Nasprotovanje še ni sovražen govor

Piše: Jože Požar : 17 maja, 2020 – 6:28 dop -

Tu je čas, ko zaznavamo, kako samega sebe zagotovi duh poenostavlja svet na nasprotje; ta zavest si daje izpolnitev zunaj sebe, ki je največkrat kak odtujeni svet. Na ta način uveljavi le mnenje, v katerem nagnjenje in gon nista odpravljena. – Mimogrede, nasprotje danes raziskujejo umetnice in umetniki in to tudi na ta način, da izrazijo idejo s proti postavljenimi umetniškimi deli, v katerih je gibanje substance izraženo tako, kot da se idejni svet nadaljuje v proti postavljeno delo. – Pa tako tudi duh, ki izrazi neko nasprotje, sebe nadaljuje kot tistega, ki uveljavlja svoje nagnjenje kot neko mnenje. In to danes počenja duh, ki samega sebe še ne dojame iz čistega dojema, ampak iz svoje odtujitve in nasprotja. Pa je jasno, da z izraženim nasprotjem doseže le samega sebe kot tistega, ki je izrazil neko mnenje čez nasprotje. Potemtakem je tisto govoričenje, da je izraženo nasprotovanje sovražen govor, prazno govoričenje, saj izrekanje nasprotovanja ni nič drugega kot neizpolnjena abstrakcija. Zakaj ona je le neki tole, ki je prenehal biti, ko je bil izrečen.

 

Da je sovražen govor postal priljubljen, ima zasluge naprednjak, ki se odloča in izpolni vedno iz sebe. To je svojeglavi svobodnjak, ki je prepričan, da svet ni nič drugega, kot abstrakcija vedenja ali kakšna odmetana nastrojenost. Ta duh namreč sveta ne dojema iz gibanja, ampak tako, kot ga odigra njegov čisti jaz. Pa tako ni pretirano meniti, da tisto oboževanje sovražnega govora največ pove o njem. Namreč, da on sebe na hitro izpolni, izpelje nekakšne samogovor, v katerem daje prednost svoji domišljiji in čistemu jazu. In tako se vsakič znova vrže v življenje kot nesvoboden duh, ki odigra svojo vest čez vznemirjeno negacijo sebstva, s katero baje lahko razdraži vsakega nasprotnika.

 

Izobražen duh, ki danes na veliko govoriči o sovražnem govoru, razkriva samo to, da ne dojema pojavnega sveta in da sovražen govor istoveti z nasprotovanjem. Zakaj tisto nasprotovanje, ki je neki tole, ki je nehal biti, je le nekaj bivšega. Se pravi, vtem ko je nasprotovanje izraženo, ga že več ni. Zakaj abstrakcija, ki ne doseže določenosti v svojem postajanju, ni doživela svoje izpolnitve. Pa zato izraženo nasprotovanje še ni sovražen govor, saj ni izpeljan svet; hočem reči, ko nasprotovanje ni nič drugega kot negativno tole, potem pač tisto izraženo ni doživelo svoje aktualizacije ali izpolnitve. Ko pa o čem ni povedanega nič drugega kot to, da je prazno eno, je to neizpolnjena abstrakcija ali čutna zagotovost.

Skratka, izraženo nasprotovanje dojeti kot sovražen govor, je napihnjen zanos. Zakaj tisto obnašanje duha, ko izrazi svoje mnenje kot nekaj izginjajočega, še ni nobeno bistvo, ampak je le izraženo nasprotje kot neko subjektivno vznemirjanje, kateremu manjka razvita vsebina. Ta duh namreč ne misli sveta iz dejanskosti in razmerja, ampak ga izreka kot neizpolnjeno abstrakcijo. Zaradi tega izraženega nasprotovanja ni mogoče ovrednotiti kot sovražen govor. To naredi gorečnež, ki ne dojema sveta iz postajanja, ampak kot čisto sebevednost.

Sicer pa izobražen naprednjak, ki danes propagira sovražen govor, nenehno operira z vnanjim svetom in čisto sebevednostjo. Pa tako ni nič nenavadno, če kako nasprotovanje zreducira na sovražen govor. Človek pač lahko nasprotovanje ovrednoti kot sovražen govor, z namenom, da očrni nasprotnika. Vendar nasprotovanje kot tako še ni nič drugega kot izraženo mnenje, ki ni doseglo izpolnitve. Se pravi, reducirati neko mnenje na sovražen govor, je izpolnitev jaza, ki ima v nasprotju gotovost samega sebe. Zakaj to, da ravnodušno abstrakcijo ali ime kot ime razglasiš za objektivnost, to je beg pred realnostjo in njeno dejanskostjo.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Nasprotovanje še ni sovražen govor

Ali duh misli predmetni svet na način nastajajočega vedenja

Piše: Jože Požar : 10 maja, 2020 – 5:43 dop -

Duh, ki se omejuje na fiksne pojme razuma, v resnici povzdiguje abstraktno vedenje in predstave čistega jaza, na katere se omejuje metafizika. Zato je njegov svet nekakšna prikazen vedenja, ki je prežeta od sebstva. To pa ni predmetni svet, v katerem substanca zaživi v svoji določeni podobi. Kar kaže, da duh podcenjuje nastajajoče vedenje in da je zaradi tega dejaven nedosledno ali tako, da v rezultatu ne kaže tistega, kar je na začetku njegov predmet. Duh torej, ki ne ceni nastajajočega vedenja, zagotovo ni dejaven tako, da predmet razgrne v njegovo prvo določenost, s katero doseže čisti dojem. Ko pa prezira čisti dojem, spregleduje gibanje predmetne substance, kar pove, da predmetne substance ne dojema na način nastajajočega vedenja, tj. postajanja in logične sovisnosti.

Če torej duh predmetnega sveta ne dojema iz nastajajočega vedenja, potem ga misli zunanje ali tako, kot mu to narekuje vest in izobrazba. Potem prideluje svet, kakor ga oblikuje čisti jaz, ki išče zadovoljstvo v abstrakcijah in neposredni umnosti. Na ta način obstane v abstraktnem svetu ali pa v nasprotnem svetu, ki pa seveda ni resničen predmeten svet, ampak svet mnogih predstav, ki jih lahko zunanje povezuje med seboj. To je torej abstrakten svet, ki ni nič drugega kot miselna podoba njegovega vedenja, ki jo lahko členi in nadrobno preiskuje. Tako sicer kaže neko nadarjenost, vendar tudi to, da predmetne substance ni razvil v njeno postajanje, s katerim substanca doseže svojo določenost v občih momentih.

 

Če duh ne bo nič naredil za to, da začne spoznavati nastajajoče vedenje, potem zagotovo ne bo napredoval. Zakaj abstraktno vedenje še ni nobena predmetna resničnost, ampak le vedenje kot tako. Tega pa je treba najprej postaviti kot predmet, da bi predmetna substanca skozi svoje gibanje dosegla razdvojitev in tako sebienakost. To je namreč tisto čisto samogibanje substance v elementu vedenja, ki razodene, da svet ni le neposredno vedenje ali enostranska abstrakcija, ampak postajanje istoimenskega, v katerem je notrina stopila sebi nasproti.

 

Torej, če duh ne misli predmetnega sveta v načinu postajanja, potem ga zagotovo ne misli dosledno, ampak tako, kot ve in zna. In potem je jasno, da se ne ukvarja s čistim dojemom in gibanjem substance, ampak s sestavljanjem vnanjega sveta. Hočem reči, brez načina ne pridela nobenega stvarnega sveta, ampak samo abstrakcije svojega vedenja, ki jih lahko zunanje povezuje in izpeljuje v neskončnost. To pa ni noben resničen predmeten svet, ampak abstraktna prikazen vedenja, ki mu je nastala tako, da je odtujil svoje vedenje, ki je kot svet njegova lastna dejanskost ali zagotovost njega samega.

Dejavnega duha, ki ne misli predmetnega sveta v načinu nastajajočega vedenja, je lahko prepoznati. Kajti on je dejaven tako, kot mu zapove njegova nadarjenost in izobrazba. To kaže, da ne misli predmetnega sveta iz nastajajočega vedenja, ampak tako, kot mu to vsiljuje ona sofistika. Ko pa duh prideluje navidezno resničnost sveta, v resnici povzdiguje abstraktno vedenje in predstave čistega jaza. Kar nam odkrije, da ni dejaven v interesu predmetne substance in njenega gibanja. Da bi to bil, mora spoznavati tudi nastajajoče vedenje, v katerem predmetna substanca v svoji osnovi doseže postajanje, notrina pa svoje nasprotje skozi njeno razdvajanje. To je element vedenja, ki napove, da bi naj duh raziskoval tudi nastajajoče vedenje, v katerem bo spoznal, kako si samega sebe odsvoji.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ali duh misli predmetni svet na način nastajajočega vedenja

Ko svet ne doseže drugobiti

Piše: Jože Požar : 19 aprila, 2020 – 6:07 dop -

Človek nima več časa za razmišljanje, kaj šele za kako posredovanje in postajanje predmetne substance, v katerem substanca doseže sebienakost ali čisti dojem. Duh še ne spoštuje postajanje sveta in gibanja substance, ker je zadovoljen z abstrakcijo sveta. Se pravi, ker je usmerjen v zunanji svet in tako k medijem, ki se ne ukvarjajo z resničnostjo sveta, gibanja substance ne spoštuje. Zaradi tega je še kako pomembno, da so mediji dejavni svobodno ali tako, da ima svoboda svojo vest in svojo moralnost. Zaenkrat je medijski svet poenostavljen na abstrakcije vedenja in pojasnjevanje dogodkov. Zato je nujno, da začne duh preučevati predmetno svobodo in postajanje substance, saj bo le tako spoznal, da svet ni zgolj nekaj preteklega, temveč posredovanega in določenega. Zakaj »svoboda je substanca duha«, ki jo je treba posredovati, da bi jo duh začutil skozi njeno poseganje in postajanje.

Ugotovimo: kadar svet ni nič drugega kot ravnodušni neposredni svet, potem drugobiti ali čistega dojema ni dosegel. Ali, ko je svet le abstrakcija vedenja, potem se od sebe ne razlikuje in je le nekaj neposrednega ali sebstvo kot tako. Ko pa svet ne doseže drugobiti ali svoje izpolnitve na sebi, je zgolj izginjajoči svet. Rečeno še tako, ko neposredni svet ni nič drugega kot čutna zagotovost jaza, ni mogoče govoriti o svobodi duha. Zakaj ko o čem ni izrečenega nič drugega, kot nekaj občega, tedaj svet ni posredovan s seboj.

 

Kadar neposrednost ni določena na sebi, je to svet kot tak. Povedano drugače, svet ki ne doseže svoje izpolnitve v idealnem bivanju ali v svoji sebienakosti, ni resničen svet, ker ni določen po drugobiti. Pa je neposrednost, ki ne doseže svoje drugobitne izpolnitve, le nekaj abstraktno enostavnega.

 

Zgornjim odstavkom sem poskušal pojasniti, da neposredni svet ni resničen svet, dokler ni posredovan s seboj in postavljen kot nekaj enega. Se pravi, dokler duh izvaja samo neko negacijo svojega sebstva ali vedenja, ni možnosti, da pridela kakšen resničen svet, v katerem substanca zaživi v njenem proti postajanju ali v svoji drugobitni določenosti. Hočem reči, kar je zgolj neko suho zagotavljanje neposrednosti, to je le abstrakcija čistega jaza. Namreč početje čistega jaza izbriše drugobit sveta, pa mu ostane le igra neposrednega sveta, v kateri se svet zgolj nadaljuje v neko daljavo. Se pravi, ker duhu ne gre za gibanje predmetne substance in drugobit, neposredni svet zgolj nadaljuje v neki drugi svet, v katerem pa zre le početje čistega jaza, ki prideluje slepila ali podobe neposrednega sveta.

No, kakorkoli že duh neposredni svet doume, abstraktno enostaven svet ni resničen svet. Zakaj ne, zato ker svet, ki ni posredovan s seboj, drugobiti ne doseže. Zato je dobro, da duh neposredni svet posreduje in ga na sebi določi. Zakaj neposrednost sama po sebi je le resnica jaza, ki se je omejil na svet kot tak, na izginjajoči svet. Cilj duha pa ni v tem, da si sebe zagotovi kot neposredni svet, temveč da svet spravlja v gibanje in ga na sebi določi v njegovi izpolnitvi. Duha namreč zanima samo resničnost sveta, to pa je svet v razdvojenosti ali v posredovani izpolnitvi. Se pravi, duh bi naj strmel za tem, da svet posreduje in ga določi v drugobitni podobi, saj le na ta način zaživi iz gibanja in postajanja.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko svet ne doseže drugobiti

Duh uživa razkošje raznolikega sveta in abstraktno svobodo

Piše: Jože Požar : 12 aprila, 2020 – 6:09 dop -

Če bo duh uveljavljal subjektivno držo, bo še nadalje preziral predmetno bistvo in užival tisto svojo prepričanost in abstrakcijo vedenja, ki jo poklanja povsod tam, kjer prideluje abstraktno svobodo njega samega. Namreč tista vznesenost, da je svet eno samo vedenje in nič več od tega, je nekakšna svojeglavost, ki jo danes izobražen duh uveljavlja z namenom, da poudari moč izobrazbe in čisti jaz, ki hvali užitek zrenja in pojavni čisti svet. To je svet onstran ali transcendenten svet, v katerem izvaja operacije svobodne domišljije, vse s smotrom, da izpolni sebe kot abstraktno inteligenco. Pa je tisto, kar je razvejan onostrani svet, abstrakcija osebe, nekakšno preseganje izobrazbe, s katerim pridela samo idealiteto sebstva.

Resničen svet duha je pravzaprav abstrakcija vedenja ali njegov pojavni svet, ki ga idealizira z namenom, da potrdi moč izobrazbe. Razumniku še ne gre za to, da posreduje predmetno substanco v njeni logični sovisnosti in razvije njen čisti pojem, ampak da njegovo vedenje predstavi kot moč in silo, ki je nekakšna abstraktna negativnost. Se pravi, njegovo delo je samo v tem, da abstraktno vedenje nekako predstavi kot idealni svet. Vse, kar potem sledi, je pojasnjevanje in so druge oblike vedenja, ki utrdijo njegov svet. To pa je tudi vse tisto, kar pridela in je izražena dejanskost čistega jaza. Kar je več kot neposredni svet, je že prehajanje v drugi svet in tako v svet abstraktne idealitete, ki je drugo njega samega.

 

Glede na poudarjanje navideznih resnic in abstraktne svobode, ni čudno, če se duh ukvarja s fiksiranimi vsebinami in pravljičnim svetom ter slučajnimi zunanjimi vezami. To je tisto udejanjanje samozavedanja, ko duh sebe najde kot abstraktno inteligenco, ki se površno ukvarja s predmetom. Pa ni nenavadno, če se danes hvaliči izgotovljen svet in snov spoznavanja ter brezpredmetno svobodo, ki povzdiguje užitek čiste vednosti, moč refleksije, neskončno gibanje v sebi in čisto harmonijo moralnosti, ki pa ne pride do nobenega obstanka.

 

Tisto, kar je za ta čas zanimivo, je to, da nadarjenega duha ne mika gibanje predmetne substance in njeno postajanje. Prav tako ga ne zanima nastajajoče vedenje in odsvojitev, v kateri sebe postavi kot predmet. Baje se duh izogiba realnosti in njene dejanskosti, ker lahko skozi raznovrstni svet prikaže dosti več razkošnega in raznolikega vedenja. Zato nenehno hvali abstrakcijo vedenja in tisto, kar je njegov idealni svet sebstva. To je namreč svet razgrnjen kot vedenje abstraktnega sebstva, ki utrdi subjektivno držo, ki je čista gotovost individualnega prepričanja. Pa tako ni atipično, če učeni duh gibanje in logično sovisnost povsod prezira. Ta dva pojma enostavno ne jemlje resno, ker ga vznemirja le ona neposredna abstraktna vednost ali odtujeni svet izobrazbe, ki ga lahko poljubno zrcali.

Pravzaprav še duh ni pripravljen prečrtati starih navad, ker mu pomagajo pridelati svet. Pri tem gre spomniti, da svet prideluje na način navajenega obnašanja vedenja in s podporo onega idealizma, v katerem njegovo vedenje nastopa v imenu predmetnega sveta. Kar je nekakšna svojeglavost, ki udejanja čisti jaz in abstrakcije vedenja. Čisti jaz je namreč tisti, ki a priori ve, kaj iz česa sledi in kaj lahko prehaja v kak drugi svet. No, nemara pa bo nadarjen duh, ki danes izpričuje svojo izobrazbo v podobah abstraktnega sebstva, lepega dne spoznal, da svet ni le abstraktno vedenje sebstva, ampak je v svoji osnovi prav tako gibanje vedenja sebstva in postajanje sebienakosti, ki razodeva, da ima vsak predmet svoje temeljno bivanje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh uživa razkošje raznolikega sveta in abstraktno svobodo

Nevsakdanje razmišljanje o koronavirusu in logiki zaznavanja

Piše: Jože Požar : 5 aprila, 2020 – 6:15 dop -

Neposreden svet včasih odseva, kot da ima več gospodarjev, ki skrbijo za to, da izdihava resničnost, ne da dejansko doseže resničnost v svoji izpeljavi. In to kaže koronavirus, katerega stvarnost so določili gospodarji sveta, ki se sicer ne spoznajo na resnico biti. Zakaj če bi se, ne bi bili dejavni tako, kot to kažejo interpretacije in pojasnjevanja koronavirusa. Namreč tisto, kar koronavirus odseva in je pojavni svet, ni izpolnjena dejanskost njegove dejavnosti, ampak abstrakcija njegove pojavnosti. In o tem pojavnem svetu danes govorijo gospodarji sveta, ki ne iščejo resnice v stvarnem svetu, ampak v pojavnem ali podvojenem in ločenem svetu. Tista dva svetova, ki izpeljujeta koronavirus, sta namreč nasproti postavljena in ločena, pa zato pojavna. Zaradi tega koronavirus ne doseže izpeljave bistva skozi notranje gibanje, pa se tisto, kar je pri koronavirusu nekaj občega, kaže kot dva ločena svetova, katerih bistvo se ne pojavlja kot en svet. Zato koronavirus ne doseže svoje sebienakosti, ampak razpade na ločena svetova: na neposredni svet in njegov nasprotni svet, ki biva ločen od prvega sveta. Se pravi, bistva koronavirusa se ne kaže kot popolno realnost, ampak kot dva abstraktna in razpadla svetova. To sta dva svetova, na katerih gospodarji sveta izvajajo nekakšne izpeljave ali zaznavanja, ki pa ne odsevajo resnice biti koronavirusa. Verjetno zaradi tega, ker abstraktni razum gospodarjev upošteva samo pojavni svet koronavirusa.

 

Duh lahko misli neposredni svet tudi tako, da ga podvoji. Na ta način njegov svet razpade na dva različna svetova, katerih gibanje običajno izvaja abstraktni razum. Prvi svet pride v poštev samo v nasprotju z drugim, drugi pa v nasprotju s prvim. To pa seveda ni dosleden način gibanja substance, ampak prej nekakšna sofistika, ki temelji na čutnem zaznavanju, pa zato ne doseže resnice biti.

 

Zdaj lahko opredelimo: gospodarji sveta prikazujejo učinke koronavirusa kot nekakšen čisti uvid, ki ga doženejo zunanje in kot koristno sporočilo ali kot nekaj, kar je razpoznavni svet koronavirusa. To pa je pojavni svet, ki nima resnice biti, ker je to le zbir nekaterih zunanjih podatkov. Naj to izrazimo še tako: njihov pojavni svet razpade na dva svetova, prvi je dejanski svet kot tisto, kar je zaznavano kot neposredni svet koronavirusa, drugi svet pa je abstrakcija prvega sveta, ki ga gospodarji oblikujejo ločeno od prvega sveta. Se pravi, drugi svet je pojavni svet prvega sveta, kar želi reči, da gospodarji bistvo koronavirusa povzamejo iz dveh ločenih svetov in ne iz enega postavljenega sveta. Rečeno še drugače, gospodarji ne izpeljejo bistva koronavirusa iz proti postajanja substance, v kateri sploh lahko zaživi bistvo koronavirusa, ampak ga dobijo iz dveh pojavnih svetov.

To nevsakdanje razmišljanje izhaja iz dejstva, da se gospodarji sveta spoznajo na logiko zaznavanja, ne pa na izdelovanje resnice biti. Zakaj njihova logika zaznavanja sporoča, da niso dejavni s principom, ampak zunanje in na način čiste vednosti. Kar pove, da gospodarji sveta spoštujejo samo abstrakcije koronavirusa in početje abstraktnega razuma, ki je dejaven zunanje in sploh ne tako, kot to zahteva princip gibanja substance, v katerem je bistvo najprej zamejeno na čisti dojem. Tisto torej, kar abstraktni razum kaže kot učinke koronavirusa, ni izpeljana resnica biti koronavirusa, ampak samo dojemajoči abstraktni svet.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Nevsakdanje razmišljanje o koronavirusu in logiki zaznavanja

Lahkomiselni duh in drobnjakarski svet

Piše: Jože Požar : 22 marca, 2020 – 6:51 dop -

Da je duh nedosledno dejaven, gre pripisati zlasti temu, da je dejaven brez principa, pa zato lahkomiselno, ker prezira logično sovisnost. Duh namreč, ki podarja zgolj prazne misli in posamezna prepričanja, ni dejaven v interesu gibanja substance. Se pravi, kadar ni dejaven v interesu stvari, ni dejaven s smotrom in z vedenjem, da si svoje vedenje odsvoji. Duh ne ve, da se resnično spoznavanje začenja z odsvojitvijo sebstva in postajanjem; kajti sebstvo mora postati dejansko sebstvo, ki je resnična podoba duha. Sicer pa v nastajajoče vedenje spada način pojavljanja duha, zato tudi logična sovisnost, ki pa jo duh zanemarja, ker je prepričan, da neživljenjsko dojemanje sveta zadošča za to, da premaga vsak predmetni svet.

To, da je duh danes lahkomiselno dejaven, o tem govori med drugim tudi drobnjakarski svet. Še posebej tedaj, ko abstraktno vedenje zastopa predmetni svet in duh računa na svojo iznajdljivost in zunanji svet, ki je pač zmeraj pri roki. Ta drobnjakarski svet namreč vedno dodano zaživi, in to v abstraktnih momentih vedenja, s pomočjo katerih lahko duh sestavi razkošne svetove. Pa od tukaj toliko one nedoslednosti, s katero posreduje, da se dobro počuti v razkošnem svetu, ki ga pridela z onim navajenim obnašanjem vedenja. Ampak ravno s tem razkošnim svetom izžareva, da živi v prepričanju, da drugače ne gre ravnati. Zakaj ta njegov razkošni svet, v katerem ni navzoča stvar, ampak samo kaka postulirana bit v njenih momentih, je posebnost njegove lahkomiselne dejavnosti.

 

Človek poenostavlja predmetni svet na možen svet. Pri tem pa ne dojema, da potencialen svet ni nič drugega kot zunanji abstraktni svet. Tega oblikuje s pomočjo abstraktnega razuma in izrekanja vzajemnega učinkovanja vedenja s samim seboj. Takšna dejavnost duha odkrito odseva, da gibanja predmetne substance in njenega postajanja ne ceni. Zaradi tega se duh izgublja v abstraktnih svetovih, ki jih zunanje med seboj povezuje, pri tem pa logične sovisnosti ne izkusi. Tisto zunanje gibanje substance namreč ni gibanje notranjega sveta, v katerem se substanca razdvoji v svoji absolutni osnovi.

 

Kaj mislite, kje ima izvor pokvarjena demokracija, ki se pojavlja in izginja in se kot svet posameznega interesa kaže v predstavah in možnostih, ki jih duh zunanje poveže, da bi tisti posamezni interes zaživel kot poklican svet? Ravno tam, kjer duh začne odmetavati svoje prepričanje in mu nastane neposredni svet, ki ni noben postavljeni svet, ampak drobnjakarski svet. Tega pridela lahkomiselna drža duha, ki ne izpelje določnega sveta, ampak zgolj prideluje podobe nenačelnega sveta ali čiste abstrakcije čutne zavesti. Pa ni težko uvideti, da duh ni dejaven s principom, ampak tako kot mu to narekuje ono navajeno obnašanje vedenja in prepričanje, da predmetni svet ni nič drugega kot izražen interes, ki ga odrineš od sebe in je posamezno sebstvo kot njegovo vedenje. To je neposredni svet, ki ni posredovan in postavljen kot razdvojeni svet, ampak je le svet, ki je zavesti nastal kot abstrakcija vedenja in je zato samo ena zavest kot neizpolnjena negacija sebstva.

Drobnjakarski svet, v katerega se danes zgublja duh, je predstavni svet. Zakaj duh ta svet najde v sebi in je zato le njegovo vedenje. Zato ni čudno, če se izgublja v nenačelnih svetovih ali drobnjakarski neposrednosti, ki nima nobenega obstoja, a velja, ker je ta svet njegovo abstraktno vedenje, ki, če je podprto s posebnim interesom, velja za resničen pojavni svet, pa čeprav ne vsebuje realnosti in njene razvite dejanskosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Lahkomiselni duh in drobnjakarski svet

Izobražen duh in igra neresničnega vedenja

Piše: Jože Požar : 16 februarja, 2020 – 7:44 dop -

Duh, ki verjame, da je dejaven v interesu predmetne substance, pozablja, da abstraktno vedenje kot tako še ni resničen svet substance. Zakaj tisto idealiziranje vedenja ne zameji predmetne substance na čisti pojem. Pa je dejavnost, ko z neresničnim vedenjem pridela predstavo pojma, zgolj neka zunanja dejavnost. Sicer pa izobražen duh še ni sebe usposobil za to, da bi bil dejaven s principom ali na način čistega pojma. Da bi bil dejaven s principom, bi se moral zavedati predmetne substance kot občega bistva in postajanja čistega pojma.

Duh danes izžareva edino to, da spoštuje svojo izobrazbo in abstraktno vedenje, s katerim pa ne pride do nobenega obstanka. Kaj več od nasprotnega sveta ne doseže, saj odseva, da ga drugo-bitni predmetni svet ne privlači. Zaradi tega svoj svet interpretira, pojasnjuje in ga izroča svoji domišljiji, kar pove, da ni dejaven s principom. Da pa bi kdaj bil, bi bilo dobro na novo vzpostaviti izobraževalni sistem, ki bi spoštoval čisti pojem in logično sovisnost.

 

Neresnično vedenje podarja duh vsepovsod. In to zlasti tedaj, ko je predmet njegovo vedenje in je neko vzajemno učinkovanje vedenja s seboj. Tisto, kar duh realizira, je početje zavesti v sami sebi. Duh napreduje tako, da napihuje abstraktno podobo vedenja. Na ta način ni dejaven v interesu predmetne substance, saj svojega vedenja ne postavi kot predmet, ampak ga udejanja kot naključno početje zavesti.

 

Na primer, v neki televizijski oddaji je nastopalo pet izobražencev, ki so interpretirali in pojasnjevali svet za nazaj. A v bistvu so posamezniki gledalcem sporočali, da sodeluje v oddaji z namenom, da predstavijo harmonijo morale in vedenja, ki jo je posameznik izpeljal skozi silo govorjenja. Skratka, izobraženci so podarjali gledalcem abstrakcije vedenja ali početje zavesti, ko se zavest sama sebi pojavlja kot tista, ki izdeluje abstraktne predstave vedenja. Pa tako predstavljeni svet izobražencev ni bil nič drugega kot pojavni svet vedenja, s katerim je bila pokazana zgolj neka igra nasebstva in zasebstva. To pa seveda ni svet, v katerem bi predmetna substanca dosegla svoje obče momente in bi predmet zaživel v svoji razviti povezanosti. Namesto tega je duh poklanjal čisto sebevednost v abstraktnih podobah vedenja, ko zavest določa iz sebe in se izpolni kot predstavljeni svet.

Izobražen duh, ki si samega sebe ne odsvoji in se ne vzpostavi kot predmet, je dejaven pomanjkljivo in zunanje. Torej ni dejaven tako, da posreduje substanco kot gibajočo se sebienakost ali kot gibanje samopostavljanja, v katerem je substanca zamejena. Ampak je dejaven tako, da si odtuji osebnost, kar pove, da ga gibanje substance ne zanima. Ko pa je prosto dejaven, je menda dejaven na način navajenega obnašanja vedenja. In tako vidimo, da duh, ki ni dejaven s principom, predmeta ne izrazi kot substanco. Kar nam odkrije, da duh, ki si vedenja ne odsvoji, tudi svojega vedenja ne postavi kot predmet. Pa je njegova dejavnost samo v tem, da si priigra neresnični svet vedenja, ki ga lahko razvije v kako nasprotje in nato v kak drugi neresnični svet vedenja.

Zgornjim sem želel opozoriti, da duh ni zgolj igra abstraktnega vedenja, temveč je najprej duh, ki stopi s seboj v odnos, izpelje svojo odsvojitev in se postavi kot predmet. To je namreč način, ko doseže obliko postajanja predmetne substance, s tem pa njeno določenost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh in igra neresničnega vedenja

Sodobna vzvišenost poveličuje vedenje, spominjanje in refleksijo

Piše: Jože Požar : 2 februarja, 2020 – 7:33 dop -

Svet, ki ga duh najde v sebi in ga zatrjuje kot lastno vedenje ali kot svoje znanje, je svet kot abstraktni začetek, ki ga je mogoče razširiti do določenega pojavnega sveta. Je pa to tudi neposrednost kot privid, ki ga lahko duh izpelje kot podobo zavesti, v kateri on nastopa kot tisti, ki se je odpravil v življenje, da najde kaj umnega, ki je velikokrat drugo njega samega. Zakaj tisti najdeni svet je čisti svet vedenja, ki prehaja iz ene abstrakcije v drugo abstrakcijo. Filozof Hegel temu prehajanju pravi, »prehod žive biti v neživo nujnost«.

Kadar prisluhnemo izobraženemu duhu, lahko zaznamo, da povzdiguje neresnično vedenje, s katerim demonstrira subjektivno obnašanje. Pa je ta njegov svet takoj neka enotnost čistega vedenja in tistega, kar bi naj bil njegov predmet. To je pravzaprav nekakšno abstraktno vedenje, ki eksistira kot neka harmonija vedenja in njegove individualnosti. Hočem reči, duh povzdigne čisto vedenje v samostojno podobo, ki pa ne prehaja v nič drugega in je le neka zunanja harmonija njegove dejavnosti. V bistvu je ta svet predstava čistega sebstva in tistega, kar je zunanje združil in je njegov neresnični svet. To je tista dejavnost duha, ko vzajemnim učinkovanjem vedenja in početjem zavesti izpelje podobo nedovršene zavesti, ki vsebuje samostojne določenosti ali momente, ki sestavijo njegov svet vedenja.

 

Kot je danes prepoznati, sodobna umetnost raziskuje gibanje notranjega sveta, ki ga prikazuje v abstraktnih podobah ali kaki reči, ki je v svoji osnovi bistveno bit za drugo. Hočem reči, tudi reč ima svoje življenje v drugo-biti in doseže svojo določenost na sebi. Pa je jasno, da oni neposredni svet kot čisto vedenje, ni resnični svet. Da bi to bil, mora v svojem začetku obstajati kot Eno ali kot oblika postajanja substance, ki prehaja v drugo-bit ali v svoje proti postajanje, ki so obči momenti substance.

 

Radijsko ali televizijsko predstavljanje posameznega duha večkrat izžareva ravno to sodobno vzvišenost, ki poveličuje čisto vedenje, ki nastopa v imenu stvari in njenega bistva kot neko prikazujoče se vedenje, skozi katerega da je mogoče ugledati celo resnico stvari. A duh odseva samo to, da ga logična sovisnost in pojem stvari ne zanimata, zakaj on verjame, da je mogoče resničnost stvari pokazati kot prikazujoče se vedenje. V bistvu je ta njegov svet prazna prikazen vedenja, ki vsebuje mnoge momente, s katerimi hvali užitek domišljije, spoznavanje, fantazijo in spominjanje. To je le abstraktni svet, ki mu je nastal kot nekakšna zunanja igra zavesti in tistega občega, s katero izpelje izpolnitev zunaj sebe, in to kot harmonijo zavesti, samozavedanja in prikazujočega se vedenja.

Poveličanje čistega vedenja je pravzaprav početje duha, s katerim duh predstavlja abstrakcijo vedenja, ki je njegova čista stvar. Lahko bi rekli, ta njegova stvar je svet kot prikazen vedenja. To pa ni postajanje substance, ampak prikazujoče se vedenje, s katerim duh realizira le podobe abstraktnega vedenja ali čisti svet zavesti, s katerim pravzaprav izpove, da njegov svet ni dosleden svet, ker je le abstrakcija kot fiksirana in določena vsebina. Se pravi, njegov svet ni resničen, ker ne izvira iz nobene postavljene osnove, v kateri substanca doseže svojo sebi enakost ali nasprotje. Zatorej: dokler bo duh poveličeval samo čisto vedenje, tako dolgo bo njegov svet ravnodušni svet kot končna vsebina ali svet kot prazna prikazen vedenja, skozi katerega duh podarja zavestni uvid kake vsebine po sebi.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Sodobna vzvišenost poveličuje vedenje, spominjanje in refleksijo