Duh in dojemanje sedanjega časa

Piše: Jože Požar : 9 avgusta, 2020 – 6:01 dop -

Pride čas, ko duh začne znova premišljevati svet iz izvora. Mogoče odkrije, kako se čas in prostor pojavljata skozi gibanje substance. Morda celo spozna, da je gibanje substance dosti bolj vabljivo kot abstraktno vedenje. Naj spomnim, svet ni samo vedenje kot tako, zato je treba čas in prostor razumeti iz gibanja substance, tj. iz elementa vedenja. Dojemanje časa in prostora sodi k odsvojitvi duha, kajti odločilno je, da si duh samega sebe odsvoji in da svoje vedenje odpravi v načinu postajanja. Rečeno še tako, duh bi naj dojel sebe v času in prostoru na dojemajoč način, če želi spoznati element vedenja in svojo odsvojitev.

Mogoče takšna dojemljivost sodobnega časa ni tako slaba, saj kaže, da bi naj duh začel raziskovati gibanje substance in njeno postajanje, ki je osnova za to, da se duh seznani s predmetnim elementom vedenja in s tem, kako si samega sebe odsvoji v načinu. Zakaj tukaj gre? Gre za to, da duh dojame, na kakšen način si svoje vedenje odsvoji in da spozna tudi to, da vedenja ne more kar tako proč metati in ga ob tem celo povzdigovati kot nekaj, kar je samo po sebi resnično. To ne koristi njegovemu razvoju, zato bi naj bil dejaven vedno v interesu gibanja predmetne substance. To hoče reči, da bi naj spoznal, kako je biti dejaven v načinu gibanja substance. To je bistveno dognati, zakaj le tako je mogoče delovati v interesu gibanja predmetne substance. Skozi gibanje substance namreč duh postavi odnos do sebe in do svojega vedenja. To je nujnost, zakaj duh je začel verjeti, da je njegovo vedenje en sam resničen svet. Namreč njegovo vedenje nastopa povsod kot nekakšen resničen svet, pri tem pa ne vidi, da se izgublja v abstrakcijah vedenja ali neresničnem svetu. Njegovo vedenje je namreč dobilo pravico nastopati v imenu predmetne substance, pa čeprav vedenja ne postavi kot predmet in sploh ni dejaven v načinu logične sovisnosti. Zaradi tega je nujno, da spremeni odnos do svojega vedenja, s tem pa odnos do gibanja substance.

 

Duh bi naj začel spoznavati svojo odsvojitev. To je tisti temelj, v katerem vedenje postavi kot predmet. Kar pomeni, da spoznava gibanje nastajajočega vedenja, logično sovisnost in čisti dojem. Zakaj element nastajajočega vedenja, ki je čisti dojem, proizvede razumno obliko postajanja, ona je tisto umno. Postajanje je torej temelj, v katerem istoimensko doseže svojo sebi enakost. To je oblika razdvajanja substance, ko notrina stopi sebi nasproti in je zrenje notrine v notrino ali zrenje nerazločnega istoimenskega. Na ta način substanca skozi gibanje notrine doseže svoj razloček ali sebi enakost, kar je drugo nje same.

 

To dojemanje duha na način gibanja substance je torej nujnost, ki jo duh ne sme prezreti. Treba je začeti na novo, ogledovati sodobna umetniška dela in se spraševati, kaj to duh raziskuje in čemu je to raziskovanje namenjeno. Čas je, da začne odkrivati notranji svet in pojavne oblike tega sveta, če želi resnično napredovati. K napredovanju sodi njegova odsvojitev in spoznavanje samega sebe. Glede na to, je nujno, da začne dojemati sebe iz osnove ali temelja, da bi dojel sebe iz gibanja časa in prostora, ki en drugega proizvajata skozi element vedenja, v katerem substanca doseže proti postajanje ali sebi enakost.

Za kaj torej gre v sodobnem času? Zlasti za to, da duh začne dojemati, da je spoznavanje samega sebe v odsvojitvi nujnost. Duh namreč ne more biti vseskozi dejaven na zunanji način, temveč tako, da je dejaven s principom in da svoje vedenje najprej postavi kot predmet, zakaj substanca ima svoje lastno življenje v njenem gibanju.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh in dojemanje sedanjega časa

Filozofija je ujetnik metafizičnega razuma

Piše: Jože Požar : 2 avgusta, 2020 – 6:00 dop -

Kaže da se sodobni filozof ni ničesar naučil od starih filozofov. Če bi se, bi zagotovo filozofijo dojemal kot predmetni svet. S predmetnim svetom se ne ukvarja, ker še ni doumel, da ima filozofija svoj predmet. Namesto da spoznava predmet filozofije, sestavlja nekakšne abstraktne in enostranske svetove, v katerih ni govora o predmetu filozofije. Zaradi tega ni nenavadno, da mladi duh beži pred filozofijo, saj mu šolski sistem predmeta filozofije ne kaže kot idejo. Zakaj se to dogaja in zakaj predmet filozofije ni prepoznan, o tem največ govori metafizični razum, ki filozofijo prikazujejo kot nekaj, kar je zgolj znanje.

Filozofije se ne dojame, ker se jo predstavlja kot mrtev abstrakten svet, ki izključuje vsako posredovanje in gibanje predmetne substance. Zato je tisto zunanje izdelovanje slepil o filozofiji menda celo zaželeno, saj je tako pozornost duha usmerjena proč od predmeta filozofije. In kdo ima zasluge za to? Metafizični razum, ki gospodari s filozofijo. On namreč filozofijo zrcali kot golo znanje ali kot končne vsebine, ki nimajo nikakršnega začetka in se ne iztečejo v čisti dojem. In to vse zaradi tega, ker metafizični razum ločuje različne vsebine in se trdo drži vnanje, tako da tisto, kar pred sebe postavi, to so le enostranske abstrakcije. Metafizični razum je s svojo dejavnostjo filozofijo omrtvil na končno znanje. Zaradi tega predmet filozofije ne obstaja, kajti le na ta način metafizični razum eksistira in igra vlogo, ki mu jo podeli šolski sistem. Zakaj šolski sistem hvali samo znanje kot tako, harmonijo uma in razuma pa ne, pa čeprav ima harmonija v sebi to nujnost, da uresniči duha.

 

Ker ima filozofija neznanega gospodarja, je jasno, da predmet filozofije še dolgo ne bo absolutna ideja. Zakaj nevidni gospodar spoštuje samo užitke, ki mu jih podarja nepredmetna filozofija. Zato bo metafizični razum še naprej filozofijo tlačil in pobijal, ob tem pa hvalil abstraktno znanje in ravnodušne svetove. Pa je jasno, da šolski sistem predmeta filozofije ne bo inštaliral, saj temu nasprotuje metafizični razum. Metafizični razum je namreč nekakšno zlo tega našega časa, saj nasprotuje dojeti to, kar je, in izključuje um. Zato ni čudno, da filozofija ni razumljena mlademu duhu, saj mu ni predstavljena kot razvita ideja.

 

Torej, filozofije se ne dojema kot predmeta, ker tako hoče metafizični razum. Zato filozofija ni razumljena kot ji to gre po njenem predmetu, ampak tako kot to želi metafizični razum. On vztraja, da se filozofijo prikazuje kot količine znanja, vse z namenom, da se hvali moč metafizičnega razuma. In zato je filozofija zgolj čisto znanje. Kar stremi reči, da filozofija kot končno znanje ni nič drugega kot ravnodušne vsebine. Namreč tisto, kar je neki zbir različnih in abstraktnih vsebin, to ni noben čisti pojem filozofije, ampak zunanji svet, ki ga hvaliči metafizični razum ali prepričanje, da je filozofija zbir končnega znanja.

Duh, ki filozofijo razume vnanje, ne naredi nič za to, da bi se predmet filozofije dojel kot razvijajočo se ideja filozofije. Za kaj takega je namreč potrebno predmet filozofije dojeti iz njegove razvite osnove, ki je čisti pojem ideje. A kot vidimo, metafizični razum filozofije ne dojema kot razvito idejo, ampak kot zbir različnega znanja. Kar pove, da šolski sistem filozofijo predstavlja kot abstraktno končno znanje, zaradi česa filozofija ni razumljena. Tisto zunanje pridelovanje predstav o filozofiji dela filozofijo nerazumljeno. In za to ima največ zaslug metafizični razum, ker filozofije ne dojema kot ideje v razvoju, ampak kot zbir različnih vsebin, ki se jih lahko širi in spreminja, ker to dovoljuje šolski sistem.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija je ujetnik metafizičnega razuma

Substanca zreducirana na vedenje samo

Piše: Jože Požar : 12 julija, 2020 – 5:41 dop -

Danes duh izžareva resničnost substance kot vedenje samo. Substanca je njegovo vedenje, ali, njegovo vedenje nastopa v imenu predmetne substance. To je samega sebe zagotovi duh, ki ve substanco kot njegovo vedenje. Hočem reči, predmetna substanca ni nič drugega kot njegovo vedenje. Kar je oblika neposrednega vedenja, to ni postajanje substance, ampak vedenje kot tako, ki ga duh odtuji ali odrinil od sebe. Se pravi, tista abstraktna neposrednost je njegovo odtujeno vedenje ali abstrakcija vedenja, s katero si zagotovi samega sebe.

Ko duh govori o bivanju substance, v bistvu govori o svojem vedenju, ki nastopa v imenu substance. To pa ni postajanje substance, zakaj ta substanca je vedenje samo ali oblika odtujenega vedenja. Vedenje torej zastopa substanco, ki ni dejanski svet substance, ki bi bil na sebi določen in izpeljan v svoje momente, ampak je neposrednost kot vedenje samo, ki nastopa v imenu predmetne substance. Kar stremi reči, da tisto, kar je le neka odtujena neposrednost, to je vedenje duha kot čista zagotovost njega samega; substanca ni nič drugega kot vedenje samo. In tako nam postane jasno, da ona odtujena neposrednost eksistira kot vedenje samo. Zato lahko rečemo, resnična substanca ne doseže svoje dejanskosti ali čistega dojema, ker eksistira kot prazna prikazen vedenja ali kot neposredno vedenje.

 

Sin Andrej vedno znova navdušuje. To njegovo sodobno umetniško delo odseva odsvojitev duha skozi gibanje sebstva, v katerem vsebina še ni navzoča. Je pa smoter tega gibanja v tem, da ujame duh neko svojo vzajemnost ali enotnost človeške in božanske narave, s tem pa proizvede drugo samega sebe ali podobo, v kateri se ideal razpusti v obče momente.

 

Ko govorimo o duhu, ki si samega sebe zagotovi s svojim vedenjem, govorimo o odtujenem vedenju. Duh si odtuji svoje vedenje, ki pa ni postajanje substance, v kateri substanca drži svoje bistvo nasproti sebi, ampak je oblika abstraktnega vedenja, ki je čista zagotovost njegovega sebstva. To je torej neposrednost kot oblika sebstva, njegovo vedenje kot tako, ki ga lahko duh prosto širi in izpeljuje, ker to ni noben zamejen in določen svet, ki bi vseboval bistvo substance, ampak je abstrakcija vedenja, neposredno bivanje njegovega vedenja, ki mu je nastalo skozi gibanje sebstva ali odtujitev vedenja. Odtujeno vedenje torej ni resnični svet predmetne substance, ampak vedenje kot tako, ki nastopa v imenu življenja ali gibanja substance, katerega resničnost ni dojem substance, ampak vedenje samo.

Danes gre zlasti za to, da si duh samega sebe zagotovi. In to lahko doseže na ta način, da odtuji obliko svojega vedenja, ki je čista zagotovost njega samega. Lahko bi rekli, smoter te napačne odsvojitve duha je samo v tem, da svoje vedenje odtuji, nato pa iz njega naredi kak določen drugi svet ali drugo obliko vedenja. Tako dobi nasprotje ali razloček njegovega neposrednega vedenja, s tem pa možnost, da začne členiti in prosto širiti svoje vedenje. Naj spomnim, svet je najprej enostavno sebstvo, torej vedenje duha, ki pa ga je treba odpraviti in postaviti kot predmet. In ravno tega dejstva se duh ne zaveda. On sicer sebe površno izpolni, vendar pa svojega vedenja ne postavi kot predmet, ampak ga enostavno odrine od sebe, nato pa to vedenje širi v druge abstraktne oblike ali razločke vedenja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Substanca zreducirana na vedenje samo

Ali filozofija izginja, ker predmetni svet že obvladujejo števila?

Piše: Jože Požar : 21 junija, 2020 – 6:11 dop -

Filozofa se danes ne zaznava kot misleca, ki predmetni svet dojema na način logične sovisnosti in gibanja substance. In to najbrž zaradi tega, ker filozof predmeta filozofije ne jemlje resno, ampak kot neko igro abstraktnega vedenja. Pa od tukaj ono spreminjanje predmetnega sveta v števila. Namreč, če bi filozof EU predmetni svet razvijal v določila, potem bi duhu pokazal, da predmetnega sveta ne moreš misliti čez števila. A tega ne kaže, saj se ne ukvarja z gibanjem in določanjem predmetnega sveta. Pa ni čudno, da je filozofija postala nekakšen balast tega časa in če ona števila že gospodarijo s predmetnim svetom. In to zaradi tega, ker filozof EU prezira gibanje substance, razvoj ideje in logičnost sveta.
Zdi se, da filozof o predmetu filozofije enostavno ne govori, ker ga zanima samo abstraktno vedenje. Zato filozofija ni spoštovana; o njenem predmetu se nič ne pove, če pa se že kako pozitivno misel izreče, potem se to predmeta filozofije ne tiče. Pa ne bo nič čudnega, če bo filozofija lepega dne dojeta kot nekaj, o čem nima smisla več govoriti. Zakaj predmet filozofije ni dojet in se ga ne predstavlja kot razvijajočo se idejo filozofije, ampak kot nekaj, kar je abstraktna filozofija kot skupek različnega abstraktnega vedenja.

 

Ali v tem prostoru biva kaj takega, kar bi bil predmet filozofije? Ne, saj to ni mogoče, ker predmet filozofije za filozofa EU ne obstaja, on o njem ne razpravlja, kaj šele da bi ga predstavil v prostoru kot razvoj ideje filozofije. To bi bila sodobna predstava filozofije, v kateri bi predmet filozofije zaživel iz lastnik določil in zamejen na svoje bistvo. Zakaj ona abstraktna gradiva, ki zastopajo danes predmet filozofije, ne predstavljajo predmetnega bistva filozofije. Zato bi bilo primerno, da bi predmet filozofije dobil mesto v središču EU, saj bi to bila priložnost, da se predmet filozofije na novo določi iz do sedaj razvite ideje filozofije. Namreč, edino določitev predmeta filozofije iz postavljene osnove, lahko povrne ugled filozofiji, ki ga je imela nekoč.

 

Tisto, kar je nenavadno, je to, da se o predmetu filozofije sploh ne govori; ničesar se ne pove o razvoju ideje, tj. o samem bistvu filozofije, beseduje pa se o nekem pepelnatem svetu, o katerem da razmišljajo filozofi. Tako nastaja videz, kot da filozofija izdihava. Celo več, blodnja o filozofiji, v kateri ni govora o predmetu filozofije, služi samo ponosu zavožene izobrazbe, ki duhu sporoča, da filozofija leži na smrtni postelji. In to zaradi tega, ker duh ideje filozofije ne dojema iz razvoja, ampak iz kopičenja abstraktnega vedenja.
Človek pričakuje, da bo filozof EU, ko dobi besedo, kaj povedal o razvoju ideje filozofije, in jo celo problematiziral ter mislil iz njene celotne poti. Na ta način filozof odkriva duhu, da se ukvarja s stvarnim svetom filozofije. To je pomembno, saj ono abstraktno filozofiranje razvoj ideje spregleduje. Zato je treba predmet filozofije prijeti iz osnove, tj. iz postavljenega čistega pojma. Zakaj, predmet filozofije bo le tako na sebi svoja sebienakost. Tisto abstraktno filozofiranje, ki se ne ukvarja s predmetom filozofije, je nekakšno izdelovanje predstav o tem, kaj je filozofija kot vnanji svet ali kot abstraktna podoba zunaj predmetnega bistva.
Torej, če kdo meni, da filozof EU misli predmet filozofije, se moti. Pravzaprav izdeluje samo predstave o abstraktni filozofiji, razvoj ideje filozofije pa pušča ob strani. Abstraktna filozofija pa se ne ukvarja z idejo, prezira njen razvoj, s tem pa način spoznavanja predmeta filozofije. Edino on je tisti, ki lahko duhu odkrije, da je nujno misliti predmet filozofije v načinu. Vse, kar ni gibanje ideje, ni filozofija, ampak igra abstraktnega vedenja, ki razvoj ideje izključuje, ker predmeta ne misli iz gibanja in postajanja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ali filozofija izginja, ker predmetni svet že obvladujejo števila?

Svet kot brezduhovno sebstvo

Piše: Jože Požar : 1 marca, 2020 – 6:52 dop -

Ko je svet izraženo enostavno sebstvo postavljeno naravnost kot subjekt, je to neizpolnjena abstrakcija. Duh še ne ve, da neposrednost ni nič drugega kot oblikovana zavest, ki je veljavno sebstvo. To torej še ni svet postavljen kot predmetni svet, ki bi bil sam s seboj posredovan in bi stopil v odnos s seboj skozi postavljeno nasprotje substance ali njeno razdvojenost. Zakaj svet, ki je vedenje neposrednega, je odtujeni svet osebnosti, je veljavno sebstvo, s katerim duh izpelje le smoter, v katerem najde samega sebe kot izraženo brezduhovno sebstvo, ki je njegova lastna dejanskost. To je duh, katerega predmet je čista zagotovost njega samega. Se pravi, tista neposrednost je dejanskost kot čista bit, ki je posamezno sebstvo kot sostvujoča substanca. Kar želi reči, da je njegov svet zgolj izraženo abstraktno sebstvo kot nekaj občega, s katerim duh realizira svojo individualnost. Je pa to tudi svet počenjajoče zavesti, ki se je v ravnanju iz svojih sil osredotočila na to, da realizira veljavno sebstvo kot neki izraženi svet. Duh ne izpelje nič drugega kot svojo odtujitev, v kateri zre samega sebe kot čisto zagotovost, ki je čista neposrednost.

Kadar si duh odtuji le nekaj, kar je njegovo neposredno vedenje, potem še to ni stvarni svet. Na ta način izpoveduje, da še ne eksistira kot resnični duh, saj je zunaj sebe vedenje neposrednega, ki še ni nobeno postajanje substance. Duh je dejaven s smotrom, da izrazi samega sebe kot zagotovega duha, ki ni nič drugega kot izražena zavest, ki je udejanjila brezduhovno sebstvo ali vedenje neposrednega, ki je dovršena odtujitev.

 

Svet je najprej neposredno vedenje, ki ga duh ve kot neko dejanskost sebi nasproti. Ta svet je njegova substanca kot odtujeno naravno sebstvo, ki je čista zagotovost njega samega. To je torej vedenje neposrednega, ki velja, ker je to sebstvo kot odpravljena izvorna narava. Hočem reči, to je tista svoboda duha v misli, ki je brez izpolnitve, kajti to še ni duh, ki se je odsvojil in ima samega sebe za predmet.

 

Ko je torej duh dejaven zgolj s ciljem, da izrazi le samega sebe, potem je njegova dejanskost negativno obče sebstvo, tisto koristno kot svet, ki ni nič drugega kot jaz samozavedanje. Se pravi, njegov svet ni noben predmetni svet, ki bi prehajal v svoje nasprotje in bi postajal kot dejanski svet, ampak je dejanski svet kot absolutna negativnost, ki je posamezno sebstvo. To pa je tista dejavnost, ko duh izpelje le negativno sebstvo, s katerim si odsvoji svojo osebnost. Tisto, kar mu nastane kot neposredni svet, to je le brezduhovna občost ali svet kot odtujeno naravno sebstvo, s katerim pridela samo izpolnitev zunaj sebe.

Svet torej, ki ni postajanje predmetne substance, izpoveduje, da duh ni odpravil samega sebe na način, kot to gre duhu, ki je dejaven s smotrom, da najprej vzpostavi svoje vedenje kot predmet. Zato duh, ki zgolj odtuji kako abstraktno občost, ne doseže postajanja sveta, v katerem se substanca razdvoji in doseže svojo drugo-bit ali svojo dejanskost, ki je čisti dojem. Pa je odtujena in predstavljena neposredna občost samo nekakšna dejanskost sebstva, s katerim je izpovedano le to, da duha ne zanima stvarni predmetni svet, ampak le svet kot odtujeno abstraktno sebstvo. Ta neposredni svet odseva med drugim tudi to, da čista zagotovost njega samega ni nič drugega kot oblika odtujitve.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Svet kot brezduhovno sebstvo

Filozofija kot prazna prikazen vedenja

Piše: Jože Požar : 23 februarja, 2020 – 6:54 dop -

Tisto, kar se danes mlademu duhu predstavlja kot filozofijo, je zunanja snov, ki ni noben predmetni svet filozofije, v katerem predmetna substanca zaživi iz svojega gibanja. Rečeno drugače, tista snov, ki predstavlja filozofijo, je prazna prikazen vedenja. Zaradi tega filozofija ni razumljena po njenem bistvu, saj ne izžareva gibanja duha in predmetne substance, ampak uveljavlja le snov, ki si jo je zabil v glavo nesvobodni duh. Ta govori, da je filozofija samo igra besed in misli, s katero se utrjuje položaj tistih, ki gospodarijo s filozofijo.

Filozofija zaradi one snovi izgublja tla pod nogami, postaja pa tudi vedno bolj dolgočasna in pusta. Namreč tiste predstave o filozofiji, ki jih danes demonstrirajo šolski filozofi, ničemur več ne služijo, pa ne bo nič čudnega, če bo filozofija zamrla. Namreč nobenih znamenj ni videti, da filozofija prehaja v nekaj sebi drugega in da se določa na sebi. Pa ni čudno, če se filozofije ne razume. Se pravi, ker se ničesar ne naredi za to, da bi jo duh začel dojemati skozi njen predmet, ima filozofija poseben položaj, ki jo je zamejil na ono snov ali na prazno prikazen vedenja. In potem ni nenavadno, če se filozofije ne dojema kot predmet, marveč kot nekaj, kar nima ne repa ne glave. Tisto namreč, kar oživlja truplo filozofije, to je ona prazna govorica o filozofiji, ki dela na tem, da filozofija izgine iz sveta.

 

Filozofija je danes zunanja snov in zato ni nobene šanse, da bi bila dojeta iz temelja in predmetnega bistva. In to zaradi tega, ker s filozofijo gospodari nesvoboden duh, ki je ne dojema iz gibanja predmetne substance. Ta duh prezira predmet filozofije in odsvojitev duha, s tem pa vse tisto, kar je filozofija po svojem predmetnem bistvu. To podcenjevanje predmeta filozofije sporoča, da je treba določiti predmet filozofije in tako dati možnost duhu, da začne razumevati filozofijo iz nastajajočega vedenja. Edino tako bo duh začel dojemati filozofija iz njenega temelja, ki je tista osnova in pogoj, ki zagotavlja, da bo filozofija na sebi to, kar je v sebi.

 

Priznajmo, filozofija ni nič drugega kot prazno govoričenje, ki hvaliči ono snov. Hočem reči, ker se filozofije ne dojema kot predmetni svet, se duh do predmeta filozofije obnaša tako, kot da predmet filozofije ne obstaja. In to vse zaradi tega, ker so si filozofijo prisvojili gospodarji, ki se na filozofijo ne spoznajo. Ti namreč ne priznavajo prve vede filozofije, ker se je v njihove glave naselilo ono abstraktno spoznavanje in odločanje iz sebe, da filozofija ni nič drugega kot skrb za položaj filozofije. Zato gospodarji, ki insistirajo na oni snovi, filozofije ne jemljejo kot predmetni svet, ampak kot njihov lastni svet. Pa seveda ni čudno, če filozofija ni nič drugega kot prazna prikazen vedenja in ono zavzemanje položaja filozofije.

K nerazumevanju filozofije največ pripomore navajeno obnašanje duha, ki se spogleduje samo s položajem filozofije, ne pa s predmetom filozofije. To je praksa, ki filozofijo omeji na določeno snov in abstraktne predstave, s tem pa na nerazumevanje. To pa je ravno tisto znamenje, ki iztakne, da oni gospodar ni dejaven v interesu predmeta filozofije in da neupravičeno vztraja pri tistem svojem razumevanju filozofije, ki povzdiguje brezduhovno sebstvo in prazno prikazen vedenja, s katerim je filozofija zamejena na početje zavesti in spoznavanje, ki ničesar ne spozna. To potrjuje mladi duh, ki filozofije ne razume.

Po mojem mnenju je ona nesrečna zavest gospodarja, ki ne dojema filozofije iz gibanja predmetne substance, začela sama sebe uživati. Zato vztraja na oni snovi in se gre navajeno obnašanje vedenja in tisto brez življenjsko napihovanje snovi.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozofija kot prazna prikazen vedenja

»Vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi svojo mejo«

Piše: Jože Požar : 9 februarja, 2020 – 7:25 dop -

Če bo izobražen duh površno izdeloval dejanske svetove, ki niso nič drugega kot abstraktne podobe vedenja, se bo ona ljubezen do vedenja še bolj utrdila. Namreč abstraktno vedenje kot tako, ki ga danes hvaliči in povzdiguje duh v nebesa brez nujnosti, dobiva veljavo kake neposredne resničnosti, ne glede na to, da gre za vedenje kot tako. Pa se postavlja vprašanje, ali bo duh dognal, da abstraktno vedenje kot tako še ni resničen svet. Zakaj resnično vedenje je zavest umnega predmeta in ima svojo mejo. Meja vedenja pa je tam, kjer vedenje ne more iti več čez. To pove, da je treba vedenje najprej zamejiti na predmetno substanco ali element vedenja, v katerem predmet doseže svojo sebienakost ali čisti dojem.

 

Predmetna substanca doseže najprej svojo absolutno osnovo, v kateri ima svojo mejo. Zato širjenje vedenja v brezmejnost ni ustvarjalno. Duh bi naj svoje vedenje postavil kot predmet, zakaj ko je predmet zgolj neposredno vedenje in od sebstva prežet, ni predmet. Zato je bistveno, da duh izhaja iz postajanja predmetne substance ali absolutne osnove, v kateri je substanca zamejena na razvejano sebi enakost ali obče momente, kar poskuša pokazati ilustracija. Sebi enakost je namreč enostavna neskončnost ali absolutni dojem, tudi bivajoči duh, ki se kot drugo razločuje od sebe.

 

Če bo torej duh častil predstave o vedenju, bo njegov svet eno samo abstraktno vedenje ali neskončni svet vedenja, ki se nikjer ne začenja in ne konča. In to vse zaradi tega, ker je duh dejaven enostransko ali tako, da vedenja ne odpravi, ampak ga enostavno širi in razteguje v neskončnost, ki ni vezana na končnost; tisto končno vedenje, ki je nekaj neposrednega, se enostavno izgublja v neskončnosti. Pa je nerazumevanje končnosti in neskončnosti okoliščina, ki odkrije, zakaj duh ne spoštuje postajanja vedenja. Postajanje vedenja namreč odkriva, da je vedenje zamejeno na sebi. Zato je tisto početje duha, ko razteguje vedenje v neskončnost, zgolj neko znamenje, da ne spoštuje meje vedenja. Naj ponovimo, meja vedenja je tam, kjer vedenje ne more iti čez (tako filozof Hegel). Predmetna substanca je namreč tista, ki stopi v odnos s seboj skozi notrino tako, da doseže svojo določenost v proti postajanju ali svoji meji. Se pravi, vedenje predmetne substance in potem realizacija vedenja ima svoj začetek v nujnosti, da si duh samega sebe odsvoji in svoje vedenje postavi kot predmet. To je tisti element vedenja, v katerem predmetna substanca skozi gibanje doseže svojo določenost ali svojo mejo. Potemtakem, v elementu vedenja substanca skozi negacijo doseže svojo neskončnost ali zamejenost, kar je absolut kot nekaj dovršenega ali popolnega.

Duh, ki je prosto dejaven, predmetne substance ne zameji na njeno osnovo. Ta duh ne ve, da predmet ni zgolj vedenje kot tako, ampak je postavljeno razmerje predmetne substance skozi njeno postajanje. Rečeno še tako, ker je končnost predmeta ideelna, predmet svojo določenost doseže v neskončnosti. Ta dva, končnost in neskončnost zamejita substanco na osnovo. Zakaj pojem substance se mora povzdigniti v idejo, ki je enakost pojma in njegove realnosti. Filozof Hegel zapiše: »To, da je Bog in narava njegove volje Eno, to imenujemo ideja.«

Torej, vedenje ima cilj, cilj pa je tam, kjer vedenju ni treba iti čez sebe: to pa je postajanje, v katerem dojem ustreza predmetu in predmet dojemu. To razmerje pojasni, da vedenja ne gre jemati kot neomejeno silo, ampak kot zavest umnega predmeta. In zato bi naj bil duh dejaven s principom, v katerem predmetna substanca doseže drugo-bit in tako svoj mejo.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za »Vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi svojo mejo«

Ali je filozofija zgodba o ljudeh, ki poskušajo misliti svet

Piše: Jože Požar : 12 januarja, 2020 – 7:23 dop -

Zdi se, da filozof dojema filozofijo kot zgodbo o razmišljajočem človeku, ki je prebral veliko filozofskih del, da bi lahko sam napisal zgodbo o sebi in abstraktni filozofiji, ki je njegovo vedenje. Namreč filozof še vedno ne vidi pravega smisla v tem, da razmišlja in odkriva predmet filozofije. Še več, filozof še ni začutil bistva sodobnega časa, ki sporoča, da je treba začeti misliti duha iz samega začetka. Zakaj le tako bo predmet filozofije svojo dejanskost zaživel iz temelja ali postajanja čistega pojma. Skratka, naloga sodobnega filozofa ne more biti več to, da se obnaša kot kak izvedenec za filozofijo, ki analiziral dela in pripoveduje zgodbe o ljudeh, ki so mislili filozofijo. Če bo nadaljeval s to prakso, bo filozofija kot predmet izginila iz tega sveta, njena vsebina pa bo postala zgodba o filozofih, ki poskušajo misliti svet. Pravzaprav bo to znamenje, da filozofija ni nič drugega kot zgodba, v kateri filozofski duh idealizira abstraktno vedenje in svojo subjektivnost.

Namreč, ko duh filozofijo razume zgolj kot pojavni svet, potem lahko pride do tega, da filozofija ni nič drugega kot abstraktno vedenje ali igra izražanja. Kar pa filozofija v svojem bistvu seveda ni. Zakaj filozofija kot predmet obstaja, pa je zgodba o filozofih in mislečih ljudeh odveč. Takšne zgodbe izdelujejo filozofi, ki izvajajo gibanja na površju in predmet filozofije spregledujejo ali ga ne jemljejo resno, ker za njih predmet filozofije ne obstaja kot izpeljani pojem ali ideja, ampak samo kot zgodba o abstraktnem vedenju.

 

Ali filozof razmišlja o predmetu filozofije? Mogoče ga je predmet filozofije začel vznemirjati, pa zaradi tega toliko onega skakanja v nasprotni svet in izčrpanosti. To so morda dobra znamenja, saj bo mogoče uvidel, da filozofija ni zgolj abstraktno vedenje ali kaka mrtva teorija. Bomo videli, če bo začel pogovor s predmetom filozofije, potem gre upati, da bo filozofija od mrtvih vstala in ne bo več zgolj abstraktna teorija ali zgodba o ljudeh, ki poskušajo misliti svet.

 

Podrezajte na internetu in ugotovili boste, da filozofija ni noben določen predmet, ampak samo zgodba o posameznih filozofih in njihovih delih, tj. o tem, česa niso razumeli in o čem niso najbolje razmišljali, čeprav so imeli dobre namene. Pa tako ni čudno, če je filozofija zgolj prigoda o tem, o čem danes razmišljajo filozofi in koliko analiz so opravili, da bi bila filozofija bolj privlačna za ljudi. In res, internet odlično kaže, da filozofija ni razumljena iz svojega temelja, tj. iz nastajajočega vedenja, ampak površinsko in sploh ne po notranji strani. Zato na površju sveta običajno najdemo kake izvlečke naravnega filozofiranja in zagotovila, da filozofija ni nič drugega kot zgodba o abstraktnem vedenju. Kar je pravzaprav zgodba o duhu, ki sebe ne misli resno, ampak samo tu in tam in kot nekaj, kar obstaja in je abstrakcija vedenja. Skratka, na internetu je filozofija kaos abstraktnega vedenja.

Zaradi površnega dojemanja filozofije, seveda ni čudno, če se o filozofiji nič pozitivnega ne pove. Na drugi strani pa vendar vidimo, da se je duh začel zavedati, da filozofija ni le zgodba o mislečih ljudeh, temveč določen predmetni svet, ki ima svoj začetek v fenomenologiji duha, tj. v odsvojitvi duha in nastajajočem vedenju. To je dobro znamenje, da bo duh predstave o abstraktni filozofiji dal na stran in da bo predmet filozofije vzel zares. Tako bo predmet filozofije, a ta je absolutna ideja, zaživel iz osnove ali nastajajočega vedenja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Ali je filozofija zgodba o ljudeh, ki poskušajo misliti svet