Epitomeart

Prazna prikazen vedenja in interes duha

Politika postaja vedno bolj vsebinsko prazno govorjenje, ki ga vzdržujejo posamezni interesi, ki pa niso interesi duha ljudstva, ampak strankarski in posamezni interesi. O tem govorijo zlasti ona napačna ravnanja, ki duhu ljudstva sporočajo, da je bila obča ideja premagana, ker so prevladovali posamezni interesi ali subjektivna gledališča. To je tisto prazno govorjenje, ki občo idejo prezira in namesto nje izpelje le neko prikazen vedenja.

Človek ne more verjeti, da ono subjektivno idealiziranje sebstva podpirajo mediji, ki odkrito kažejo, da niso sposobni brzdati svojih interesov. Pa od tukaj toliko onega posredovalnega žlobudranja ali praznega govoričenja, ki odseva, da mediji niso dejavni v interesu obče ideje ali stvari. Namreč, ker tudi politik ni dejaven v interesu obče ideje, se izpeljuje pač tisto, kar narekuje oni subjektivni interes, ki povsod poklanja abstraktno in prazno vedenje, ki stopi v eksistenco kot neki vedoči in vesoljni Jaz, ki da se spozna na resničnost. To je vedoči Jaz, ki beži pred občo idejo in podcenjuje duha ljudstva ter se obnaša kot kak absolutni monarh. Ta pa izkorišča jezik prilizovanja in izpoveduje le tisto menjeno, ki nima nič skupnega z duhom ljudstva in občo idejo, ker ga zanima samo posamezni interes.
 

To je prikazen kot podoba prosto prepletenih momentov. Podoba drži svojo resnico v sebi kot lastno početje sebstva. V tej podobi duh sebe dovrši kot odtujeno sebstvo, ki je abstrakcija ali negativno bivanje sebstva, neka enostavna gotovost sebstva kot pulziranje v sebi samem. Torej neki zdajle kot gibanje, ki ima v sebi mnoge zdajle.
 
In tako zasledujemo duha, ki je dejaven brez principa in prideluje le svet zmožnosti in neposredne gotovosti, ki so skregane z občo idejo in se iztečejo v abstrakcije. Pri takšni dejavnosti ni težko dognati, da je duh dejaven za posamezni interes, saj ga izdeluje ono navajeno obnašanje vedenja. Tu gre samo za izraženo voljo duha, ki se jo obogati z dodajanjem komentarjev, ki utrdijo izraženo samodrštvo. In to prakso znova in znova izpoveduje duh tedaj, ko je dejaven brez principa in uveljavlja prazno vedenje.

In potem se ne smemo čuditi, če je kakšna prikazen vedenja celo čaščena in hvaljena kot vrhunski rezultat, ki pa v resnici ni nič drugega kot prazni uvid. Povedano drugače, ko zavest zre zunaj sebe obče sebstvo, je to bivanje predstave. Se pravi, kar biva kot prikazen, to je zasebstvo kot čisto sebstvo v abstraktni podobi, ki je zavesti nastala in je zato le prikazen praznega vedenja. Če to povem še tako, ona prikazen je abstrakcija nedoločene biti, torej sebstvo kot čisto sebstvo, ki ga je realizirala zavest. Pri tem pa zavest ni vzpostavila nobenega odnosa, ampak je le pridelala prikazen vedenja. Tisto, kar je nastalo kot prikazen, to je gotovost zavesti kot vedenje o sebi, ki je razsutje v nekaj enega, v katerem ima duh dejanskost kot veljavno občost osebe, ki eksistira kot predstavljena oblika čistega sebstva.

Naj spomnim, duh ima življenje, ker se ohranja v razmerju do drugega. Se pravi, biti po svojem dojemu tisto postavljeno, je resnična podoba duha. Toda, kot smo videli, duh je lahko dejaven za kak interes in brez prehajanja v razliko. Na ta način ne odpravi samega sebe in se tudi ne ohrani v razmerju do drugega ali v elementu vedenja.

Svet odtujenega duha in vedoči Jaz

Če kaj, potem v tem času duh jasno kaže, da ga abstraktno vedenje navdušuje, saj ga hvaliči zmeraj, ko obstane v občosti ali kaki neposrednosti, ki še ni resničen svet. Namreč, kdor ima vedenje, stremi doživeti tudi resničnost. Te pa seveda ne doseže brez posredovanja in postajanja substance v začetni logični sovisnosti. Sicer pa danes ni pomembno postajanje substance, ampak samo to, da človek verjame v abstraktno vedenje. In tako ni bizarno, če duh o logični sovisnosti ne beseduje. Zakaj abstraktno vedenje mu zadošča za to, da izdela kako pravljično resničnost ali podobo, na katero lepi nezdružljive povedke.

Zato tudi izobražen duh ne beseduje o ideji in pojmu, ampak samo o abstraktnem vedenju. In zaradi tega oni fiktivni intelektualec doseže le raztrganost vedenja, ki eksistira kot abstraktna sebevednost, kar pravzaprav ni ne vem kakšna intelektualna privlačnost, ampak samo svet, ki biva kot raztrgano abstraktno vedenje. Namreč z odmetavanjem sebstva duh ne počne nič drugega kot to, da odtuji abstraktno vedenje v obliko neposrednega sveta, ki je gotovost njega samega. To je abstraktni svet, ki ga duh odrine od sebe in je oblika sebi odtujenega duha. Rečeno drugače, to je tista prva oblika odtujitve občega sebstva, ki eksistira kot abstraktna oblika vedenja. Zato v tem svetu najdemo le tisto, kar je veljavno sebstvo in nasprotje sebstva. Povedano še tako, neposredna eksistenca vedenja je na ogled postavljena občost vedočega Jaza, ki je odigral svojo nastalo odtujitev kot primerno občemu.
 

O čem danes ne razmišljamo? O odsvojitvi duha in o dojemanju nastajajočega vedenja. A mladi duh jasno kaže, da ga njegova odsvojitev še kako zanima. Zato ne razumem, zakaj se o duhu ne poskuša razpravljati in zakaj je njegova odsvojitev še vedno skrivnost. Namesto da v šolah steče pogovor o odsvojitvi duha, se besediči o duševnih težavah, fantastični inteligenci in praznem vedenju. Spotoma pa še tole, v ponedeljek je na Marsu pristal InSight; torej duh, ki ima za princip absolutni dojem ali pojem, ki ga meri ob realnosti. Mi pa še vedno zvijačno obravnavamo duha in se gremo navajeno obnašanje vedenja in grajanje tistih, ki mislijo drugače.
 
Ampak prvi odtujeni svet sebstva lahko doseže svojo podobo tudi v nasprotnem svetu, ki je druga oblika odtujenega sveta. Kar pa ni samozavedanje kakega bistva, ampak beg iz neposrednega sveta v nasprotni svet. To pa je svet abstraktnega sebstva kot brezduhovna občost, ki eksistira in velja kot nasprotni svet, kot odtujeni svet razgrnjen v nasprotje. Tako zavesti nastane svet, ki se ve kot abstraktno vedenje v drugi odtujitvi, in to na ta način, da prva odtujitev ni notranje vezana na drugo odtujitev, ampak le po zunanji plati.

Izkušnjo, ki jo duh doseže na način odtujenega sebstva, seveda ne gre jemati kot kako posebno izkušnjo, ampak kot poskus zavesti, da svoje sebstvo odpravi v podobo abstraktnega vedenja. Na ta način se vedoči Jaz očisti samega sebe in stopi v zavest kot svet dveh različnih svetov. To je tista čista predstavitev vedočega Jaza, s katero ni premagal nasprotja svetov.

Potemtakem, ko si duh odtuji svoje sebstvo, lahko ta svet preoblikuje v nekaj nasprotnega. Tako si zgradi dva svetova ali ekstrema, ki pa nista nekaj enega, ampak dve ravnodušni plati čistega sebstva, ki sta zavesti nastale kot oblike odtujitve. Kar ni nič drugega kot eksistenca vedočega Jaza, ki zre zunaj sebe brez notranje povezanosti samega sebe. Jaz nastopa kot moč nad odtujenim sebstvom, v katerem odslikava samega sebe kot vedočega Jaza, ki pa ni dosegel svoje sebi enakosti, ampak zgolj odtujitev sebstva.

Obča sebevednost v svojem nasprotku

Predstavljanje elementa vedenja je zmeraj aktualno. Upam le, da bo kaj pripomoglo k razumevanju oblike predmetnosti, ki je samo bistvo Heglovega sistema vede. Hočem reči, kar je element vedenja v prvem delu sistema vede, to je tudi notranje gibanje substance kot enostavno postajanje, ki je obča sebevedanost v svojem absolutnem nasprotku. To je proti postavljanje v eni enotnosti, ali, razdvajanje kot notranji razloček na sebi samem, ki je neskončnost. Je pa tudi začetno gibanje, ko se notrina odrine od sebe in je postajanje notrine v elementu vedenja. Element vedenja je kvaliteta končnosti, kajti končnost je zamejena v neskončnosti ali meji, kar je kvaliteta istoimenskega kot proti postavljena sebi enakost.

Zakaj je element vedenja tako pomemben? Zato, ker se v njem začne sebedrugačenje ali samogibanje, ki vzpostavi drugo istoimenskega. Kar ni nič drugega kot gibanje notrine v notrino, ki sebe vzpostavi v razvejanost občih momentov. Tako nastane z gibanjem enostavna podoba čistega dojema v proti postajanju. Gre za to, da abstraktna neposrednost doseže svoj postavljeni nasprotek skozi negacijo. Se pravi, ker neposrednost pogreša svojo dejanskost, notrina skozi gibanje doseže nasprotek kot smoter, ki ustvari podobo enega. Na ta način je neposrednost razloček na sebi ali nekaj sebi enakega, kar je istoimensko kot samozavedanje, s katerim je doseženo razdvajanje. Torej, kar je s tem gibanjem notrine v notrino nastalo, to je notranji razloček istoimenskega, ki je razvejana neskončnost ali čisti dojem.
 

Obča sebevednost v svojem nasprotku je bivanje razprto v obče momente. To je proti postavljanje v samem sebi, ki je čista dejanskost dosežena skozi razdvajanja istoimenskega. To je enostavna notranja moč, ki je po svoji neskončnosti ali razločku na sebi absolutni dojem ene enotnosti. Svet si je proti postavljen in poenostavljen do svoje določenosti, ki je logična oblika. Na ta način je istoimensko razloček na sebi samem, ki je popolna podoba sebstva v elementu bivanja.
 
Hegel nekje zapiše: »Nadčutni svet je sprevrnjeni samega sebe; svet je on sam in njen proti postavljeni v eni enotnosti. Le tako je svet razloček kot notranji ali razloček na sebi samem ali je kot neskončnost.« In ta enostavna neskončnost, ki je čisti dojem, je »enostavno bistvo življenja«. Hegel naglasi, da je to duša sveta kot obča kri. Namreč, neskončnost je sebi enako bistvo, ki se nanaša samo na sebe. Se pravi, nanašanje na sebe samo je razdvajanje, s katerim je dosežena sebi enakost kot notranji razloček istoimenskega.

Obča sebevednost v svojem nasprotku je torej bivanje, v katerem imam zagotovost samega sebe. Edino ta podoba mi zagotavlja, da bo začetna abstraktna neposrednost dosegla svoj postavljeni nasprotek ali drugo-bit v razvejanih občih momentih. Poudarimo: tisto, kar ne doseže bivanja svoje sebi enakosti, ne doseže svoje dejanske določenosti. Razen tega naj omenim, duh naj ne bi bil dejaven brez cilja, temveč tako, da doseže svoje postajanje, tj. sebi enakost, ki je obča sebevednost v svojem nasprotku. Le na ta način ve sebe kot predmetno bistvo, kot neposrednost, ki je v svojem nasprotku dosegla svojo določenost.

Filozof Hegel v prvem delu sistema vede dvigne duha na nivo gibanja in postajanja. In to je tista modrost, ki odkrije, da se filozofija začenja s čistim dojemom, tj. s postajanjem duha, s katerim duh doseže občo sebevednost v svojem nasprotku.

O abstraktnem modrovanju in čistem pojmu

Predmet filozofije je absolutna ideja, ki sebe misli. In ravno to, misliti samega sebe, se danes ne dojema kot proces postajanja. Namesto da se duh ukvarja s predmetom filozofije, podarja čiste kategorije in tisto neko odtujeno dejanskost. Kar je znamenje, da duh filozofijo dojema kot abstraktno filozofijo, ki nima nobene meje. In zaradi tega se ne smemo čuditi, da je danes filozofija razumljena kot neka širjava abstraktnih svetov, ki jih je mogoče zunanje povezovati, ker niso vezani na nobeno osnovo. Do takšnega dojemanja filozofije prihaja, ker duh filozofije ne spoznava iz čistega pojma in gibanja določene substance. In dokler bo filozofija zgolj abstraktno vedenje, v katerem nastopajo izgotovljeni svetovi v pomenu abstraktne resničnosti, ne bo napredovanja. Zakaj v tem svetu ima besedo čisti Jaz zavesti in abstraktno vedenje, ki nima svoje meje, ker se ne spoštuje določenosti in čistega pojma.

Da filozofija ni dojeta kot sistem vede, gre hvala duhu, ki filozofijo dojema zgolj kot zbir različnega abstraktnega vedenja; hočem reči, ko je filozofija zgolj zbir abstraktnega vedenja, postane njen predmet abstraktno vedenje, torej vedenje, ki prehaja v neko drugo vedenje. In tako vidimo, da filozofija ni razumljena ali dojeta iz svojega čistega pojma.
 

Filozofije ne gre dognati kot abstraktno modrost čistega spekulativnega uma, ampak kot sistem vede. Če se filozofije ne bo začelo dojemati iz njenega čistega pojma, bo postala nezanimiva, saj bo njena vsebina ena sama širjava abstraktnega vedenja, ki se ga interpretira in zunanje povezuje v različne abstraktne predstave. Tukaj naj omenim še tole: duh, ki svoje sebstvo odtuji do primerne občosti, jasno kaže, da ga čisti pojem ne zanima, ampak samo početje sebstva in oblika njegove odtujitve.
 
Danes je filozofija prazno vedenje. To pa zato, ker se filozofijo dojema kot nekaj, kar iz ničesar ne izvira in je zgolj abstraktni svet vedenja, ki ni vezan na nobeno določenost. Na primer, nekdo lahko razmišlja o medijih, nato pa to razmišljanje imenuje filozofija medijev. Ampak to, da nekdo svoje razmišljanje vzame kot filozofiranje, to še ne pomeni, da je njegov produkt resnični filozofski izdelek. Hočem reči, razmišljanje, ki ne izhaja iz nečesa določnega in se nadaljuje v mnoge svetove, še ni filozofija. Da bi duh proizvedel ali pridelal kaj filozofskega, je treba začeti iz postavljene osnove in delovati v načinu, tj. s principom, ki zagotavlja, da bo v rezultatu našel tisto, kar je na začetku postavil kot čisti pojem.

Sicer pa danes filozofijo vznemirjajo mnogi interesi, še zlasti tisti, ki notranjo nujnost prezirajo in obožujejo abstraktno modrovanje. Namreč, da se neko razmišljanje spozna za filozofski trud, za to je dovolj, da obstajajo interesi. Se pravi, vsako raziskovanje je mogoče opredeliti kot miselno modrovanje, ki da je filozofski napor. To je tisti pogoj, ki zagotavlja, da se bo neko razmišljanje akceptiralo kot filozofsko premišljevanje. Način ni bistven, pomembno je, da duh predstavi vsebino in da jo uradno potrdijo oni interesi.

Ampak, če duh resnično želi, da bo filozofija razumljena kot odnos pojma proti sebi, mora začeti spoznavati naravo pojma, tj. njegovo osnovo. Le tako filozofija ne bo zgolj abstraktno vedenje, ampak substanca, ki sebe misli iz postavljene absolutne osnove. Zakaj, če filozofija ni nič drugega kot predstava abstraktnega modrovanja, potem pač to ni filozofija. Mimogrede pa še to, nekaj doseže svojo dejanskost samo skozi čisti pojem.

Predmetnik filozofije in umski instinkt

Da je filozofija zdrknila na nivo abstraktnega vedenja, kjer vegetira v videzu abstraktne iznajdljivosti, ima zasluge tudi predmetnik filozofije, ki sporoča, da filozofija ni ideja, ki sebe misli, ampak abstraktno vedenje ujeto v pojavnost. To pa je svet sestavljen iz različnih svetov, ki niso notranje povezani med seboj, ampak zunanje. Namreč, predmetnik podarja kategorije, ki jih je zgleda izmislil umski instinkt, ki danes hodi pred svetom in se gre domišljanje abstraktnega vedenja, ki ne izhaja iz nobene osnove in se konča kjerkoli. Se pravi, ko predmetnik filozofije določi umski instinkt, potem ni čudno, če v predmetniku ni najti na primer predmeta, ki bi raziskoval Idejo. Ideja je namreč samo bistvo filozofije.

Tisto, kar je očitno in izstopa v predmetniku filozofije, je dejstvo, da predmetnik ne vsebuje predmeta, ki bi obravnaval odsvojitev duha. Namesto da predmetnik vsebuje vsebine, ki bi obravnavale pojavni svet duha in čisti pojem ideje, v njem najdemo mnoge kategorije, ki jih je najbrž izbral umski instinkt, za katerega pa vemo, da je vedno v pomoč tam, kjer je duh dejaven brez cilja. Se pravi, ker duh, ki sestavlja predmetnik filozofije, ne izhaja iz postavljenega čistega pojma filozofije, izhaja iz nečesa drugega ali iz predpostavke, da prosto izbrane vsebine lahko izrazijo bistvo filozofije. Ko pa duh filozofijo dojema kot igro neživega vedenja, potem filozofija zagotovo ni razumljena po njenem bistvu. In tako kajpak ni čudno, če se v predmetniku filozofije odkrijejo vsebine, v katerih filozofija vegetira kot domišljijski svet, ki ne izvira iz nobene realnosti. To je namreč tisti čisti svet abstraktnega vedenja, v katerem gospodujejo kategorije, učeni pogledi in neposredna umnost.
 

Če predmetnik filozofije ni ustvarjen iz absolutne osnove, potem je gotovo sestavljen iz naključno izbranih vsebin ali tako, kot ga je sestavil umski instinkt. Ko pa je predmetnik sestavljen brez principa, filozofija razpade na različne abstraktne vsebine, ki niso v nobenem odnosu med seboj. In to je najbrž eden od razlogov, zakaj filozofija izgublja tla pod nogami in tisto priljubljenost, ki jo je nekdaj imela. Namreč, ko duh ne upošteva interesa stvari, potem je jasno, da je dejaven pomanjkljivo.
 
Jaz menim, da predmetnik filozofije, ki je sestavljen iz slučajno izbranih vsebin, bistva filozofije ne zajame. Se pravi, predmetnik, ki ni ustvarjen na osnovi čistega pojma, je zgrešen, ker duh postavljenega čistega pojma ali občega bistva ne spoštuje. Ko pa predmetnik izdela oni umski instinkt, postane predmetnik zbir naključnih vsebin, ki so posamezne podobe abstraktnega vedenja. To pa je ravno tisti svet, ki je neomejen in se nadaljuje v neskončnost. In tako vidimo, da je to posebna drža duha, ki predmetnik filozofije ne dojema iz gibanja in postajanja pojma, v katerem je uresničena bit. Ko pa duh spregleduje bit in bistvo filozofije, potem je razumljivo, da je treba predmetnik na novo vzpostaviti.

In kaj je najbolj čudaškega v predmetniku filozofije? To, da v njem ni najti predmeta, ki bi se imenoval Ideja. Ta pomanjkljivost pove, da filozofija še ni razumljena iz čistega pojma, da torej filozofija ni dojeta iz postavljene osnove, ki zagotavlja, da bo uresničena njena občost. Zaradi tega je treba umskemu instinktu stopiti na rep in dati prednost ustvarjalnemu duhu. Potem predmetnik filozofije ne bo vseboval naključno izbranih vsebin, ampak samo tiste vsebine, ki izhajajo iz postavljenega čistega pojma filozofije.

Kaj je predmet filozofije?

Tisti, ki berejo filozofska dela in poskušajo razumeti filozofijo kot predmet, se verjetno sprašujejo, kaj je pravzaprav predmet filozofije. Po mojem mnenju je malo tistih, ki vedo, kaj je predmet filozofije. O tem tu in tam kaj povedo zlasti tisti, ki razpravljajo o filozofiji in poklanjajo dozdevke domišljije ter se gredo to neko naravno filozofiranje. Namreč poveličanje posamezne vsebine, ki napreduje v širino, in potem tisto predstavljanje razumevanja neke filozofske vsebine, še ne doprinese ne vem kaj k razumevanju predmeta filozofije. O predmetu filozofije se ne diskutira, ker da je vsakomur jasno, kaj je predmet filozofije. In tako seveda ni nenavadno, če je filozofija dojeta kot abstraktno vedenje, ki ga je mogoče razširjati v neskončnost. A filozofija kot predmet ima svoj začetek in osnovo, določno vsebino, ki pa je duh ne spoznava kot predmetno substanco. To razkriva, da duh sebe ne spoznava skozi element vedenja, ki je čisto vedenje sebstva o sebi. Se pravi, duh v njegovi pojavnosti, ki je osnova predmeta filozofije, kar ni nič drugega kot nastajajoče vedenje, ni zaobjet v one vsebine, o katerih se danes na široko razpravlja. Kar pomeni, da duh sebe v svoji odsvojitvi ne spoznava in da je dejaven brez določenega cilja.
 

Filozofiranje brez sistema ni nekaj znanstvenega, razen da takšno filozofiranje za sebe izražava bolj neki subjektivni način mišljenja (tako Hegel). Pa je filozofiranje, ki nima za smoter postajanje čistega dojema, zgolj dvig vedenja v predstavo, v kateri nastopa sebstvo kot predstavljeni subjekt. Se pravi, mišljenje, ki ni dejavno v načinu postajanja predmetne substance, čistega dojema ne doseže. To kaže, da bi naj duh, ki bere filozofska dela, začel spoznavati tudi predmet filozofije. On je temeljno vedenje, v katerem je zaobjet element vedenja, tj. čisti dojem, in absolutno vedenje.
 
Predmet filozofije je danes razumljen pomanjkljivo ali nezadostno, saj se nastajajočega vedenja ne jemlje resno in se ga ne obravnava kot prvo vedo filozofije, ki ima določno predmetno substanco. Kar izpoveduje, da filozofija ni dojeta kot predmet, ampak kot različne vsebine, ki so nastajale v različnih dobah in jih je mogoče zunanje povezati med seboj, pač glede na to, kako se jih dojema. A takšno razumevanje predmeta filozofije je zmotno, zakaj predmet filozofije je vzpostavil filozof G. W. F. Hegel, in to skozi prvi del sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha, in drugi del sistema vede Znanost logike, ki obsega tri dele. Filozof Hegel je torej filozofijo vzpostavil kot predmet, ki je absolutna ideja.

Heglova filozofija je torej sistem vede, v katerem je predmet filozofije izpeljan kot pojem absolutne ideje. To sporoča, da bi se naj filozofijo začelo dojemati iz določne predmetne substance. Le tako bo duh začel dojemati filozofijo iz temelja, se pravi, predmet filozofije bo začel razumevati iz nastajajočega vedenja in njegovega postajanja. S tem bo duh stopil na realna tla, tj. v realni svet, torej tja, kjer se začenja gibanje notrine in njeno proti postajanje. Kar ni nič drugega kot svet sebstva, ki ga je treba vzpostaviti, da bi duh sebe začel dojemati iz odnosa do sebe. Po mojem mnenju je to začetek vseh začetkov, nujnost, da duh element vedenja dojame kot čisti dojem. Zakaj ravno raziskovanje nastajajočega vedenja je tista osnova, brez katere ni mogoče spoznati predmeta filozofije. S tem je je namreč filozofija zamejena na svoj predmet in tako na realnost, ki ji gre po njenem razvitem čistem pojmu, katerega se danes ne zaznava, ker pozornost duha ni naravnana k predmetu filozofije.

Sodobna filozofija kot gibanje niča k niču

Kaže, da izvedenci za filozofijo niso zmožni vzpostaviti čistega pojma sodobne filozofije. Zakaj filozofijo se danes zgolj preoblikuje in obravnava kot abstraktno filozofijo, ki ne izvira iz nobene postavljene substance. Ob tem pa duh Heglov sistem vede obide in ga ne jemlje resno; in to ne glede na to, da ravno gibanje predmeta filozofije v sistemu vede odkriva, kaj je sodobna filozofija. Sistem vede je namreč začetek vseh začetkov, v katerem duh vzpostavi samega sebe in se odsvoji kot predmet. Kar je oblika gibanja njegove odsvojitve in postajanje biti in bistva v elementu vedenja. Ta element vedenja razkriva, kaj je tisto prvo in kaj drugo kot razdvajanje substance, s katerim je dosežena drugo-bit, tj. absolutni dojem ali enostavna neskončnost, ki je izpolnjena na način gibanja notrine v notrino. Zakaj začetno gibanje notrine je princip ali način čistega pojma, tj. postajanja, s katerim duh vzpostavi absolutno vedenje, torej vedenje kot čisto sebstvo, ki je postavljen čisti dojem v občih momentih.

Ko danes duh izpoveduje, kaj je sodobna filozofija in njen predmet, nima pred očmi duha v njegovem razvoju, ampak zgolj to, v kaj se naj filozofija preoblikuje. Namreč, tisto filozofsko predvidevanje, ki ne izhaja iz nobene postavljene osnove, ne zmore določiti čistega pojma sodobne filozofije v njenem razvitem čistem dojemu. Namesto tega duh izbrane vsebine zgolj idealizira in jih kopiči kot času primerno filozofijo. To pa je početje duha, v katerem preoblikuje naključne vsebine v nekaj, kar je le oblika in obnašanje duha. Tako duh izžareva, da pojma sodobna filozofija ne razume, saj izhaja iz sebe, tj. iz abstraktne predstave, ki odkrije, da je dejaven tako, da zre čisto vedenje samega sebe v svojem nasprotju.
 

To je podoba filozofije danes. Filozofija obstaja kot abstraktna filozofija, ki ne doseže drugo-biti ali čistega pojma, ampak je le neko navajeno obnašanje vedenja. To pa je abstraktni svet, ki ga duh prinaša na trg kot nekaj, kar je nekakšen produkt njegove izobrazbe. Zato je njegov svet razkošje abstraktne filozofije, ki poklanja le neko gibanje obče sebevednosti. Tisto pa, kar ni zaznati v abstraktnem svetu, je svet ideje, gibanje predmetne substance in postajanje čistega pojma. Tako da filozofija danes v svoji dejanski podobi ni nič več kot abstraktna filozofija. In vse to zaradi tega, ker je za podlago položen subjekt kot fiksno sebstvo, tj. vedenje, s katerim gospodari vedoči Jaz.
 
Danes ni mogoče govoriti o sodobni filozofiji, kajti filozofija, ki si jo duh predstavlja pod pojmom sodobna filozofija, ni nič drugega kot abstraktna filozofija, ki je v svojem bistvu neživljenjska, ker ne proizvaja drugo-biti. Namesto da duh razvija predmet filozofije, preoblikuje naključne vsebine, s katerimi pobija samo bistvo filozofije. Zakaj tisto formalno mišljenje, ki se potaplja v snov, je gibanje niča k niču, ki ne doseže nič takega, kar bi bilo nekaj razumno umnega. Duh idealizira svoje sebstvo kot oblike vedenja, s tem da tisto končno ne doseže svoje neskončnosti. Zakaj? Zato ker se ne izhaja iz nobene postavljene osnove, v kateri bi končno doseglo svojo lastno neskončnost.

Filozofija danes ni nič drugega kot abstraktna filozofija. Zato tudi ni mogoče govoriti o sodobni filozofiji in njenem predmetu. To, kar eksistira, to je le pojavni svet, ki je produkt subjektivnega mišljenja, ki ne spoštuje principa čistega pojma. Mišljenju ne gre za čisti dojem ali postajanje pojma, ampak samo za to, da neko vsebino predstavi v obliki abstraktnega vedenja. To pa pomeni, da duh še ni prišel do spoznanja, da ima filozofija dejanskost samo v svojem pojmu. On je tisto absolutno in svobodno, ki je odnos proti sebi.