V tem času se še vedno pojavlja ono zlo komunizma, ki ga odseva vest, ki se uveljavlja kot neko odločanje iz sebe, ki odpušča zlo z izrekanjem posameznih misli. Ta zagotovost ni nič drugega kot zrenje lastne božanskosti. To je sebstvo osebe, ki se ga uveljavlja, ker tako zavest izpolni dolžnost, v katero polaga vsebino vesti. Oseba si daje veljavnost tako, da pridela zagotovost same sebe, tj. tisto negativno abstraktno sebstvo . . .

Izobraženec, ki na neko točko odmeče vedenje samega sebe kot nespremenljivo resničnost, razločuje od sebe le neposrednost. Ta svet pa še ni stvaren svet, ampak abstraktni svet sebstva, ki ni dosegel svoje dejanskosti. Ta svet je sicer neko čisto zagotavljanje, vendar to še ni svet, ki bi dosegel proti postajanje. Marveč je neposrednost ali nespremenljivi svet, ki ni dosegel drugo samega sebe.

Kot večkrat slišimo in dojamemo, izobražen človek se sklicuje na abstraktno vedenje, tj. na abstrakcije ali posamezno znanje, na katerem gradi neki drugi svet. To je individuum, ki nastopa in širi svoj jaz čez razblinjene abstrakcije, v katerih prepozna sebe kot tistega, ki podarja nebistveno sebstvo ali predstave, ki jih največkrat še interpretira in pojasnjuje. Skratka, izobražen človek je danes aktiven kot pojasnjevalec znanja, ki prezira gibanje predmetne substance.

Tisti, ki niso raziskovali Heglove filozofije, seveda ne vedo, na kakšen način si duh odsvoji samega sebe in se postavi kot predmet. Prav tako nimajo predstave o nastajajočem vedenju in o tem, kako duh vedenje vzpostavi. Sicer pa o vedenju zelo malo besedujejo izobraženci, verjetno zato, ker jih pojem vedenja ne privlači. No, najbrž bi bilo dobro, če bi šolski sistem pojem abstraktnega vedenja predstavil mlademu duhu skozi predmet filozofije.

Glede na to, da duh ni dejaven s principom logične sovisnosti, v katerega padeta realnost in njena dejanskost, je jasno, da izdeluje samo abstraktne predstave. Kar pomeni, da je v službi abstraktne neskončnosti. Ta duh ni dejaven tako, da bi predmet najprej zamejil na njegovo določenost, ampak ga prosto odpravi s smotrom, da mu meje ne določi. Na tak način je njegov svet vedno enostranska zgodba, v kateri manjka končnost.

Zamislite si politika, ki je dejaven brez principa ali tako, kot mu narekuje njegov instinkt. Kritizira druge politike in izdeluje predstave o sebi ter hvali opazujoči um in možen svet, ki ni nobena objektivnost. Ob kratkem, politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje, ni politik, kajti povzdiguje svoje vedenje in kake ravnodušne določenosti. Hočem reči, politik, ki ni dejaven v interesu obče ideje

Najbrž ste zaznali, da gospodje Heglov Sistem vede, o katerem danes filozofi bolj malo besedujejo, ne jemljejo resno. Zato je treba o Sistemu vede vsak dan govoriti. Imamo namreč čuvarje, ki branijo staro dojemanje filozofije in dobro počutje ob njej. Zaradi pasivne drže filozofija životari in je na sebi početje abstraktnega razuma, ki spreminja in nadgrajuje filozofijo poljubno.

Da šolan človek velikokrat poveličuje svojo izobrazbo in abstraktno vedenje, ne pa predmeta, kažejo pojasnila vedenja, ki so nekakšen presežen svet vedenja. To je tista dejavnost, ko duh svoje vedenje odtuji in je bivanje sebstva kot sebstva, do katerega se obnaša kot do nedovršenega sveta. Zakaj ta svet je njegovo vedenje, ki ima dovoljenje, da nastopa v imenu

Spodnja vprašanja smo postavili, da izvemo kaj več o filozofiji danes.
Vi ste poznavalec filozofije, povejte, o čem danes filozofi premišljujejo?
O tem je težko kaj natančnega reči, saj o svoji dejavnosti ne govorijo. Verjetno analizirajo svoj svet z namenom, da lahko o tistem, kar so analizirali, kaj povejo.

Duh, ki bi hotel filozofijo spoznavati po njenem bistvu ali kot predmetni svet, naj bere Heglov Sistem vede (prvi del) ali Fenomenologijo duha, če želi filozofijo spoznavati iz nastajajočega vedenja. V njej bo našel osnovne pojme, kot so element vedenja, odsvojitev, sebstvo, gibanje substance in druge.

Mnenja sem, da se filozofijo predstavlja lahkomiselno. Lahko bi rekel, filozofija je postala nespameten svet, ki ga izžareva neizobražen filozof, ki filozofijo dojema kot abstraktno vedenje. Zato ni čudno, če je filozofija povsod predstavljena kot abstraktno vedenje. To pa ni predmet filozofije, ampak abstraktno vedenje, ki nima nobene meje. …

Človek v svojem spoznavanju še ni prišel tako daleč, da bi lahko rekel, poznam samega sebe, o svoji odsvojitvi vem vse. Zato duh, ki danes govori, da je z izobrazbo spoznal samega sebe, zagotovo nima v mislih spoznavanja v njegovi odsvojitvi. Ta duh ne ve, kaj se to pravi dojeti sebe ko tistega, ki se je sposoben odsvojiti ali biti dejaven na način, da vzpostavi svoje vedenje kot predmet. …