Epitomeart

Duh ne upošteva logične sovisnosti

Ko je duh dejaven v načinu ali s principom, tedaj tudi ideja kot enotnost pojma in realnosti nekaj velja. Tedaj pa, ko je dejaven brez načina, tudi pojma predmeta ne utrdi. Tako vidimo, da duh deluje odlično edino takrat, ko na primer gradi zgradbe, izdeluje tehniko, stroje, avione, mobilne naprave itd. Skratka, kjer je duh dejaven v načinu, upošteva logično sovisnost, čisti dojem, dejanskost in enotnost pojma in realnosti. Toliko le v uvodu, da spomnim, da bi naj duh upošteval logično sovisnost, če želi delovati v korist pojma.

Duh torej, ki je dejaven brez načina ali tako, da logične sovisnosti ne upošteva, obstane v neposrednosti. Tukaj takoj opazimo, da izdeluje nekakšen zunanji svet ali abstraktno podobo, ki mu nastane s podporo domišljije in vedenja. Se pravi, duh se zanaša na svoje vedenje in na abstraktni razum, ki zunanje združuje ali ločuje svetove; zavest se običajno igra z dvojico odtujenih svetov. Kar pove, da duh ni dejaven s principom, ampak tako, da idealizira pojavni svet. Zaradi tega so njegovi svetovi nedejanski ali abstraktne privlačnosti, ki mu nastanejo kot vnanjsko abstraktno bistvo. In ravno ono izpoveduje, da duh ne upošteva logične sovisnosti. O tem pravzaprav na veliko pripoveduje on sam s tistim pojasnjevanjem in abstraktnimi prilogami, s katerimi kot da lahko utrdi oni zunanji nedejanski svet.

Nekaj, kar ni pojem, je ekspozicija pojava ali abstraktna stvar. To še torej ni postavljena logična sovisnost stvari. To je samo gnanje duha, ki odseva brezsilno sebstvo, kateremu nasproti zavest običajno zgradi kak drug pojavni svet. Tako dobi dva ločena svetova, ki ju je mogoče zunanje združevati. In ravno to zunanje združevanje različnih svetov danes odlično manifestira izobraženec. Zakaj najlažje je operirati zunanje in brez upoštevanja logične sovisnosti. Pa od tukaj toliko tistega zunanjega ali praznega sveta, ki odkriva zlasti to, da duh logične sovisnosti ne spoštuje.

Dalje, vsakdo lahko ugotovi, da izobražen duh danes nenehno hvaliči vedenje kot tako, pa čeprav vedenje kot tako ne more nastopati v imenu predmeta. Kajti tisto, kar je abstraktni svet njegovega vedenja, to ni pojem niti obča ideja, ampak zgolj čista abstraktna stvar, ki ni nič drugega kot svet, ki ni stopil s seboj v razmerje. Hočem reči, to ni svet, ki bi bil v svoji osnovi postavljen in posredovan s seboj, ampak svet, ki ni dosegel drugo-biti, tj. svoje sebienakosti. Takšen svet pa je nedoločen in ga je mogoče širiti neomejeno. Se pravi, svet, ki ni posredovan s seboj in sebi proti postavljen v logični sovisnosti, je zgolj abstraktna podoba ali pojavni svet, ki ni dosegel svoje dejanskosti, ker ga duh ni pretvoril v osnovo.

Zgornjim sem želel opozoriti, da duh, ki ni dejaven v načinu, prideluje le neke pojavne svetove, ki mu nastanejo z odtujitvijo sebstva. Kar med drugim izpoveduje, da bi naj mladi duh v šolah in univerzah spoznaval svojo odsvojitev ali to, kako si samega sebe odsvoji v načinu logične sovisnosti. Tako bo mladi duh spoznal, kako svoje vedenje vzpostavi kot predmet. Brez spoznavanja logične sovisnosti, ki jo danes izobraženec bojkotira, bo duh še naprej idealiziral pojavni svet. Zaradi tega se bo izgubljal v videzu ali refleksiji, kjer logična sovisnost ni odločilna. Namreč tako kot je danes duh dejaven, to ni dejavnost v načinu, ampak odtujevanje vedenja. Cilj duha pa bi naj bil, da je dejaven v interesu predmetne substance, ki je razvita oblika protipostajanja pojma. Edino na ta način tisto obče substance doseže svojo dejanskost in logično sovisnost, s tem pa odnos substance do sebe.

Ko je filozof dejaven zunaj predmeta filozofije

Kadar filozof predmeta ne določi in v svoji aktivnosti odmetava le svoje vedenje, je njegov predmet on sam. To pa je tisto početje duha, ko duh vedenje odriva od sebe s smotrom, da mu nastane neki njegov lastni svet. Ta svet pa govori o tem, da ni resnični predmetni svet, ampak svet, ki ga je našel filozof v sebi. Se pravi, njegov svet ni svet kake določne substance, ki bi dosegla proti postajanje in bi bil postavljen enostavni odnos substance do sebe. Ko pa svet ni noben odnos substance do sebe, je le abstraktni svet, ki ni dosegel proti postajanja.

Neka druga različica dejavnega filozofa bi bila, da predmet predstavi kot nekaj, kar je zgolj pojavni svet. Na ta način je lahko filozof dejaven brez cilja in lastne subjektivnosti ne premaguje, ker ničesar ne odpravlja. Tako duh kaže, da ga ne privlači drugo-bit, ampak le pojavni svet, ki ni nič drugega kot abstraktna stvar. Hočem reči, ko je filozof dejaven s smotrom, da predstavi le nekaj, kar ni predmet, ampak njegov svet, ki ga lahko razteguje na kategorije in abstraktne podobe, na katere obeša pridevke, ki iz ničesar ne izhajajo in so produkt njegove domišljije, je dejaven neproduktivno. Pri takem početju filozof proizvaja zgolj pojavne oblike sveta, ki pa ni noben odvisni svet, ampak kompozicija abstraktnih podob vedenja, ki ni dosegla svoje sebi enakosti. Kar hoče reči, da je filozof, ki je dejaven brez načina in gibanja substance, površno dejaven. Namreč tisti pojavni svet, ki ga pridela, je zunanji svet, ki ni nič drugega kot njegov enostavni svet sebstva.

Filozofija danes podarja videz, kot da njen premet ni Ideja, ampak posamezni abstraktni svetovi. Kar stremi reči, da predmet filozofije zastopajo različne abstraktne vsebine, katerih objektivnost ni pojem. In tako je filozofija predstavljena mlademu duhu kot brezmejni nedoločen svet. Kar gre hvala onemu poznavalcu filozofije, ki predmeta filozofije ne jemlje dovolj resno, ker filozofije ni dojel skozi njen predmet, ampak čez one raznolike vsebine. To govori, da je nujno filozofijo začeti dojemati skozi njen resnični predmet. Pomembno je, da je predmet filozofije Ideja in da se iz njega razvija čisti pojem filozofije. Edino resnični predmet filozofije lahko filozofiji povrne ugled, ki ga je imela.

Filozof, ki ni dejaven v načinu postajanja predmetne substance, izdeluje nekakšne abstraktne svetove, ki se običajno iztečejo v brezmejnost. Zaradi tega ne izpelje nobenega odnosa, ki bi razodel, da je dejaven v načinu in z namenom, da doseže drugo-bit substance. Drugo-bit je namreč čisti dojem, ki ga vzpostavi notrina svojim gibanjem. In to je tisti postavljen odnos substance, ki napove, da je filozof dejaven s ciljem izpeljati čisti pojem. Namreč tedaj, ko substanca ne doseže drugo-biti, potem pač filozof idealizira svoje vedenje.

Tisto, kar velja tukaj še omeniti, je to, da filozof ne spoštuje ideje. In o tem govorijo njegovi svetovi, v katerih ni najti nobene formirane misli o ideji. Verjetno zato, ker ga privlači abstraktna filozofija, ki predmeta filozofije ne spoštuje. Vprašanje je, zakaj daje filozof prednost pojavnemu svetu in abstraktnemu vedenju, predmet filozofije pa prezira. Moj odgovor je, ker resničnega predmeta filozofije ni spoznal. Hočem reči, spoznaval je različne svetove, ni pa spoznaval predmeta filozofije. Pa tako seveda ni posebno, če se filozof izgublja v abstraktnih svetovih ali brezmejnem svetu. Zaradi tega bi naj filozof več časa namenil resničnemu predmetu filozofije, ki je ideja. Zakaj pojavni svetovi, v katerih sicer najde marsikaj, mu ne odkrivajo predmeta filozofije in tudi ne bistva filozofije, ki je razvijajoči se pojem ideje, katerega predpostavka je nastajajoče vedenje in odsvojitev duha.

Malo za šalo in malo zares o realnosti, pred katero beži filozof

Zanimivo je, da duh filozofijo dojema površno ali tako, kot da predmet filozofije v svojem pojmu ne bi bil določen. Zaradi takšne dojemljivosti se filozofijo enači s kakim drugim področjem znanosti, ne glede na to, da nobena druga znanost nima izpeljanega pojma. Pa tako ni nič posebnega, če kak v širjavo razgledan filozof izvaja prosta gibanja na kakem drugem področju, kjer filozofija ni nič drugega kot zunanja snov. Zato seveda ni čudno, če je danes filozof razumljen kot ekspert za abstraktno filozofiranje, s katerim izpoveduje spoštovanje do svojega čistega vedenja, ob tem pa predmet filozofije pušča ob strani, češ, saj ni bistven. In ob tej ugotovitvi, ko je filozof površno dejaven, se duh naj ne bi vznemirjal, ker baje prihajajo bistri časi. Kar stremi reči, ne glede na to, da je filozofija razumljena kot brezpredmetni svet ali brezvsebinsko čisto vedenje, ne gre nad filozofijo obupavati.

Sicer pa filozofa realni svet ne mika, ker ga presune samo vedenje, tj. čisti svet vedenja in tista neka igra refleksije, ki jo izvaja opazujoči um, ki ima obči interes na čistem svetu. To je nekakšen paralelni svet, ki baje obogati ono neposredno čisto vedenje. V tej igri čistega vedenja gre za to, da filozof obide realnost, zakaj realnost je nekakšen namišljeni sovražnik. To pa zato, ker realnosti ne dojema iz njenega postajanja ali popolne realnosti. Realnost je za njega nekakšna rak rana, ki si jo kdaj pa kdaj ogleda samo od daleč in nikoli od blizu in v njeni razdvojenosti. Se pravi, ker je filozofov največji nasprotnik realnost, je jasno, da beži pred realnostjo in se gre filozofiranje čez čisto vedenje, prazne besede in plehko refleksijo, ne glede na to, da mu oni čisti svet po tihem nažira njegovo notranje življenje, ki pa ga ne zaznava, ker je po študiju filozofije zavil s poti filozofije in ker predmet filozofije dojema samo zunanje in sploh ne tako kot to izžareva Heglova filozofija.

Dejstvo je, filozof prenapenja čisto vedenje, realnost in njeno dejanskost pa pušča ob strani. Za njega je svet čisto vedenje, ki pa ni noben pojem. Tako demonstrira, da ga mika samo abstraktno vedenje in da ga gibanje predmetne substance in njena dejanskost ne gane. Če bi ga, potem bi njegov svet že na samem začetku bil »bivajoči duh, ki zre čisto vedenje samega sebe kot občega bistva v svojem nasprotku.« A kot je mogoče razbrati, filozof realnosti in absolutnega vedenja ne jemlje resno. Zato je njegov svet največkrat predstava vedočega Jaza ali abstrakcija njegovega vedenja.

Neka druga zanimivost je, da se filozof drži zunaj realnega življenja, ki pa očitno izžareva, da svet brez realnosti ni resničen svet, ampak neutemeljeni svet, ki samega sebe ne dojame. Presenetljivo je, da filozof ne zaznava, da oni idealizem ne izreka realnosti. Namesto da razodeva realnost in njeno popolnost, ki jo tudi politik vseskozi ignorira, beži pred realnostjo in daleč proč od nje sestavlja nekakšne čiste in transcendentne svetove, v katerih je mogoče najti samo abstrakcije njegovega vedenja ali vednost kot tako.

Filozof še ne zaznava sebe kot duha, ampak kot abstraktnega misleca, ki realnost bojkotira. Zato tudi onega čistega sveta ne dojema iz postajanja realnosti. Namreč tisto, kar je filozofov onstranski svet, to je njegov svet vedenja, ki zaživi svoje življenje kot prazni svet, ki prehaja v druge svetove in je zato neulovljiv. Ali ni potemtakem čas, da se filozof spopade z realnostjo in jo razodene tako, kot ji to gre po njenem pojmu. Tako ne bo njegov svet samo čisto vedenje, ampak postavljeni svet, v katerem bo realnost razvita v svojo dejanskost.

Resnica kot najstvo

Presodite svet učenega duha ali pa svet kakega izobraženega politika, ki se nenehno sklicuje na vedenje in prepričanje, in videli boste, da mu ne gre za resnični svet, ampak za resnico kot najstvo. Izobražen politik je zadovoljen s tistim, kar je neka možnost in je abstrakcija kot smoter. Se pravi, njega zanima samo svet možnega ali nasproti svet njegovi odtujitvi, ki pa ni izpeljana resničnost, ampak le abstrakcija njegove odtujitve. Kar želi reči, da politika ne zanima dejanski svet kot čisti dojem, ampak samo svet, ki ga on zaigra kot nekakšno resnico kot najstvo. Tako politik pokaže, da ga svet predmetne substance in njeno gibanje ne privlači. Zaradi takega dojemanja sveta ne pride dalje od neposrednega sveta in tistega, kar je nekaj možnega; to pa so interesantni pogledi, s katerimi si samega sebe zagotovi. To je svet, ki gre v nekaj drugega in je sprevrnjeni svet prvega ali resnica kot najstvo.

Prisluhnite duhu, ki nastopa na televiziji in videli boste, da je mojster za posredovanje svojega vedenja in tistega, kar gre čez in je resnica kot najstvo. Duh izvaja gibanje zunaj sebe in svet kot nekaj možnega jemlje kot resnični svet, s katerim daje le namišljena gledišča, zakaj tisto, kar izpove, je zgolj resnica kot najstvo. Resnica kot najstvo je pravzaprav njegovo čisto sebstvo, ki ga duh odtuji in predstavi kot drugo obliko vedenje. To je idealizem, ki ne predoča predmetne substance v njenem gibanju in postajanju, ampak zgolj zagotavlja, da je svet, ki gre čez ali onstran, čista resnica kot najstvo. Tako da njegov svet ni nič drugega kot drugi svet tistega, kar odtuji in je nasprotje kot svet občega. V čem je stvar, v tem, da izobražen duh prikazuje svet v obliki nečesa, kar naj bo. To pa je nedejanski svet ali svet mogočega, ki ga predoča kot čisti svet sebstva, ki je kot njegov svet zgolj resnica kot najstvo.

Abstrakcija poskuša izraziti dva različna svetova: prvi svet je odtujeni svet, drugi svet pa je nasprotje prvega sveta. Nasprotje je druga oblika prvega sveta ali nastala občost, v kateri duh izžareva neko primerno dejanskost prvega sveta, ki pa ni nič drugega kot druga oblika njegove odtujitve ali obča sebevednost v nasprotju.

Naj spomnim, filozof Hegel nekje zapiše, da je svet bistveno enostavno sebstvo. Kar želi reči, da je treba enostavno sebstvo odpraviti in ga postaviti kot razloček na sebi. Zakaj le na ta način je svet nekaj prvega in drugega, je svet kot postavljeno razmerje enega, torej gibanje, ki sebstvo vzpostavi kot predmet. Če do tega gibanja in postajanja predmeta ne pride, svet ni nič drugega kot enostavno sebstvo ali abstraktno vedenje, ki se ga lahko idealizira v brezmejnost možnega. To pa je svet onstran ali čez, ki pa ni nastal s posredovanjem predmeta s samim seboj, ampak z odtujitvijo sebstva, ki ga je mogoče razgrniti kot svet možnega. In ta svet prikazuje duh kot drugo obliko odtujenega sveta, ki je kot čisti svet zgolj resnica kot najstvo.

Ko duhu gre za resnični predmetni svet, potem je zagotovo dejaven tako, da izhaja iz postavljene osnove ali postavljenega odnosa predmetne substance. A tega odnosa duh danes ne kaže. Namesto razmerja podarja le svet, ki gre čez in ni resnični svet, ampak čisti svet kot abstrakcija njegove odtujitve. To pa je svet onstran, ki ga duh kot interpret svojega vedenja podarja drugim v obliki resnice kot najstvo ali kot vero v nadčutni svet.

O lepoti filozofije, ki jo prikazuje prva vede filozofije

Če si kdo predstavlja lepoto filozofije kot globoko premišljanje o nečem, ki prosto prehaja v nekaj drugega in čistega pojma predmetne substance ne doseže, potem lepote filozofije še ni spoznal. Potem je nujno, da začne brati prvo vedo filozofije, kjer bo spoznaval nastajajoče vedenje. Tam bo izkusil najvišje lepote duha, in sicer kot gibanje sebstva in postajanje, s katerim duh stopi v razmerje do samega sebe. To je tista dejanska lepota, ki jo vzpostavi gibanje notrine skozi njeno razdvajanje ali proti postavljanje. Za predstavo razdvajanja vzemimo formo drevesa, ki kaže skozi razvejanost enostavni zakon neskončnosti, ki je sebi enakost. To je tista naravna lepota istoimenskega, s katero je dosežena drugo-bit.

Ko govorim o lepoti filozofije, imam v mislih gibanje substance in njeno razdvajanje, s katerim doseže substanca svoje nasprotje. To je lepota, ki jo ustvari začetno gibanje notrine, s katerim notrina doseže svoje nasprotje, kar ni nič drugega kot oblika enostavne neskončnosti ali svet proti postavljen v enem, tj. v svoji določenosti. In ta določenost notrine je dejanskost, s katero doseže notrina svojo izpolnitev, ki je sebi enakost kot nanašanje na sebe. To bi bila začetna in iz sebe razvita lepota istoimenskega, ki skozi gibanje notrine vzpostavi drugo-bit. Zgornje je seveda moja enostavna predstava gibanja nastajajočega vedenja, ki ga Hegel razvije v prvi vedi filozofije ali prvem delu sistema veda.

Lepoto filozofije ne gre iskati v abstraktnem intelektualizmu. Prav tako je treba reči, da interpretiranje vedenja in učeno rezoniranje, ki ima za rezultat resnico kot najstvo, ne gre jemati kot filozofsko lepoto. Svet, kolikor ni določen na sebi ali v drugo-biti, je abstraktni svet. Filozofsko lepoto lahko ustvari duh skozi gibanje predmetne substance, s katerim je dosežena substancialna polnost ali sovisnost nasprotja. Zato je dobro, da duh odkriva lepoto filozofije skozi gibanje nastajajočega vedenja, zakaj svet ima svojo dejanskost najprej v samem sebi, in to kot proti postavljanje istoimenskega, tj. v eni enotnosti, ko je na sebi samem enostavna neskončnost.

Moja predstava poskuša doprinesti k temu, da bi duh skozi njo zaznal ono občo lepoto prve vede filozofije, ki jo filozof Hegel natančno izpelje v podobah, ki jih je treba velikokrat znova in znova prebrati, da bi človek dojel predmetni element ali zakon dovršen do nujnosti. Namreč v prvi vedi filozofije filozof Hegel prikazuje gibanje istoimenskega, ki doseže razloček na sebi samem. Da pa bi duh to gibanje substance dojel, mora razumeti njeno razdvajanje v elementu vedenja, v katerem »najde vedenje samo sebe tam, kjer dojem ustreza predmetu, predmet dojemu«. Namreč ta enostavni princip je vzajemno učinkovanje s seboj, v katerem je dosežena enotnost izvorno določne narave. Tu naj dodam še naslednje: z vzajemnim učinkovanjem je doseženo to, da sta drug za drugega nasprotna. Zakaj to je gibanje, s katerim je dosežena popolna notrina in notranji razloček.

Filozofsko lepoto izžareva najprej gibanje sebstva, ki se kaže kot enostavna neskončnost ali kot absolutni dojem. To je razvejana notrina, ki doseže svoje nasprotje ali drugo-bit, kar je sebi enakost ali enostavna neskončnost. Na ta način je doseženo to, da je vzpostavljeno zrenje notrine v notrino. Kar je prvo, je ravno tako drugo; ta dva ekstrema sta eden od drugega.

In tako sem, vsaj tako upam, izpeljal predstavo o tem, kje začeti odkrivati lepoto filozofije. Ta se začenja z gibanjem sebstva, ko se sebstvo odrine od sebe in nastane razdvajanje, s katerim je doseženo postajanje obče sebevednosti v nasprotju.

Ko je vedenje in predmet vedenja isto

Danes duh premaguje predmetni svet tako, da predmet vedenja enači z njegovim vedenjem. Tako si podarja zablodo, kajti njegovo vedenje nastopa v ugledu predmetnega sveta. In to zablodo nenehno obnavlja, ker ne dojema predmetne substance v gibanju in postajanju, s katerim je dosežena drugo-bit ali njeno proti postajanje. Hočem reči, ker duh ne razume gibanja substance in njenega proti postajanja, poenostavi svet tako, da v imenu predmetne substance nastopa njegovo vedenje. To pa seveda ni tista dejavnost duha, ko predmetna substanca zaživi iz njenega lastnega gibanja in je vzpostavljena kot eno s seboj ali kot proti postavljen svet istoimenskega. Namesto gibanja predmetne substance izpeljuje lastno vedenje kot izpolnitev zunaj sebe, ki poteka na površju kot igra in gibanje enostavnega vedenja kot takega, ki se prosto prežema in manifestira kot početje čistega jaza.

V vsakdanjem življenju najdemo veliko dokazov, ko duh odmetava svoje vedenje in se pri tem napravlja, kot da mu gre za vzpostavitev pojma predmetne substance. In ravno o tem danes na veliko govori on sam, ko se bojuje s svojim vedenjem in je njegov pridelan rezultat abstrakcija vedenja. Ta je bivanje čistega jaza, ki izpostavi njegovo vedenje kot gotovost njega samega, ki je njegova dejanskost. Se pravi, ker spoštuje lastno vedenje kot tako, je tisto, kar je neki izdelan neposredni svet, podoba njegovega vedenja, v kateri je zaobjet tudi drugi svet ali tisto, kar gre onstran in je razgrnjena čista resnica jaza kot dovršeni svet. Ta predstava sporoča, da se ne ukvarja s predmetno substanco in njenim pojmom, ampak samo z odtujitvijo svojega vedenja in tistim, kar pridela kot onstranski svet.

Kako izumetničen zna biti svet duha, o tem na veliko beseduje poštena zavest, ki se preganja z abstraktno stvarjo. Tisti sestav sveta, ko odloča iz sebe in pridela takojšnjo resnico na sebi, razodeva, da zre sama sebe zunaj sebe v svoji enotnosti kot čisto sebevednost. Zakaj tisto, kar odrine od sebe kot drugo, se nadaljuje v nekaj naslednjega, dokler ne nastane ona prazna podoba poštene zavesti ali čisti svet jaza kot čista dolžnost. Tako da tisto, kar nastane tam zunaj, to je resnica kot najstvo ali izpolnjena dolžnost. To pa je svet, ko sebstvo stopi v bivanje za druge in zavest sebe zre kot udejanjeno.

Izobraženec ne razume, da mora svoje vedenje postaviti kot predmet, če želi biti dejaven v interesu stvari. Zakaj, da bi bil dejaven v interesu predmeta, mora biti dejaven v načinu ali tako, da predmetno substanco najprej postavi v njeni razdvojeni podobi, s katero je določena v njenih občih momentih. To je razlog, zakaj bi naj duh svoje vedenje vzpostavil kot predmet. Namreč brez te začetne določenosti, s katero je postavljeno razmerje absolutne substance, ni mogoče delovati v interesu predmetne substance. Je že tako: edino dejavnost duha v načinu je tista, ki proizvede sebi enakost, ki je tisto drugo kot proti postavljeno in določeno nasprotje, na podlagi katerega sploh pride do gibanja in bivanja substance.

Izobražen duh danes ne izžareva nič takega, kar bi naznanilo, da ima namen izpopolniti razumevanje gibanja substance in nastajajočega vedenja, s katerim je mogoče pridelati čisti dojem. Čisti dojem duh enostavno spregleda, ker ga nastajajoče vedenje ne privlači. S tem, ko beži pred logično sovisnostjo nastajajočega vedenja, s tem pravzaprav izdihava, da ga ne prevzame svet čistega pojma, ampak samo prazna širina njegovega vedenja. To pove, da ceni samo svoje vedenje in prazno izpolnitev, s katero hvaliči svoje vedenje.

Prazna abstraktna filozofija in mladi duh

Vsebine, ki se jih mlademu duhu predstavlja kot filozofske vsebine, zagotovo niso razvite iz nobene osnove. Takšne vsebine so zunanja snov ali abstraktna filozofija, ki je po svoji naravi vnanja snov. Te vsebine ne dosežejo čistega dojema in so zato le igra besed in misli, ki ne prispevajo k razumevanju predmeta filozofije. Namreč filozofija kot nekakšna abstraktna stvar, ki eksistira v abstraktnih dojemih in praznih onstranskih svetovih, ni izpeljana ideja kot enotnost pojma in realnosti. Če to povemo še drugače, filozofija, ki se nikjer ne začenja in se jo izpeljuje kot prazni idealizem, ni filozofija, ki bi spoznavala pojem tistega, kar je njena postavljena osnova. Pa je filozofija, ki je zgolj zunanja snov ali nekakšna abstraktna filozofija, gibanje formalnega in brezvsebinskega vedenja. Zaradi takšnega razumevanja filozofije, je filozofija danes zgolj abstraktno vedenje in prazno modrovanje, ki ni nič drugega kot pojasnjevalna filozofija, ki se jo predstavlja kot abstraktno stvar, ki pa seveda ni določen predmet filozofije, ampak abstrakcija pojma filozofija.

Svet je določen, kolikor je na sebi določen, brez nasebne določitve je svet tak kot je po sebi ali abstrakten. Tako da napredovanje tistega, kar je nekaj neposrednega, treba jemati kot podrobnejšo določitev. Filozofija motri tisto, kar je dejansko in samo sebe postavljajoče, to pa je življenje predmeta. In ravno to gibanje in postajanje predmetne substance duh spregleduje; mišljenje ni dejavno v pogledu predmeta, ampak je omejeno na končno vsebino. Se pravi, če se želi, da bo mladi duh resnično spoznaval predmet filozofije, potem je nujno, da začne filozofijo spoznavati iz začetka, tj. skozi nastajajoče vedenje in absolutno osnovo, ki je pojem in resnica substance.

Naj osvetlim, občasno na radio ali internetu prisluhnem filozofu, ki v eter odmetava svoje prazno vedenje in kombinacije njegove domišljije, ki bi naj pojasnile kak filozofski pojem. Pri tem početju postane jasno samo to, da filozof podarja interpretacijo svojega vedenja, kajti tisto, kar daje, ni noben določen predmet, ampak abstraktno vedenje. Namesto da se filozof preda kakemu pojmu ali določni predmetni vsebini, odmetava in odtujuje svoje vedenje, s katerim izdela podobo, ki ni nič drugega kot ekspozicija sebstva ali tistega, kar on zunanje združi in je nekakšen abstraktni svet. In tu se človek vpraša, čemu koristi filozofija, ki za podlago postavi subjekt, ki se vznemirja s svojim vedenjem in predstavami.

Danes se mlademu duhu predstavlja filozofijo kot nekaj, kar je zgolj zunanja snov, ki ni postavljena na nobeni osnovi in jo je mogoče širiti v neskončnost. To je nekaka vsebina nečesa nespremenljivega, nekaj končnega kot izgotovljeno vedenje. Tako da je tisto, kar je neki gotovi svet, zgolj abstraktna stvar kot vedenje samega sebe. Na ta način se mlademu duhu podarja vedenje, v katerem lahko človek najde mirujoče nedoločenosti in tisto brezmiselno igro abstrakcij, ki nima nobene meje, ker ne gre za noben določen predmet. Skratka, na ta način mladi duh ne spoznava predmeta filozofije.

Filozofija ni zgolj abstraktna stvar ali nekaj, kar se določi kot kategorija in je izvajanje rezoniranja na mirujočem subjektu. To je razlog, zakaj bi bilo dobro filozofijo predavati kot postajanje predmetne substance, ki je zamejena na njen čisti dojem. Zakaj tisto resnično spoznavanje predmeta filozofije zahteva, da se življenje predmetne substance predoča kot postajanje čistega pojma. To stremi reči, da je treba predmetno substanco najprej vzpostaviti in določiti v elementu vedenja, kar je začetna določenost predmetne substance.

Sodobni čas kliče filozofa, da začne spoznavati predmet filozofije

Filozof, ki filozofijo dojema kot neko prostranstvo različnih vsebin, ki so jih razvili posamezni filozofi, v resnici filozofije ne dojema kot predmet, ampak kot skupek abstraktnih vsebin, ki se ali pa ne med seboj zunanje povezujejo. Rečeno še tako, filozofija zunaj sistema vede ni predmet, ki sebe misli, ampak abstraktna filozofija. Zato filozof, ki ne dojema filozofije iz njenega postavljenega predmeta, nima vpogleda v to, kaj je bistvo predmeta filozofije. Ko pa filozofija ni dojeta iz konkretne predmetne osnove, je filozofije igra besed in misli. To izpoveduje, da bi naj duh pozornost usmeril v predmet filozofije.

Filozof bi naj bil dejaven tako, da si svoje vedenje odsvoji in ga postavi kot predmet. To je tisto gibanje, ko filozof izhaja iz postavljene osnove. Kar je pravzaprav začetek, v katerem si filozof najprej samega sebe odsvoji. Zakaj tako je njegovo vedenje najprej postajanje, v katerem je predmet določen v občih momentih. Ta določitev je pomembna, če hoče biti dejaven v interesu stvari in pojma. Zakaj to je osnovno gibanje in postajanje substance, ki ga je treba izpeljati, če filozof hoče delovati kot duh, ki spoštuje bit in bistvo substance. Mimogrede, skozi igro besed in misli se bistva predmeta filozofije ne da spoznati.
 

Čas je, da duh odgovori na vprašanje, kaj je predmet filozofije. Namreč filozofija ni le zbir abstraktnih vsebin, ki ne izhajajo iz nobene osnove, se pravi, ni poljubna struktura abstraktnih smislov, temveč je predmet in njegov način gibanja, ki doseže svojo dejanskost najprej v čistem pojmu, tj. v proti postajanju. Zakaj tisto, kar je pojem filozofije, to mora doseči svojo dejanskost, da bi bil predmet nekaj umnega. To  umno je namreč absolutna določenost predmetne substance v njenem nasprotju ali drugo-biti. Na ta način je filozofija na sebi tisto, kar je v sebi kot predmetno bistvo.
 
Filozof si sicer lahko pridobi abstraktno vedenje o predmetu filozofije, vendar to še ne pomeni, da si je pridobil resničnost o tem, kaj je predmet filozofije. Da bi dojel samo predmetno bistvo filozofije, je potrebno razumeti predmet filozofije iz postajanja ali osnove, tj. iz nastajajočega vedenja. Brez postajanja pojma filozofije se ne da dojeti odnosa substance, zakaj »pojem je tisto svobodno«, ki razodeva predmet filozofije iz temelja ali osnove, s tem pa iz postavljenega absolutnega vedenja. Da pa bi duh predmet filozofije enkrat doživel in ga začutil kot čisti dojem, mora spoznati gibanje nastajajočega vedenja. Edino spoznavanje gibanja substance mu bo odkrilo element vedenja in duha v njegovem gibanju ali njegovi odsvojitvi; »zakaj duh je vedenje samega sebe (tako Hegel) v svoji odsvojitvi.«

Filozofijo je torej treba dojemati kot predmet, ki ga je razvil v sistemu vede filozof G. W. F. Hegel. Danes ni mogoče predmeta filozofije dojemati tako, da prebiraš različna filozofska dela in se greš to neko občudovanje starih filozofskih vsebin. Ta čas je mimo, kajti tu je zdaj že čas, ko je duh stopil v notranjost, in to s ciljem, da začne razodevati samega sebe po notranji plati. In tega dejstva bi se naj filozof zavedal, če hoče filozofijo dojeti iz gibanja in postajanja predmetne substance. To je tisti temelj, v katerem duh spoznava gibanje substance in tako način odsvojitve. Gre za to, da duh predmetno objektivnost spozna iz pojma, ne pa iz predstav in pojavnega sveta. Na ta način duh vzpostavi odnos do sebe in do predmeta. Gibanje predmetne substance je torej tista osnova, ki bi jo naj filozof spoznat, če stremi predmet filozofije dojeti iz njegovega postajanja ali absolutne določenosti.