O tem, kako izobraženec goljufa samega sebe

Piše: Jože Požar : april 14, 2019 – 6:24 dop -

Zdaj je jasno, izobražen duh goljufa samega sebe, s tem da on goljufije ne zaznava, ker gibanja in princip nastajajočega vedenja ne obvlada. Glede na to, da ga tudi odsvojitev ne privlači, prosto izpeljuje sebstvo in goljufije z vedenjem, ki jih celo komentira s smotrom, da pokaže, kako on s svojim vedenjem vestno in uspešno ravna. Razen tega z goljufijo premaga samega sebe in hitreje pridela rezultat, kar pove, da pojem predmetne substance zreducira na abstraktno vedenje ali abstraktno stvar. Goljufijo z vedenjem seveda ni mogoče prepoznati, če človek nima pojma o pojavnem svetu duha in nastajajočem vedenju. Zaradi tega ni pričakovati, da bo izobražen duh goljufanje z vedenjem opustil; treba je vedeti, da je zavesti bistveno to, da abstraktna stvar zaživi kot njen interes na stvari.

To goljufanje z abstraktnim vedenjem je zgleda prišlo že v navado, saj duhu gre samo za to, da uveljavi abstraktno moč vedenja. Tako ni čudno, če se z nastajajočim vedenjem in fenomenologijo duha ne ukvarja. On verjame, da je njegov svet resnični predmetni svet. Se pravi, on je prepričan, da je mogoče z abstraktnim vedenjem pridelati predmetno resničnost. In zares, vse to se da videti tedaj, ko odtuji sebstvo, ki je oblikovno gledano, abstrakcija vedenja. In to je pravzaprav izhodišče goljufije, ki je izobraženec enostavno ne zaznava, ker ga gibanje kot tako in postajanje predmetne substance ne zanimata. Namreč tisto navzven sprevrnjeno sebstvo je abstrakcija odtujenega vedenja, s katerim je dosežena sebi enakost ali neposredna oblika vedenja, ki velja kot pozitivni predmet, ki je njegov čisti jaz.

 

Izobražen duh največkrat podarja le abstraktni predmet. To kaže povsod tam, kjer izpeljuje le neko početje in gnanje zavesti. Mi moramo biti kritični do duha, kajti on danes javno odseva, da mu ni jasno, kaj se pravi biti dejaven duh. Tista goljufija sebe samega odseva, da mu ne gre za stvar kot predmet, ampak za abstraktno stvar, pa zato tudi drugo-biti ne doseže. A stvar duha je, da ima za svoj princip čisti dojem, ki je edini garant, da bo predmetni svet postavljen kot absolutna osnova pojma. Zakaj pojem je naprej totaliteta občosti, v drugo-biti obdržati enakost s seboj.

 

Poglejmo dejavnega duha, ki odtujeno vedenje jemlje kot izgotovljeno resnico, kot nekaj, kar ni treba posredovati in vzpostaviti kot eno. Ta duh ne izhaja iz nobene postavljene osnove, zakaj njegovo odtujeno vedenje se prosto nadaljuje. Z odtujitvijo vedenja si zagotovi neki dejanski svet vedenja, ki pa ni nič drugega kot abstrakcija sebstva. Zaradi tega je duh prisiljen aktivirati opazujoči um in domišljijo, s katero odtujeno sebstvo razčleni v številne abstraktne dojeme in predstave. Pri tej burki ima glavno vlogo čisti jaz, ki pozitivni predmet odpravi in ga uresniči kot abstraktno stvar. Tisti njegov pozitivni predmet seveda ni nobena predmetna dejanskost, ampak abstraktno obče sebstvo, torej svet kot čista sebevednost, ki biva kot pozitivno oblikovno sebstvo ali kot udejanjena abstraktna stvar.

Zgornjim sem želel opozoriti, da duh, ki svoje vedenje zgolj odmeče, ni iskren do samega sebe. Abstraktna stvar, ki jo poklanja drugim, ni nič drugega kot odtujeno sebstvo, ki ni postavljena predmetna substanca, ampak zgolj udejanjeno samozavedanje. Tisto namreč, kar duhu nastane kot njegov čisti svet, to je odtujeno čisto vedenje, ki ga je mogoče predelati v kako drugo obliko vedenja. Hočem reči, duh nevede goljufa samega sebe z vedenjem, ker gibanje nastajajočega vedenja ne dojema kot vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O tem, kako izobraženec goljufa samega sebe

Svet, ki ni predmetna substanca, ampak svet v eksistenci

Piše: Jože Požar : marec 31, 2019 – 6:17 dop -

Tista predstavitev bodočega kulturnega ministra, pa predstavitev ministra za zdravstvo, pa potem ono tavanje, ko je minister odmetaval abstraktno vedenje in njegove zagotovosti, je zgolj predstavljeni subjekt v podobi sebi enakega sebstva. To početje duha je poveličevanje tegale jaza, ki je njegova sebi enaka čistost, s katero izraža, da mu ne gre za nobeno stvar, ampak samo za to, da se drugim predstavi kot dejanski jaz. Duh se namreč v njegovi predstavitvi pokaže kot individuum, ki je predstavil prazno predmetnost. Tako da tisto, kar pokaže, to je le fiksiran čisti jaz, katerega vsebina je vedenje sebstva o sebi, ki seveda ni razviti predmet, ampak samozavedanje, ki velja kot neizpolnjena abstrakcija.

Dalje, v predstaviti bi naj bil duh dejaven s smotrom, da je tisto vedenje sebstva o sebi predstavljeno kot odsvojitev njegovih duhovnih moči. A to ni, zakaj duh svojo predstavitev jemlje kot nekaj, kar nima resnice biti. Zato je njegova resnica zgolj abstraktna gotovost njega samega. Duh ni v nobenem razmerju do predmeta, ampak se prepušča abstraktnemu razumu, kateremu nastali razločki abstraktne realnosti niso nastali iz nobene postavljene osnove. Tako da njegov svet ni nič drugega kot enostavno sebstvo, ki je za nekaj drugega. A ko se duh prepusti abstraktnemu razumu, njegov svet razpade na razločke in nepomembne abstraktne prestave. To pa je zgolj svet oblikovan kot pozitivni svet čistega jaza, torej zadovoljstvo jaza; duh si namreč odsvoji samo abstrakcijo čistega jaza, v kateri dobi bivanje vedenje sebstva o sebi. To pa še ni odsvojitev, v kateri bi njegove duhovne moči zaživele kot predmetno bistvo ali kot predmet posredovan in postavljen kot eno. V bistvu je tisto, kar duhu nastane, abstraktna oblika nebistvenega sebstva ali nespremenljiva sebi enakost. Zakaj nastali svet je zgolj predstava njegovega vedočega jaza, ki se je odsvojil v veljavno sebstvo.

 

V abstraktne predstave povzdignjen svet razveseljuje izobraženega duha, zakaj njegov predmet je on sam. To je početje duha, ko čisti jaz doseže v raztrganem nasprotju svojo neskončnost kot brezbistveno mnenje. Duh izpolni le sebe in se zre zunaj sebe. Tako njegov svet ni nič drugega kot izražena moč nad sebstvom. Duh je na sebi razblinjena čista sebevednost v momentih občega, s katerimi sprošča svojo samovoljo, in sicer kot nebistveno naravno sebstvo razširjeno v primerno dejanskost, ki ni nič drugega kot negativno sebstvo.

 

Ko torej duh ne izhaja iz postavljene osnove ali čistega predmetnega dojema, je njegov svet prazno vedenje; duh se obnaša kot idealizem, ki ničesar ne odpravi. Namreč tisti predstavljeni svet ni noben določen predmet, ki bi na sebi zaživel kot gibanje predmetne substance, s katerim bi substanca stopila sama sebi nasproti in tako v postavljeno razmerje. Ko pa duhu ne gre za postajanje predmetne substance, ampak za predstavitev njegovega sebstva, je to prazno početje duha, s katerim si samega sebe ne odsvoji. Njegov svet kot abstrakcija sebstva ni postavljeni svet, ampak svet, ki mu je prosto nastal kot neko dejansko nasprotje. Tako duh izpolni le sebe z odsvojitvijo sebstva, ki je njegova odtujitev.

Naj dokončam, abstraktne predstavitve ministrov niso prikaz gibanja predmetne substance in njenega prehajanja v drugo-bit, ampak svet, ki je zgolj vedenje sebstva o sebi. Namesto da se minister predstavi kot duh, ki se spozna na gibanje substance in njen čisti pojem, predstavi odsvojitev svojega sebstva. To je početje duha, ki pridela le svet v eksistenci.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Svet, ki ni predmetna substanca, ampak svet v eksistenci

Odtujeni svet sebstva in čisti uvid

Piše: Jože Požar : marec 24, 2019 – 7:12 dop -

Zanimivo je, da duh veliko beseduje o vladavini abstraktnega vedenja, zlasti pa o tem, kako izpeljuje svojo odsvojitev. Samega sebe si odsvoji tako, da odtujeno sebstvo odpusti v neki drugi svet, v katerem izkusi naključnost svojega početja. Seveda pa oni odtujeni svet ni noben postavljeni svet, ampak sebstvo v raztrgani podobi; drugače rečeno, odtujeni svet je enostavno nasprotje, ki je za neko drugo. Torej odtujeni svet sebstva je neposredni svet, ki je tale Jaz kot sebi enako sebstvo, potemtakem bivanje duha kot vedenje neposrednega sebstva.

Druga zanimivost, ki jo izobražen duh pogosto izžareva, je njegov čisti uvid, ki ga pridela z navajenim obnašanjem vedenja in refleksijo. To je svet abstraktnih dojemov, torej momenti sebstva kot tisto svobodno, ki ga zunanje zveže v eno podobo abstraktnega sveta. To je torej svet čistega uvida, ki mu nastane s pomočjo opazujočega uma in abstraktnega razuma, ki skupaj pridelata tisto, kar gre onstran in je čisti uvid. Ta podoba je nekakšno pozitivno sebstvo kot čisto sebstvo ali nenazorna celota v njeni absolutni raztrganosti. Ona mu nastane iz abstraktnih dojemov in sprevrnitve njegove odtujitve. Podoba je čisti uvid kot nekakšen preobražen svet sostvujoče občosti ali vnanjska dejanskost čiste zavesti.
 

Duh obožuje neuresničene abstrakcije. Tako da tisto, kar podarja, je le igra odtujenega sebstva in abstraktnih predstav, s katerimi izpove zlasti to, da ga ne zanima čisti dojem in gibanje substance. Posledica tega je, da prideluje le sebienako veljavno sebstvo, ki pa je brez substance. To pa pomeni, da mu oni izpeljani čisti uvid nastane z odtujitvijo sebstva, v katerem najde samega sebe kot tistega, ki razčlenjuje abstraktne dojeme in tolmači svoje vedenja. Čisti uvid je v resnici nekakšen kaos duhovnih moči ali zmedenost sveta, potemtakem tisto koristno kot uvid.
 
Človek nekako pričakuje, da bo izobražen duh deloval po pameti božji in na način, da bo predmetna substanca dosegla svoj čisti dojem ali svoje postajanje. A namesto postajanja substance duh ponuja odtujeni svet sebstva, ki ni bivanje substance, ampak abstrakcija, čez katero izpelje karkoli koristnega. In ravno v tem abstraktno koristnem svetu se danes izgublja izobraženec zlasti takrat, ko javnosti poklanja kako konkretno umevanje, na primer zdravstvenega sistema. Ko pa si ta svet ogledamo, vidimo, da v njem manjka gibanje substance in da izobražen duh ponuja zgolj abstraktne dojeme. Tako da početje izobraženca ne moremo jemati kot intelektualno dejavnost duha, kajti on pridela le momente njegovega čistega uvida, ki ga nenehno dopolnjuje. To pa je početje duha, ki se izteče v neresnični svet, zakaj duh ne izpeljuje gibanja substance, ampak le neko njegovo prepričanost.

Kaj torej poklanja izobražen duh? Čisto samopodobo njegovega sebstva ali izobrazbe. V njej najdemo mnoge kategorije, predpostavke in tisto koristno, pa tudi spekulacije, ne najdemo pa nič takega, kar bi bilo gibanje predmetne substance v pomenu nastajajočega vedenja in njene določenosti. Zakaj tisto odtujeno sebstvo in potem izdelava čistega uvida je pojavni svet, v katerem najde le samega sebe. Tako podarja le bivanje odtujenega sebstva kot enotnost talent; to pa je sebstvo ali abstraktna podoba samozavedanja, ki ji manjka notranja določenost. Takšen svet pa seveda ni določno postajanje predmetne substance, ampak abstraktni svet, ki ga je izobražen duh pridelal čez odtujeno sebstvo, katerega je oblikoval v abstraktne dojeme ali tisto negativno sploh, kar je on na sebi kot nekaj drugega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Odtujeni svet sebstva in čisti uvid

Politični človek in subjektivni interes

Piše: Jože Požar : marec 17, 2019 – 7:11 dop -

Ničesar ni danes narejenega brez interesa, strasti, hotenja, mnenja in subjektivnih predstav, ki lahko realizirajo kakšno korist. Zavest ima za cilj predstaviti kak smoter in neposredno artikulirati kak čisti uvid. To pa je tisto prizadevanje duha, ko ni dejaven v interesu stvari.

Vprašajmo se, kaj pravzaprav politični človek prideluje, ko predstavlja svoje poglede. Ali je dejaven na konkretni stvari in izpeljuje njen čisti dojem? Temu ni mogoče pritrditi, saj politični človek neprenehoma izraža subjektivna stališča in početje opazujočega uma. Ko si namreč nastopanje političnega človeka natančneje pogledamo, vidimo, da njegova dojemajoča zavest odmetava abstraktne dojeme. To pa pomeni, da je zavest aktivna čez abstraktne predstave in tisto, kar idealizira in je predstavitev lastnega početja sebstva. Zato seveda tisto, kar nastane zavesti, ni čisti dojem, ampak podoba, ki jo zaznavajoča zavest poklanja drugim. Se pravi, ker politični človek izpeljuje le one predstave in subjektivni interes, pridela le neka znamenja, ki niso nič drugega kot mirujoče določenosti.
 

Že večkrat smo lahko ugotovili, da se politični človek ukvarja s svojimi smotri; obča ideja kot absolutna osnova ga ne zanima. Sicer pa ves čas govoriči o sebi in strankarskih interesih, ki niso nič drugega kot nekakšna komična neobjektivnost. Glede na to lahko tukaj zatrdimo, da ni dejaven s ciljem in v interesu duha ljudstva, ker se ukvarja sam s seboj in abstraktnimi smotri. Njegova subjektivna drža izpoveduje, da je dejaven lahkomiselno in na ravni navajenega obnašanja vedenja. Hočem reči, govorica političnega človeka kaže, da idealizira opazujočo zavest in zablode opazujočega uma.
 
Dalje, da politični človek uveljavlja subjektivni interes, o tem govori oni opazujoči um, ki pridela le kako megleno spekulacijo, da povzdigne subjektivni jaz. Zavest ne razgrne bistva stvari, ampak ji gre za predstavitev čistega jaza. Kar odseva, da politični človek veliko časa porabi za predstavitev svojih subjektivnih pogledov ali tisto koristno, ki pa ni nobena stvar. In to vse zaradi tega, ker je dejaven kot entuziast. Zakaj njegov svet eksistira kot podoba lastnega uvida, ki ni vezana na nobeno določenost. Politični človek pretvori svoje mnenje v dojeme, ki izrazijo njegovo navdušenje. Ko pa duhu ne gre za čisti dojem stvari, tedaj idealizira svoje sebstvo ali tisto, kar je njegova čista sebevednost.

Tisto torej, kar idealizira politični človek, to ni nič drugega kot njegov uvid. To pa ni posredovana stvar, ki bi najprej obstajala kot razviti čisti dojem ali kot podlaga stvari. Namesto predmetne dejanskosti politični človek podarja nekakšen svet prežet od njegove individualnost, ki ga s pomočjo domišljije in prepričanja olepša. V tem svetu manjkajo razviti odnosi in obči interes stvari. Ko pa ni dejaven na stvari, je njegov predmet negativno sebstvo, s katerim si odsvoji svojo osebnost ali tisto negativno njega samega.

Politični človek izpoveduje subjektivni interes kot enostranski idealizem, v katerem drugo kot jaz postane njegov predmet. Namesto da se ukvarja z dejanskim svetom stvari, poklanja nekakšne prazne smotre, okoliščine in abstrakcije njegove refleksije. Te kažejo, da ni dejaven v interesu stvari. Kar izpoveduje, da bi naj politični človek tisto subjektivno idealiziranje pustil za seboj in dal prednost izpeljavi stvari. Se pravi, politični človek bi naj svojo aktivnost usmeril k tistemu, kar je in obstaja kot predmet. Predmet pa je najprej postavljena osnova ali določen predmetni svet, ki biva kot umni predmet v njegovih občih momentih.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Politični človek in subjektivni interes

Duh, skupno dobro in obča ideja

Piše: Jože Požar : marec 3, 2019 – 7:44 dop -

Demokracija svojega pojma ne razvija skozi občo idejo ali umno voljo, saj vidimo, da politik obče ideje danes sploh ne omenja. To kaže, da interes duha ljudstva ni cenjen in da imajo prednost strankarski interesi. A po mojem mnenju je tu čas, ki ima v sebi nujnost, da je politik dejaven v interesu obče ideje, ki je produkt umne volje. Kar stremi reči, da strankarski interes ni tako pomemben kot obča ideja, v kateri je zaobjeta substancialna polnost. Tako da politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje, je zagotovo aktiven v interesu subjektivne volje, s tem pa zunaj umne volje. To pove, da določanje po občih smotrih in tisto, kar je produkt umne volje, mora biti udejanjeno skozi konkretno občo idejo.

Naj spomnim, kar je nekaj neposredno abstraktnega, to še ni postajanje predmetne substance v njeni dejanskosti. Tisto neposredno mora najprej politik posredovati in izpeljati tako, da je bivanje predmetne substance. Hočem reči, politik se ne sme zadovoljiti s predstavitvijo njegovih interesov, temveč mora abstraktno neposrednost izpeljati in jo določiti skozi pripadajočo dejanskost ali nasprotje, kar je čisti dojem; tega danes politik ne spoštuje. To hoče reči, da bi moral politik dati prednost čistemu dojemu ali razviti dejanskosti, ne pa strankarskemu interesu ali oni samosvoji subjektivni volji. Politik je posredovalec in oblikovalec obče ideje, s tem pa predmetne svobode, kakor je določena skozi čisti dojem. To vzpostavljanje obče ideje je način ali princip, ki realizira uvid obče volje.
 

Politik mora imeti pred očmi zlasti to, da je predstavnik duha ljudstva, ne pa strankarskih interesov. Strankarski interes mora politik premagati tako, da daje prednost obči ideji, tako strankarski interes pusti za seboj. Edino na ta način je dejaven smotrno in v interesu obče ideje, tj. skupne dobrine.
 
Naloga politika torej ni v tem, da zagovarja strankarski interes, temveč da aktivno sodeluje pri vzpostavljanju obče ideje, kajti samo obča ideja izžareva skupno dobro kot uvid umne volje. Namreč tisto navajeno obnašanje, ko se politik prilagaja strankarskim interesom, to je skregano s skupnim dobrim in občo idejo. Politik je reprezentant duha ljudstva in obče ideje. O tem govori razvojna stopnja duha, ki ima v sebi to nujnost, da si politik sebe odsvoji in se postavi kot tisti, ki se zaveda skupnega dobrega in obče ideje. Se pravi, naloga politika ni v tem, da zastopa strankarske interese, temveč da reprezentira duha ljudstva skozi občo idejo.

Obča ideja ima v sebi to nujnost, da je izpeljan uvid obče volje. Naloga politika torej je, da tisto, kar je sama stvar, posreduje in vzpostavi kot občo idejo, drugače rečeno, stvar mora vzpostaviti kot dejanski svet. Zakaj samo v vzpostavljeni obči ideji biva skupno dobro. Obča ideja je tista, ki potrdi, da je politik dejaven za skupno dobro; to je on kot duh, ki se zaveda, da je dejaven v interesu duha ljudstva. In edino to zatrjuje, da je politik s svojo nadarjenostjo dejaven po občih načelih in na način umne svobode.

Ni kaj, svet ni zgolj interes, strast, potreba, subjektivna volja ali kakšna aristokratska predstava, temveč je postajanje obče ideje, ki jo politik kot duh mora spoštovati, saj skozi njo vzpostavlja princip demokracije in le tako umno voljo v njeni določenosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh, skupno dobro in obča ideja

O realnosti, njeni dejanskosti in interesu

Piše: Jože Požar : februar 17, 2019 – 7:06 dop -

Če bo duh nadaljeval svojo pot tako, da bo dajal prednost interesom, ob tem pa predmetne realnosti in njene dejanskosti ne bo zaznaval, se ne bo izpopolnjeval, ampak se bo utapljal v navdušenosti in subjektivnih predstavah vedenja. Potem bo pač razmetaval svoj čas za uveljavljanje svojih interesov in abstraktno rezoniranje, ki ni spekulativno in obstane pri razlikah kot razlikah ali abstraktni svobodi, ki drugo-biti ne doseže. Namesto da bi imel za svoj princip absolutni dojem ali svet, ki je oblikovan po čistem dojemu, se bo preganjal z brez silnim vedenjem kot takim, interesi, lastnim uvidom in čistim prepričanjem.

V čem je stvar, vtem da duh realnosti ne spoštuje v njenem postajanju, s katerim doseže realnost svojo dejanskost ali popolno realnost. Predmetna substanca namreč samo skozi svoje gibanje doseže čisto dejanskost ali postajanje. To želi reči, da substanca doseže svojo razvejanost skozi razvite obče momente. Zakaj resnično spoznavanje terja, da se duh preda gibanju predmetne substance in tako tudi njeni notranji nujnosti. Hočem reči, duh mora biti dejaven tako, da povzdigne realnost v popolno podobo, tj. v subjektivno predpostavko, v kateri je realnost določena skozi svoje nasprotje. Kajti samo skozi postajanje substance je duh že v samem začetku dejaven v načinu in tako v interesu stvari.
 

Za razumevanje realnosti vzemimo Heglovo razlago realnosti: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost . . . Realnost je treba jemati kot popolnost, kot afirmativnost.« Realnost torej vsebuje negacijo: tisto istoimensko sebe odrine od sebe in se določi kot razločena notrina. S tem imamo dva ekstrema ali zrenje notrine v notrino.
 
Danes izobražen duh izžareva med drugim tudi to, da ga logična sovisnost ne mika. Dejaven namreč ni tako, da bi neposredna abstraktna realnost stopila sebi nasproti in bi bilo postajanje popolne realnosti ali njene logične sovisnosti. Hegel nekje zapiše: ko je realnost prepuščena zunanjemu obstoju, je smisel realnosti enostranska, realnost je nedoločena abstraktna bit. Razen tega Hegel ugotavlja, »ni realna končnost, temveč je realna neskončnost«. To želi reči, da je tisto realno v vsem realnem bit v njenem postajanju nekaj enega. To pa je element vedenja, ki vsebuje čisti dojem; tega vzpostavi razdvajanje substance v njeno nasprotje. In ravno to je metafizični pojem, ki je čisti pojem, »ki je skozi sebe samega realen«.

Ko danes poslušamo izobraženega duha in skušamo ugotoviti, o čem sploh govori, ne malokrat ugotovimo, da beseduje o nečem, kar ni predmet, ampak njegov interes; preganja se z interesom, ne pa s stvarjo. Pri tem izkusimo, da daje prednost njegovemu interesu in abstraktnemu vedenju, ki ga nikoli ne zmanjka. Se pravi, za predmet ima samega sebe ali svoj interes, kar pove, da se ne ukvarja s stvarjo. To pa je tisto početje duha, ki ga vsak dan kaže izobražen politik, ki namesto stvari uveljavlja svoj ali pa kak strankarski interes.

Tisto, kar lahko danes pri početju duha zaznamo, je to, da spregleduje realnost in njeno dejanskost. Zakaj on ne izpelje realnosti, ampak svoj jaz, tj. svoj interes. To pa je subjekt kot tisto nespremenljivo, ki nima nobene meje. Izobraženec je dejaven kot enotnost talenta in onega interesa, ki ga podžigata strast, gon, tudi partikularni interes in subjektivnost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O realnosti, njeni dejanskosti in interesu

Zakaj realnost izginja in zakaj se o realnosti ne govori

Piše: Jože Požar : februar 3, 2019 – 7:39 dop -

Če kaj, potem je realnost zagotovo tisti pojem, ki ga duh ne razume iz osnove. O realnosti se nikjer več ne razpravlja, ker je tu čas vladavine abstraktnega vedenja in idealizma, ki se omejuje na predstave sploh. Danes v imenu realnosti nastopa abstraktno vedenje, ki ne doseže resnične dejanskosti, se pravi, realnost ne doseže svoje popolne podobe, s tem pa tudi ne vzajemnega učinkovanja s seboj. Skratka, duh realnosti ne dojema kot popolnost, kot afirmativnost, ki je njena bivajoča kvaliteta kot realno v vsem realnem.

Zanimivo je, da duh realnosti ne dojema iz njenega gibanja, tj. kot negacijo, s katero realnost zaživi v njeni popolni podobi. Za izobraženega duha je realnost zgolj abstraktna bit, ki ne doživi svoje določenosti in zato preneha biti realnost. Zaradi takšnega dojemanja realnosti, se duh z realnostjo ne ukvarja in je ne jemlje resno. Na primer, o realnosti zdravstvenega sistema se ne govori, češ, njegova realnost ni odločilna; realnost zdravstvenega sistema si lahko vsak po svoje predstavlja, in zato tudi nima smisla govoriti o realnosti zdravstvenega sistema. In zaradi tega tudi ni nenavadno, če realnost in pojem zdravstvenega sistema zastopajo denarna sredstva ali kapital. To isto se dogaja, ko je na primer govora o gradnji železniškega tira. Tam ravno tako ni odločilna realnost in pojem drugega tira, ampak samo kapital, ki nastopa v imenu realnosti. Duh ne ve, da idejo in njen pojem merimo ob realnosti, ne pa s kapitalom.
 

Izobražen duh daje prednost abstraktnemu vedenju in pojavnemu svetu, pa zaradi tega izgublja stik z realnostjo in tako s stvarnostjo. Danes se poveličuje samo abstraktno vedenje, s katerim je mogoče pridelati podobo nečesa nespremenljivega. To je svet, ki nima nobene opore in je zato le neka podoba zavesti ali mirujoči subjekt; kar ni nič drugega kot duh, ki izvaja gibanje na površju in se bistva realnosti ne dotika. In o tem govori danes kult abstraktnega vedenja in idealizem, skozi katerega se uveljavlja posebne interese, ki nimajo nič skupnega z realnostjo.
 
Primera kažeta, da izobražen duh realnosti ne spoštuje. Predmetna realnost za njega ne obstaja, o njej ne razpravlja. K temu pa največ pripomore sila abstraktnega vedenja, ki da je sposobna realnost idealizirati celo s števili in izračuni. Zaradi tega realnost izginja iz tega sveta, zastopa jo namreč kapital. Tisto, kar nastane kot kompenzacija za realnost, je zunanja abstraktna podoba, ki nastane z izračunavanjem in preračunavanjem kapitala. Hočem reči, duh realni svet poenostavlja na abstrakcije, zakaj na ta način realnost in njena dejanskost ne eksistirata. Duh tako naznanja, da je mogoče realnost premagati s številkami in izračuni, ki vsako sled realnosti sproti zbrišejo. In tako seveda ni čudaško, če danes realni svet ni nič drugega kot izračunavanje kapitala, ki ga overovi sila abstraktnega vedenja.

Dejstvo je, da izobražen duh iznajdljivo baranta z abstraktnim vedenjem. Tam, kjer bi naj izpeljal predmetno realnost, tam nastopa abstraktno vedenje, ki namesto realnosti ponuja podobe abstraktnega vedenja. Se pravi, duh prikazuje fakt zavesti subjektivnega vedenja, ki nastopa v imenu realnosti. To opredeli, da duh ne misli resno z realnostjo in da jo enostavno spregleduje, ker daje prednost abstraktnemu vedenju. Po mojem uvidu izobražen duh ne ve, da je realnost potrebno vzpostaviti kot realno v vsem realnem. Ker tega ne ve, kliče na pomoč abstraktno vedenje, s katerim pa le navidezno premaguje predmetno realnost. To je razlog, zakaj realnost danes izginja in zakaj se o realnosti nikjer več ne govori.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Zakaj realnost izginja in zakaj se o realnosti ne govori

Abstraktno pravo in filozofija prava

Piše: Jože Požar : januar 20, 2019 – 7:14 dop -

Raziskal sem delo Gustava Radbrucha, ki nosi naslov Filozofija prava in delo Arthurja Kaufmanna z naslovom Uvod v filozofijo prava. Kaufmanovo delo me ni navdušilo, me pa je prevzelo delo Gustava Radbrucha. Toliko le, da bralcu povem, da sem skozi ta dva dela lahko spoznaval, kako pravniški duh izpeljuje pojem abstraktnega prava.

Tisto, kar me je posebej zanimalo je, ali bo v delih pokazan princip, kako pravo vzpostavlja svoj pojem in kako duh samega sebe odpravi. No, substanca ni prehajala v drugo bit in tudi iz vzpostavljenega čistega pojma prava se ni izhajalo. Tisto, kar je izstopalo, je vnanjsko spoznavanje in delo abstraktnega mišljenja, ki si je prizadevalo, da je abstraktno pravo pokazano kot predstavljena celota, ki bralcu pokaže pojem prava kot »pojem neke resničnosti«. Skratka, principa svobode nisem izsledil v delih.

Moja radovednost me je pripeljala do vprašanja, zakaj duh vsebino, v kateri ni zaznati filozofskega gibanja substance, označi za filozofijo. Ali ni v primerih, ko ne gre za filozofsko izpeljevanje pojma, beseda filozofija nekako izkoriščena? Menim, da tedaj, ko substanca ni posredovana v načinu in s smotrom, da se izpelje njen pojem, ne moremo govoriti o filozofiji. Kajti, ko je duh dejaven tako, da predstavi subjektivno premišljevanje ali razmišljanje o konkretni vsebini, potem še to ne pomeni, da gre za filozofsko razmišljanje. Če pa že vztraja na tem, potem je prav, da svoje razmišljanje označi za abstraktno filozofijo. Zakaj ko substanca v svoji dovršitvi ni pojem, ali, ko ni pojmovno izpeljana, je abstraktna.
 

Da je pravo abstraktno pravo, o tem se danes ne govori. Ob tem pa je zanimivo tudi to, da se o principu svobode in onem ostroumnem abstraktnem razumu, ki nenehno išče nova razlikovanja, ravno tako ne beseduje. Najbrž bi bilo dobro, če bi pravniški duh kakšno besedo kdaj pa kdaj izrekel tudi o tem, kako izpeljuje princip svobode in kako vzpostavlja odnos do samega sebe. Zakaj odnos do samega sebe je najvišja svoboda »in gotovost njegovega vedenja o sebi«.
 
Sicer pa ne vem, čemu toliko te strasti, da se abstraktno pravo želi predstaviti kot čisto filozofijo prava, ne glede na to, da ono zunanje predstavljanje abstraktnega prava, očitno kaže, da ne gre za filozofijo prava, ampak za prikaz abstraktnega razumevanja prava. Namreč, da bi abstraktno pravo postalo filozofija prava, bi moral njen predmet biti najprej odpravljen in postavljen kot čisti pojem, ki bi naznanil, da se misli resno z idejo abstraktnega prava in njenim pojmom. A kot kažejo one vsebine, gre za prizadevanje duha, da se abstraktno pravo objektivizira in naredi razumno razvidno, da bi bilo duhu razumljivo.

Dejstvo je, da je pravo v svojem bistvu abstraktno pravo, vendar se običajno besedo abstraktno izpušča, pa čeprav je ta označba pomembna. To kaže, da se abstraktnega prava ne dojema iz njegove razvite osnove ali čistega pojma, ampak kot nekaj, kar je razviti svet neposrednega prava. Zgleda da se pravniški duh odlično počuti, ko je govora o filozofiji prava. Kajti tisto odlično abstraktnega prava se imenuje filozofija prava, ne glede a to, da ne gre za izpeljavo pojma prava. Ob tem pa ni odveč omeniti, da svet v svojem začetku, ki se nadaljuje v nadčutno objektivnost, še ni resnični svet. Kajti da bi to bil, je treba realnost jemati kot popolnost, tj. kot afirmativnost, ki je tisto dejansko in zato tudi umno.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Abstraktno pravo in filozofija prava