Epitomeart

Ko je filozofija abstraktno vedenje

Zopet sem prisluhnil filozofu na radio, ki ni vedel, kaj je predmet filozofije. Govoril je o svoji dejavnosti, o delih, ki jih je prebral, predmetu filozofije pa ni poklonil niti enega stavka. O predmetu filozofije in gibanju predmetne substance torej ni govoril, je pa govoril o nedejanskem vedenju, ki ga je možno širiti neomejeno. Filozof je tako poslušalcu sporočal, da ga predmet filozofije sploh ne zanima. Ni pa v uvodu pozabil povedati, kaj vse je študiral in o čem je razmišljal. Zanimivo, vse same okoliščine, o predmetu filozofije pa niti ena beseda. To omenjam, kajti najbolj nenavadno je to, da filozof tega časa še vedno ne ve, kaj je predmet filozofije in njegovo bistvo. Kar je znamenje, da ga globina filozofije ne zanima.

Jaz menim, da je ono govoričenje o sebi, ko filozof hvaliči samega sebe in svoje vedenje, predmet filozofije pa ignorira, neproduktivno. To je znamenje, da ga zanima meglena filozofija, ki s predmetom filozofije nima nič skupnega. Taisto zatrdi, da ga zanima vedenje kot tako, predmet filozofije pa ne. Če bi ga zanimalo bistvo filozofije, potem bi zagotovo na radio spregovoril o predmetu filozofije, ne pa opisoval, kaj vse da se danes dogaja okrog filozofije ali zunaj nje. Za zunanje predstavljanje abstraktne filozofije je pravi mojster, ni pa mojster za predmet filozofije in njegov razviti pojem. Najbolj pretresljivo pa je, da ta isti filozof mlademu duhu predstavlja filozofijo kot abstraktno vedenje, ki kot da lahko zastopa predmet filozofije. Tako mlademu duhu sporoča, da filozofija ni noben predmet, ampak abstraktno vedenje kot tako. In smo zopet tam, ko je filozofija nekakšen brezduhoven svet, ki ga je mogoče neomejeno širiti, ali, filozofija ni nič drugega kot abstraktno vedenje.

Filozof danes ni aktiven kot mislec, ki misli predmetno substanco iz postajanja in njenega gibanja, ampak kot razumnik, ki operira s praznimi abstrakcijami vedenja. Filozof torej ni dejaven v interesu predmetne substance in njenega čistega dojema, ampak kot tisti, ki kaže, kako neplodna zna biti igra vedenja s seboj.

Po vsem tem, kar slišim o filozofiji in njenem predmetu, lahko rečem, da filozof še ni dojel predmeta filozofije. Danes filozof dojema filozofijo kot neko širjavo abstraktnega vedenja, ki ni noben predmetni svet, ampak skupek različnih vsebin, ki se prosto nadaljuje in nikjer ne končajo. Zaradi tega se filozofijo ne dojema kot razviti pojem ideje, ampak kot nekaj, kar se zunanje povezuje in je brezvsebinsko vedenje, ki ga je mogoče poljubno širiti. Skratka, ker filozof ne dojema filozofije kot dosleden razvoj ideje, filozofijo zaznava kot zbir različnega abstraktno vedenje, v katerem lahko najde človek različne svetove. Zaradi takega dojemanja filozofije, filozofija ni noben predmet, ampak prazna razumska filozofija, ki pa ni nobeno miselno spoznavanje predmeta filozofije, ki je v svoji osnovi najprej postajanje.

Mnenja sem, da se danes filozof izgublja v abstraktnem vedenju, ker ga predmet filozofije enostavno ne zanima. Se pravi, dokler bo filozofija zbir abstraktnega vedenja, predmet filozofije ne bo dojemljiv mlademu duhu. Zato mlademu duhu priporočam, da bere Heglovo filozofijo, če želi spoznati predmet filozofije. Predmet filozofije je zanimiv, če ga spoznavaš iz njegovega postajanju ali osnove, v kateri si duh najprej samega sebe odsvoji.

O filozofiji sodobnega časa

Jaz nisem eklektik, ampak človek, ki z veseljem bere Heglovo filozofijo in poskuša kaj povedati o njej na internetu v trdnih pomenih. To počnem, ker menim, da sem Heglov Sistem vede dojel in da sem sposoben njegovo bistvo osvetliti. Brez veze je kar naprej govoriti, da je Heglova filozofija težko razumljiva in za navadnega človeka nedojemljiva. O Heglovi filozofiji se danes beseduje izključno zunanje in neodgovorno. Zato menim, da filozof, ki ne razume Sistema vede, ničesar ne doprinese k razumevanju sistema. Zakaj s tistim zunanjim opisovanjem okoliščin in govoričenjem, da je Heglova filozofija nerazumljiva, filozof ne prispeva ničesar k razumevanju Sistema vede in predmeta filozofije. Jaz pa poskušam na umetniški in predstavni način kaj povedati o Sistemu vede. Na ta način bralca seznanjam z nekaterimi pojmi, ki jih Sistem vede vsebuje, hkrati pa bralca vabim v moj svet, ki ga spremlja ilustracija, s katero poskušam pomen vsebine izpopolniti. Mogoče pa ilustracija razvnema bralca, saj ima tudi ona neko svojo govorico. In ne nazadnje, tu je zdaj čas interneta, ki lahko ravno tako veliko koristnega pove o filozofiji. Sicer pa sploh menim, da je internet tisti, ki lahko filozofiji vrne ugled, če bo filozof na internetu aktivno razmišljal o predmetu filozofije in nastajajočem vedenju, katerega zaenkrat spregleduje.

Prvi del Sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha, bi naj začel brati tudi mladi duh. Kajti tu je čas, ko je nujno spoznavati predmet filozofije, gibanje substance in odsvojitev duha. Če tega duh ne bo naredil, bo ona avtoriteta izobrazbe izpeljala kako vladavino sofistične miselnosti. In potem bo svet obvladovala medijska govorica in pametni roboti. Na drugi strani pa bo filozof še vedno hvaličil avtoriteto izobrazbe in abstraktno filozofiranje, s katerim se svet ne konča, zakaj svet je nujno misliti in ga posredovati, da bi bil na sebi resničen. Torej, Heglov Sitem vede je osnova, v kateri duh spoznava svojo odsvojitev in nastajajoče vedenje, zakaj tisto umno je drugo njega samega.

Nič nimam proti starim filozofom, vendar tu je zdaj čas spoznavanja Sistema vede, kajti edino tako bo duh napredoval. Zakaj tisto obnavljanje starih vsebin povzdiguje subjekta, predmeta filozofije pa ne. Predmet filozofije je treba začeti spoznavati iz odsvojitve duha. Zakaj ravno odsvojitev duha razodeva Heglov Sistem vede. Zatrjujem, samo Heglova filozofija vam lahko razodene duha v njegovi odsvojitvi in nastajajočem vedenju, ki je v prvem delu Sistema vede ustoličeno kot absolutno vedenje. To je tista filozofija, ki odkriva notranje gibanje substance in odsvojitve duha ter element vedenja, ki je samo bistvo Sistema vede. To je pravzaprav nastajajoče vedenje, v katerem duh odkriva svojo odsvojitev na način postajanja. Namreč, edino Sistema vede razodeva, kako duh postavi sebe kot predmet.

Torej, Heglov Sistem vede izžareva odsvojitev duha, kajti edino ta filozofija duhu razodene svet iz gibanja, nastajajočega vedenja in postajanja. To je pomembno vedeti, zakaj filozofske vsebine drugih filozofov vam ne razodenejo notranjega gibanja substance. Samo Heglov Sistem vede prikazuje razvoj ideje v njenem postajanju, s tem pa hkrati duha, ki na način odsvojitve postavi sebe kot predmet. To je način, v katerem duh spoznava svojo odsvojitev, kaj je gibanje substance in kaj absolutno vedenje, s katerim se konča prvi del Sistema vede.

Torej, razkrivajte Heglov Sistem vede in spoznali boste, da filozofija ni zgolj zunanji svet ali abstraktno vedenje, temveč bistveno notranje gibanje substance in njeno določanje. In to gibanje je treba spoznati, da bi bil vaš predmetni svet na sebi določen in resničen.

Napredovanje v razumevanju predmeta filozofije

Če se bo duh držal kategorij in tistega zunanjega razumevanja predmeta filozofije, zagotovo ne bo napredoval v razumevanju predmeta filozofije. Zakaj abstraktna filozofija, s katero duh izdeluje predstave o filozofiji, ki se nikjer ne začenja in ne konča, ni noben določen predmetni svet filozofije, ampak zunanja snov, ki ničesar ne doprinese k razumevanju predmeta filozofije. Rečeno drugače, duh izdeluje predstave filozofije, s tem pa neke abstrakcije vedenja, ki niso vezane na nobeno osnovo. Namreč, če se resnično želi, da bi se filozofijo razumelo iz njene razvojne poti in kot tisto, ki v tem času zahteva neko dejansko razumevanje njenega predmeta, potem je treba predmet filozofije izpeljati iz osnove, ki je najprej postajanje substance, v katerem predmet doseže svojo sebienakost.

Pozor, filozofija ima ravno tako svojo zgodovino, tj. zgodovino razvoja njene ideje. In ta razvoj je treba imeti v vidu, ko se predmet filozofije določa kot razvijajočo se substanco ideje. To nam pove, da predmet filozofije ni zgolj izbran filozofski material, ki nastopa v imenu predmeta filozofije, ampak »je ideja, ki sebe misli, resnica, tisto logično s pomenom, da je v konkretni vsebini uresničena občost.« Filozofija torej ni zgolj kup gradiva ali abstraktnega vedenja, ki ga je mogoče poljubno širiti in spreminjati. To zunanje dojemanje filozofije je treba enostavno pretrgati, če se želi, da bo filozofija bolje razumljena ali dojeta v tem sodobnem času tako, kot ji to gre glede na razvojno stopnjo duha.

Filozofija ni razumljena kot nujen proces razvoja ideje. Zakaj filozofijo se danes predstavlja kot abstraktno filozofijo. A Hegel je zapisal, da je filozofija največji neprijatelj abstraktnega. A mi odkrivamo, da duh dojema filozofijo kot abstraktno filozofijo in sploh ne kot dosleden razvoj pojma ideje. Tako da tisti, ki verjamejo, da jim lahko stari filozofi dajo odgovore na vprašanja, ki si jih zastavlja duh tega časa, živijo v preteklosti. Zakaj filozofija je s stališča razvojne stopnje duha razvijajoča se ideja, v kateri duh misli idejo iz nastajajočega vedenja in postajanja. To pa pomeni, da je treba dojemati filozofijo v prostoru in času, tj. kot razcvet čistega pojma ideje, ki ga je Hegel izpeljal v Sistemu vede.

Da bi torej napredovali v razumevanju predmeta filozofije, je nujno, da se filozofijo razume iz razvoja ideje. To pa pomeni, da je treba razvoj ideje vzpostaviti kot čisti pojem v njenih občih momentih, v katerih je vsebovano samo bistvo predmeta filozofije, ne pa zgolj tisto, kar nekdo meni, da je dobro za njeno razumevanje. Hočem reči, da bi filozofijo bolje razumeli, je potrebno filozofijo vzpostaviti kot določeno Eno, tj. v obliko postajanja, v katerem notrina gleda notrino. To je oblika, ki jo je filozof Hegel utemeljil in izpeljal v Sistemu vede. Stvar duha je, da začne brati Sistem vede, v katerem bo našel najprej razvito idejo v njenem nastajajočem vedenju, nato pa njeno logično nadaljevanje kot razvijajoči se pojem ideje. Brez tega postopnega raziskovanja ideje v njenem gibanju in postajanju, ni mogoče dojeti predmeta filozofije. Še več, napredovanja v razumevanju pojma ideje filozofije ne bo, če se ne bo nič naredilo za to, da se filozofijo začne razodevati kot razvoj pojmovnih določb ideje.

Moje razumevanje predmeta filozofije izhaja iz razvoja ideje filozofije. Se pravi, filozofijo dojemam kot razvito idejo, katere pojem je v Sistemu vede razvil filozof G. W. F. Hegel. Hočem reči, predmet filozofije je treba dojeti iz postajanja čistega pojma ideje. Zakaj filozofija ni vedenje sploh, temveč izpeljani čisti pojem ideje, ki je osnova kot totaliteta razvitih določil absolutne ideje v njenem notranjem učinkovanju s seboj.

Obča sebevednost je njegov predmet

Da je subjektivnost postala v medijih tako priljubljena, gre pripisati sedanjemu času, ki terja od duha, da si sebe odsvoji in da se pojavlja kot reprezentant svojega sebstva, ki ga nekako odpravi in predstavi. A odsvojitev še on ne dojema, zato se pojavlja v abstraktnih predstavah, ki govorijo, da še nima izkušenj o tem, kako si samega sebe odsvoji. Zato prideluje samo enostranske predstave o sebi, s katerimi hvali svojo izobrazbo in moč abstraktnega vedenja. On namreč verjame, da je moč nad sebstvom tista temeljna podlaga, na kateri samega sebe odigra. Njegov predmet je obča sebevednost, torej odtujeno čisto sebstvo, s katerim si samega sebe zagotovi, nato pa iz te neposrednosti izpelje še nasprotni svet.

Tisto, kar duh danes poklanja drugim, je izsebstvo zasebstva. On sebe vedno odpravi tako, da negira odtujeno zasebstvo, s tem pa pridobi izsebstvo. Se pravi, kar od sebe odrine, je odtujeno zasebstvo, ono drugo pa je izsebstvo. To napove, da se zanaša na svoje vedenje in dober občutek, prav tako na izobrazbo in prepričanje. In tako odseva tudi to, da ni dejaven s principom, ampak da daje prednost vedenju kot takemu, s tem pa sploh ne gibanju predmetne substance. Njegov predmet ni določna predmetna substanca, ampak je njegov predmet on sam. To je zasebstvo kot obča sebevednost, ki se kot izsebstvo razloči od zasebstva. In o teh dveh svetovih je sposoben bogato besedovati, saj je to njegov lasten in neomejeni svet, natančno vzeto, to sta dva svetova, ki komunicirata med seboj. Ali, to je oblika gibanja sebstva, ki razpade na dva svetova. Njegov svet je torej izsebstvo zasebstva, ki en drugemu dajeta snov, vendar pa enotnosti ne dosežeta. Tako da tisto, kar duh udejanji, to je le on sam, ki se sebi pojavlja v dveh svetovih; drugi svet je sprevrnjeni svet prvega.

Duh komunicira s seboj in pojasnjuje samega sebe. Še posebej odseva to, da njegov svet ni nič drugega kot obča sebevednost. Drugim poklanja suho izsebstvo zasebstva kot neko čisto prikazen sebstva. Tisto torej, kar je njegovo odtujeno sebstvo, to je njegov prvi svet, ki se nadaljuje v drugi svet. In tako pridobljena svetova sta čista zagotovost njega samega. Kar je pravzaprav kontinuiteta sebstva, v kateri izžareva le moč nad sebstvom in to, da si je odsvojil svojo osebnost.

Naj izrečem par besed o filozofu, ki je danes strasten glasnik igre dveh svetov. Filozof je namreč postal predstavnik igre izsebstva zasebstva, zakaj on hvali in povzdiguje samo čisto moč sebstva ali neizpolnjeno abstrakcijo. Filozof izžareva zlasti to, da ga predmetna substanca in njeno gibanje sploh ne mika. Zato ni nenavadno, če govori samo o sebi in dojemanju lastnega sveta, ki ga nekako odpravi, vendar pa ga vseskozi interpretira in pojasnjuje. Zakaj on je moč nad sebstvom, zato je njegov predmet brezduhovno sebstvo, ki ga razvije v mnoge svetove. Tako da njegov svet nima nobene meje, zategadelj ga prosto razširja in pojasnjuje dobesedno tako, kot mu to diktirata instinkt uma in metafizični razum.

Duh, ki danes poveličuje svoje sebstvo, ne ve, da se drugim predstavlja kot od duha zapuščena zavest. Ta zavest namreč izdeluje podobe, ki so nekakšne abstrakcije sebstva, ki jih interpretira in pojasnjuje. To pa ni resničen svet, ampak abstrakcije, ki ne dosežejo nobenega obstanka. Hočem reči, njegov svet ni objektiven svet, ampak svet, ki ni vezan na realnost in je zato razblinjen v abstrakcije, ki med seboj zunanje komunicirajo.

Duh in dojemanje sedanjega časa

Pride čas, ko duh začne znova premišljevati svet iz izvora. Mogoče odkrije, kako se čas in prostor pojavljata skozi gibanje substance. Morda celo spozna, da je gibanje substance dosti bolj vabljivo kot abstraktno vedenje. Naj spomnim, svet ni samo vedenje kot tako, zato je treba čas in prostor razumeti iz gibanja substance, tj. iz elementa vedenja. Dojemanje časa in prostora sodi k odsvojitvi duha, kajti odločilno je, da si duh samega sebe odsvoji in da svoje vedenje odpravi v načinu postajanja. Rečeno še tako, duh bi naj dojel sebe v času in prostoru na dojemajoč način, če želi spoznati element vedenja in svojo odsvojitev.

Mogoče takšna dojemljivost sodobnega časa ni tako slaba, saj kaže, da bi naj duh začel raziskovati gibanje substance in njeno postajanje, ki je osnova za to, da se duh seznani s predmetnim elementom vedenja in s tem, kako si samega sebe odsvoji v načinu. Zakaj tukaj gre? Gre za to, da duh dojame, na kakšen način si svoje vedenje odsvoji in da spozna tudi to, da vedenja ne more kar tako proč metati in ga ob tem celo povzdigovati kot nekaj, kar je samo po sebi resnično. To ne koristi njegovemu razvoju, zato bi naj bil dejaven vedno v interesu gibanja predmetne substance. To hoče reči, da bi naj spoznal, kako je biti dejaven v načinu gibanja substance. To je bistveno dognati, zakaj le tako je mogoče delovati v interesu gibanja predmetne substance. Skozi gibanje substance namreč duh postavi odnos do sebe in do svojega vedenja. To je nujnost, zakaj duh je začel verjeti, da je njegovo vedenje en sam resničen svet. Namreč njegovo vedenje nastopa povsod kot nekakšen resničen svet, pri tem pa ne vidi, da se izgublja v abstrakcijah vedenja ali neresničnem svetu. Njegovo vedenje je namreč dobilo pravico nastopati v imenu predmetne substance, pa čeprav vedenja ne postavi kot predmet in sploh ni dejaven v načinu logične sovisnosti. Zaradi tega je nujno, da spremeni odnos do svojega vedenja, s tem pa odnos do gibanja substance.

Duh bi naj začel spoznavati svojo odsvojitev. To je tisti temelj, v katerem vedenje postavi kot predmet. Kar pomeni, da spoznava gibanje nastajajočega vedenja, logično sovisnost in čisti dojem. Zakaj element nastajajočega vedenja, ki je čisti dojem, proizvede razumno obliko postajanja, ona je tisto umno. Postajanje je torej temelj, v katerem istoimensko doseže svojo sebi enakost. To je oblika razdvajanja substance, ko notrina stopi sebi nasproti in je zrenje notrine v notrino ali zrenje nerazločnega istoimenskega. Na ta način substanca skozi gibanje notrine doseže svoj razloček ali sebi enakost, kar je drugo nje same.

To dojemanje duha na način gibanja substance je torej nujnost, ki jo duh ne sme prezreti. Treba je začeti na novo, ogledovati sodobna umetniška dela in se spraševati, kaj to duh raziskuje in čemu je to raziskovanje namenjeno. Čas je, da začne odkrivati notranji svet in pojavne oblike tega sveta, če želi resnično napredovati. K napredovanju sodi njegova odsvojitev in spoznavanje samega sebe. Glede na to, je nujno, da začne dojemati sebe iz osnove ali temelja, da bi dojel sebe iz gibanja časa in prostora, ki en drugega proizvajata skozi element vedenja, v katerem substanca doseže proti postajanje ali sebi enakost.

Za kaj torej gre v sodobnem času? Zlasti za to, da duh začne dojemati, da je spoznavanje samega sebe v odsvojitvi nujnost. Duh namreč ne more biti vseskozi dejaven na zunanji način, temveč tako, da je dejaven s principom in da svoje vedenje najprej postavi kot predmet, zakaj substanca ima svoje lastno življenje v njenem gibanju.

Filozofija je ujetnik metafizičnega razuma

Kaže da se sodobni filozof ni ničesar naučil od starih filozofov. Če bi se, bi zagotovo filozofijo dojemal kot predmetni svet. S predmetnim svetom se ne ukvarja, ker še ni doumel, da ima filozofija svoj predmet. Namesto da spoznava predmet filozofije, sestavlja nekakšne abstraktne in enostranske svetove, v katerih ni govora o predmetu filozofije. Zaradi tega ni nenavadno, da mladi duh beži pred filozofijo, saj mu šolski sistem predmeta filozofije ne kaže kot idejo. Zakaj se to dogaja in zakaj predmet filozofije ni prepoznan, o tem največ govori metafizični razum, ki filozofijo prikazujejo kot nekaj, kar je zgolj znanje.

Filozofije se ne dojame, ker se jo predstavlja kot mrtev abstrakten svet, ki izključuje vsako posredovanje in gibanje predmetne substance. Zato je tisto zunanje izdelovanje slepil o filozofiji menda celo zaželeno, saj je tako pozornost duha usmerjena proč od predmeta filozofije. In kdo ima zasluge za to? Metafizični razum, ki gospodari s filozofijo. On namreč filozofijo zrcali kot golo znanje ali kot končne vsebine, ki nimajo nikakršnega začetka in se ne iztečejo v čisti dojem. In to vse zaradi tega, ker metafizični razum ločuje različne vsebine in se trdo drži vnanje, tako da tisto, kar pred sebe postavi, to so le enostranske abstrakcije. Metafizični razum je s svojo dejavnostjo filozofijo omrtvil na končno znanje. Zaradi tega predmet filozofije ne obstaja, kajti le na ta način metafizični razum eksistira in igra vlogo, ki mu jo podeli šolski sistem. Zakaj šolski sistem hvali samo znanje kot tako, harmonijo uma in razuma pa ne, pa čeprav ima harmonija v sebi to nujnost, da uresniči duha.

Ker ima filozofija neznanega gospodarja, je jasno, da predmet filozofije še dolgo ne bo absolutna ideja. Zakaj nevidni gospodar spoštuje samo užitke, ki mu jih podarja nepredmetna filozofija. Zato bo metafizični razum še naprej filozofijo tlačil in pobijal, ob tem pa hvalil abstraktno znanje in ravnodušne svetove. Pa je jasno, da šolski sistem predmeta filozofije ne bo inštaliral, saj temu nasprotuje metafizični razum. Metafizični razum je namreč nekakšno zlo tega našega časa, saj nasprotuje dojeti to, kar je, in izključuje um. Zato ni čudno, da filozofija ni razumljena mlademu duhu, saj mu ni predstavljena kot razvita ideja.

Torej, filozofije se ne dojema kot predmeta, ker tako hoče metafizični razum. Zato filozofija ni razumljena kot ji to gre po njenem predmetu, ampak tako kot to želi metafizični razum. On vztraja, da se filozofijo prikazuje kot količine znanja, vse z namenom, da se hvali moč metafizičnega razuma. In zato je filozofija zgolj čisto znanje. Kar stremi reči, da filozofija kot končno znanje ni nič drugega kot ravnodušne vsebine. Namreč tisto, kar je neki zbir različnih in abstraktnih vsebin, to ni noben čisti pojem filozofije, ampak zunanji svet, ki ga hvaliči metafizični razum ali prepričanje, da je filozofija zbir končnega znanja.

Duh, ki filozofijo razume vnanje, ne naredi nič za to, da bi se predmet filozofije dojel kot razvijajočo se ideja filozofije. Za kaj takega je namreč potrebno predmet filozofije dojeti iz njegove razvite osnove, ki je čisti pojem ideje. A kot vidimo, metafizični razum filozofije ne dojema kot razvito idejo, ampak kot zbir različnega znanja. Kar pove, da šolski sistem filozofijo predstavlja kot abstraktno končno znanje, zaradi česa filozofija ni razumljena. Tisto zunanje pridelovanje predstav o filozofiji dela filozofijo nerazumljeno. In za to ima največ zaslug metafizični razum, ker filozofije ne dojema kot ideje v razvoju, ampak kot zbir različnih vsebin, ki se jih lahko širi in spreminja, ker to dovoljuje šolski sistem.

Substanca zreducirana na vedenje samo

Danes duh izžareva resničnost substance kot vedenje samo. Substanca je njegovo vedenje, ali, njegovo vedenje nastopa v imenu predmetne substance. To je samega sebe zagotovi duh, ki ve substanco kot njegovo vedenje. Hočem reči, predmetna substanca ni nič drugega kot njegovo vedenje. Kar je oblika neposrednega vedenja, to ni postajanje substance, ampak vedenje kot tako, ki ga duh odtuji ali odrinil od sebe. Se pravi, tista abstraktna neposrednost je njegovo odtujeno vedenje ali abstrakcija vedenja, s katero si zagotovi samega sebe.

Ko duh govori o bivanju substance, v bistvu govori o svojem vedenju, ki nastopa v imenu substance. To pa ni postajanje substance, zakaj ta substanca je vedenje samo ali oblika odtujenega vedenja. Vedenje torej zastopa substanco, ki ni dejanski svet substance, ki bi bil na sebi določen in izpeljan v svoje momente, ampak je neposrednost kot vedenje samo, ki nastopa v imenu predmetne substance. Kar stremi reči, da tisto, kar je le neka odtujena neposrednost, to je vedenje duha kot čista zagotovost njega samega; substanca ni nič drugega kot vedenje samo. In tako nam postane jasno, da ona odtujena neposrednost eksistira kot vedenje samo. Zato lahko rečemo, resnična substanca ne doseže svoje dejanskosti ali čistega dojema, ker eksistira kot prazna prikazen vedenja ali kot neposredno vedenje.

Sin Andrej vedno znova navdušuje. To njegovo sodobno umetniško delo odseva odsvojitev duha skozi gibanje sebstva, v katerem vsebina še ni navzoča. Je pa smoter tega gibanja v tem, da ujame duh neko svojo vzajemnost ali enotnost človeške in božanske narave, s tem pa proizvede drugo samega sebe ali podobo, v kateri se ideal razpusti v obče momente.

Ko govorimo o duhu, ki si samega sebe zagotovi s svojim vedenjem, govorimo o odtujenem vedenju. Duh si odtuji svoje vedenje, ki pa ni postajanje substance, v kateri substanca drži svoje bistvo nasproti sebi, ampak je oblika abstraktnega vedenja, ki je čista zagotovost njegovega sebstva. To je torej neposrednost kot oblika sebstva, njegovo vedenje kot tako, ki ga lahko duh prosto širi in izpeljuje, ker to ni noben zamejen in določen svet, ki bi vseboval bistvo substance, ampak je abstrakcija vedenja, neposredno bivanje njegovega vedenja, ki mu je nastalo skozi gibanje sebstva ali odtujitev vedenja. Odtujeno vedenje torej ni resnični svet predmetne substance, ampak vedenje kot tako, ki nastopa v imenu življenja ali gibanja substance, katerega resničnost ni dojem substance, ampak vedenje samo.

Danes gre zlasti za to, da si duh samega sebe zagotovi. In to lahko doseže na ta način, da odtuji obliko svojega vedenja, ki je čista zagotovost njega samega. Lahko bi rekli, smoter te napačne odsvojitve duha je samo v tem, da svoje vedenje odtuji, nato pa iz njega naredi kak določen drugi svet ali drugo obliko vedenja. Tako dobi nasprotje ali razloček njegovega neposrednega vedenja, s tem pa možnost, da začne členiti in prosto širiti svoje vedenje. Naj spomnim, svet je najprej enostavno sebstvo, torej vedenje duha, ki pa ga je treba odpraviti in postaviti kot predmet. In ravno tega dejstva se duh ne zaveda. On sicer sebe površno izpolni, vendar pa svojega vedenja ne postavi kot predmet, ampak ga enostavno odrine od sebe, nato pa to vedenje širi v druge abstraktne oblike ali razločke vedenja.

Ali filozofija izginja, ker predmetni svet že obvladujejo števila?

Filozofa se danes ne zaznava kot misleca, ki predmetni svet dojema na način logične sovisnosti in gibanja substance. In to najbrž zaradi tega, ker filozof predmeta filozofije ne jemlje resno, ampak kot neko igro abstraktnega vedenja. Pa od tukaj ono spreminjanje predmetnega sveta v števila. Namreč, če bi filozof EU predmetni svet razvijal v določila, potem bi duhu pokazal, da predmetnega sveta ne moreš misliti čez števila. A tega ne kaže, saj se ne ukvarja z gibanjem in določanjem predmetnega sveta. Pa ni čudno, da je filozofija postala nekakšen balast tega časa in če ona števila že gospodarijo s predmetnim svetom. In to zaradi tega, ker filozof EU prezira gibanje substance, razvoj ideje in logičnost sveta.
Zdi se, da filozof o predmetu filozofije enostavno ne govori, ker ga zanima samo abstraktno vedenje. Zato filozofija ni spoštovana; o njenem predmetu se nič ne pove, če pa se že kako pozitivno misel izreče, potem se to predmeta filozofije ne tiče. Pa ne bo nič čudnega, če bo filozofija lepega dne dojeta kot nekaj, o čem nima smisla več govoriti. Zakaj predmet filozofije ni dojet in se ga ne predstavlja kot razvijajočo se idejo filozofije, ampak kot nekaj, kar je abstraktna filozofija kot skupek različnega abstraktnega vedenja.

Ali v tem prostoru biva kaj takega, kar bi bil predmet filozofije? Ne, saj to ni mogoče, ker predmet filozofije za filozofa EU ne obstaja, on o njem ne razpravlja, kaj šele da bi ga predstavil v prostoru kot razvoj ideje filozofije. To bi bila sodobna predstava filozofije, v kateri bi predmet filozofije zaživel iz lastnik določil in zamejen na svoje bistvo. Zakaj ona abstraktna gradiva, ki zastopajo danes predmet filozofije, ne predstavljajo predmetnega bistva filozofije. Zato bi bilo primerno, da bi predmet filozofije dobil mesto v središču EU, saj bi to bila priložnost, da se predmet filozofije na novo določi iz do sedaj razvite ideje filozofije. Namreč, edino določitev predmeta filozofije iz postavljene osnove, lahko povrne ugled filozofiji, ki ga je imela nekoč.

Tisto, kar je nenavadno, je to, da se o predmetu filozofije sploh ne govori; ničesar se ne pove o razvoju ideje, tj. o samem bistvu filozofije, beseduje pa se o nekem pepelnatem svetu, o katerem da razmišljajo filozofi. Tako nastaja videz, kot da filozofija izdihava. Celo več, blodnja o filozofiji, v kateri ni govora o predmetu filozofije, služi samo ponosu zavožene izobrazbe, ki duhu sporoča, da filozofija leži na smrtni postelji. In to zaradi tega, ker duh ideje filozofije ne dojema iz razvoja, ampak iz kopičenja abstraktnega vedenja.
Človek pričakuje, da bo filozof EU, ko dobi besedo, kaj povedal o razvoju ideje filozofije, in jo celo problematiziral ter mislil iz njene celotne poti. Na ta način filozof odkriva duhu, da se ukvarja s stvarnim svetom filozofije. To je pomembno, saj ono abstraktno filozofiranje razvoj ideje spregleduje. Zato je treba predmet filozofije prijeti iz osnove, tj. iz postavljenega čistega pojma. Zakaj, predmet filozofije bo le tako na sebi svoja sebienakost. Tisto abstraktno filozofiranje, ki se ne ukvarja s predmetom filozofije, je nekakšno izdelovanje predstav o tem, kaj je filozofija kot vnanji svet ali kot abstraktna podoba zunaj predmetnega bistva.
Torej, če kdo meni, da filozof EU misli predmet filozofije, se moti. Pravzaprav izdeluje samo predstave o abstraktni filozofiji, razvoj ideje filozofije pa pušča ob strani. Abstraktna filozofija pa se ne ukvarja z idejo, prezira njen razvoj, s tem pa način spoznavanja predmeta filozofije. Edino on je tisti, ki lahko duhu odkrije, da je nujno misliti predmet filozofije v načinu. Vse, kar ni gibanje ideje, ni filozofija, ampak igra abstraktnega vedenja, ki razvoj ideje izključuje, ker predmeta ne misli iz gibanja in postajanja.

Svet kot brezduhovno sebstvo

Ko je svet izraženo enostavno sebstvo postavljeno naravnost kot subjekt, je to neizpolnjena abstrakcija. Duh še ne ve, da neposrednost ni nič drugega kot oblikovana zavest, ki je veljavno sebstvo. To torej še ni svet postavljen kot predmetni svet, ki bi bil sam s seboj posredovan in bi stopil v odnos s seboj skozi postavljeno nasprotje substance ali njeno razdvojenost. Zakaj svet, ki je vedenje neposrednega, je odtujeni svet osebnosti, je veljavno sebstvo, s katerim duh izpelje le smoter, v katerem najde samega sebe kot izraženo brezduhovno sebstvo, ki je njegova lastna dejanskost. To je duh, katerega predmet je čista zagotovost njega samega. Se pravi, tista neposrednost je dejanskost kot čista bit, ki je posamezno sebstvo kot sostvujoča substanca. Kar želi reči, da je njegov svet zgolj izraženo abstraktno sebstvo kot nekaj občega, s katerim duh realizira svojo individualnost. Je pa to tudi svet počenjajoče zavesti, ki se je v ravnanju iz svojih sil osredotočila na to, da realizira veljavno sebstvo kot neki izraženi svet. Duh ne izpelje nič drugega kot svojo odtujitev, v kateri zre samega sebe kot čisto zagotovost, ki je čista neposrednost.

Kadar si duh odtuji le nekaj, kar je njegovo neposredno vedenje, potem še to ni stvarni svet. Na ta način izpoveduje, da še ne eksistira kot resnični duh, saj je zunaj sebe vedenje neposrednega, ki še ni nobeno postajanje substance. Duh je dejaven s smotrom, da izrazi samega sebe kot zagotovega duha, ki ni nič drugega kot izražena zavest, ki je udejanjila brezduhovno sebstvo ali vedenje neposrednega, ki je dovršena odtujitev.

Svet je najprej neposredno vedenje, ki ga duh ve kot neko dejanskost sebi nasproti. Ta svet je njegova substanca kot odtujeno naravno sebstvo, ki je čista zagotovost njega samega. To je torej vedenje neposrednega, ki velja, ker je to sebstvo kot odpravljena izvorna narava. Hočem reči, to je tista svoboda duha v misli, ki je brez izpolnitve, kajti to še ni duh, ki se je odsvojil in ima samega sebe za predmet.

Ko je torej duh dejaven zgolj s ciljem, da izrazi le samega sebe, potem je njegova dejanskost negativno obče sebstvo, tisto koristno kot svet, ki ni nič drugega kot jaz samozavedanje. Se pravi, njegov svet ni noben predmetni svet, ki bi prehajal v svoje nasprotje in bi postajal kot dejanski svet, ampak je dejanski svet kot absolutna negativnost, ki je posamezno sebstvo. To pa je tista dejavnost, ko duh izpelje le negativno sebstvo, s katerim si odsvoji svojo osebnost. Tisto, kar mu nastane kot neposredni svet, to je le brezduhovna občost ali svet kot odtujeno naravno sebstvo, s katerim pridela samo izpolnitev zunaj sebe.

Svet torej, ki ni postajanje predmetne substance, izpoveduje, da duh ni odpravil samega sebe na način, kot to gre duhu, ki je dejaven s smotrom, da najprej vzpostavi svoje vedenje kot predmet. Zato duh, ki zgolj odtuji kako abstraktno občost, ne doseže postajanja sveta, v katerem se substanca razdvoji in doseže svojo drugo-bit ali svojo dejanskost, ki je čisti dojem. Pa je odtujena in predstavljena neposredna občost samo nekakšna dejanskost sebstva, s katerim je izpovedano le to, da duha ne zanima stvarni predmetni svet, ampak le svet kot odtujeno abstraktno sebstvo. Ta neposredni svet odseva med drugim tudi to, da čista zagotovost njega samega ni nič drugega kot oblika odtujitve.