Predmet filozofije predstavljajo različne vsebine

Piše: Jože Požar : oktober 6, 2019 – 6:09 dop -

Tisti, ki obvladajo filozofijo, ne pa predmeta filozofije, premalo naredijo za to, da bi se predmet filozofije začelo dojemati iz nastajajočega vedenja. Namesto da aktualizirajo predmet filozofije iz njegove osnove in gibanja substance, filozofijo bremenijo z novimi oblikami vedenja. Zaradi tega se ne rabijo spraševati, kaj je predmet filozofije, češ, saj je filozofija določena skozi discipline ali filozofske panoge. Rečeno drugače, filozofija je določena in zato nima nobenega smisla na novo določati predmet filozofije. Baje se z onim razumevanjem filozofije, s katerim se filozofijo edinole povzdigne, ravno tako nekam pride. In tako filozofija ostaja nerazumljena, ne glede na prizadevanja duha. Skratka, duh kot da želi reči, da še ni prišel čas za to, da se začne govoriti o predmetu filozofije. Zakaj bi se torej mučili z vzpostavljanjem čistega pojma predmeta filozofije, če pa ni volje za to.

Kaj je predmet filozofije? Boste rekli, vse tisto, kar obravnavajo one discipline in še mnoge druge vsebine, s katerimi se filozofija bogati. Ampak na ta način predmet filozofije ni določen na sebi in tudi razvit ni kot čisti pojem. Kar pomeni, da predmet filozofije zastopajo različne vsebine, ki se jih zunanje povezuje. Namreč, če bi bil predmet določen, potem bi bila vzpostavljena njegova osnova ali čisti pojem predmeta, in to kot bivanje predmetne substance v njenem protipostajanju ali čistem dojemu. Pa je vprašanje, zakaj se ta določitev predmeta še ni zgodila in zakaj predmet filozofije ni izpeljan kot čisti pojem.

 

Danes predstavljajo svet filozofije izražene duhovne moči, forma neposrednega znanja, torej abstraktne vsebine, ki jih duh nekako razodene kot občo sebevednost. Filozofa ne zanima realni predmetni svet in njegovo posredovanje ter postajanje predmetne substance in njen odnos do sebe, ampak samo abstraktna filozofija. Duh verjame v ono prazno abstraktno vedenje, pa ga filozofija kot določen predmet in pojem ne privlači. Bolj kot predmet ga zanimajo različne količine abstraktnega vedenja, skozi katere »jaz drugo kot jaz« doseže resnico zagotovosti samega sebe.

 

Po mojem mnenju bi se duh moral vprašati, zakaj sploh vztraja pri onem razumevanju filozofije in zakaj ga filozofija kot določeni predmet ne privlači. To namreč, da se ukvarja z  različnimi vsebinami, ki da lahko izrazijo predmet filozofije, to je neko početje trmastega duha, ki ga resnični predmet filozofije ne zanima, ampak samo tisto, kar si on predstavlja pod pojmom filozofija in je nekaj nespremenljivega. Ravno ta trmoglavost kaže, da si duh bistva filozofije ne predstavlja kot nekaj, kar izvira iz postavljenega čistega pojma, ampak kot nekaj, kar najdeš v filozofskih delih in so privlačne vsebine. In tako pridemo do ugotovitve, da filozofija danes ni nič drugega kot prazne abstraktne oblike vedenja, ki jih strokovnjaki za filozofijo priporočajo kot nekaj, v kar se naj verjame. To je eden od razlogov, zakaj se danes filozofije ne dojema tako kot vse druge predmete. Toliko le, da opomnim, da je mogoče predmet filozofije izpeljati in ga vzpostaviti kot čisti pojem ali kot njegovo osnovo.

Za konec pa še ta vprašanja: Zakaj se zunanje dojemanje filozofije ne opusti in zakaj se ničesar ne naredi za to, da bi bila filozofija bolj razumljiva? Zgleda da je danes pomembna samo količina vedenja in tisto, ti veš, jaz pa ne vem, ne pa dojemanje predmeta filozofije. Zakaj torej duh noče spremembe in zakaj vztraja v oni lagodnosti? Mar ni čudno, da se filozofija ne premakne iz mesta in da se filozofije ne dojema kot vse druge predmete?


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Predmet filozofije predstavljajo različne vsebine

Ko svet ni določen na sebi

Piše: Jože Požar : september 29, 2019 – 6:11 dop -

Tu je zdaj čas, ko bi naj izobražen duh začel dojemati, da z opisovanjem in golim vedenjem ni mogoče delovati v interesu stvari. Hočem reči, duh bi naj bil dejaven s smotrom in v interesu stvari ter v načinu postajanja, v katerem je svet na sebi določen. Zakaj tisto, kar danes duh izpelje in je svet kot tak, ni izpeljan čisti pojem stvari, ampak zgolj nedoločen svet, ki izpoveduje, da si duh krajša pot in da ni dejaven s principom. Zato je tisto, kar ponuja kot svet, le njegova stvar, torej nekaj, kar je svet sebi odtujenega duha. Ta svet nam odkrije, da duh ni dejaven v načinu, ampak tako, kakor to odseva navajeno obnašanje vedenja. Pa je idealiteta njegove stvari, ki mu nastane s pomočjo kombinatorike vedenja, nekakšna od individualnosti prežeta realnost, ki pa ni resnična stvar. Kajti da bi duh kaj resničnega ustvaril, mora biti svet na sebi določen in ustvarjen, se pravi drugo-biten in razločen, zakaj le tako je duh dejaven na način logične sovisnosti in postajanja.

Poglejte si kak produkt izobraženega duha in videli boste, da v njem manjka drugo-bit stvari; tisto, kar podarja, to je le njegova stvar, ki obstaja kot nekaj, kar je zunanje združeval in je zato zgolj svet po možnosti ali abstraktnih predstavah. To pa ni noben določen svet, nič določno postavljenega kot nekaj enega, ampak zgolj svet kot njegova stvar. Torej svet, ki se nadaljuje v druge svetove in zunanje združi v abstraktno podobo. Pa je tisto, kar se prikazuje kot njegova stvar, le zbir kategorij, ki eksistirajo ena poleg druge in se med seboj zunanje poljubno vežejo. Lahko bi rekli, izobražen duh, ki je dejaven zunanje, torej zunaj logične sovisnosti, podarja le svet kot njegovo stvar, ki ni absolutna stvar. Pri tem pa je mogoče zaznati tudi to, da svet, ki mu nastane kot abstraktno in enostavno samoprisebstvo, ni absolutna subjektivnost v kateri substanca doseže svoje postajanje.

 

Če bo duh poklanjal samo svet kot njegovo stvar, potem bo to zgodba o izobraženem duhu, ki sicer nekako izpolni svojo zavest, ne doseže pa izpolnitve duhovnega bistva. Tisto namreč, kar danes podarja kot svet, ni nobena sebienakost, niti ni nič takega, kar bi bila izpolnjena vsebinska stvar ali bivanje substance v njenem postajanju. Pa je jasno, da mora duh narediti korak nazaj v sebe, če želi, da bo dejaven bolj natančno in v interesu stvari. Zakaj to, kar je svet kot njegova stvar, to je enostavno sebstvo, s katerim izpelje nedejansko brezsilno sebstvo ali prikazen vedenja.

 

Zgodba o izobraženem duhu in nastajanju sveta je zgodba o njegovi stvari, ki jo udejanji kot abstraktno občost, ki ne doseže svoje izpolnitve. Na ta način izobražen duh pravzaprav utrjuje zgodbo o moči njegovega abstraktnega vedenja, v kateri nastopa kot tisti, ki ne spoštuje logične sovisnosti in postajanje čistega pojma v elementu vedenja. Sicer pa zgodba govori tudi o tem, da duh še ni prišel do spoznanja, da njegova odsvojitev spada v zgodbo o nastajanju sveta. Zakaj o tem največ izrazi prav njegova stvar, ki mu nastane s kombinatoriko vedenja in iznajdljivostjo. Pa verjetno od tukaj toliko tistega poudarjanja in izpostavljanja raziskovanja, s katerim prideluje zgodbe o njegovi stvari.

No, je pa tu še ena zgodba, ki jo izpoveduje politik, ki pravi, da je zadovoljen s seboj in svetom, ki ga pridela kot svet brez lastnosti. Njegov svet namreč govori o tem, da ga svet kot določen na sebi sploh ne prevzame. Tako politik sporoča, da ni dejaven v interesu določnega sveta in obče ideje, ampak v interesu idealiziranja njegove stvari.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko svet ni določen na sebi

Filozofija kot nekaj, kar je le abstraktna stvar

Piše: Jože Požar : september 22, 2019 – 6:00 dop -

Priznajmo, filozof danes ne pridela nič takega, da bi ga lahko hvalili. Razen tega je dejaven zunanje, pomanjkljivo in predstavno. O tem govori tisto, kar odrine od sebe in je na sebi nekakšno tavanje v virtualnem svetu, s katerim poskuša pokazati, da zna biti preslikavanje abstraktne filozofije ravno tako koristno. Namreč, tisto početje in gnanje, ko interpretira in razlaga le svoje vedenje, se nikjer ne začenja in tudi ne konča. Zato v njegovem svetu najdemo mnoge različne svetove, ki jih olepša z domiselnostjo ali videzom tistega, kar mu skozi početje zavesti nastane kot nekakšna sinteza, ki je prikaz njegove stvari.

Poglejte kaj dejansko počenja filozof in videli boste, da izdeluje abstraktne predstave o filozofiji. To je prizadevanje filozofa, ki beseduje o abstraktnih podobah vedenja in tistem, kar mu nastane obenem. Hočem reči, ko razumete tisto, kar on sporoča in je abstrakcija vedenja, potem sploh ni čudno, če mladi duh ne jemlje resno filozofije in če izjavi, filozofije se ne da razumeti. Zakaj tako, zato ker se o predmetu filozofije ne govori in ker se vsebine predmeta ne posreduje. Zato svet filozofije ni nič drugega kot enostavna gotovost vedenja: katere knjige je treba brati, katerega filozofa se da primerjati z drugimi filozofi, in celo to, zakaj se dva filozofa nista mogla sporazumeti. In tako je filozofija abstraktna stvar ali zbir različnega vedenja, ki nima nič skupnega s predmetom filozofije. Skratka, tu je čas, ko je treba začeti govoriti o predmetu filozofije, katerega vsebina mora biti določena.

 

Duh, ki razume filozofijo kot abstraktno stvar, se obnaša kot kak aristokrat, ki demokracijo razume kot njegovo stvar. Zaradi tega filozofija ni nič drugega kot pojavni svet, in zato nerazumljena, kajti njen predmet je brezvsebinsko vedenje. K temu veliko pripomore ono razumsko mišljenje in prepričanje, da je filozofija neživa teorija. Namreč verjame se, da je filozofija v svojem bistvu nekakšna neimenovana stvar, ki jo je treba vedno znova idealizirati, da bi bila na sebi čutno vedenje.

 

In zdaj pozor, zamislite si mladega in radovednega duha, ki prisluhne filozofu, ki ne obravnava predmeta filozofije, ampak izdeluje predstave o abstraktni stvari, ki ni noben predmet filozofije. To je prizadevanje, ko filozof govori o svojem neživem vedenju ali oblikah vedenja, s katerimi pridela zgolj predstave o filozofiji. Kako naj potem mladega duha filozofija privlači, če pa se mu namesto predmeta filozofije podarja abstraktne predstave o filozofiji. Zaradi tega seveda ni čudno, če mladega duha filozofija ne zanima. Zakaj tisti abstraktni svetovi niso noben predmet filozofije, ampak podobe vedenja, ki filozofu nastanejo kot nekakšen drugi svet ali kot nekaj, kar je njegov onstranski svet. Hočem reči, na ta način tudi filozofija ničesar ne pridobiva, ampak izgublja tla pod nogami, in to zaradi tega, ker se filozofijo predstavlja kot nepredmetni svet ali kot abstraktno stvar.

Ko je vloga, ki jo ima danes filozof, omejena na neko neživo vedenje in razlago onih kategorij, filozofija na sebi ni nič drugega kot razločevanje kategorij. Hočem reči, to ni noben predmetni svet, ampak svet, ki ni vezan na nobeno predmetno osnovo. Naj spomnim, duh ni zgolj abstraktno neživo vedenje ali abstrakcija svojega vedenja, ampak je odsvojitev in je postajanje vedenja. Vse, kar ni postajanje, je zabloda, kajti tista čista sebevednost ali subjektivna vednost ni resnična izpolnitev duha, ampak čista vednost kot jaz.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija kot nekaj, kar je le abstraktna stvar

Duh in predmet filozofije

Piše: Jože Požar : september 15, 2019 – 6:18 dop -

Na internetu se sprašujejo, kaj je filozofija. Odgovorov na to vprašanje ni veliko, med njimi pa ni najti pravega odgovora, saj se išče zgolj neke definicije, ki pa so napačne. Tako da internet zagotovo ne ponuja natančnih odgovorov o tem, kaj je filozofija.

Sicer pa je dobro, da se duh sprašuje in poskuša odkriti, kaj je predmet filozofije. Na to vprašanje najbrž ne bi znal odgovoriti niti kak popularen filozof. Namreč tudi on se ne ukvarja s predmetom filozofije, saj njega zanima bolj abstraktna in zunanja širina sveta, v katerem pa ni zaslediti nič takega, kar bi razodevalo vsebino predmeta filozofije. Tako človek dobi občutek, kot da vsebina predmeta filozofije še ni odkrita. Pa je ono poenostavljanje filozofije na subjektivno vednost nekakšno površno in zunanje interpretiranje filozofije.

 

Filozofija bo izpadla iz sveta, če ne bo nič narejenega za to, da bo predmet filozofije zaživel v govorici. Zakaj tisto prizadevanje, ko gre za interpretacijo vedenja, se ne ukvarja z gibanjem predmetne substance. To doživljam vsakič, ko na radio prisluhnem filozofskemu eseju, v katerem ne gre za noben predmet, ampak za filozofsko dolgočasje in dejavnost brez smotra, s katero filozof ujet v pojavni svet povzdiguje svoje vedenje in poveličuje abstraktni jaz. Na ta način filozofija ni nič drugega kot »bit, ki je jaz, ali jaz, ki je bit«.

 

Kaj je predmet filozofije, to je pravo vprašanje. Jaz menim, da bi o predmetu filozofije lahko spregovoril tudi kak popularen filozof, saj njegov glas baje seže v deveto vas. Sicer pa je tu že čas, ko je treba predmet filozofije razumeti iz temelja, saj bo le tako filozofija pridobila na ugledu. Namreč tisto vedenje kot je na začetku, ne doprinese ničesar k spoznavanju predmeta filozofije, pa je jasno, da je treba začeti odkrivati filozofijo iz njenega temelja ali čistega pojma, tj. iz nastajajočega vedenja ali izkustva zavesti. In to zato, ker je filozofija edina veda, ki ima vzpostavljen in razvit pojem predmeta, ki je določen in izpeljan, pa je stvar duha, da začne razodevati predmet filozofije iz nastajajočega vedenja in pojavnih oblik duha. Duh je namreč tisti, katerega moč in postajanje izpeljuje prva vede filozofije.

Tisto, kar je bistveno vedeti, je to, da je predmet filozofije najprej znanost o pojavnih oblikah duha in nastajajočem vedenju, katerega bistvo je predmetni element, s katerim duh samega sebe vzpostavi kot predmet. Tisto, kar sledi kot drugi del vede, je Znanost logike, ki obravnava bit, bistvo in pojem. To je znanost o mišljenju, ki odkriva, kako bit prehaja v bistvo in naprej v pojem. Kar je pravzaprav spoznavanje predmeta filozofije kot prikaz celotne poti duha, na kateri duh najprej spozna, kako si samega sebe odsvoji in se postavi kot absolutno vedenje, nato pa gre za spoznavanje mišljenja in logiko biti, bistva in pojma predmeta, ki je v samem začetku zgolj reč. Se pravi, v prvi vedi filozofije gre za to, da duh odkrije način, kako sebe odpravi in postavi odnos s seboj. Zakaj tisto, kar duh najprej vzpostavi, je njegovo vedenje, in tega je treba vzpostaviti kot absolutni dojem, po katerem oblikuje svoj svet. Kajti če vedenja ne vzpostavi, potem običajno njegov abstraktni jaz zastopa predmet.

Predmet filozofije je vezan na nastajajoče vedenje in na element vedenja. To je začetek, v katerem duh postane sebi nekaj drugega, »zakaj on je gibanje, postati sebi neko drugo, tj. predmet svojega sebstva«. Pa je stvar filozofa, da začne odkrivati predmet filozofije iz samega začetka, tj. iz osnove, brez katere ni mogoče dojeti predmeta filozofije.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh in predmet filozofije

Nastajajoče vedenje in prvinska filozofija

Piše: Jože Požar : september 8, 2019 – 6:24 dop -

Filozofija v svojem čistem pojmu odkriva moč duha in to v njegovem postajanju. To pa ni nič drugega kot odkrivanje načina, kako si duh sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Pa je odsvojitev duha način, v katerem sebstvo razvije drugo samega sebe ali svojo sebienakost, s katerim stopi v odnos s seboj. Tako ni čudno, če je vsebina prve vede filozofije prikazujoče se vedenje ali pojavni svet duha, v katerem duh stopi v odnos s seboj skozi element vedenja, tj. gibanje in logično sovisnost substance, kar je razvita notrina v svoje nasprotje.

Gibanje in postajanje duha je torej tiso, kar se raziskuje v prvi vedi filozofije. Njen predmet je nastajajoče vedenje ali pojavne oblike duha. One so osnova, ki odkrivajo duha v njegovi odsvojitvi, zaznavajoč svoje čisto sebstvo kot čas zunaj njega. To so pojavne oblike zavesti, samozavedanja, uma in duha, katerih vsebina predstavljanja je absolutni duh. In to je postajanje vedenja v svojem nastajanju. Rečeno drugače, na ta način duh sebe ve kot svoje vedenje skozi element vedenja, v katerem doseže svojo odsvojitev.

 

Sin Andrej nadaljuje z raziskovanjem notrine. Ustvaril je abstrakcijo, ki nagovarja z notranjo lepoto. Zakaj svet ni zgolj zunanji ali enostranski svet, ampak je gibanje notrine, ki prehaja v svojo drugo-bit in tako v svojo sebienakost. In to je nadčutni svet, ki se kot svet razločujejo od sebe.

 

Tisto torej, o čem filozof danes ne govori, a bi moral začeti govoriti, je duh v njegovih pojavnih oblikah. To je pomembno, saj se danes mlademu duhu ne predstavlja samega bistva odsvojitve in tako tudi ne nastajajočega vedenja. Odsvojitev namreč odkriva zlasti to, da v odsvojitvi duh postavlja sebe kot predmet. To so podobe, ki razodevajo gibanje duha, s tem pa tudi gibanje zavesti, samozavedanja in uma, ki skozi pojavljanje in postajanje razodevajo odsvojitev subjekta. Vse to seveda s smotrom, da duh spozna samega sebe v svoji odsvojitvi, tj. v nastajajočem vedenju, katerega danes filozof ne zaznava, ker ga nastajajoče vedenje ne privlači, ali, nastajajoče vedenje za njega enostavno ne obstaja. In dokler bo tako, nastajajoče vedenje mlademu duhu ne bo predstavljeno, ali, dokler bo nastajajoče vedenje zgolj prazen pojem, mlademu duhu ne bo predstavljeno predmetno bistvo prve vede filozofije.

Če bo filozof še naprej spregledoval pojem nastajajočega vedenja, bo slej ko prej moral razglasiti sebe samega za filozofa, ki ga odsvojitev ne privlači. Potem bo prišlo na dan tudi to, da se ukvarja samo z abstraktnim vedenjem in da se na prvo vedo filozofije ne razume. Sicer pa danes filozof ustvarja videz, kot da je začel odkrivati novo vero v abstraktne oblike vedenja, s katero da premagaš vsako zapletenost vedenja, ker nisi vezan na noben določen pojem. Pri takem prizadevanju je filozof dejaven zunanje, kajti tisto, kar najde v sebi je njegovo vedenje, ki ga on odpravi v neko obliko čistega vedenja. Pa od tukaj toliko one izražene ljubezni do abstraktnega vedenja in oblik vedenja, ki poveličujejo njega kot subjekta. Kar je nekakšen napihnjen zanos, zaradi katerega filozof izgublja stik s predmetom filozofije in tako z nastajajočim vedenjem. Ta vznesenost kaže, da filozof poveličuje abstraktno vedenje, ki ga lahko neomejeno širi, ker svojega vedenja ne vzpostavi.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Nastajajoče vedenje in prvinska filozofija

Duh ne upošteva logične sovisnosti

Piše: Jože Požar : julij 14, 2019 – 5:54 dop -

Ko je duh dejaven v načinu ali s principom, tedaj tudi ideja kot enotnost pojma in realnosti nekaj velja. Tedaj pa, ko je dejaven brez načina, tudi pojma predmeta ne utrdi. Tako vidimo, da duh deluje odlično edino takrat, ko na primer gradi zgradbe, izdeluje tehniko, stroje, avione, mobilne naprave itd. Skratka, kjer je duh dejaven v načinu, upošteva logično sovisnost, čisti dojem, dejanskost in enotnost pojma in realnosti. Toliko le v uvodu, da spomnim, da bi naj duh upošteval logično sovisnost, če želi delovati v korist pojma.

Duh torej, ki je dejaven brez načina ali tako, da logične sovisnosti ne upošteva, obstane v neposrednosti. Tukaj takoj opazimo, da izdeluje nekakšen zunanji svet ali abstraktno podobo, ki mu nastane s podporo domišljije in vedenja. Se pravi, duh se zanaša na svoje vedenje in na abstraktni razum, ki zunanje združuje ali ločuje svetove; zavest se običajno igra z dvojico odtujenih svetov. Kar pove, da duh ni dejaven s principom, ampak tako, da idealizira pojavni svet. Zaradi tega so njegovi svetovi nedejanski ali abstraktne privlačnosti, ki mu nastanejo kot vnanjsko abstraktno bistvo. In ravno ono izpoveduje, da duh ne upošteva logične sovisnosti. O tem pravzaprav na veliko pripoveduje on sam s tistim pojasnjevanjem in abstraktnimi prilogami, s katerimi kot da lahko utrdi oni zunanji nedejanski svet.

 

Nekaj, kar ni pojem, je ekspozicija pojava ali abstraktna stvar. To še torej ni postavljena logična sovisnost stvari. To je samo gnanje duha, ki odseva brezsilno sebstvo, kateremu nasproti zavest običajno zgradi kak drug pojavni svet. Tako dobi dva ločena svetova, ki ju je mogoče zunanje združevati. In ravno to zunanje združevanje različnih svetov danes odlično manifestira izobraženec. Zakaj najlažje je operirati zunanje in brez upoštevanja logične sovisnosti. Pa od tukaj toliko tistega zunanjega ali praznega sveta, ki odkriva zlasti to, da duh logične sovisnosti ne spoštuje.

 

Dalje, vsakdo lahko ugotovi, da izobražen duh danes nenehno hvaliči vedenje kot tako, pa čeprav vedenje kot tako ne more nastopati v imenu predmeta. Kajti tisto, kar je abstraktni svet njegovega vedenja, to ni pojem niti obča ideja, ampak zgolj čista abstraktna stvar, ki ni nič drugega kot svet, ki ni stopil s seboj v razmerje. Hočem reči, to ni svet, ki bi bil v svoji osnovi postavljen in posredovan s seboj, ampak svet, ki ni dosegel drugo-biti, tj. svoje sebienakosti. Takšen svet pa je nedoločen in ga je mogoče širiti neomejeno. Se pravi, svet, ki ni posredovan s seboj in sebi proti postavljen v logični sovisnosti, je zgolj abstraktna podoba ali pojavni svet, ki ni dosegel svoje dejanskosti, ker ga duh ni pretvoril v osnovo.

Zgornjim sem želel opozoriti, da duh, ki ni dejaven v načinu, prideluje le neke pojavne svetove, ki mu nastanejo z odtujitvijo sebstva. Kar med drugim izpoveduje, da bi naj mladi duh v šolah in univerzah spoznaval svojo odsvojitev ali to, kako si samega sebe odsvoji v načinu logične sovisnosti. Tako bo mladi duh spoznal, kako svoje vedenje vzpostavi kot predmet. Brez spoznavanja logične sovisnosti, ki jo danes izobraženec bojkotira, bo duh še naprej idealiziral pojavni svet. Zaradi tega se bo izgubljal v videzu ali refleksiji, kjer logična sovisnost ni odločilna. Namreč tako kot je danes duh dejaven, to ni dejavnost v načinu, ampak odtujevanje vedenja. Cilj duha pa bi naj bil, da je dejaven v interesu predmetne substance, ki je razvita oblika protipostajanja pojma. Edino na ta način tisto obče substance doseže svojo dejanskost in logično sovisnost, s tem pa odnos substance do sebe.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh ne upošteva logične sovisnosti

Ko je filozof dejaven zunaj predmeta filozofije

Piše: Jože Požar : junij 28, 2019 – 8:05 dop -

Kadar filozof predmeta ne določi in v svoji aktivnosti odmetava le svoje vedenje, je njegov predmet on sam. To pa je tisto početje duha, ko duh vedenje odriva od sebe s smotrom, da mu nastane neki njegov lastni svet. Ta svet pa govori o tem, da ni resnični predmetni svet, ampak svet, ki ga je našel filozof v sebi. Se pravi, njegov svet ni svet kake določne substance, ki bi dosegla proti postajanje in bi bil postavljen enostavni odnos substance do sebe. Ko pa svet ni noben odnos substance do sebe, je le abstraktni svet, ki ni dosegel proti postajanja.

Neka druga različica dejavnega filozofa bi bila, da predmet predstavi kot nekaj, kar je zgolj pojavni svet. Na ta način je lahko filozof dejaven brez cilja in lastne subjektivnosti ne premaguje, ker ničesar ne odpravlja. Tako duh kaže, da ga ne privlači drugo-bit, ampak le pojavni svet, ki ni nič drugega kot abstraktna stvar. Hočem reči, ko je filozof dejaven s smotrom, da predstavi le nekaj, kar ni predmet, ampak njegov svet, ki ga lahko razteguje na kategorije in abstraktne podobe, na katere obeša pridevke, ki iz ničesar ne izhajajo in so produkt njegove domišljije, je dejaven neproduktivno. Pri takem početju filozof proizvaja zgolj pojavne oblike sveta, ki pa ni noben odvisni svet, ampak kompozicija abstraktnih podob vedenja, ki ni dosegla svoje sebi enakosti. Kar hoče reči, da je filozof, ki je dejaven brez načina in gibanja substance, površno dejaven. Namreč tisti pojavni svet, ki ga pridela, je zunanji svet, ki ni nič drugega kot njegov enostavni svet sebstva.

 

Filozofija danes podarja videz, kot da njen premet ni Ideja, ampak posamezni abstraktni svetovi. Kar stremi reči, da predmet filozofije zastopajo različne abstraktne vsebine, katerih objektivnost ni pojem. In tako je filozofija predstavljena mlademu duhu kot brezmejni nedoločen svet. Kar gre hvala onemu poznavalcu filozofije, ki predmeta filozofije ne jemlje dovolj resno, ker filozofije ni dojel skozi njen predmet, ampak čez one raznolike vsebine. To govori, da je nujno filozofijo začeti dojemati skozi njen resnični predmet. Pomembno je, da je predmet filozofije Ideja in da se iz njega razvija čisti pojem filozofije. Edino resnični predmet filozofije lahko filozofiji povrne ugled, ki ga je imela.

 

Filozof, ki ni dejaven v načinu postajanja predmetne substance, izdeluje nekakšne abstraktne svetove, ki se običajno iztečejo v brezmejnost. Zaradi tega ne izpelje nobenega odnosa, ki bi razodel, da je dejaven v načinu in z namenom, da doseže drugo-bit substance. Drugo-bit je namreč čisti dojem, ki ga vzpostavi notrina svojim gibanjem. In to je tisti postavljen odnos substance, ki napove, da je filozof dejaven s ciljem izpeljati čisti pojem. Namreč tedaj, ko substanca ne doseže drugo-biti, potem pač filozof idealizira svoje vedenje.

Tisto, kar velja tukaj še omeniti, je to, da filozof ne spoštuje ideje. In o tem govorijo njegovi svetovi, v katerih ni najti nobene formirane misli o ideji. Verjetno zato, ker ga privlači abstraktna filozofija, ki predmeta filozofije ne spoštuje. Vprašanje je, zakaj daje filozof prednost pojavnemu svetu in abstraktnemu vedenju, predmet filozofije pa prezira. Moj odgovor je, ker resničnega predmeta filozofije ni spoznal. Hočem reči, spoznaval je različne svetove, ni pa spoznaval predmeta filozofije. Pa tako seveda ni posebno, če se filozof izgublja v abstraktnih svetovih ali brezmejnem svetu. Zaradi tega bi naj filozof več časa namenil resničnemu predmetu filozofije, ki je ideja. Zakaj pojavni svetovi, v katerih sicer najde marsikaj, mu ne odkrivajo predmeta filozofije in tudi ne bistva filozofije, ki je razvijajoči se pojem ideje, katerega predpostavka je nastajajoče vedenje in odsvojitev duha.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ko je filozof dejaven zunaj predmeta filozofije

Malo za šalo in malo zares o realnosti, pred katero beži filozof

Piše: Jože Požar : junij 2, 2019 – 5:54 dop -

Zanimivo je, da duh filozofijo dojema površno ali tako, kot da predmet filozofije v svojem pojmu ne bi bil določen. Zaradi takšne dojemljivosti se filozofijo enači s kakim drugim področjem znanosti, ne glede na to, da nobena druga znanost nima izpeljanega pojma. Pa tako ni nič posebnega, če kak v širjavo razgledan filozof izvaja prosta gibanja na kakem drugem področju, kjer filozofija ni nič drugega kot zunanja snov. Zato seveda ni čudno, če je danes filozof razumljen kot ekspert za abstraktno filozofiranje, s katerim izpoveduje spoštovanje do svojega čistega vedenja, ob tem pa predmet filozofije pušča ob strani, češ, saj ni bistven. In ob tej ugotovitvi, ko je filozof površno dejaven, se duh naj ne bi vznemirjal, ker baje prihajajo bistri časi. Kar stremi reči, ne glede na to, da je filozofija razumljena kot brezpredmetni svet ali brezvsebinsko čisto vedenje, ne gre nad filozofijo obupavati.

Sicer pa filozofa realni svet ne mika, ker ga presune samo vedenje, tj. čisti svet vedenja in tista neka igra refleksije, ki jo izvaja opazujoči um, ki ima obči interes na čistem svetu. To je nekakšen paralelni svet, ki baje obogati ono neposredno čisto vedenje. V tej igri čistega vedenja gre za to, da filozof obide realnost, zakaj realnost je nekakšen namišljeni sovražnik. To pa zato, ker realnosti ne dojema iz njenega postajanja ali popolne realnosti. Realnost je za njega nekakšna rak rana, ki si jo kdaj pa kdaj ogleda samo od daleč in nikoli od blizu in v njeni razdvojenosti. Se pravi, ker je filozofov največji nasprotnik realnost, je jasno, da beži pred realnostjo in se gre filozofiranje čez čisto vedenje, prazne besede in plehko refleksijo, ne glede na to, da mu oni čisti svet po tihem nažira njegovo notranje življenje, ki pa ga ne zaznava, ker je po študiju filozofije zavil s poti filozofije in ker predmet filozofije dojema samo zunanje in sploh ne tako kot to izžareva Heglova filozofija.

 

Dejstvo je, filozof prenapenja čisto vedenje, realnost in njeno dejanskost pa pušča ob strani. Za njega je svet čisto vedenje, ki pa ni noben pojem. Tako demonstrira, da ga mika samo abstraktno vedenje in da ga gibanje predmetne substance in njena dejanskost ne gane. Če bi ga, potem bi njegov svet že na samem začetku bil »bivajoči duh, ki zre čisto vedenje samega sebe kot občega bistva v svojem nasprotku.« A kot je mogoče razbrati, filozof realnosti in absolutnega vedenja ne jemlje resno. Zato je njegov svet največkrat predstava vedočega Jaza ali abstrakcija njegovega vedenja.

 

Neka druga zanimivost je, da se filozof drži zunaj realnega življenja, ki pa očitno izžareva, da svet brez realnosti ni resničen svet, ampak neutemeljeni svet, ki samega sebe ne dojame. Presenetljivo je, da filozof ne zaznava, da oni idealizem ne izreka realnosti. Namesto da razodeva realnost in njeno popolnost, ki jo tudi politik vseskozi ignorira, beži pred realnostjo in daleč proč od nje sestavlja nekakšne čiste in transcendentne svetove, v katerih je mogoče najti samo abstrakcije njegovega vedenja ali vednost kot tako.

Filozof še ne zaznava sebe kot duha, ampak kot abstraktnega misleca, ki realnost bojkotira. Zato tudi onega čistega sveta ne dojema iz postajanja realnosti. Namreč tisto, kar je filozofov onstranski svet, to je njegov svet vedenja, ki zaživi svoje življenje kot prazni svet, ki prehaja v druge svetove in je zato neulovljiv. Ali ni potemtakem čas, da se filozof spopade z realnostjo in jo razodene tako, kot ji to gre po njenem pojmu. Tako ne bo njegov svet samo čisto vedenje, ampak postavljeni svet, v katerem bo realnost razvita v svojo dejanskost.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Malo za šalo in malo zares o realnosti, pred katero beži filozof