Epitomeart

Despotstvo abstraktnega vedenja

Da izobražen duh vzdržuje samodrštvo abstraktnega vedenja, ni dvoma, saj prideluje predpostavke za to, kako utrjevati vladavino abstraktnega vedenja. Abstraktno vedenje je namreč postala sila, s katero duh izpeljuje svoje sebstvo, tj. izobrazbo in predstave, ki mu nastanejo nekako tako, kot ona inteligenca, ki nič ne ustvarja, se pa jo slavi, ker koketira z abstraktnim vedenjem. Kam vodi to slepo malikovanje abstraktnega vedenja?

Dejstvo je, da duh ni obremenjen z nobenim ciljem, niti s svojo odsvojitvijo, pa je jasno, da ta igra zavesti in abstraktnega vedenja služi temu, da se poveličuje izobrazbo in užitke, ki jih prideluje abstraktno vedenje. Namreč tisto ljubimkanje zavesti in vedenja izključuje oni odnos do predmetne substance in njene stvarnosti. Ta svoboščina sporoča, da duh v svojem razvoju še ni prišel do točke, kjer se bo poslovil od zunanjega sveta in zakorakal v notranji svet. To bo dokaz, da je samega sebe začel dojemati kot duha, ki ima za cilj spoznati svojo odsvojitev, element vedenja, razmerje do drugega in nastajajoče vedenje.
 

Če bo duh še naprej spregledoval svojo odsvojitev in nastajajoče vedenje, svoboda ne bo postala predmetna, kar pomeni, da se bo še naprej izgubljal v količinah abstraktnega vedenja. Mišljenje pa ne bo dejavno v pogledu predmeta in kot tisto, ki misli neskončnost in stvarno. In tako bo duh izpolnil le duha, ki ga mika abstraktno vedenje in čisto samemu sebi enako vedenje. Kar napoveduje, da bo vedno bolj odvisen od količin abstraktnega vedenja, ne pa od mišljenja. In nenazadnje, kot duh ne bo spoznaval dejanskega sveta, čisti jaz pa mu bo sporočal, da zgolj idealizira svoje abstraktno vedenje in da mišljenje ni aktivno.
 
Tisto, kar abstraktno vedenje danes podarja, je prepričanost, da se z izobrazbo doseže vrh sveta in da od tam naprej ni več nobene poti. In ko si duh pridobi izobrazbo, s katero je stopil na vrh sveta, pridobi tudi moč, s katero lahko izdeluje tiste samosvoje resnice. Zato je tudi njegova dejavnost usmerjena v izdelovanje resničnih podob abstraktnega vedenja. K tej dejavnosti pa seveda spada oni idealizem in tudi to, da se kot duh primerno obnaša in daje zgled mlademu duhu, ki še ne ve, kaj se to pravi negovati visoko izobrazbo in biti dejaven tako, da te ljudje povsod poveličujejo in izrekajo hvalo abstraktnemu vedenju.

Ampak, kaj se to pravi biti izobražen človek? A to ne pomeni, biti vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi, v drugo-biti obdržati enakost s seboj? Ali to ne pomeni, biti duh in aktivno misliti tisto prvo in drugo kot postavljeno eno? Vprašajmo še tako, ali to ne pomeni svoje vedenje vzpostaviti kot predmetno substanco z namenom, da bo tisto, kar je nekaj neposrednega, stopilo v razmerje s svojim drugim? In, ali to ne pomeni, biti sposoben vzpostaviti odnos do samega sebe in svoje odsvojitve? In nenazadnje, ali v tem našem svetu ni najbolj pomemben odnos duha do samega sebe in do predmetne substance? Naj spomnim, vedenja ni, če ni predmeta. Edino predmet in njegovo posredovanje v drugo-bit pove duhu, ali je dejaven ustvarjalno in na način mišljenja, ki misli aktivno občost? To je namreč tisto gibanje substance, ki ga izvaja mišljenje. Zakaj, zato da duh ne obstane v neposrednem abstraktnem vedenju in pri oni izobrazbi. Izobrazil sem se, da bom ustvarjalno deloval in izpeljeval ideje. Le tako lahko upam, da se ona despotija abstraktnega vedenja ne bo šopirila in hvalisala s tisto čisto sebevednostjo. Zakaj duh ni zgolj neko izgotovljeno abstraktno vedenje in oni idealizem, ampak odnos do samega sebe in do predmetne substance.

Pred prihodom novega leta

Ob koncu leta naj postavim nekaj vprašanj ne preveč aktivnemu filozofu. Njegovega ustvarjanja nisem nikjer zasledil, pa je prav, da ga povprašamo, kako si je v odnosu s predmetom filozofije. Takole mi je odgovoril na vprašanje: Berem filozofska dela in nimam časa za premišljevanje. Takoj mu postavim naslednje vprašanje: Katero delo zdaj bereš? Ja, berem več različnih del, zato ne morem reči, katero delo me je posebej navdušilo. Pomembno pač je, da berem in imam stik s filozofijo, tj. s filozofskimi vsebinami. Vprašujem dalje: Ali spremljaš sodobna filozofska razmišljanja in se odzivaš na njih? Ne, to pa ne, mene zanimajo samo svetovi starih filozofov. V njih najdem veliko modrosti in lepih misli. To mi zadostuje, tako da se ne ukvarjam s sodobno filozofijo. Veš, mi filozofi se danes držimo v ozadju sveta, saj tako občutimo filozofijo iz njenega trdega jedra. Nam je zlasti pomembno to, da ne pademo iz ritma filozofskega čtiva in da hodimo po pravi poti. Cilj je priti na cilj. Zato veliko beremo, včasih tudi kakšno reč pokomentiramo, sicer pa opazujemo življenje bolj na daleč. Težava je vtem, ko se filozof zakorenini v stare filozofske vsebine, začne uživati preteklo življenje in tako tudi svoje vedenje. Tako da filozofov duh je dejaven, je pa res, da bi lahko bil bolj ustvarjalen. Sicer pa svet vedno eksistira, saj ga obvladujejo politiki in ona pravniška govorica, ki vedno nekaj pojasnjuje. Ja, mogoče bi moral filozof začeti na novo domišljati svet, mogoče bi moral one pretekle ideale dati na stran in samemu sebi reči, dovolj je bilo; tu je zdaj čas, ko je treba posredovati realnost in vzpostaviti njeno dejanskost.
 

Kaj praviš, kdo danes nadzoruje svet? Prišli smo že tako daleč stran od sebe, da ne zaznavamo pravniške elite, ki svet vsak dan interpretira ali pojasnjuje. Namesto da filozof nadzoruje in ustvarja svet, se gre analiziranje sveta in odmetavanje abstraktnega vedenja. Tako seveda ni čudno, če v tem svetu ni zaznati realnosti in njene dejanskosti. Upajmo, da bo naslednje leto filozof postal bolj ustvarjalen in da si bo sebe odsvojil kot duha, ki pojmi sebe in predmetni svet vzpostavlja kot absolutni dojem.
 
In tod postavim filozofu novo vprašanje: Pojasni bralcem, zakaj postaja ta naš svet vedno bolj nerazumljen? Ja, tukaj vidim kar nekaj problemov, o katerih bi se dalo kaj povedati. Vendar na žalost filozofu, kot je vsem znano, vedno primanjkuje časa, ker je preveč zaposlen sam s seboj in svetom starih filozofov. Dopoldan dela, popoldan bere filozofska dela, zvečer pa gleda televizijo dolgo v noč. Veste, filozof velikokrat resno razmišlja šele po polnoči in v popolni temi. Zato filozof ne vidi sveta stvari v času, ampak vedno v pomnoženih podobah. In zaradi tega daje videz, kot da ni dejaven. Vendar pa to še ne pomeni, da filozof tega našega sveta ne misli resno. Stvari se namreč velikokrat dogajajo v ozadju sveta in tako tudi tisto, kar filozof odpravi in je neki abstraktni svet. Da pa je ta njegov svet včasih neprivlačen, o tem ne odloča filozof, ampak ono prepletanje različnih misli, ki oblikujejo svet. Ne vem, mogoče bi moral filozof bolj intenzivno razmišljati in dati svetu pravico, da se najprej vzpostavi.

Na koncu postavim filozofu še tole vprašanje: Kako vidiš filozofijo v naslednjem letu? Ah, bo že nekako preživela, filozofi se vedno znajdemo. Pomembno je, da smo opaženi v svetu in da ne izgubljamo stika z mišljenjem. Filozofija v naslednjem letu zagotovo ne bo umrla.

Draga bralka in bralec, srečno novo leto vama želim! Imejta se lepo!

Prazna prikazen vedenja in interes duha

Politika postaja vedno bolj vsebinsko prazno govorjenje, ki ga vzdržujejo posamezni interesi, ki pa niso interesi duha ljudstva, ampak strankarski in posamezni interesi. O tem govorijo zlasti ona napačna ravnanja, ki duhu ljudstva sporočajo, da je bila obča ideja premagana, ker so prevladovali posamezni interesi ali subjektivna gledališča. To je tisto prazno govorjenje, ki občo idejo prezira in namesto nje izpelje le neko prikazen vedenja.

Človek ne more verjeti, da ono subjektivno idealiziranje sebstva podpirajo mediji, ki odkrito kažejo, da niso sposobni brzdati svojih interesov. Pa od tukaj toliko onega posredovalnega žlobudranja ali praznega govoričenja, ki odseva, da mediji niso dejavni v interesu obče ideje ali stvari. Namreč, ker tudi politik ni dejaven v interesu obče ideje, se izpeljuje pač tisto, kar narekuje oni subjektivni interes, ki povsod poklanja abstraktno in prazno vedenje, ki stopi v eksistenco kot neki vedoči in vesoljni Jaz, ki da se spozna na resničnost. To je vedoči Jaz, ki beži pred občo idejo in podcenjuje duha ljudstva ter se obnaša kot kak absolutni monarh. Ta pa izkorišča jezik prilizovanja in izpoveduje le tisto menjeno, ki nima nič skupnega z duhom ljudstva in občo idejo, ker ga zanima samo posamezni interes.
 

To je prikazen kot podoba prosto prepletenih momentov. Podoba drži svojo resnico v sebi kot lastno početje sebstva. V tej podobi duh sebe dovrši kot odtujeno sebstvo, ki je abstrakcija ali negativno bivanje sebstva, neka enostavna gotovost sebstva kot pulziranje v sebi samem. Torej neki zdajle kot gibanje, ki ima v sebi mnoge zdajle.
 
In tako zasledujemo duha, ki je dejaven brez principa in prideluje le svet zmožnosti in neposredne gotovosti, ki so skregane z občo idejo in se iztečejo v abstrakcije. Pri takšni dejavnosti ni težko dognati, da je duh dejaven za posamezni interes, saj ga izdeluje ono navajeno obnašanje vedenja. Tu gre samo za izraženo voljo duha, ki se jo obogati z dodajanjem komentarjev, ki utrdijo izraženo samodrštvo. In to prakso znova in znova izpoveduje duh tedaj, ko je dejaven brez principa in uveljavlja prazno vedenje.

In potem se ne smemo čuditi, če je kakšna prikazen vedenja celo čaščena in hvaljena kot vrhunski rezultat, ki pa v resnici ni nič drugega kot prazni uvid. Povedano drugače, ko zavest zre zunaj sebe obče sebstvo, je to bivanje predstave. Se pravi, kar biva kot prikazen, to je zasebstvo kot čisto sebstvo v abstraktni podobi, ki je zavesti nastala in je zato le prikazen praznega vedenja. Če to povem še tako, ona prikazen je abstrakcija nedoločene biti, torej sebstvo kot čisto sebstvo, ki ga je realizirala zavest. Pri tem pa zavest ni vzpostavila nobenega odnosa, ampak je le pridelala prikazen vedenja. Tisto, kar je nastalo kot prikazen, to je gotovost zavesti kot vedenje o sebi, ki je razsutje v nekaj enega, v katerem ima duh dejanskost kot veljavno občost osebe, ki eksistira kot predstavljena oblika čistega sebstva.

Naj spomnim, duh ima življenje, ker se ohranja v razmerju do drugega. Se pravi, biti po svojem dojemu tisto postavljeno, je resnična podoba duha. Toda, kot smo videli, duh je lahko dejaven za kak interes in brez prehajanja v razliko. Na ta način ne odpravi samega sebe in se tudi ne ohrani v razmerju do drugega ali v elementu vedenja.

Svet odtujenega duha in vedoči Jaz

Če kaj, potem v tem času duh jasno kaže, da ga abstraktno vedenje navdušuje, saj ga hvaliči zmeraj, ko obstane v občosti ali kaki neposrednosti, ki še ni resničen svet. Namreč, kdor ima vedenje, stremi doživeti tudi resničnost. Te pa seveda ne doseže brez posredovanja in postajanja substance v začetni logični sovisnosti. Sicer pa danes ni pomembno postajanje substance, ampak samo to, da človek verjame v abstraktno vedenje. In tako ni bizarno, če duh o logični sovisnosti ne beseduje. Zakaj abstraktno vedenje mu zadošča za to, da izdela kako pravljično resničnost ali podobo, na katero lepi nezdružljive povedke.

Zato tudi izobražen duh ne beseduje o ideji in pojmu, ampak samo o abstraktnem vedenju. In zaradi tega oni fiktivni intelektualec doseže le raztrganost vedenja, ki eksistira kot abstraktna sebevednost, kar pravzaprav ni ne vem kakšna intelektualna privlačnost, ampak samo svet, ki biva kot raztrgano abstraktno vedenje. Namreč z odmetavanjem sebstva duh ne počne nič drugega kot to, da odtuji abstraktno vedenje v obliko neposrednega sveta, ki je gotovost njega samega. To je abstraktni svet, ki ga duh odrine od sebe in je oblika sebi odtujenega duha. Rečeno drugače, to je tista prva oblika odtujitve občega sebstva, ki eksistira kot abstraktna oblika vedenja. Zato v tem svetu najdemo le tisto, kar je veljavno sebstvo in nasprotje sebstva. Povedano še tako, neposredna eksistenca vedenja je na ogled postavljena občost vedočega Jaza, ki je odigral svojo nastalo odtujitev kot primerno občemu.
 

O čem danes ne razmišljamo? O odsvojitvi duha in o dojemanju nastajajočega vedenja. A mladi duh jasno kaže, da ga njegova odsvojitev še kako zanima. Zato ne razumem, zakaj se o duhu ne poskuša razpravljati in zakaj je njegova odsvojitev še vedno skrivnost. Namesto da v šolah steče pogovor o odsvojitvi duha, se besediči o duševnih težavah, fantastični inteligenci in praznem vedenju. Spotoma pa še tole, v ponedeljek je na Marsu pristal InSight; torej duh, ki ima za princip absolutni dojem ali pojem, ki ga meri ob realnosti. Mi pa še vedno zvijačno obravnavamo duha in se gremo navajeno obnašanje vedenja in grajanje tistih, ki mislijo drugače.
 
Ampak prvi odtujeni svet sebstva lahko doseže svojo podobo tudi v nasprotnem svetu, ki je druga oblika odtujenega sveta. Kar pa ni samozavedanje kakega bistva, ampak beg iz neposrednega sveta v nasprotni svet. To pa je svet abstraktnega sebstva kot brezduhovna občost, ki eksistira in velja kot nasprotni svet, kot odtujeni svet razgrnjen v nasprotje. Tako zavesti nastane svet, ki se ve kot abstraktno vedenje v drugi odtujitvi, in to na ta način, da prva odtujitev ni notranje vezana na drugo odtujitev, ampak le po zunanji plati.

Izkušnjo, ki jo duh doseže na način odtujenega sebstva, seveda ne gre jemati kot kako posebno izkušnjo, ampak kot poskus zavesti, da svoje sebstvo odpravi v podobo abstraktnega vedenja. Na ta način se vedoči Jaz očisti samega sebe in stopi v zavest kot svet dveh različnih svetov. To je tista čista predstavitev vedočega Jaza, s katero ni premagal nasprotja svetov.

Potemtakem, ko si duh odtuji svoje sebstvo, lahko ta svet preoblikuje v nekaj nasprotnega. Tako si zgradi dva svetova ali ekstrema, ki pa nista nekaj enega, ampak dve ravnodušni plati čistega sebstva, ki sta zavesti nastale kot oblike odtujitve. Kar ni nič drugega kot eksistenca vedočega Jaza, ki zre zunaj sebe brez notranje povezanosti samega sebe. Jaz nastopa kot moč nad odtujenim sebstvom, v katerem odslikava samega sebe kot vedočega Jaza, ki pa ni dosegel svoje sebi enakosti, ampak zgolj odtujitev sebstva.

Obča sebevednost v svojem nasprotku

Predstavljanje elementa vedenja je zmeraj aktualno. Upam le, da bo kaj pripomoglo k razumevanju oblike predmetnosti, ki je samo bistvo Heglovega sistema vede. Hočem reči, kar je element vedenja v prvem delu sistema vede, to je tudi notranje gibanje substance kot enostavno postajanje, ki je obča sebevedanost v svojem absolutnem nasprotku. To je proti postavljanje v eni enotnosti, ali, razdvajanje kot notranji razloček na sebi samem, ki je neskončnost. Je pa tudi začetno gibanje, ko se notrina odrine od sebe in je postajanje notrine v elementu vedenja. Element vedenja je kvaliteta končnosti, kajti končnost je zamejena v neskončnosti ali meji, kar je kvaliteta istoimenskega kot proti postavljena sebi enakost.

Zakaj je element vedenja tako pomemben? Zato, ker se v njem začne sebedrugačenje ali samogibanje, ki vzpostavi drugo istoimenskega. Kar ni nič drugega kot gibanje notrine v notrino, ki sebe vzpostavi v razvejanost občih momentov. Tako nastane z gibanjem enostavna podoba čistega dojema v proti postajanju. Gre za to, da abstraktna neposrednost doseže svoj postavljeni nasprotek skozi negacijo. Se pravi, ker neposrednost pogreša svojo dejanskost, notrina skozi gibanje doseže nasprotek kot smoter, ki ustvari podobo enega. Na ta način je neposrednost razloček na sebi ali nekaj sebi enakega, kar je istoimensko kot samozavedanje, s katerim je doseženo razdvajanje. Torej, kar je s tem gibanjem notrine v notrino nastalo, to je notranji razloček istoimenskega, ki je razvejana neskončnost ali čisti dojem.
 

Obča sebevednost v svojem nasprotku je bivanje razprto v obče momente. To je proti postavljanje v samem sebi, ki je čista dejanskost dosežena skozi razdvajanja istoimenskega. To je enostavna notranja moč, ki je po svoji neskončnosti ali razločku na sebi absolutni dojem ene enotnosti. Svet si je proti postavljen in poenostavljen do svoje določenosti, ki je logična oblika. Na ta način je istoimensko razloček na sebi samem, ki je popolna podoba sebstva v elementu bivanja.
 
Hegel nekje zapiše: »Nadčutni svet je sprevrnjeni samega sebe; svet je on sam in njen proti postavljeni v eni enotnosti. Le tako je svet razloček kot notranji ali razloček na sebi samem ali je kot neskončnost.« In ta enostavna neskončnost, ki je čisti dojem, je »enostavno bistvo življenja«. Hegel naglasi, da je to duša sveta kot obča kri. Namreč, neskončnost je sebi enako bistvo, ki se nanaša samo na sebe. Se pravi, nanašanje na sebe samo je razdvajanje, s katerim je dosežena sebi enakost kot notranji razloček istoimenskega.

Obča sebevednost v svojem nasprotku je torej bivanje, v katerem imam zagotovost samega sebe. Edino ta podoba mi zagotavlja, da bo začetna abstraktna neposrednost dosegla svoj postavljeni nasprotek ali drugo-bit v razvejanih občih momentih. Poudarimo: tisto, kar ne doseže bivanja svoje sebi enakosti, ne doseže svoje dejanske določenosti. Razen tega naj omenim, duh naj ne bi bil dejaven brez cilja, temveč tako, da doseže svoje postajanje, tj. sebi enakost, ki je obča sebevednost v svojem nasprotku. Le na ta način ve sebe kot predmetno bistvo, kot neposrednost, ki je v svojem nasprotku dosegla svojo določenost.

Filozof Hegel v prvem delu sistema vede dvigne duha na nivo gibanja in postajanja. In to je tista modrost, ki odkrije, da se filozofija začenja s čistim dojemom, tj. s postajanjem duha, s katerim duh doseže občo sebevednost v svojem nasprotku.

O abstraktnem modrovanju in čistem pojmu

Predmet filozofije je absolutna ideja, ki sebe misli. In ravno to, misliti samega sebe, se danes ne dojema kot proces postajanja. Namesto da se duh ukvarja s predmetom filozofije, podarja čiste kategorije in tisto neko odtujeno dejanskost. Kar je znamenje, da duh filozofijo dojema kot abstraktno filozofijo, ki nima nobene meje. In zaradi tega se ne smemo čuditi, da je danes filozofija razumljena kot neka širjava abstraktnih svetov, ki jih je mogoče zunanje povezovati, ker niso vezani na nobeno osnovo. Do takšnega dojemanja filozofije prihaja, ker duh filozofije ne spoznava iz čistega pojma in gibanja določene substance. In dokler bo filozofija zgolj abstraktno vedenje, v katerem nastopajo izgotovljeni svetovi v pomenu abstraktne resničnosti, ne bo napredovanja. Zakaj v tem svetu ima besedo čisti Jaz zavesti in abstraktno vedenje, ki nima svoje meje, ker se ne spoštuje določenosti in čistega pojma.

Da filozofija ni dojeta kot sistem vede, gre hvala duhu, ki filozofijo dojema zgolj kot zbir različnega abstraktnega vedenja; hočem reči, ko je filozofija zgolj zbir abstraktnega vedenja, postane njen predmet abstraktno vedenje, torej vedenje, ki prehaja v neko drugo vedenje. In tako vidimo, da filozofija ni razumljena ali dojeta iz svojega čistega pojma.
 

Filozofije ne gre dognati kot abstraktno modrost čistega spekulativnega uma, ampak kot sistem vede. Če se filozofije ne bo začelo dojemati iz njenega čistega pojma, bo postala nezanimiva, saj bo njena vsebina ena sama širjava abstraktnega vedenja, ki se ga interpretira in zunanje povezuje v različne abstraktne predstave. Tukaj naj omenim še tole: duh, ki svoje sebstvo odtuji do primerne občosti, jasno kaže, da ga čisti pojem ne zanima, ampak samo početje sebstva in oblika njegove odtujitve.
 
Danes je filozofija prazno vedenje. To pa zato, ker se filozofijo dojema kot nekaj, kar iz ničesar ne izvira in je zgolj abstraktni svet vedenja, ki ni vezan na nobeno določenost. Na primer, nekdo lahko razmišlja o medijih, nato pa to razmišljanje imenuje filozofija medijev. Ampak to, da nekdo svoje razmišljanje vzame kot filozofiranje, to še ne pomeni, da je njegov produkt resnični filozofski izdelek. Hočem reči, razmišljanje, ki ne izhaja iz nečesa določnega in se nadaljuje v mnoge svetove, še ni filozofija. Da bi duh proizvedel ali pridelal kaj filozofskega, je treba začeti iz postavljene osnove in delovati v načinu, tj. s principom, ki zagotavlja, da bo v rezultatu našel tisto, kar je na začetku postavil kot čisti pojem.

Sicer pa danes filozofijo vznemirjajo mnogi interesi, še zlasti tisti, ki notranjo nujnost prezirajo in obožujejo abstraktno modrovanje. Namreč, da se neko razmišljanje spozna za filozofski trud, za to je dovolj, da obstajajo interesi. Se pravi, vsako raziskovanje je mogoče opredeliti kot miselno modrovanje, ki da je filozofski napor. To je tisti pogoj, ki zagotavlja, da se bo neko razmišljanje akceptiralo kot filozofsko premišljevanje. Način ni bistven, pomembno je, da duh predstavi vsebino in da jo uradno potrdijo oni interesi.

Ampak, če duh resnično želi, da bo filozofija razumljena kot odnos pojma proti sebi, mora začeti spoznavati naravo pojma, tj. njegovo osnovo. Le tako filozofija ne bo zgolj abstraktno vedenje, ampak substanca, ki sebe misli iz postavljene absolutne osnove. Zakaj, če filozofija ni nič drugega kot predstava abstraktnega modrovanja, potem pač to ni filozofija. Mimogrede pa še to, nekaj doseže svojo dejanskost samo skozi čisti pojem.

Predmetnik filozofije in umski instinkt

Da je filozofija zdrknila na nivo abstraktnega vedenja, kjer vegetira v videzu abstraktne iznajdljivosti, ima zasluge tudi predmetnik filozofije, ki sporoča, da filozofija ni ideja, ki sebe misli, ampak abstraktno vedenje ujeto v pojavnost. To pa je svet sestavljen iz različnih svetov, ki niso notranje povezani med seboj, ampak zunanje. Namreč, predmetnik podarja kategorije, ki jih je zgleda izmislil umski instinkt, ki danes hodi pred svetom in se gre domišljanje abstraktnega vedenja, ki ne izhaja iz nobene osnove in se konča kjerkoli. Se pravi, ko predmetnik filozofije določi umski instinkt, potem ni čudno, če v predmetniku ni najti na primer predmeta, ki bi raziskoval Idejo. Ideja je namreč samo bistvo filozofije.

Tisto, kar je očitno in izstopa v predmetniku filozofije, je dejstvo, da predmetnik ne vsebuje predmeta, ki bi obravnaval odsvojitev duha. Namesto da predmetnik vsebuje vsebine, ki bi obravnavale pojavni svet duha in čisti pojem ideje, v njem najdemo mnoge kategorije, ki jih je najbrž izbral umski instinkt, za katerega pa vemo, da je vedno v pomoč tam, kjer je duh dejaven brez cilja. Se pravi, ker duh, ki sestavlja predmetnik filozofije, ne izhaja iz postavljenega čistega pojma filozofije, izhaja iz nečesa drugega ali iz predpostavke, da prosto izbrane vsebine lahko izrazijo bistvo filozofije. Ko pa duh filozofijo dojema kot igro neživega vedenja, potem filozofija zagotovo ni razumljena po njenem bistvu. In tako kajpak ni čudno, če se v predmetniku filozofije odkrijejo vsebine, v katerih filozofija vegetira kot domišljijski svet, ki ne izvira iz nobene realnosti. To je namreč tisti čisti svet abstraktnega vedenja, v katerem gospodujejo kategorije, učeni pogledi in neposredna umnost.
 

Če predmetnik filozofije ni ustvarjen iz absolutne osnove, potem je gotovo sestavljen iz naključno izbranih vsebin ali tako, kot ga je sestavil umski instinkt. Ko pa je predmetnik sestavljen brez principa, filozofija razpade na različne abstraktne vsebine, ki niso v nobenem odnosu med seboj. In to je najbrž eden od razlogov, zakaj filozofija izgublja tla pod nogami in tisto priljubljenost, ki jo je nekdaj imela. Namreč, ko duh ne upošteva interesa stvari, potem je jasno, da je dejaven pomanjkljivo.
 
Jaz menim, da predmetnik filozofije, ki je sestavljen iz slučajno izbranih vsebin, bistva filozofije ne zajame. Se pravi, predmetnik, ki ni ustvarjen na osnovi čistega pojma, je zgrešen, ker duh postavljenega čistega pojma ali občega bistva ne spoštuje. Ko pa predmetnik izdela oni umski instinkt, postane predmetnik zbir naključnih vsebin, ki so posamezne podobe abstraktnega vedenja. To pa je ravno tisti svet, ki je neomejen in se nadaljuje v neskončnost. In tako vidimo, da je to posebna drža duha, ki predmetnik filozofije ne dojema iz gibanja in postajanja pojma, v katerem je uresničena bit. Ko pa duh spregleduje bit in bistvo filozofije, potem je razumljivo, da je treba predmetnik na novo vzpostaviti.

In kaj je najbolj čudaškega v predmetniku filozofije? To, da v njem ni najti predmeta, ki bi se imenoval Ideja. Ta pomanjkljivost pove, da filozofija še ni razumljena iz čistega pojma, da torej filozofija ni dojeta iz postavljene osnove, ki zagotavlja, da bo uresničena njena občost. Zaradi tega je treba umskemu instinktu stopiti na rep in dati prednost ustvarjalnemu duhu. Potem predmetnik filozofije ne bo vseboval naključno izbranih vsebin, ampak samo tiste vsebine, ki izhajajo iz postavljenega čistega pojma filozofije.