Abstraktno pravo in filozofija prava

Piše: Jože Požar : januar 20, 2019 – 7:14 dop -

Raziskal sem delo Gustava Radbrucha, ki nosi naslov Filozofija prava in delo Arthurja Kaufmanna z naslovom Uvod v filozofijo prava. Kaufmanovo delo me ni navdušilo, me pa je prevzelo delo Gustava Radbrucha. Toliko le, da bralcu povem, da sem skozi ta dva dela lahko spoznaval, kako pravniški duh izpeljuje pojem abstraktnega prava.

Tisto, kar me je posebej zanimalo je, ali bo v delih pokazan princip, kako pravo vzpostavlja svoj pojem in kako duh samega sebe odpravi. No, substanca ni prehajala v drugo bit in tudi iz vzpostavljenega čistega pojma prava se ni izhajalo. Tisto, kar je izstopalo, je vnanjsko spoznavanje in delo abstraktnega mišljenja, ki si je prizadevalo, da je abstraktno pravo pokazano kot predstavljena celota, ki bralcu pokaže pojem prava kot »pojem neke resničnosti«. Skratka, principa svobode nisem izsledil v delih.

Moja radovednost me je pripeljala do vprašanja, zakaj duh vsebino, v kateri ni zaznati filozofskega gibanja substance, označi za filozofijo. Ali ni v primerih, ko ne gre za filozofsko izpeljevanje pojma, beseda filozofija nekako izkoriščena? Menim, da tedaj, ko substanca ni posredovana v načinu in s smotrom, da se izpelje njen pojem, ne moremo govoriti o filozofiji. Kajti, ko je duh dejaven tako, da predstavi subjektivno premišljevanje ali razmišljanje o konkretni vsebini, potem še to ne pomeni, da gre za filozofsko razmišljanje. Če pa že vztraja na tem, potem je prav, da svoje razmišljanje označi za abstraktno filozofijo. Zakaj ko substanca v svoji dovršitvi ni pojem, ali, ko ni pojmovno izpeljana, je abstraktna.
 

Da je pravo abstraktno pravo, o tem se danes ne govori. Ob tem pa je zanimivo tudi to, da se o principu svobode in onem ostroumnem abstraktnem razumu, ki nenehno išče nova razlikovanja, ravno tako ne beseduje. Najbrž bi bilo dobro, če bi pravniški duh kakšno besedo kdaj pa kdaj izrekel tudi o tem, kako izpeljuje princip svobode in kako vzpostavlja odnos do samega sebe. Zakaj odnos do samega sebe je najvišja svoboda »in gotovost njegovega vedenja o sebi«.
 
Sicer pa ne vem, čemu toliko te strasti, da se abstraktno pravo želi predstaviti kot čisto filozofijo prava, ne glede na to, da ono zunanje predstavljanje abstraktnega prava, očitno kaže, da ne gre za filozofijo prava, ampak za prikaz abstraktnega razumevanja prava. Namreč, da bi abstraktno pravo postalo filozofija prava, bi moral njen predmet biti najprej odpravljen in postavljen kot čisti pojem, ki bi naznanil, da se misli resno z idejo abstraktnega prava in njenim pojmom. A kot kažejo one vsebine, gre za prizadevanje duha, da se abstraktno pravo objektivizira in naredi razumno razvidno, da bi bilo duhu razumljivo.

Dejstvo je, da je pravo v svojem bistvu abstraktno pravo, vendar se običajno besedo abstraktno izpušča, pa čeprav je ta označba pomembna. To kaže, da se abstraktnega prava ne dojema iz njegove razvite osnove ali čistega pojma, ampak kot nekaj, kar je razviti svet neposrednega prava. Zgleda da se pravniški duh odlično počuti, ko je govora o filozofiji prava. Kajti tisto odlično abstraktnega prava se imenuje filozofija prava, ne glede a to, da ne gre za izpeljavo pojma prava. Ob tem pa ni odveč omeniti, da svet v svojem začetku, ki se nadaljuje v nadčutno objektivnost, še ni resnični svet. Kajti da bi to bil, je treba realnost jemati kot popolnost, tj. kot afirmativnost, ki je tisto dejansko in zato tudi umno.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Abstraktno pravo in filozofija prava

O pravniški govorici

Piše: Jože Požar : januar 13, 2019 – 7:18 dop -

Pravniška govorica, ki jo lahko zasledujemo v medijih, ni ne vem kako razmišljajoča, ampak prej abstraktno nadarjena, kajti tista objektivna stvar je zanjo abstraktno zunanja stvar. In ravno o tem zunanjem pojavljanju sveta je največ pripovedovala pravniška govorica, ko je pojasnjevala kakšno zunanjo objektivnost. Namreč tam, kjer je bila dejavna, tam se je vedno kak svet ocenjeval in členil v abstraktne predstave ali možnosti, s katerimi pa svet ni bil odpravljen, ampak se je pojavljal kot pravniško stališče in tako kot subjektivna vednost, ki se nadaljuje in se prepušča objektivnemu svetu. In tako seveda ni nenavadno, če je predmet pravniške govorice bil velikokrat čisti jaz ali njegova enostavna gotovost.

Pravniška govorica je prepoznavna kot tista, ki razčlenjuje zunanji objektivni svet. To pa je svet, ki nima svojega začetka v notranjem svetu in obstaja kot zunanja objektivnost, ki se jo razčlenjuje in zunanje povezuje. Skratka, pravniška govorica je danes spoštovana, pa čeprav ona abstraktna objektivnost ne doseže svojega čistega pojma ali proti postajanja. Ob tem pa naj omenim, da je pravniški duh ravno tako dejaven nepopolno kot vsak drugi duh. Njegovi rezultati namreč govorijo, da je lahko dejaven pomanjkljivo. Zato pravniškega duha ne mislim na tem mestu posebej hvaliti, kajti on ima še marsikaj narediti na področju principa svobode in pravne znanosti, v kateri je duh vezan na bit-izven-sebe.
 

Še malo in objektivni svet ne bo več obstajal, če ne bo imel podpore pravniške govorice. To namreč, da pravniška govorica pojasnjuje svet, to je znamenje, da v tem svetu zmaguje subjektivna vednost. To pa diši po abstraktnem mišljenju in po tem, da je duh dejaven zunanje in da se tistega notranjega in dejanskega sveta ne spoštuje. Zakaj resnični duh je to, da neposrednost premaga na način absolutnega dojema ali nasprotja. Tako duh aktivira mišljenje in je dejaven v pogledu predmetne substance. Zakaj svoboda je substanca duha, mišljenje pa je resnično, ko je dejavno v načinu.
 
Pravniški duh očitno še ni dosegel vrha sveta, kajti tudi če bi ga, bi moral znova in znova vzpostavljati pojem prava. Zakaj tisti objektivni svet je abstraktno zunanji svet, katerega napredovanje gre od pogojenega do pogojena, kar pomeni, da je vsaka vsebina posebna in končna. To nam odkrije, da je pravniški duh dejaven na način domišljanja in interpretacije, včasih pa tudi na način spretnega obnašanja vedenja, kar iztakne, da operira na način abstraktnega razuma ali one odvetniške logike, ki pa na polju pojavnega sveta ne doseže čistega pojma. To pa seveda ni dejavnost doslednega mišljenja, ampak dejavnost abstraktnega mišljenja, ki zunanje poveže objektivne svetove v en svet. To torej ni tisti dejaven duh, ki bi nekaj končnega odpravil v neskončnost in tako dosegel postajanje čistega pojma. Drugače povedano, to ni duh, ki bi bil dejaven na način metode in bi dosegel postajanje logične sovisnosti, ki odkrije, da je dejaven s principom. Te umetnosti pravniški duh ne izžareva, ampak le kaže, da je sposoben svet interpretirati in ga izpeljati v obliko abstraktne objektivnosti. To pa ni dejavnost olimpijskega uma, ampak abstraktnega mišljenja, ki se običajno izteče v ločevanje razlik zunanjega pojavljanja objektivnega sveta.

Naj sklenem tako: mogoče bi moral pravniški duh več časa nameniti nastajajočemu vedenju in principu svobode. Hočem reči, ko bo raziskal princip svobode, v »katerem se vsi načini eksistence razrešujejo kot v svoji osnovi«, bo ona objektivnost mnogo bolj skladna.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O pravniški govorici

Pravnik je v medijih opazen, filozof pa ne

Piše: Jože Požar : januar 6, 2019 – 7:42 dop -

Ne vem zakaj, vendar govorica pravnika je v lanskem letu bila velikokrat slišana na mestih, kjer se je razpravljalo in dajalo odgovore na pereča vprašanja. Pravnik se je večkrat pojavljal v medijih kot tisti, ki je interpretiral svet, da bi tisto, kar ni bilo razumljeno, postalo jasno in bi tako svet bil dojemljiv. Skratka, pravnik ali strokovnjak za pravo je marsikje bil slišan kot razlagalec in pojasnjevalec pojavnega sveta. Ob tem pa si človek postavi vprašanje, zakaj v medijih svet pojasnjuje ravno pravnik in ne filozof.

Pri zaznavanju medijske govorice človek zlahka spozna, da v medijih redkokdaj nastopa filozof, ki je po svojem poklicu mislec in bi naj bil sposoben temeljito premišljevati o svetu. A filozofa v medijih ni opaziti, ker ga najbrž medijski svet ne zanima. Videz podarja že tak, kot da bi se potopil v svoje sebstvo in zaradi tega ne zaznava problemov tega časa. A vseeno odseva, da ga objektivni svet in realni problemi družbe ne mikajo, saj če bi ga, bi prišel z besedo na dan. Rajši ima svetove, ki so brez meja. Povedano drugače, rajši ima skrivnostni notranji svet in tisto čisto umnost, kot pa realni predmetni svet.
 

Svet ni le zunanja objektivnost, temveč je najprej notranje gibanje in postajanje. In s tem notranjim gibanjem se danes ne ukvarja pravnik, temveč filozof. Filozof je tisti, ki proučuje idejo v njenem nastajajočem vedenju, tj. v logični sovisnosti, v kateri končnost doseže svojo neskončnost in je oblika proti postajanja pojma. To je princip kot postavljena osnova ali predmetni element, v katerem se duh ohranja v razmerju do drugo-biti. Tako da tisto, kar ni postajanje substance v njeni razdvojeni podobi, je abstraktni svet, ki pa ga pravniški duh pretresa kot tisti, ki je vezan na bit-izven-sebe.
 
Filozof v medijih skorajda ni dejaven. Mogoče se motim, vendar tam, kjer je dejaven pravnik, tam ni dejaven filozof. Kar nekako sporoča, da filozof in pravnik živita v različnih svetovih. To pa seveda še ne pomeni, da filozof ne razume onega končnega sveta ali kako najdeno objektivnost, ki da jo lahko dojame samo pravnik. Svet bo zagotovo postal bolj zanimiv in privlačen, če ga bo tudi filozof posredoval kot notranji svet. Če se to ne bo odigralo, bo pravnik nastopal v medijih kot edini interpret sveta. In tako se bo še naprej pridelovalo slepilo, da je samo pravnik sposoben interpretirati svet in mu dajati pravi smisel.

Po mojem mnenju bi moral v medijih nastopati tudi filozof, kajti on svet dojema iz gibanja notranjega sveta. Dejaven bi naj bil zlasti tam, kjer se razpravlja o zunanji objektivnosti. Zakaj? Zaradi tega, ker bo sicer pravniška govorica postala sloveča kot tista, ki je edina sposobna interpretirati ta naš metafizični svet ali zunanjo objektivnost. Namreč pravniška govorica nima v medijih konkurence, saj največkrat le ona pojasnjuje kakšno pekočo objektivnost. Tako da ni težko prepoznati, da se pravniško govorico predstavlja javnosti pogosto in kot tisto, ki da je edina sposobna pridelati zmeraj prave odgovore.

Torej, če filozof ne bo dejaven v medijih, bo objektivni svet venomer neko zunanje razmerje, ki je čisto od sebstva prežeto. O tem govori pravniška govorica vedno tedaj, ko se njen svet izlije v prazno prikazen subjektivnega vedenja. Pravniški svet namreč ni svet postajanja pojma in njegove dejanskosti, ampak je svet biti-izven-sebe, kar želi reči, da je pravniški svet v notranjosti zgrešen. In to je razlog, zakaj bi naj bil tudi filozof dejaven v medijih; namreč, svet ni le zunanja objektivnost, temveč najprej notranje gibanje in razdvajanje pojma.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Pravnik je v medijih opazen, filozof pa ne

Užitek abstraktnega vedenja in izobrazbe

Piše: Jože Požar : december 16, 2018 – 6:53 dop -

Zanimivo je, da izobražen duh ne presoja svojih intelektualnih izdelkov, ki so nekakšne podobe abstraktnega vedenja, v katerih običajno povzdiguje užitek vedočega Jaza. In to ne glede na to, da nadarjena občost kaže, da njegov svet ni nastal z gibanjem in postajanjem predmetne substance, ampak z odtujitvijo sebstva, ki se ne odnaša na sebe. Kar pove, da izobražen duh še ni trčil na nastajajoče vedenje, ki bi mu razjasnilo gibanje in postajanje vedenja, s katerim pridela proti postavljeni svet, ki je čisti dojem. Najlažje je svoje vedenje proč metati in ga poklanjati kot abstraktno vedenje ali čisti moj svet.

Da je užitek vedenja navzoč v neposredni podobi, ima zasluge prepričanost, da je vedenje kot tako vsemogočno, zakaj z vedenjem je mogoče narediti ali oblikovati katerokoli podobo sveta. To je namreč tista varovalka, ki odkrije, da je mogoče moč vedenja zamejiti na količino abstraktnega vedenja, tj. na svoje čisto vedenje kot tako, ki ga človek pridobi z izobrazbo. Zaradi tega se danes slavi zlasti abstraktno vedenje in izobrazba, s tem pa neposredno znanje, s katerimi se utrjuje samo moč izobrazbe. Na ta način se duh ne ohranja v razmerju do drugega, ampak hvali prazno prikazen vedenja. In tako duh sestavlja podobe abstraktnega vedenja ali obče predstave, s katerim hvaliči izobrazbo in proč metanje vedenja, ki ne doseže drugo-biti. Proč vrženo abstraktno vedenje namreč ni postavljeni duh ali kako proti postajanje, ampak le bivajoča občost abstraktnega vedenja, ki se je dala pokazati skozi silo govorjenja in igro besed, ki jo izvaja zavest prek vedočega Jaza.
 

Ko je moj svet od sebstva prežet, potem to ni predmetni svet, ampak svet sebe vedočega sebstva kot takega. Duh ima svojo izpolnitev zunaj sebe, njegova resničnost je njegovo abstraktno vedenje samo, zakaj ono je čista gotovost njega samega, tisto primerno dejanskosti.
 
Vsebina zavesti je torej abstraktno vedenje, v katerem najde zavest tisto že znano, ki pa ni nič drugega kot svet izobrazbe. Tako da tisto, kar duhu nastane kot neko nasprotje, to je idealizirana izobrazba ali čisto vedenje, ki eksistira in se ne vrača v sebe, ampak se nadaljuje v neko drugo vedenje. Kar je v resnici bežanje pred logično sovisnostjo in posredovanjem substance. Duh stremi k temu, da sebe odpravi v obče in da ima veljavnost prek abstraktnega vedenja. Njegov pozitivni predmet je on sam, tj. njegovo abstraktno vedenje, ki ga v obliki neposrednega vedenja ve kot dejavno zavest ali kot abstraktno mojost.

Torej, kar izobražen duh daje drugim, to je njegova moč nad sebstvom. To pa seveda ni moč nad substanco in njenim gibanjem, s katerim doseže postajanje drugo-biti ali predmetno dejanskost, ampak je to početje zavesti, ki s proč metanjem sebstva izdeluje pojavni svet, ki ga vedoči Jaz oblikuje v neko predstavo. Ta predstava pa še ni sebstvo kot predmet, ampak obče sebstvo, ki ga jezik povzdigne v podobo abstraktnega vedenja.

In kaj duh pridela, ko je dejaven brez principa? To, da ničesar ne ustvari. Namreč abstraktna občost vedenja, ki mu nastane, velja kot podoba vedenja. Lahko bi rekli, ko duh izpelje neko podobo lastnega vedenja ali primerno dejanskost, je to brezduhovna občost.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Užitek abstraktnega vedenja in izobrazbe

Duh v izvrševanju samega sebe

Piše: Jože Požar : november 25, 2018 – 7:55 dop -

Ko je duh zgolj abstraktno vedenje, ki ne pozna nobene meje, je le zavedanje raznolikega sveta. Potem tudi ni gibanje substance v njeni popolni podobi, ki so obči momenti drugo-biti. Tedaj je pač tisto, kar je neka primerna dejanskost abstraktnega vedenja, torej subjekt, ki zaničljivo gleda na določenost substance in čisti dojem. Na ta način duh ne doseže drugo-biti substance, ker je dejaven kot navajeno obnašanje vedenja. In tako opazimo, da sebstva ne vzpostavi in da substance ne motri v gibanju, kar zatrdi, da je dejaven pomanjkljivo. In to ne glede na to, da določilo duha pravi, da je duh to, »da ni abstraktum, ni abstrakcija od človeške narave, temveč individualen, živ; zavest, ampak tudi njen predmet.« Namreč, duh je zavest umnega predmeta, kar stremi reči, da je zavest in samozavedanje; zakaj edino postavljen odnos do sebe je vedenje duha o sebi, v katerem si sebe odsvoji. Cilj duha bi naj bil, da vedenje postane neki vnanji in notranji svet, ki je način razdvajanja substance, v katerem je posredovanje s seboj poglaviten moment duha. Zakaj le na ta način duh sebe prekorači in se postavi v odnos s seboj. Se pravi, duh je to, da sebe izvršuje s principom in se naredi za to, kar je v odnosu s seboj. To pa je posredovanje sebe s samim seboj, v katerem pride do izraza prav njegova notranja moč izvrševanja samega sebe. Kar ni nič drugega kot njegova odsvojitev v načinu postajanja, ko si duh prizna pravico, da je v svojem razločku dejanski duh, ki posreduje samega sebe s seboj in se postavi kot predmet.
 

Neverjetno kakšne predstave praznega vedenja danes izdeluje izobraženec. Enkrat je zamejen na brezsilno sebstvo, kdaj drugič na transcendentno prikazen vedenja. Tako odseva, da samega sebe ne razume kot tistega, ki bi naj ustvarjal svet umnega predmeta in bil v odnosu s seboj. Kajti izvršiti samega sebe, pomeni biti dejaven s principom ali na način logične sovisnosti. To torej pomeni, stopiti v eksistenco kot duh, ki je dejaven s principom in sebe izvršuje ustvarjalno.
 
Kadar prisluhnemo izobražencu, ki se izgublja v čisti vednosti jaza, lahko odkrijemo, da ga zanimajo oblike abstraktnega vedenja ali pojavni svet, v katerem igra bistveno vlogo vedoči jaz. Pa od tukaj prepričanje, da je njegova naloga samo v tem, da izdeluje abstraktne predstave praznega vedenja in one možnosti, ki napotujejo čez in v transcendentni svet, kjer realnost ni navzoča in sebe izvršuje kot jezik in zmožnost upodabljanja sebe kot subjekta. Zakaj njemu ne gre za ustvarjeni svet, ampak samo za prikaz tega, kako razkošno zna predstaviti svoje abstraktno vedenje in kako iznajdljiv je v izvrševanju svojega sebstva.

Danes izobraženec na veliko pripoveduje o izvrševanju samega sebe tedaj, ko uveljavlja svojo moč kot vedoči jaz. Ob tem pa ne gre spregledati, da je njegov predmet čisto od sebstva prežet, neki dovršeni jaz ali odtujeno sebstvo, v katerega izliva svojo abstraktno moč. In to je mogoče zaznati tedaj, ko odmetava pripravljena znanja in poklanja predpostavke, ki obstanejo v enostavni neposrednosti. In tako vidimo, da je njegov svet nekakšna kvantiteta abstraktnega vedenja, ki se nadaljuje v neke druge svetove kot zmaga njegove izobrazbe. Resnica tega abstraktnega sveta pa je, da ni s seboj notranje posredovan in da ne doseže svoje dejanskosti ali čistega dojema. Kar je njegov čisti svet, to je bivanje vedočega Jaza, ki je izvršil samega sebe v obliko neposredne gotovosti, ki je neko vedenje formalne občosti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh v izvrševanju samega sebe

O razumnem in umnem bivanju

Piše: Jože Požar : oktober 28, 2018 – 6:19 dop -

O umnosti ni mogoče govoriti, če neposrednost ni postavljena kot nekaj sebi enakega. Duh, ki danes govori o umnosti, ob tem pa spregleduje enostavno postajanje predmetne substance v njeni določeni podobi, ne ve, da je razumno umna oblika postajanje v elementu vedenja. Zakaj tisto razumno in umno je zavest, ki je postajanje nečesa prvega in drugega, to pa je sebi enakost. Postajanje razumnega in umnega je torej oblika predmetne substance, v kateri nekaj neposrednega doseže svojo enostavno določenost v občih momentov.

Danes je umno vse, kar je abstraktno vedenje samo po sebi. A v tem abstraktnem vedenju ni zaznati nič umnega, ker ne gre za proti postajanje in odnos vedenja. Namreč tisto, kar je zgolj neposredno vedenje, to še ni nič umnega. Da pa bi neposrednost, kot nekaj razumnega, bila izpolnjena kot umnost, mora doseči svojo dejanskost. Povedano drugače, neposrednost mora biti na sebi določena v svoji dejanskosti, da bi nastalo nekaj razumno umnega. Zato abstraktno vedenje kot tako ni nič umnega, zakaj razumno in umno je bivanje enega.
 

Ilustracija stremi pokazati bivanje substance kot eno nje same, ki je bivanje v njenem razdvajanju. To bivanje želi razodeti, da substanca v svoji začetni podobi ni le ekstaza abstraktne neposrednosti, temveč postajanje v njeni razdvojeni podobi, ki je podoba istoimenskega v eni enotnosti. Postajanje istoimenskega torej ni zgolj abstraktni ideal substance, ki se šopiri, ampak njeno razdvajanje kot sebi enak obči božanski svet, ki je dejanski ali umni svet. Torej svet istoimenskega, ki je sebi enako bistvo, saj se nanaša na sebe kot notranji razloček.
 
Ko govorimo o umnosti, moramo imeti v mislih odnos, tj. postajanje pojma kot nekaj enega, v katerem je tisto substancialno nekaj razdvojenega. Ta podoba je oblika istoimenskega in je logična oblika bivanja: »biti v svoji biti svoj dojem«, o tem govori Heglov sistem vede, kajti to je oblika biti v njenem razdvajanju, v katerem notrina stopi sama sebi nasproti in v bivanje. Zakaj neposredno bivanje substance si je ravno tako po drugo-biti. Kar je postajanje substance v njeni enostavni podobi, ki je njena razdvojenost ali proti postajanje. Postajanje je torej razumno umna oblika, s katero je dosežena sebi enakost.

Tisto umno je torej čisti dojem, ki naredi to, da nekaj neposrednega doseže svojo določenost. Namreč spoznavanje ni zgolj spoznavanje nečesa razumnega, temveč je prav tako preseganje razumnega, ki skozi gibanje notrine doseže svojo umno podobo, ki je čisti dojem. Zakaj na ta način tista abstraktna neposrednost doseže svojo sebi enakost v nasprotju, ki je enostavna določenost ali enostavno bivanje substance v njenih občih momentih. Kar ni nič drugega kot bivanje substance v elementu vedenja, ki je kvaliteta bivanja v enem, saj je prvo bivanje razločeno od drugega po notrini in obliki, v kateri substanca doseže popolno podobo.

Duh bi naj dojel, da razum prideluje samo končne določbe. Kar pove, da umnega v začetnem gibanju ni mogoče spoznati tako, da se tisto razumno kot čisti Jaz širi v neskončnost, zakaj pri tem širjenju ne pride do nobenega postajanja. Se pravi, samo tisto razumno, kot proti postavljeno, je umno. To nam odkrije, da naj razumno, kot nekaj abstraktno neposrednega, doseže svojo proti postavljeno podobo. Le tako je razumno in umno vzajemna skladnost biti, ta pa je dosežena skozi začetno gibanje ali samopostavljanje, ki je posredovanje notrine s seboj, kar je absolutni nemir kot čisto samogibanje istoimenskega.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za O razumnem in umnem bivanju

Duh in lasten predmetni svet

Piše: Jože Požar : oktober 21, 2018 – 6:25 dop -

Da duh bogato govori o sebi in svojih nasprotnikih, je znamenje, da se bo nekega dne začel resno izkopavati iz svojega sebstva in bo tako vzpostavil odnos s seboj. Če tega ne bo storil, bo to oznaka, da še vedno utrjuje ljubezen do abstraktnega vedenja. Tako bo razodel, da spoštuje samo napredek in razvoj, da pa obstoja konkretnega sveta ne spoštuje. Ona čista ljubezen do abstraktnega vedenja mu zgleda sporoča, da se resnično spoznanje da doseči s subjektivnim znanjem in prepričanjem. Namreč, tista silovitost abstraktnega vedenja se običajno izteče v nekaj možnega, ki je nekakšno zunanje znamenje, da čista ljubezen do abstraktnega vedenja ni sposobna izdelovati nikakršnih resničnosti.

Zasluge za to ima vedoči Jaz, ki gleda samo naprej in se zanaša na abstraktni razum. Pa od tukaj toliko onih sijajnih predstav vedočega Jaza, v katerih tisto nastalo ni realno vedenje, ampak zgolj prežemanje abstraktnega vedenja, v katerem duh izgubi vezo z realno substanco in drugo-bitjo, ker vedenja ne postavi kot predmet. Zato so tisti doseženi rezultati nekakšne dobičkonosne podobe vedenja, ki jih je abstraktni razum združil v nekaj enega.
 

Če bosta navajeno obnašanje vedenja in zdravi človeški razum še naprej tako uspešno sodelovala, duh ne bo začel spoznavati elementa nastajajočega vedenja. Se pravi, svoboda, ki je po svojem dojemu vedenje o sebi, bo še naprej omejena na abstraktno vedenje in tisto, kar se spozna po sebi. A gre za to, da duh usmeri svoje zanimanje na nastajajoče vedenje in na to, kako si samega sebe odsvoji. To je tista osnova ali element vedenja, skozi katerega spozna metafizični pojem ideje, ki je čisti pojem. Le tako bo duh naredil korak proč od fiksnih pojmov razuma, na katere je omejena metafizika.
 
Metafizika namreč operira tako, da duh najprej odrine od sebe abstraktno vedenje, ki je nekakšen določen subjekt, ki eksistira kot vedoči Jaz. Kar pa še ni postajanje substance, ampak dejavnost vedočega Jaza, ki izdeluje lastni predmet (tisto koristno), ki ga reflektira in mu daje abstraktne momente nasprotja. Kar je veljavno sebstvo ali abstrakcija vedenja; torej zopet neki subjekt, ki ni dosegel svoje dejanskosti. Pravzaprav, vedoči Jaz nastopa kot samostojna zavest, ki proizvaja svoj lastni predmetni svet. Rečeno drugače, duh uveljavlja svoj lastni predmet, ki pa kot življenje končnega sveta, ne doseže svoje neskončnosti.

Ko torej zaznavamo moč metafizike, mi pravzaprav odkrivamo, kako si duh samega sebe odsvoji. In tukaj lahko uvidimo, da v tej nenavadni odsvojitvi ne pride do nobenega postajanja substance, ampak samo do ločevanja sebstva od čistega sebstva, ki je neki izgotovljen svet ali izražena oblast vedočega Jaza, ki uresniči prav to, da je njegov lastni predmet predstavljen kot nekaj brezodnosnega. Namreč lastni predmet je sebstvo ali njegovo vedenje, ki prehaja v drugo obliko in se nadaljuje kot prikazujoče se vedenje.

Duh, ki oblikuje abstraktne vsebine, ne doseže dejanskosti ali čistega dojema substance. Namesto da sebe vzpostavi kot predmet, odmetava abstraktno vedenje, ki je subjekt, ki ga uveljavlja vedoči Jaz. Potemtakem je duh prosto dejaven, saj se zanese na fiksne pojme razuma, na katere se omejuje ona metafizika. Ta pa pojavov ne gleda v gibanju in sploh ne v načinu postajanja, v katerem je obče razvejano v momente substance. Ko pa nekaj neposrednega ne doseže svoje dejanskosti v proti postajanju, potem je jasno, da je na delu metafizika, ki pojavov ne gleda v medsebojni zvezi, ampak kot nepovezane.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh in lasten predmetni svet