brez realnosti, ki je neki predstavljen subjekt. Se pa spozna tudi na onstranski svet, ki ga pridobi z igro abstraktnega vedenja in zunanjimi zvezami, ki mu jih nikoli ne zmanjka.

Sicer pa lahko izobraženca spremljamo v medijih, kjer predstavi kak dovršeni dojem in poglede na svet, s katerimi običajno razkaže moč izobrazbe ali tisto, kar je neka njegova zagotovost po jazu, ki se zgolj zunanje dotakne predmeta. Zakaj njemu gre običajno samo za to, da predstavi harmonijo vedenja in sebstva. Če pa mu gre za kaj več ali kak raznoliki svet, potem je zagotovo dejaven tako, da izdela videz tistega, kar je neka abstraktna stvar ali nekakšna predstava gibajočih se abstrakcij, ki jih on obogati z dodanimi kategorijami in virtualnim svetom. Tako da njemu nedoločnega sveta nikoli ne zmanjka, kajti on se ne giba v predmetnem svetu, ampak v pojavnem, v katerem pridela mnoge predstave in čutne zagotovosti samega sebe, ki so nekakšne blagoglasja čistega sebstva.

 

Izobraženec, ki eksistira za avtoriteto izobrazbe, si najprej odtuji svojo osebo s ciljem, da negativno njega postane njegov predmet. To je samega sebe zagotovi duh, katerega podlaga je njegovo čisto sebstvo. Kar je lahko abstraktna predstava izobrazbe, iz katere izpeljuje še druge portrete izobrazbe. To je pravzaprav njegov lasten svet kot nebistveno sebstvo, s katerim izpelje podobo osebe; sebstvo stopi v eksistenco kot avtoriteta izobrazbe, ki je čista sebevednost. Ali, z odtujitvijo izobrazbe izpelje abstrakcijo sebstva, s katero doseže svojo neposredno podobo. To lepo kaže oni lažni modrijan, ki razkazuje svoj čisti ego kot neko tavanje brezduhovnega sebstva, vse z namenom, da predstavi sebe kot reprezentanta avtoritete izobrazbe.

 

Izobražen duh je pravzaprav ujetnik jaza in hkrati posredovalec njegove izobrazbe. O tem govorijo njegovi čisti svetovi, ki jih pridela z odmetavanjem vedenja, v katerih ni najti predmeta, ampak le dejanja jezika, ki kot da opozarjajo druge, da mu z vedenjem ne gre zares. In to traja, kajti tisti njegov čisti svet ne prehaja v nič drugega in se ne določa na sebi, ampak je abstrakten in idealen svet kot čista abstrakcija jaza. To je tisti sebi odtujeni svet, v katerem najde čisti jaz izraženo veljavo izobrazbe in sebstva. Pravzaprav je to čisto oblikovni svet jaza, ki ni nobena dejanska realnost, ampak svet mnogih vidikov in kombinacij, s katerimi hvaliči užitek jaza in zrenja, včasih pa tudi uživanje samega sebe čez kako fiksirano podobo, iz katere se da razviti še kak nasprotujoči svet. Pa čeprav v njegovih svetovih ne gre za določen predmet in prav tako ne za gibanje substance, on svoje svetove dojema kot početje inteligence. To je tista samoprevara, ki jo pridela avtoriteta izobrazbe, s katero je še posebej izražena ljubezen do vedenja in tako tudi do njegove domiselnosti. No, tu gre tudi za občutenje duha, ko se on samemu sebi pojavi kot osvobojen človek, ki si je sebe zagotovil čez ultra svet čistega jaza, v katerem postane sebstvo sebi neko drugo.

Torej, izobražen duh lahko sebe izpolni tudi neskladno. Abstraktno stvar lahko razgradi na več svetov ali na momente bivanja njegove izobrazbe. Zato ni čudno, če veliko časa porabi za pojasnjevanje svoje izobrazbe in predstavitev moči izobrazbe. Skratka, kot se da dognati, izobraženec se s predmetnim svetom še ne ukvarja, ker ga mika samo ugled izobrazbe.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh je poln sugestij in zagotovosti samega sebe

Ošabno lahkomiselnost neguje navidezna moč izobrazbe

Piše: Jože Požar : 24 maja, 2020 – 5:45 dop -

Lahkomiselnost ne izpelje nobenega stvarnega sveta in povzdiguje prazno misel ter avtoriteto izobrazbe. Razen tega zunanje uveljavlja svoj zanos in možnosti čistega jaza. Za tega duha predmetna realnost in dejanskost sploh ne obstajata. Zato se največkrat vznemirja samo z abstraktnim vedenjem in izgotovljenim svetom. Dejaven je brez cilja in od sebe odriva tisto neko jasnovidnost in blaženost na sebi. Izpolni se iz sebe in dejanske realnosti ne doseže, ker verjame, da lahko predmetni svet zastopa njegova izobrazba ali abstrakcije vedenja.

In prav to nedoslednost duha danes odsevajo sistemi, kot sta na primer izobraževalni in zdravstveni, katerih čisti pojem bi naj vzpostavil izobražen duh, ki odgovarja za delovanje sistema. Sistemi namreč odsevajo, da se duh s čistim pojmom in dejansko realnostjo sistema ne ukvarja. Kar pravzaprav kaže, da prezira čisti pojem sistema ali njegovo utemeljitev, ki je tista nujnost, ki pove, ali je sistem vzpostavljen s principom. Čisti pojem sistema je namreč temeljna določenost, v kateri je razvita realnost in njena dejanskost. To je tisto Eno sistema, ki je postavljen odnos sistema do sebe, v katerem substanca sistema doseže nasprotje, tj. svoje protipostajanje, s katerim je postavljena obča določenost sistema. Brez te osnove, ki je določenost sistema, ni mogoče govoriti o delovanju sistema in njegovi v osnovi utemeljeni realnosti, ki je izpolnjena določenost. Zakaj, ko sistem ni razvit v njegovi temeljni določenosti, ni postavljen kot čisti pojem in svoje sebienakosti ne doseže.

 

Zakaj sistemi ne delujejo s principom, o tem veliko govori lahkomiselni duh, ki hvaliči avtoriteto izobrazbe, domišljijo in čisti jaz. Lahkomiselni človek je tisti, ki ne sledi sodobnemu času in prezira logično sovisnost. Ta duh ceni samo avtoriteto izobrazbe, gibanja substance in čistega dojema pa ne. In ravno to pomanjkljivost danes izžarevata izobraževalni in zdravstveni sistem, ki nista dejavna s principom, ker duh podcenjuje logično sovisnost in čisti dojem. In dokler izobražen človek ne bo uvidel, da je treba predmetni svet misliti v načinu, oni sistemi ne bojo delovali s principom. Zakaj sisteme izpodjeda ravno lahkomiselni duh, ki favorizira prazno abstraktno vedenje, tj. avtoriteto izobrazbe, ki realnost in njeno dejanskost prezira.

 

Poglejmo kaj se dogaja, ko sistem ni vzpostavljen kot čisti pojem. Sistem ne deluje s principom ali tako, kot je določen v njegovi osnovi. Potem tudi njegovo notranje gibanje ne doseže svoje dejanske izpolnitve, ampak le neko primerno izpolnitev, ki pa odkriva, da ne izpolnjuje vseh določitev čistega pojma sistema. Se pavi, ko sistem ne izpolnjuje sebe po vseh svojih določilih, ni dejaven s principom, in to zaradi tega, ker ni v popolnem odnosu s seboj. To odkriva, da bi naj sistem deloval po vseh njegovih določilih, ki so določila njegovega čistega pojma, da bi udejanjal sebe s principom in bil neprenehoma v odnosu s seboj.

Sistemsko nedoslednost izžarevajo sistemi, ki nimajo vzpostavljenega čistega pojma. In ta nedoslednost veliko pove o duhu, ki lahkomiselno dojema sistem. Hočem reči, duh, ki je odgovoren za to, da sistem deluje s principom, spregleduje ali ne spoštuje čistega pojma sistema. Še več, odkrito kaže, da ga čisti pojem sistema sploh ne mika, ker je prepričan, da pojmovno dojemanje sistema nima vrednosti. Ko pa je duh prepričan, da čisti pojem sistema ni potrebno vzpostaviti, je to zanesljivi znak, da sistem dojema lahkomiselno. Zakaj lahkomiselno obnašanje ne priznava nobene logične sovisnosti. In ravno to je tista ošabna in lahkomiselna mentaliteta, ki preprečuje, da bi sistem deloval s principom. To je razlog, zakaj sistemi delujejo nedosledno in sploh ne s principom.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ošabno lahkomiselnost neguje navidezna moč izobrazbe