Predmetna in abstraktna svoboda

Piše: Jože Požar : 28 junija, 2020 – 5:58 dop -

Duh še ne zaznava, da ima predmetna svoboda to nujnost, da sebe naredi za svoj predmet. Na ta način si samega sebe odsvoji in tudi svojo sebienakost doseže. Pomembno je, da spozna razliko med predmetno in abstraktno svobodo. To sporoča, da se ne sme zadovoljiti s plehkim razumevanjem svobode, ampak da svobodo dojame kot substanco duha, ki jo pozitivno realizirana. Zakaj svet ni samo abstrakcija vedenja, ampak določen svet na sebi. Stvar duha torej je, da je predmetno svoboden in da se naredi objektivnega.

Povprašajmo se, ali duh danes svoje vedenje postavi kot predmet? Odgovor je ne, kajti neposredni svet, ki ga odrine od sebe, je le nadaljevanje sebstva, kar hoče reči, da se ne odsvoji in da svojega vedenja ne postavi kot predmet. To nam odkrije, da svojega vedenja ne odpravi, ampak ga nadaljuje. Razen tega nam takšna dejavnost odkrije, da ne doseže odnosa s seboj. Vse to in še marsikaj drugega je mogoče prepoznati iz njegove napačne odsvojitve. Namreč, kadar duhu ne gre za predmetni svet in njegovo postajanje, ampak samo za to, da odmeče svoje vedenje, je jasno, da ni dejaven na način predmetne svobode. Tisti proč vrženi svet, ki ga najde v sebi, ne odpravi na način predmetne svobode in ga tudi ne postavi, se pravi, sebe ne izpolni kot duha. To nam iztakne, da svojega sebstva ne odpravi na način predmetne svobode, ali, dejaven ni na način logične sovisnosti in postajanja substance.

 

Svoboden duh vedenje odpravi in ga postavi kot predmet, zakaj svoboda je vedenje o sebi. Pa zato velja duha motriti kot tistega, ki stremi sebe narediti objektivnega. Njegova dejavnost je, da pojmi samega sebe in da se zna brzdati, se pravi, ni dejaven po svojem nagnjenju, ampak čez določila, s katerimi realizira svojo odsvojitev. Le tako stopi duh v razmerje do predmeta, za princip pa ima čisti dojem, po katerem je izoblikovan njegov svet. Čisti dojem je torej tisti, ki realizira substanco duha in tako sebe vedočega duha, ki je sebe odpustil iz oblike svojega sebstva.

 

Biti dejaven brez odsvojitve, pomeni uveljavljati abstraktno vedenje. To pa ni predmetna svoboda, ampak abstraktna svoboda, ki izpelje le kako nedokončano negacija sebstva. Zato abstraktna svoboda še ni resnična svoboda, zakaj duh si sebstva ne odsvoji, ampak ga enostavno odrine od sebe, da doseže neposrednost, iz katere naredi kak nasproten svet, ki pa je samo druga oblika njegovega sebstva. Pa je jasno, da je tisto, kar je abstrakcija sebstva, to je le pojavna oblika sebstva. To obliko sebstva pa običajno spelje čisti jaz, ki rad odigra kako svobodo v misli, ki pa ni stvarna izpolnitev, ampak le izražena subjektivna volja.

Tisto torej, kar abstraktno svobodo določi, je to, da nima svoje vesti in svoje morale. Čisti jaz postane dejavnik, ki sliši le samega sebe. Zakaj čisti jaz stremi za tem, da izpelje enotnost s seboj, zato je dejaven na način abstraktnega razuma ali predstavnega mišljenja. Na ta način pa ni dejaven svobodno, saj je njegov predmet kakšna zagotovost zavesti ali nerealna zavest, ki preide na sebi v prazno prikazen sebstva.

Naj sklenem, duh ni svoboden, če ni dejaven v interesu predmetne substance. Zakaj sebstvo duha ali njegovo vedenje mora postati sebi predmetno, in to zaradi tega, da tista čista sebevednost ne nastopa v imenu predmetne substance. Poudarimo, svoboda je predmetna substanca duha, ki jo duh razvije in postavi, da jo določil na sebi. Pa odmetavanje vedenja in posameznih misli ni ni nič drugega kot nekakšna svoboda v misli.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Predmetna in abstraktna svoboda

Enostranski svet levičarja in disharmonija moralnosti in čutnosti

Piše: Jože Požar : 14 junija, 2020 – 5:19 dop -

Menda ja levičar ne misli, da je njegovo delo samo v tem, da obrekuje drugače misleče in hvaliči enostranski svet, s katerim pravzaprav kaže le svojo osebno nastrojenost, ki se mu običajno sprevrže v prazne možnosti ali neizpolnjene abstrakcije. Ko si namreč človek njegov svet pogleda bliže, tam najde posamezne misli in od duha zapuščeno zavest. Tisto, kar je navzoče kot nekakšen njegov odtujeni svet, to je čista sebevednost ali brezpredmeten svet čistega jaza, ki ima veljavo nepremičnega sebstva. Ubogi duh, namesto da svojo odsvojitev izžareva v obliki kake obče ideje, uveljavlja brezduhovno sebstvo, tj. početje zavesti, ki izpelje kakšno empty possibilities. In vse to lahko spremljamo v medijih, ki to igro besed in misli ter dejanja jezika enostransko ocenjujejo in hvalijo čez jezik prilizovanja.

 

Svet praznih možnosti, to danes poveličuje levičar. Ni važno, kaj odrine od sebe, pomembno je, da uveljavlja svojo osebno nastrojenost čez prazne abstrakcije. Tako da tisto, kar daje drugim, to je čista zagotovost njega samega, ona izžareva izginjajoče momente, v katerih zre samega sebe. To je tisti osebni idealizem, ki ima izpolnitev v neizpolnjeni abstrakciji. Od duha zapuščena zavest operira na zemljišču čistega jaza, kjer napihuje in hvali dejanja jezika in čisto početje zavesti.

 

Da levičar igra to neko javno komedijo, skozi katero obrekuje drugače misleče – z drugače mislečimi se ne razume, ker ne dojemajo sveta kot on – gre zasluga slabemu idealizmu, ki odmetava prazne misli in kategorije, s katerimi lahko prizadeneš drugače mislečega. Zaradi tega razkazuje svoje osebno razpoloženje, ki ga izžareva čez tavtologijo jaz sem čisti jaz. Zdi se kot da želi pokazati duhu ljudstva, da je edino on sposoben izraziti osebno nastrojenost. Zato njegov svet ni določen idejni svet, ampak raztrgane čutne nastrojenosti, s katerimi drugače mislečim pove, da z onim raztrganim brezduhovnim sebstvom nikakor ne more pomiriti samega sebe. Zategadelj ne išče odgovora na vprašanje, kako si človek samega sebe odsvoji. Pa ni čudno, da se nikjer ne ustavi in da od sebe odriva le misli čistega ega. Skratka, on zna biti izzivalen, včasih sovražno nastrojen do drugače mislečih, včasih pa celo aktiven tako, da drugače mislečim ne pokloni niti pogleda, kaj šele da bi izmenjal kako misel s tistimi, ki drugače mislijo. Njegov smoter je samo en, hvaličiti svoja stališča in se ne ozirati na to, kaj pravijo drugi, ampak s prazno mislijo napadati drugače misleče ali tiste, ki ne mislijo enako kot on. Zato povsod hvali vsebinsko prazno izražanje, neizpolnjeno abstrakcijo, dejanja jezika, čisti ego, čisti uvid in prav tako nebrzdano zavest, ki proč meče prazne misli, vse z namenom, da uveljavi svojo subjektivno prepričanje.

Podčrtajmo, levičar s svojo aktivnostjo izpoveduje osebno nastrojenost; in to je tista dejavnost, s katero duhu ljudstva sporoča, da ga stvarni svet in obča ideja sploh ne mikata. Se pravi, levičarja politika v smislu določanja obče ideje ne zanima. Namesto obče ideje demonstrira osebno nastrojenost, tj. čisto početje zavesti. Pravzaprav levičar govori o sebi in svojih občutjih, ki mu preprečujejo, da stopi v razmerje ali odnos s seboj. Povsod daje prednost osebni nastrojenosti, ne glede na to, da mu duh ljudstva ves čas sporoča, da ni dejaven svobodno in v interesu obče ideje. Spomnimo: svoboda je substanca duha, pa je tisto odtujevanje empty possibilities in povzdigovanje čistega jaza neproduktivno.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Enostranski svet levičarja in disharmonija moralnosti in čutnosti

Duh danes ni dejaven v interesu predmetne substance

Piše: Jože Požar : 7 junija, 2020 – 5:55 dop -

Javnosti znana osebnost je na radio s svojim razglabljanjem govorila o nečem, kar ni bil predmet, ampak nekakšno pojasnjevanje pojava, ki ga je prosto razvijala. Ta oseba ni delovala kot duh, ampak kot kak posredovalec svojega vedenja, ki kaže, kako je mogoče zunanje med seboj povezovati različne misli in svetove. Tako da sem jaz kot poslušalec razbral, da ne pretresa predmeta, ampak svoje sebstvo. Oseba je skozi govorico odmetavala nekakšen nepredmetni svet, s katerim je dajala videz, kot da sestavlja svoj svet sebstva, pri tem pa njen svet ni prehajal v nič sebi drugega, ker to pač ni bil njen smoter.

Pravzaprav je gost na radio skozi govorico odseval, da lahko človek z igro besed in misli ter zunanjim povezovanjem predstav izpelje svojo predstavitev. Tudi če je prosto dejaven in njegov svet zunanje prehaja v kak nasprotni svet. On idealizira sebstvo, ki ga kot svet vnanje med seboj povezuje v nekakšen pojavni svet, ki stopa v zavest poslušalca kot kak razdrobljen material. To je njegov svet, ki ga prosto oblikuje, ker mu ne gre za konkreten predmetni svet. Če pa že ima v mislih kak določen predmet, potem lahko s svojim vedenjem, ki ga od sebe odriva, izdela primerno predstavo o njem. Tako da tisto, kar podarja drugim ali poslušalcem, ni noben stvarni svet, ampak le odtujeno abstraktno sebstvo. Se pravi, kadar se duh ne ukvarja z gibanjem predmetne substance, ampak od sebe odriva sebstvo ali abstrakcije sebstva, potem je to pač abstraktni svet sebstva, ki ga podarja poslušalcem.

 

Odmetavati osebna stališča in abstrakcije vedenja, to ni ne vem kakšna spretnost duha. Tako duh izdihava, da se na odsvojitev sebstva še ne spozna. Njegov smoter je samo v tem, da predstavi kakšno svoje prepričanje, ki ga običajno olepša s pojasnjevanjem. In to pojavljanje duha, v katerem ne manjka izrekanja nasprotja, raziskuje sodobna umetnost. Zakaj tako? Zato, ker je nastopil čas, v katerem bo duh raziskoval svojo odsvojitev. In to umetniški duh že kaže z abstraktnimi deli, vse z namenom, da sebe spoznava skozi gibanje sebstva. To pa je ravno tisto čisto prizadevanje duha, ki izžareva, da še duh sebe v svoji odsvojitvi ni spoznal.

 

Tisto torej, kar je gost na radio najbolj očitno predstavil poslušalcem, je njegov svet sebstva, ki ni prehajal v sebi nič drugega. Namesto da se ukvarja s posredovanjem predmeta, je poslušalcem podarjal osebno mnenje. Skratka, gost na radio se je omejil na početje zavesti, ki je zunanje sestavljala nekakšen svet, ki ne izhaja iz nobene postavljene osnove. Gost je torej poslušalcem podarjal predstave sebstva, ne pa predmetnega bistva. Lahko bi rekli, gost na radio ni bil dejaven v interesu predmeta, ampak tako, da je realiziral svoje misli kot momente občosti ali samega sebe čisti uvid kot obliko odtujenega sebstva.

Duh, ki svojega vedenja ne postavi kot predmet, je dejaven zunanje in nima za smoter gibanja predmetne substance. Hočem reči, ko duh ne izhaja iz osnove, v kateri je razvita predmetna substanca v njeno določenost, ki je postavljen odnos do sebe, je dejaven zunanje. Duh izžareva samo to, da mu ne gre za gibanje in posredovanje predmetne substance ter njeno določenost. Namreč, ko pa mu ne gre za posredovanje predmetne substance, je to znamenje, da ga privlači samo abstraktni svet vedenja, ki ga lahko kombinira in poljubno oblikuje, da sestavi neko abstraktno podobo. Dejavni duh pridela samo ekspozicijo pojavnega sveta, ki je enostranska predstava njegovega vedenja, v kateri običajno najdemo različne namige in pojasnjevanja, ki pravzaprav udejanjajo nepredmetni svet ali čisti moj zavesti.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh danes ni dejaven v interesu predmetne substance

Izobražen duh je poln sugestij in zagotovosti samega sebe

Piše: Jože Požar : 31 maja, 2020 – 5:38 dop -

Izobražen duh je poln nasvetov in veljave izobrazbe, tako da se včasih zdi, kot da je dejaven kot kak glumač. Mestoma je poln predpostavk in namišljenega sveta, ki ga oblikuje čisti jaz. Njegov svet je ena sama predstava abstraktnega sebstva. Zato ni čudno, da je danes izobražen duh razumljen kot predstavnik avtoritete izobrazbe, zakaj on se spozna na svet brez realnosti, ki je neki predstavljen subjekt. Se pa spozna tudi na onstranski svet, ki ga pridobi z igro abstraktnega vedenja in zunanjimi zvezami, ki mu jih nikoli ne zmanjka.

Sicer pa lahko izobraženca spremljamo v medijih, kjer predstavi kak dovršeni dojem in poglede na svet, s katerimi običajno razkaže moč izobrazbe ali tisto, kar je neka njegova zagotovost po jazu, ki se zgolj zunanje dotakne predmeta. Zakaj njemu gre običajno samo za to, da predstavi harmonijo vedenja in sebstva. Če pa mu gre za kaj več ali kak raznoliki svet, potem je zagotovo dejaven tako, da izdela videz tistega, kar je neka abstraktna stvar ali nekakšna predstava gibajočih se abstrakcij, ki jih on obogati z dodanimi kategorijami in virtualnim svetom. Tako da njemu nedoločnega sveta nikoli ne zmanjka, kajti on se ne giba v predmetnem svetu, ampak v pojavnem, v katerem pridela mnoge predstave in čutne zagotovosti samega sebe, ki so nekakšne blagoglasja čistega sebstva.

 

Izobraženec, ki eksistira za avtoriteto izobrazbe, si najprej odtuji svojo osebo s ciljem, da negativno njega postane njegov predmet. To je samega sebe zagotovi duh, katerega podlaga je njegovo čisto sebstvo. Kar je lahko abstraktna predstava izobrazbe, iz katere izpeljuje še druge portrete izobrazbe. To je pravzaprav njegov lasten svet kot nebistveno sebstvo, s katerim izpelje podobo osebe; sebstvo stopi v eksistenco kot avtoriteta izobrazbe, ki je čista sebevednost. Ali, z odtujitvijo izobrazbe izpelje abstrakcijo sebstva, s katero doseže svojo neposredno podobo. To lepo kaže oni lažni modrijan, ki razkazuje svoj čisti ego kot neko tavanje brezduhovnega sebstva, vse z namenom, da predstavi sebe kot reprezentanta avtoritete izobrazbe.

 

Izobražen duh je pravzaprav ujetnik jaza in hkrati posredovalec njegove izobrazbe. O tem govorijo njegovi čisti svetovi, ki jih pridela z odmetavanjem vedenja, v katerih ni najti predmeta, ampak le dejanja jezika, ki kot da opozarjajo druge, da mu z vedenjem ne gre zares. In to traja, kajti tisti njegov čisti svet ne prehaja v nič drugega in se ne določa na sebi, ampak je abstrakten in idealen svet kot čista abstrakcija jaza. To je tisti sebi odtujeni svet, v katerem najde čisti jaz izraženo veljavo izobrazbe in sebstva. Pravzaprav je to čisto oblikovni svet jaza, ki ni nobena dejanska realnost, ampak svet mnogih vidikov in kombinacij, s katerimi hvaliči užitek jaza in zrenja, včasih pa tudi uživanje samega sebe čez kako fiksirano podobo, iz katere se da razviti še kak nasprotujoči svet. Pa čeprav v njegovih svetovih ne gre za določen predmet in prav tako ne za gibanje substance, on svoje svetove dojema kot početje inteligence. To je tista samoprevara, ki jo pridela avtoriteta izobrazbe, s katero je še posebej izražena ljubezen do vedenja in tako tudi do njegove domiselnosti. No, tu gre tudi za občutenje duha, ko se on samemu sebi pojavi kot osvobojen človek, ki si je sebe zagotovil čez ultra svet čistega jaza, v katerem postane sebstvo sebi neko drugo.

Torej, izobražen duh lahko sebe izpolni tudi neskladno. Abstraktno stvar lahko razgradi na več svetov ali na momente bivanja njegove izobrazbe. Zato ni čudno, če veliko časa porabi za pojasnjevanje svoje izobrazbe in predstavitev moči izobrazbe. Skratka, kot se da dognati, izobraženec se s predmetnim svetom še ne ukvarja, ker ga mika samo ugled izobrazbe.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Izobražen duh je poln sugestij in zagotovosti samega sebe

Ošabno lahkomiselnost neguje navidezna moč izobrazbe

Piše: Jože Požar : 24 maja, 2020 – 5:45 dop -

Lahkomiselnost ne izpelje nobenega stvarnega sveta in povzdiguje prazno misel ter avtoriteto izobrazbe. Razen tega zunanje uveljavlja svoj zanos in možnosti čistega jaza. Za tega duha predmetna realnost in dejanskost sploh ne obstajata. Zato se največkrat vznemirja samo z abstraktnim vedenjem in izgotovljenim svetom. Dejaven je brez cilja in od sebe odriva tisto neko jasnovidnost in blaženost na sebi. Izpolni se iz sebe in dejanske realnosti ne doseže, ker verjame, da lahko predmetni svet zastopa njegova izobrazba ali abstrakcije vedenja.

In prav to nedoslednost duha danes odsevajo sistemi, kot sta na primer izobraževalni in zdravstveni, katerih čisti pojem bi naj vzpostavil izobražen duh, ki odgovarja za delovanje sistema. Sistemi namreč odsevajo, da se duh s čistim pojmom in dejansko realnostjo sistema ne ukvarja. Kar pravzaprav kaže, da prezira čisti pojem sistema ali njegovo utemeljitev, ki je tista nujnost, ki pove, ali je sistem vzpostavljen s principom. Čisti pojem sistema je namreč temeljna določenost, v kateri je razvita realnost in njena dejanskost. To je tisto Eno sistema, ki je postavljen odnos sistema do sebe, v katerem substanca sistema doseže nasprotje, tj. svoje protipostajanje, s katerim je postavljena obča določenost sistema. Brez te osnove, ki je določenost sistema, ni mogoče govoriti o delovanju sistema in njegovi v osnovi utemeljeni realnosti, ki je izpolnjena določenost. Zakaj, ko sistem ni razvit v njegovi temeljni določenosti, ni postavljen kot čisti pojem in svoje sebienakosti ne doseže.

 

Zakaj sistemi ne delujejo s principom, o tem veliko govori lahkomiselni duh, ki hvaliči avtoriteto izobrazbe, domišljijo in čisti jaz. Lahkomiselni človek je tisti, ki ne sledi sodobnemu času in prezira logično sovisnost. Ta duh ceni samo avtoriteto izobrazbe, gibanja substance in čistega dojema pa ne. In ravno to pomanjkljivost danes izžarevata izobraževalni in zdravstveni sistem, ki nista dejavna s principom, ker duh podcenjuje logično sovisnost in čisti dojem. In dokler izobražen človek ne bo uvidel, da je treba predmetni svet misliti v načinu, oni sistemi ne bojo delovali s principom. Zakaj sisteme izpodjeda ravno lahkomiselni duh, ki favorizira prazno abstraktno vedenje, tj. avtoriteto izobrazbe, ki realnost in njeno dejanskost prezira.

 

Poglejmo kaj se dogaja, ko sistem ni vzpostavljen kot čisti pojem. Sistem ne deluje s principom ali tako, kot je določen v njegovi osnovi. Potem tudi njegovo notranje gibanje ne doseže svoje dejanske izpolnitve, ampak le neko primerno izpolnitev, ki pa odkriva, da ne izpolnjuje vseh določitev čistega pojma sistema. Se pavi, ko sistem ne izpolnjuje sebe po vseh svojih določilih, ni dejaven s principom, in to zaradi tega, ker ni v popolnem odnosu s seboj. To odkriva, da bi naj sistem deloval po vseh njegovih določilih, ki so določila njegovega čistega pojma, da bi udejanjal sebe s principom in bil neprenehoma v odnosu s seboj.

Sistemsko nedoslednost izžarevajo sistemi, ki nimajo vzpostavljenega čistega pojma. In ta nedoslednost veliko pove o duhu, ki lahkomiselno dojema sistem. Hočem reči, duh, ki je odgovoren za to, da sistem deluje s principom, spregleduje ali ne spoštuje čistega pojma sistema. Še več, odkrito kaže, da ga čisti pojem sistema sploh ne mika, ker je prepričan, da pojmovno dojemanje sistema nima vrednosti. Ko pa je duh prepričan, da čisti pojem sistema ni potrebno vzpostaviti, je to zanesljivi znak, da sistem dojema lahkomiselno. Zakaj lahkomiselno obnašanje ne priznava nobene logične sovisnosti. In ravno to je tista ošabna in lahkomiselna mentaliteta, ki preprečuje, da bi sistem deloval s principom. To je razlog, zakaj sistemi delujejo nedosledno in sploh ne s principom.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ošabno lahkomiselnost neguje navidezna moč izobrazbe

Nasprotovanje še ni sovražen govor

Piše: Jože Požar : 17 maja, 2020 – 6:28 dop -

Tu je čas, ko zaznavamo, kako samega sebe zagotovi duh poenostavlja svet na nasprotje; ta zavest si daje izpolnitev zunaj sebe, ki je največkrat kak odtujeni svet. Na ta način uveljavi le mnenje, v katerem nagnjenje in gon nista odpravljena. – Mimogrede, nasprotje danes raziskujejo umetnice in umetniki in to tudi na ta način, da izrazijo idejo s proti postavljenimi umetniškimi deli, v katerih je gibanje substance izraženo tako, kot da se idejni svet nadaljuje v proti postavljeno delo. – Pa tako tudi duh, ki izrazi neko nasprotje, sebe nadaljuje kot tistega, ki uveljavlja svoje nagnjenje kot neko mnenje. In to danes počenja duh, ki samega sebe še ne dojame iz čistega dojema, ampak iz svoje odtujitve in nasprotja. Pa je jasno, da z izraženim nasprotjem doseže le samega sebe kot tistega, ki je izrazil neko mnenje čez nasprotje. Potemtakem je tisto govoričenje, da je izraženo nasprotovanje sovražen govor, prazno govoričenje, saj izrekanje nasprotovanja ni nič drugega kot neizpolnjena abstrakcija. Zakaj ona je le neki tole, ki je prenehal biti, ko je bil izrečen.

 

Da je sovražen govor postal priljubljen, ima zasluge naprednjak, ki se odloča in izpolni vedno iz sebe. To je svojeglavi svobodnjak, ki je prepričan, da svet ni nič drugega, kot abstrakcija vedenja ali kakšna odmetana nastrojenost. Ta duh namreč sveta ne dojema iz gibanja, ampak tako, kot ga odigra njegov čisti jaz. Pa tako ni pretirano meniti, da tisto oboževanje sovražnega govora največ pove o njem. Namreč, da on sebe na hitro izpolni, izpelje nekakšne samogovor, v katerem daje prednost svoji domišljiji in čistemu jazu. In tako se vsakič znova vrže v življenje kot nesvoboden duh, ki odigra svojo vest čez vznemirjeno negacijo sebstva, s katero baje lahko razdraži vsakega nasprotnika.

 

Izobražen duh, ki danes na veliko govoriči o sovražnem govoru, razkriva samo to, da ne dojema pojavnega sveta in da sovražen govor istoveti z nasprotovanjem. Zakaj tisto nasprotovanje, ki je neki tole, ki je nehal biti, je le nekaj bivšega. Se pravi, vtem ko je nasprotovanje izraženo, ga že več ni. Zakaj abstrakcija, ki ne doseže določenosti v svojem postajanju, ni doživela svoje izpolnitve. Pa zato izraženo nasprotovanje še ni sovražen govor, saj ni izpeljan svet; hočem reči, ko nasprotovanje ni nič drugega kot negativno tole, potem pač tisto izraženo ni doživelo svoje aktualizacije ali izpolnitve. Ko pa o čem ni povedanega nič drugega kot to, da je prazno eno, je to neizpolnjena abstrakcija ali čutna zagotovost.

Skratka, izraženo nasprotovanje dojeti kot sovražen govor, je napihnjen zanos. Zakaj tisto obnašanje duha, ko izrazi svoje mnenje kot nekaj izginjajočega, še ni nobeno bistvo, ampak je le izraženo nasprotje kot neko subjektivno vznemirjanje, kateremu manjka razvita vsebina. Ta duh namreč ne misli sveta iz dejanskosti in razmerja, ampak ga izreka kot neizpolnjeno abstrakcijo. Zaradi tega izraženega nasprotovanja ni mogoče ovrednotiti kot sovražen govor. To naredi gorečnež, ki ne dojema sveta iz postajanja, ampak kot čisto sebevednost.

Sicer pa izobražen naprednjak, ki danes propagira sovražen govor, nenehno operira z vnanjim svetom in čisto sebevednostjo. Pa tako ni nič nenavadno, če kako nasprotovanje zreducira na sovražen govor. Človek pač lahko nasprotovanje ovrednoti kot sovražen govor, z namenom, da očrni nasprotnika. Vendar nasprotovanje kot tako še ni nič drugega kot izraženo mnenje, ki ni doseglo izpolnitve. Se pravi, reducirati neko mnenje na sovražen govor, je izpolnitev jaza, ki ima v nasprotju gotovost samega sebe. Zakaj to, da ravnodušno abstrakcijo ali ime kot ime razglasiš za objektivnost, to je beg pred realnostjo in njeno dejanskostjo.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Nasprotovanje še ni sovražen govor

Ali duh misli predmetni svet na način nastajajočega vedenja

Piše: Jože Požar : 10 maja, 2020 – 5:43 dop -

Duh, ki se omejuje na fiksne pojme razuma, v resnici povzdiguje abstraktno vedenje in predstave čistega jaza, na katere se omejuje metafizika. Zato je njegov svet nekakšna prikazen vedenja, ki je prežeta od sebstva. To pa ni predmetni svet, v katerem substanca zaživi v svoji določeni podobi. Kar kaže, da duh podcenjuje nastajajoče vedenje in da je zaradi tega dejaven nedosledno ali tako, da v rezultatu ne kaže tistega, kar je na začetku njegov predmet. Duh torej, ki ne ceni nastajajočega vedenja, zagotovo ni dejaven tako, da predmet razgrne v njegovo prvo določenost, s katero doseže čisti dojem. Ko pa prezira čisti dojem, spregleduje gibanje predmetne substance, kar pove, da predmetne substance ne dojema na način nastajajočega vedenja, tj. postajanja in logične sovisnosti.

Če torej duh predmetnega sveta ne dojema iz nastajajočega vedenja, potem ga misli zunanje ali tako, kot mu to narekuje vest in izobrazba. Potem prideluje svet, kakor ga oblikuje čisti jaz, ki išče zadovoljstvo v abstrakcijah in neposredni umnosti. Na ta način obstane v abstraktnem svetu ali pa v nasprotnem svetu, ki pa seveda ni resničen predmeten svet, ampak svet mnogih predstav, ki jih lahko zunanje povezuje med seboj. To je torej abstrakten svet, ki ni nič drugega kot miselna podoba njegovega vedenja, ki jo lahko členi in nadrobno preiskuje. Tako sicer kaže neko nadarjenost, vendar tudi to, da predmetne substance ni razvil v njeno postajanje, s katerim substanca doseže svojo določenost v občih momentih.

 

Če duh ne bo nič naredil za to, da začne spoznavati nastajajoče vedenje, potem zagotovo ne bo napredoval. Zakaj abstraktno vedenje še ni nobena predmetna resničnost, ampak le vedenje kot tako. Tega pa je treba najprej postaviti kot predmet, da bi predmetna substanca skozi svoje gibanje dosegla razdvojitev in tako sebienakost. To je namreč tisto čisto samogibanje substance v elementu vedenja, ki razodene, da svet ni le neposredno vedenje ali enostranska abstrakcija, ampak postajanje istoimenskega, v katerem je notrina stopila sebi nasproti.

 

Torej, če duh ne misli predmetnega sveta v načinu postajanja, potem ga zagotovo ne misli dosledno, ampak tako, kot ve in zna. In potem je jasno, da se ne ukvarja s čistim dojemom in gibanjem substance, ampak s sestavljanjem vnanjega sveta. Hočem reči, brez načina ne pridela nobenega stvarnega sveta, ampak samo abstrakcije svojega vedenja, ki jih lahko zunanje povezuje in izpeljuje v neskončnost. To pa ni noben resničen predmeten svet, ampak abstraktna prikazen vedenja, ki mu je nastala tako, da je odtujil svoje vedenje, ki je kot svet njegova lastna dejanskost ali zagotovost njega samega.

Dejavnega duha, ki ne misli predmetnega sveta v načinu nastajajočega vedenja, je lahko prepoznati. Kajti on je dejaven tako, kot mu zapove njegova nadarjenost in izobrazba. To kaže, da ne misli predmetnega sveta iz nastajajočega vedenja, ampak tako, kot mu to vsiljuje ona sofistika. Ko pa duh prideluje navidezno resničnost sveta, v resnici povzdiguje abstraktno vedenje in predstave čistega jaza. Kar nam odkrije, da ni dejaven v interesu predmetne substance in njenega gibanja. Da bi to bil, mora spoznavati tudi nastajajoče vedenje, v katerem predmetna substanca v svoji osnovi doseže postajanje, notrina pa svoje nasprotje skozi njeno razdvajanje. To je element vedenja, ki napove, da bi naj duh raziskoval tudi nastajajoče vedenje, v katerem bo spoznal, kako si samega sebe odsvoji.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ali duh misli predmetni svet na način nastajajočega vedenja

Ko svet ne doseže drugobiti

Piše: Jože Požar : 19 aprila, 2020 – 6:07 dop -

Človek nima več časa za razmišljanje, kaj šele za kako posredovanje in postajanje predmetne substance, v katerem substanca doseže sebienakost ali čisti dojem. Duh še ne spoštuje postajanje sveta in gibanja substance, ker je zadovoljen z abstrakcijo sveta. Se pravi, ker je usmerjen v zunanji svet in tako k medijem, ki se ne ukvarjajo z resničnostjo sveta, gibanja substance ne spoštuje. Zaradi tega je še kako pomembno, da so mediji dejavni svobodno ali tako, da ima svoboda svojo vest in svojo moralnost. Zaenkrat je medijski svet poenostavljen na abstrakcije vedenja in pojasnjevanje dogodkov. Zato je nujno, da začne duh preučevati predmetno svobodo in postajanje substance, saj bo le tako spoznal, da svet ni zgolj nekaj preteklega, temveč posredovanega in določenega. Zakaj »svoboda je substanca duha«, ki jo je treba posredovati, da bi jo duh začutil skozi njeno poseganje in postajanje.

Ugotovimo: kadar svet ni nič drugega kot ravnodušni neposredni svet, potem drugobiti ali čistega dojema ni dosegel. Ali, ko je svet le abstrakcija vedenja, potem se od sebe ne razlikuje in je le nekaj neposrednega ali sebstvo kot tako. Ko pa svet ne doseže drugobiti ali svoje izpolnitve na sebi, je zgolj izginjajoči svet. Rečeno še tako, ko neposredni svet ni nič drugega kot čutna zagotovost jaza, ni mogoče govoriti o svobodi duha. Zakaj ko o čem ni izrečenega nič drugega, kot nekaj občega, tedaj svet ni posredovan s seboj.

 

Kadar neposrednost ni določena na sebi, je to svet kot tak. Povedano drugače, svet ki ne doseže svoje izpolnitve v idealnem bivanju ali v svoji sebienakosti, ni resničen svet, ker ni določen po drugobiti. Pa je neposrednost, ki ne doseže svoje drugobitne izpolnitve, le nekaj abstraktno enostavnega.

 

Zgornjim odstavkom sem poskušal pojasniti, da neposredni svet ni resničen svet, dokler ni posredovan s seboj in postavljen kot nekaj enega. Se pravi, dokler duh izvaja samo neko negacijo svojega sebstva ali vedenja, ni možnosti, da pridela kakšen resničen svet, v katerem substanca zaživi v njenem proti postajanju ali v svoji drugobitni določenosti. Hočem reči, kar je zgolj neko suho zagotavljanje neposrednosti, to je le abstrakcija čistega jaza. Namreč početje čistega jaza izbriše drugobit sveta, pa mu ostane le igra neposrednega sveta, v kateri se svet zgolj nadaljuje v neko daljavo. Se pravi, ker duhu ne gre za gibanje predmetne substance in drugobit, neposredni svet zgolj nadaljuje v neki drugi svet, v katerem pa zre le početje čistega jaza, ki prideluje slepila ali podobe neposrednega sveta.

No, kakorkoli že duh neposredni svet doume, abstraktno enostaven svet ni resničen svet. Zakaj ne, zato ker svet, ki ni posredovan s seboj, drugobiti ne doseže. Zato je dobro, da duh neposredni svet posreduje in ga na sebi določi. Zakaj neposrednost sama po sebi je le resnica jaza, ki se je omejil na svet kot tak, na izginjajoči svet. Cilj duha pa ni v tem, da si sebe zagotovi kot neposredni svet, temveč da svet spravlja v gibanje in ga na sebi določi v njegovi izpolnitvi. Duha namreč zanima samo resničnost sveta, to pa je svet v razdvojenosti ali v posredovani izpolnitvi. Se pravi, duh bi naj strmel za tem, da svet posreduje in ga določi v drugobitni podobi, saj le na ta način zaživi iz gibanja in postajanja.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Ko svet ne doseže drugobiti

Duh uživa razkošje raznolikega sveta in abstraktno svobodo

Piše: Jože Požar : 12 aprila, 2020 – 6:09 dop -

Če bo duh uveljavljal subjektivno držo, bo še nadalje preziral predmetno bistvo in užival tisto svojo prepričanost in abstrakcijo vedenja, ki jo poklanja povsod tam, kjer prideluje abstraktno svobodo njega samega. Namreč tista vznesenost, da je svet eno samo vedenje in nič več od tega, je nekakšna svojeglavost, ki jo danes izobražen duh uveljavlja z namenom, da poudari moč izobrazbe in čisti jaz, ki hvali užitek zrenja in pojavni čisti svet. To je svet onstran ali transcendenten svet, v katerem izvaja operacije svobodne domišljije, vse s smotrom, da izpolni sebe kot abstraktno inteligenco. Pa je tisto, kar je razvejan onostrani svet, abstrakcija osebe, nekakšno preseganje izobrazbe, s katerim pridela samo idealiteto sebstva.

Resničen svet duha je pravzaprav abstrakcija vedenja ali njegov pojavni svet, ki ga idealizira z namenom, da potrdi moč izobrazbe. Razumniku še ne gre za to, da posreduje predmetno substanco v njeni logični sovisnosti in razvije njen čisti pojem, ampak da njegovo vedenje predstavi kot moč in silo, ki je nekakšna abstraktna negativnost. Se pravi, njegovo delo je samo v tem, da abstraktno vedenje nekako predstavi kot idealni svet. Vse, kar potem sledi, je pojasnjevanje in so druge oblike vedenja, ki utrdijo njegov svet. To pa je tudi vse tisto, kar pridela in je izražena dejanskost čistega jaza. Kar je več kot neposredni svet, je že prehajanje v drugi svet in tako v svet abstraktne idealitete, ki je drugo njega samega.

 

Glede na poudarjanje navideznih resnic in abstraktne svobode, ni čudno, če se duh ukvarja s fiksiranimi vsebinami in pravljičnim svetom ter slučajnimi zunanjimi vezami. To je tisto udejanjanje samozavedanja, ko duh sebe najde kot abstraktno inteligenco, ki se površno ukvarja s predmetom. Pa ni nenavadno, če se danes hvaliči izgotovljen svet in snov spoznavanja ter brezpredmetno svobodo, ki povzdiguje užitek čiste vednosti, moč refleksije, neskončno gibanje v sebi in čisto harmonijo moralnosti, ki pa ne pride do nobenega obstanka.

 

Tisto, kar je za ta čas zanimivo, je to, da nadarjenega duha ne mika gibanje predmetne substance in njeno postajanje. Prav tako ga ne zanima nastajajoče vedenje in odsvojitev, v kateri sebe postavi kot predmet. Baje se duh izogiba realnosti in njene dejanskosti, ker lahko skozi raznovrstni svet prikaže dosti več razkošnega in raznolikega vedenja. Zato nenehno hvali abstrakcijo vedenja in tisto, kar je njegov idealni svet sebstva. To je namreč svet razgrnjen kot vedenje abstraktnega sebstva, ki utrdi subjektivno držo, ki je čista gotovost individualnega prepričanja. Pa tako ni atipično, če učeni duh gibanje in logično sovisnost povsod prezira. Ta dva pojma enostavno ne jemlje resno, ker ga vznemirja le ona neposredna abstraktna vednost ali odtujeni svet izobrazbe, ki ga lahko poljubno zrcali.

Pravzaprav še duh ni pripravljen prečrtati starih navad, ker mu pomagajo pridelati svet. Pri tem gre spomniti, da svet prideluje na način navajenega obnašanja vedenja in s podporo onega idealizma, v katerem njegovo vedenje nastopa v imenu predmetnega sveta. Kar je nekakšna svojeglavost, ki udejanja čisti jaz in abstrakcije vedenja. Čisti jaz je namreč tisti, ki a priori ve, kaj iz česa sledi in kaj lahko prehaja v kak drugi svet. No, nemara pa bo nadarjen duh, ki danes izpričuje svojo izobrazbo v podobah abstraktnega sebstva, lepega dne spoznal, da svet ni le abstraktno vedenje sebstva, ampak je v svoji osnovi prav tako gibanje vedenja sebstva in postajanje sebienakosti, ki razodeva, da ima vsak predmet svoje temeljno bivanje.


Nahaja se v: Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh uživa razkošje raznolikega sveta in abstraktno svobodo