Epitomeart

Svet kot brezduhovno sebstvo

Ko je svet izraženo enostavno sebstvo postavljeno naravnost kot subjekt, je to neizpolnjena abstrakcija. Duh še ne ve, da neposrednost ni nič drugega kot oblikovana zavest, ki je veljavno sebstvo. To torej še ni svet postavljen kot predmetni svet, ki bi bil sam s seboj posredovan in bi stopil v odnos s seboj skozi postavljeno nasprotje substance ali njeno razdvojenost. Zakaj svet, ki je vedenje neposrednega, je odtujeni svet osebnosti, je veljavno sebstvo, s katerim duh izpelje le smoter, v katerem najde samega sebe kot izraženo brezduhovno sebstvo, ki je njegova lastna dejanskost. To je duh, katerega predmet je čista zagotovost njega samega. Se pravi, tista neposrednost je dejanskost kot čista bit, ki je posamezno sebstvo kot sostvujoča substanca. Kar želi reči, da je njegov svet zgolj izraženo abstraktno sebstvo kot nekaj občega, s katerim duh realizira svojo individualnost. Je pa to tudi svet počenjajoče zavesti, ki se je v ravnanju iz svojih sil osredotočila na to, da realizira veljavno sebstvo kot neki izraženi svet. Duh ne izpelje nič drugega kot svojo odtujitev, v kateri zre samega sebe kot čisto zagotovost, ki je čista neposrednost.

Kadar si duh odtuji le nekaj, kar je njegovo neposredno vedenje, potem še to ni stvarni svet. Na ta način izpoveduje, da še ne eksistira kot resnični duh, saj je zunaj sebe vedenje neposrednega, ki še ni nobeno postajanje substance. Duh je dejaven s smotrom, da izrazi samega sebe kot zagotovega duha, ki ni nič drugega kot izražena zavest, ki je udejanjila brezduhovno sebstvo ali vedenje neposrednega, ki je dovršena odtujitev.

Svet je najprej neposredno vedenje, ki ga duh ve kot neko dejanskost sebi nasproti. Ta svet je njegova substanca kot odtujeno naravno sebstvo, ki je čista zagotovost njega samega. To je torej vedenje neposrednega, ki velja, ker je to sebstvo kot odpravljena izvorna narava. Hočem reči, to je tista svoboda duha v misli, ki je brez izpolnitve, kajti to še ni duh, ki se je odsvojil in ima samega sebe za predmet.

Ko je torej duh dejaven zgolj s ciljem, da izrazi le samega sebe, potem je njegova dejanskost negativno obče sebstvo, tisto koristno kot svet, ki ni nič drugega kot jaz samozavedanje. Se pravi, njegov svet ni noben predmetni svet, ki bi prehajal v svoje nasprotje in bi postajal kot dejanski svet, ampak je dejanski svet kot absolutna negativnost, ki je posamezno sebstvo. To pa je tista dejavnost, ko duh izpelje le negativno sebstvo, s katerim si odsvoji svojo osebnost. Tisto, kar mu nastane kot neposredni svet, to je le brezduhovna občost ali svet kot odtujeno naravno sebstvo, s katerim pridela samo izpolnitev zunaj sebe.

Svet torej, ki ni postajanje predmetne substance, izpoveduje, da duh ni odpravil samega sebe na način, kot to gre duhu, ki je dejaven s smotrom, da najprej vzpostavi svoje vedenje kot predmet. Zato duh, ki zgolj odtuji kako abstraktno občost, ne doseže postajanja sveta, v katerem se substanca razdvoji in doseže svojo drugo-bit ali svojo dejanskost, ki je čisti dojem. Pa je odtujena in predstavljena neposredna občost samo nekakšna dejanskost sebstva, s katerim je izpovedano le to, da duha ne zanima stvarni predmetni svet, ampak le svet kot odtujeno abstraktno sebstvo. Ta neposredni svet odseva med drugim tudi to, da čista zagotovost njega samega ni nič drugega kot oblika odtujitve.

Filozofija kot prazna prikazen vedenja

Tisto, kar se danes mlademu duhu predstavlja kot filozofijo, je zunanja snov, ki ni noben predmetni svet filozofije, v katerem predmetna substanca zaživi iz svojega gibanja. Rečeno drugače, tista snov, ki predstavlja filozofijo, je prazna prikazen vedenja. Zaradi tega filozofija ni razumljena po njenem bistvu, saj ne izžareva gibanja duha in predmetne substance, ampak uveljavlja le snov, ki si jo je zabil v glavo nesvobodni duh. Ta govori, da je filozofija samo igra besed in misli, s katero se utrjuje položaj tistih, ki gospodarijo s filozofijo.

Filozofija zaradi one snovi izgublja tla pod nogami, postaja pa tudi vedno bolj dolgočasna in pusta. Namreč tiste predstave o filozofiji, ki jih danes demonstrirajo šolski filozofi, ničemur več ne služijo, pa ne bo nič čudnega, če bo filozofija zamrla. Namreč nobenih znamenj ni videti, da filozofija prehaja v nekaj sebi drugega in da se določa na sebi. Pa ni čudno, če se filozofije ne razume. Se pravi, ker se ničesar ne naredi za to, da bi jo duh začel dojemati skozi njen predmet, ima filozofija poseben položaj, ki jo je zamejil na ono snov ali na prazno prikazen vedenja. In potem ni nenavadno, če se filozofije ne dojema kot predmet, marveč kot nekaj, kar nima ne repa ne glave. Tisto namreč, kar oživlja truplo filozofije, to je ona prazna govorica o filozofiji, ki dela na tem, da filozofija izgine iz sveta.

Filozofija je danes zunanja snov in zato ni nobene šanse, da bi bila dojeta iz temelja in predmetnega bistva. In to zaradi tega, ker s filozofijo gospodari nesvoboden duh, ki je ne dojema iz gibanja predmetne substance. Ta duh prezira predmet filozofije in odsvojitev duha, s tem pa vse tisto, kar je filozofija po svojem predmetnem bistvu. To podcenjevanje predmeta filozofije sporoča, da je treba določiti predmet filozofije in tako dati možnost duhu, da začne razumevati filozofijo iz nastajajočega vedenja. Edino tako bo duh začel dojemati filozofija iz njenega temelja, ki je tista osnova in pogoj, ki zagotavlja, da bo filozofija na sebi to, kar je v sebi.

Priznajmo, filozofija ni nič drugega kot prazno govoričenje, ki hvaliči ono snov. Hočem reči, ker se filozofije ne dojema kot predmetni svet, se duh do predmeta filozofije obnaša tako, kot da predmet filozofije ne obstaja. In to vse zaradi tega, ker so si filozofijo prisvojili gospodarji, ki se na filozofijo ne spoznajo. Ti namreč ne priznavajo prve vede filozofije, ker se je v njihove glave naselilo ono abstraktno spoznavanje in odločanje iz sebe, da filozofija ni nič drugega kot skrb za položaj filozofije. Zato gospodarji, ki insistirajo na oni snovi, filozofije ne jemljejo kot predmetni svet, ampak kot njihov lastni svet. Pa seveda ni čudno, če filozofija ni nič drugega kot prazna prikazen vedenja in ono zavzemanje položaja filozofije.

K nerazumevanju filozofije največ pripomore navajeno obnašanje duha, ki se spogleduje samo s položajem filozofije, ne pa s predmetom filozofije. To je praksa, ki filozofijo omeji na določeno snov in abstraktne predstave, s tem pa na nerazumevanje. To pa je ravno tisto znamenje, ki iztakne, da oni gospodar ni dejaven v interesu predmeta filozofije in da neupravičeno vztraja pri tistem svojem razumevanju filozofije, ki povzdiguje brezduhovno sebstvo in prazno prikazen vedenja, s katerim je filozofija zamejena na početje zavesti in spoznavanje, ki ničesar ne spozna. To potrjuje mladi duh, ki filozofije ne razume.

Po mojem mnenju je ona nesrečna zavest gospodarja, ki ne dojema filozofije iz gibanja predmetne substance, začela sama sebe uživati. Zato vztraja na oni snovi in se gre navajeno obnašanje vedenja in tisto brez življenjsko napihovanje snovi.

»Vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi svojo mejo«

Če bo izobražen duh površno izdeloval dejanske svetove, ki niso nič drugega kot abstraktne podobe vedenja, se bo ona ljubezen do vedenja še bolj utrdila. Namreč abstraktno vedenje kot tako, ki ga danes hvaliči in povzdiguje duh v nebesa brez nujnosti, dobiva veljavo kake neposredne resničnosti, ne glede na to, da gre za vedenje kot tako. Pa se postavlja vprašanje, ali bo duh dognal, da abstraktno vedenje kot tako še ni resničen svet. Zakaj resnično vedenje je zavest umnega predmeta in ima svojo mejo. Meja vedenja pa je tam, kjer vedenje ne more iti več čez. To pove, da je treba vedenje najprej zamejiti na predmetno substanco ali element vedenja, v katerem predmet doseže svojo sebienakost ali čisti dojem.

Predmetna substanca doseže najprej svojo absolutno osnovo, v kateri ima svojo mejo. Zato širjenje vedenja v brezmejnost ni ustvarjalno. Duh bi naj svoje vedenje postavil kot predmet, zakaj ko je predmet zgolj neposredno vedenje in od sebstva prežet, ni predmet. Zato je bistveno, da duh izhaja iz postajanja predmetne substance ali absolutne osnove, v kateri je substanca zamejena na razvejano sebi enakost ali obče momente, kar poskuša pokazati ilustracija. Sebi enakost je namreč enostavna neskončnost ali absolutni dojem, tudi bivajoči duh, ki se kot drugo razločuje od sebe.

Če bo torej duh častil predstave o vedenju, bo njegov svet eno samo abstraktno vedenje ali neskončni svet vedenja, ki se nikjer ne začenja in ne konča. In to vse zaradi tega, ker je duh dejaven enostransko ali tako, da vedenja ne odpravi, ampak ga enostavno širi in razteguje v neskončnost, ki ni vezana na končnost; tisto končno vedenje, ki je nekaj neposrednega, se enostavno izgublja v neskončnosti. Pa je nerazumevanje končnosti in neskončnosti okoliščina, ki odkrije, zakaj duh ne spoštuje postajanja vedenja. Postajanje vedenja namreč odkriva, da je vedenje zamejeno na sebi. Zato je tisto početje duha, ko razteguje vedenje v neskončnost, zgolj neko znamenje, da ne spoštuje meje vedenja. Naj ponovimo, meja vedenja je tam, kjer vedenje ne more iti čez (tako filozof Hegel). Predmetna substanca je namreč tista, ki stopi v odnos s seboj skozi notrino tako, da doseže svojo določenost v proti postajanju ali svoji meji. Se pravi, vedenje predmetne substance in potem realizacija vedenja ima svoj začetek v nujnosti, da si duh samega sebe odsvoji in svoje vedenje postavi kot predmet. To je tisti element vedenja, v katerem predmetna substanca skozi gibanje doseže svojo določenost ali svojo mejo. Potemtakem, v elementu vedenja substanca skozi negacijo doseže svojo neskončnost ali zamejenost, kar je absolut kot nekaj dovršenega ali popolnega.

Duh, ki je prosto dejaven, predmetne substance ne zameji na njeno osnovo. Ta duh ne ve, da predmet ni zgolj vedenje kot tako, ampak je postavljeno razmerje predmetne substance skozi njeno postajanje. Rečeno še tako, ker je končnost predmeta ideelna, predmet svojo določenost doseže v neskončnosti. Ta dva, končnost in neskončnost zamejita substanco na osnovo. Zakaj pojem substance se mora povzdigniti v idejo, ki je enakost pojma in njegove realnosti. Filozof Hegel zapiše: »To, da je Bog in narava njegove volje Eno, to imenujemo ideja.«

Torej, vedenje ima cilj, cilj pa je tam, kjer vedenju ni treba iti čez sebe: to pa je postajanje, v katerem dojem ustreza predmetu in predmet dojemu. To razmerje pojasni, da vedenja ne gre jemati kot neomejeno silo, ampak kot zavest umnega predmeta. In zato bi naj bil duh dejaven s principom, v katerem predmetna substanca doseže drugo-bit in tako svoj mejo.

Ali je filozofija zgodba o ljudeh, ki poskušajo misliti svet

Zdi se, da filozof dojema filozofijo kot zgodbo o razmišljajočem človeku, ki je prebral veliko filozofskih del, da bi lahko sam napisal zgodbo o sebi in abstraktni filozofiji, ki je njegovo vedenje. Namreč filozof še vedno ne vidi pravega smisla v tem, da razmišlja in odkriva predmet filozofije. Še več, filozof še ni začutil bistva sodobnega časa, ki sporoča, da je treba začeti misliti duha iz samega začetka. Zakaj le tako bo predmet filozofije svojo dejanskost zaživel iz temelja ali postajanja čistega pojma. Skratka, naloga sodobnega filozofa ne more biti več to, da se obnaša kot kak izvedenec za filozofijo, ki analiziral dela in pripoveduje zgodbe o ljudeh, ki so mislili filozofijo. Če bo nadaljeval s to prakso, bo filozofija kot predmet izginila iz tega sveta, njena vsebina pa bo postala zgodba o filozofih, ki poskušajo misliti svet. Pravzaprav bo to znamenje, da filozofija ni nič drugega kot zgodba, v kateri filozofski duh idealizira abstraktno vedenje in svojo subjektivnost.

Namreč, ko duh filozofijo razume zgolj kot pojavni svet, potem lahko pride do tega, da filozofija ni nič drugega kot abstraktno vedenje ali igra izražanja. Kar pa filozofija v svojem bistvu seveda ni. Zakaj filozofija kot predmet obstaja, pa je zgodba o filozofih in mislečih ljudeh odveč. Takšne zgodbe izdelujejo filozofi, ki izvajajo gibanja na površju in predmet filozofije spregledujejo ali ga ne jemljejo resno, ker za njih predmet filozofije ne obstaja kot izpeljani pojem ali ideja, ampak samo kot zgodba o abstraktnem vedenju.

Ali filozof razmišlja o predmetu filozofije? Mogoče ga je predmet filozofije začel vznemirjati, pa zaradi tega toliko onega skakanja v nasprotni svet in izčrpanosti. To so morda dobra znamenja, saj bo mogoče uvidel, da filozofija ni zgolj abstraktno vedenje ali kaka mrtva teorija. Bomo videli, če bo začel pogovor s predmetom filozofije, potem gre upati, da bo filozofija od mrtvih vstala in ne bo več zgolj abstraktna teorija ali zgodba o ljudeh, ki poskušajo misliti svet.

Podrezajte na internetu in ugotovili boste, da filozofija ni noben določen predmet, ampak samo zgodba o posameznih filozofih in njihovih delih, tj. o tem, česa niso razumeli in o čem niso najbolje razmišljali, čeprav so imeli dobre namene. Pa tako ni čudno, če je filozofija zgolj prigoda o tem, o čem danes razmišljajo filozofi in koliko analiz so opravili, da bi bila filozofija bolj privlačna za ljudi. In res, internet odlično kaže, da filozofija ni razumljena iz svojega temelja, tj. iz nastajajočega vedenja, ampak površinsko in sploh ne po notranji strani. Zato na površju sveta običajno najdemo kake izvlečke naravnega filozofiranja in zagotovila, da filozofija ni nič drugega kot zgodba o abstraktnem vedenju. Kar je pravzaprav zgodba o duhu, ki sebe ne misli resno, ampak samo tu in tam in kot nekaj, kar obstaja in je abstrakcija vedenja. Skratka, na internetu je filozofija kaos abstraktnega vedenja.

Zaradi površnega dojemanja filozofije, seveda ni čudno, če se o filozofiji nič pozitivnega ne pove. Na drugi strani pa vendar vidimo, da se je duh začel zavedati, da filozofija ni le zgodba o mislečih ljudeh, temveč določen predmetni svet, ki ima svoj začetek v fenomenologiji duha, tj. v odsvojitvi duha in nastajajočem vedenju. To je dobro znamenje, da bo duh predstave o abstraktni filozofiji dal na stran in da bo predmet filozofije vzel zares. Tako bo predmet filozofije, a ta je absolutna ideja, zaživel iz osnove ali nastajajočega vedenja.

O logični sovisnosti in elementu vedenja

Danes se duh ne ukvarja s posredovanjem predmetne substance, ampak s posredovanjem svojega vedenja. Pa je njegov predmet oblika posredovanega vedenja, ki pa ni gibanje resnične substance, ki doseže protipostajanje. Duh nima za smoter postaviti svoje vedenje kot absolutno bitje, ampak le to, da vedenje razgrne v neko abstraktno podobo. To pa ni gibanje substance, v katerem bi notrina stopila nasproti sami sebi. Pa je prizadevanje duha, ko svojega vedenja ne postavi kot predmet, neustvarjalno, saj je njegov predmet od sebstva prežet in tako le neki lastni svet postavljen naravnost kot subjekt, kar je neposredna občost.

Duh bi naj svoje vedenje vzpostavil kot predmet, tukaj ni popustljivosti, kajti gre za to, da duh sebe ne nadaljuje kot tistega, ki zgolj odriva vedenje od sebe. Zakaj vedenje duha naj ne bi zastopalo predmetno substanco in čisti pojem, kajti predmetna substanca ima svoje življenje v lastnem gibanju in razdvajanju, tj. v protipostajanju. To je razlog, zakaj bi naj duh svoje vedenje vzpostavil kot predmet, tj. v obliko predmetnosti. Razdvajanje substance je namreč oblika absolutne abstrakcije, v kateri predmetna substanca doseže svojo sebienakost ali obliko postajanja substance v njeni logični sovisnosti. Rečeno še tako, razdvajanje je nujnost notrine, kajti z razdvajanjem notrina stopi sebi nasproti in je zrenje notrine v notrino; je pa to obenem razdvajanje istoimenskega, ki doseže določenost v občih momentih ali drugo-biti.

Zunanjost je po svojem dojemu bit za drugo. Pa je dojem zunanjosti absolutna abstrakcija samega sebe vedočega duha; duh zre samega sebe v obliki izpolnjene biti. To je udejanjena substanca sama, njena razvejanost v momente, kar je tisto čisto sebi enako vedenje, ki je absolutno bitje; zakaj pojem je resničnost substance, to pa je lahko, če se pretvori v osnovo. Ilustracija poizkuša pokazati, da je odsvojitev duha proces postajanja, v katerem je realiziran čisti dojem kot kvaliteta neskončnosti.

Zgornjim sem poskušal pokazati tudi to, da duh, ki ni dejaven s principom, ne doseže nasprotja substance ali njene logične sovisnosti, s tem pa tudi ne gibanja substance v smislu izražene sile, ki je njena negativna totaliteta, s katero doseže razločevane strani. Hegel zapiše, »sile ne bi bilo, ko ne bi eksistirala na protipostavljen način«. Zaradi tega je pomembno vedeti, da je razdvajanje substance v elementu vedenja način, s katerim že na samem začetku substanca doseže svojo logično sovisnost, tj. svojo sebienakost, ki je absolutni dojem.

Tisto, kar je Heglova genialnost, ki jo izžareva v Sistemu vede, je predmetni element in logična sovisnost, ki jo substanca doseže skozi svoje protipostajanje. To je oblika, ko je substanca zamejena na svojo določenost ali na obče momente, ko sila substance ustvari dve nasprotni strani istoimenskega. Kar je razvita substanca kot Eno, ki je odnos zasebnosti do samega sebe, ali, to je logična sovisnost substance, ko se končno ve kot neskončno.

Jaz upam, da predstavitev elementa vedenja pripomore k temu, da duh dobi uvid v gibanje substance in njeno postajanje, ki je osnova za to, da dojame samega sebe v svoji odsvojitvi. Kajti to je način, ko je vedenje duha postavljeno kot predmet, ali, to je »bivajoči duh, ki zre čisto vedenje samega sebe kot občega bistva v svojem nasprotju«. Kar je natančno to, čemu se reče logična sovisnost, s katero je doseženo to, da je substanca razvita v njeni popolni osnovi, ki je enotnost istoimenskega kot odnos do samega sebe.

Zakaj izobražen duh ne proučuje pojma vedenje?

O vedenju se pravzaprav danes ne beseduje in tudi napisanega ni nič o njem. Pa je vedenje na eni strani vsem razumljiv pojem, na drugi strani pa nekakšen skrivnostni pojem, katerega izobražen duh ne proučuje, ker ga pojem vedenja ne prevzame. Duh se ne vprašuje, zakaj je do pojma vedenja tako rezerviran. No, ne glede na to pasivno držo, čas bi bil, da vsaj filozof začne spoznavati pojem vedenja, saj bo le tako spoznal osnovo predmeta filozofije, v kateri je razodet pojem absolutno vedenje. Namreč, če se pojem vedenja ne bo odkrivalo, bo duh, ki danes odmetava abstraktno vedenje, še naprej užival navajeno obnašanje vedenja, ki je privilegij učenega duha, ki je zgleda prepričan, da vedenja ni treba proučevati.

Ob količinah abstraktnega vedenja, ki danes obstaja in se ga na veliko hvaliči, je zanimivo to, da ga ni duha, ki bi kaj povedal o vedenju in njegovem pojmu, tj. o tem, kako si je vedenje na sebi in za sebe, kako vedenje doseže svojo dejansko podobo, kaj je cilj vedenja in ali vedenje na sebi ni nič drugega kot abstraktno vedenje. Ob tem je namreč treba vedeti tudi to, da se vedenje kot tako spreminja in da se priznava tudi vedenje, ki ni popolnoma razumljivo. Hočem reči, obstaja vedenje, ki ni vedenje predmeta, ampak vedenje, ki ga podžigata čisti um ali abstraktni razum. Tako da se pojma vedenje ne dojema iz razvitega pojma ali njegovega postajanja, prav tako se ga ne dojema iz odsvojitve in elementa vedenja, v katerem predmetna substanca doseže svojo sebienakost, tj. obliko logične sovisnosti, ki je osnova, v kateri doseže predmetna realnost svojo notranjo izpolnitev, ko je notrina v svojem proti postajanju različno upodobljena. Zakaj ko je vedenje zgolj neposredno vedenje, je to abstraktna neposrednost, ki vztraja v svoji prvotni obliki, pa zato svoje drugo-bitne oblike ne doseže. Rečeno še drugače, ko neposredno vedenje ne doseže postajanja ali enostavne razdvojenosti, vedenje ni postavljeno kot resničnostni predmet, ampak ima značaj negibne neposrednosti.

Filozof G. W. F. Hegel v Sistemu vede zapiše, da je vedenje zavest umnega predmeta, ugotavlja pa tudi, da vedenje najde samo sebe tam, kjer dojem ustreza predmetu, predmet dojemu. Pa je ono navajeno obnašanje vedenja nekakšno početje zavesti, ki ničesar ne odpravi. Zato bi naj duh premagal ljubezen do vedenja in začel spoznavati nastajajoče vedenje. Zakaj tisto abstraktno vedenje, ki se ga danes širi, ni resnični predmet, ampak našopirjeno vedenje, ki notranje nujnosti predmeta ne izreka.

Vedenje kot tako ni ustvarjalno, če se predmetne substance ne posreduje in vzpostavi. Potem pač vedenje ni nič drugega kot abstraktno vedenje, ki se ga običajno razteguje v neko širjavo občega vedenja, ki pa ni nič drugega kot izražena ljubezen do vedenja, ki prehaja v neko drugo ljubezen vedenja. Zato vedenje, ki svobodno prehaja v druge oblike, ne doseže svoje dejanskosti, ampak samo svojo predstavo. Kar je čisto početje zavesti v sebi, ki pa ni tisto gibanje, ki bi premagalo nasprotje zavesti, ampak je le neki pojavni svet zavesti.

Naj navedem nekatere pojme, ki jih filozof Hegel uporablja v razkritju pojma vedenje. Za njega je vedenje: absolutno, abstraktno, čisto, čutno, dejansko, dialektično, enostavno, formalno, nefilozofsko, neposredno, obče očito, posredovano, realno, resnično, neresnično, spekulativno, substancialno, tavtološko, umno itd. Toliko le, da ne bi kdo mislil, da o vedenju ni kaj reči in da k vedenju določne predmetne vsebine ne spadata čisti dojem in bistvo.

Predmet filozofije predstavljajo različne vsebine

Tisti, ki obvladajo filozofijo, ne pa predmeta filozofije, premalo naredijo za to, da bi se predmet filozofije začelo dojemati iz nastajajočega vedenja. Namesto da aktualizirajo predmet filozofije iz njegove osnove in gibanja substance, filozofijo bremenijo z novimi oblikami vedenja. Zaradi tega se ne rabijo spraševati, kaj je predmet filozofije, češ, saj je filozofija določena skozi discipline ali filozofske panoge. Rečeno drugače, filozofija je določena in zato nima nobenega smisla na novo določati predmet filozofije. Baje se z onim razumevanjem filozofije, s katerim se filozofijo edinole povzdigne, ravno tako nekam pride. In tako filozofija ostaja nerazumljena, ne glede na prizadevanja duha. Skratka, duh kot da želi reči, da še ni prišel čas za to, da se začne govoriti o predmetu filozofije. Zakaj bi se torej mučili z vzpostavljanjem čistega pojma predmeta filozofije, če pa ni volje za to.

Kaj je predmet filozofije? Boste rekli, vse tisto, kar obravnavajo one discipline in še mnoge druge vsebine, s katerimi se filozofija bogati. Ampak na ta način predmet filozofije ni določen na sebi in tudi razvit ni kot čisti pojem. Kar pomeni, da predmet filozofije zastopajo različne vsebine, ki se jih zunanje povezuje. Namreč, če bi bil predmet določen, potem bi bila vzpostavljena njegova osnova ali čisti pojem predmeta, in to kot bivanje predmetne substance v njenem protipostajanju ali čistem dojemu. Pa je vprašanje, zakaj se ta določitev predmeta še ni zgodila in zakaj predmet filozofije ni izpeljan kot čisti pojem.

Danes predstavljajo svet filozofije izražene duhovne moči, forma neposrednega znanja, torej abstraktne vsebine, ki jih duh nekako razodene kot občo sebevednost. Filozofa ne zanima realni predmetni svet in njegovo posredovanje ter postajanje predmetne substance in njen odnos do sebe, ampak samo abstraktna filozofija. Duh verjame v ono prazno abstraktno vedenje, pa ga filozofija kot določen predmet in pojem ne privlači. Bolj kot predmet ga zanimajo različne količine abstraktnega vedenja, skozi katere »jaz drugo kot jaz« doseže resnico zagotovosti samega sebe.

Po mojem mnenju bi se duh moral vprašati, zakaj sploh vztraja pri onem razumevanju filozofije in zakaj ga filozofija kot določeni predmet ne privlači. To namreč, da se ukvarja z  različnimi vsebinami, ki da lahko izrazijo predmet filozofije, to je neko početje trmastega duha, ki ga resnični predmet filozofije ne zanima, ampak samo tisto, kar si on predstavlja pod pojmom filozofija in je nekaj nespremenljivega. Ravno ta trmoglavost kaže, da si duh bistva filozofije ne predstavlja kot nekaj, kar izvira iz postavljenega čistega pojma, ampak kot nekaj, kar najdeš v filozofskih delih in so privlačne vsebine. In tako pridemo do ugotovitve, da filozofija danes ni nič drugega kot prazne abstraktne oblike vedenja, ki jih strokovnjaki za filozofijo priporočajo kot nekaj, v kar se naj verjame. To je eden od razlogov, zakaj se danes filozofije ne dojema tako kot vse druge predmete. Toliko le, da opomnim, da je mogoče predmet filozofije izpeljati in ga vzpostaviti kot čisti pojem ali kot njegovo osnovo.

Za konec pa še ta vprašanja: Zakaj se zunanje dojemanje filozofije ne opusti in zakaj se ničesar ne naredi za to, da bi bila filozofija bolj razumljiva? Zgleda da je danes pomembna samo količina vedenja in tisto, ti veš, jaz pa ne vem, ne pa dojemanje predmeta filozofije. Zakaj torej duh noče spremembe in zakaj vztraja v oni lagodnosti? Mar ni čudno, da se filozofija ne premakne iz mesta in da se filozofije ne dojema kot vse druge predmete?

Ko svet ni določen na sebi

Tu je zdaj čas, ko bi naj izobražen duh začel dojemati, da z opisovanjem in golim vedenjem ni mogoče delovati v interesu stvari. Hočem reči, duh bi naj bil dejaven s smotrom in v interesu stvari ter v načinu postajanja, v katerem je svet na sebi določen. Zakaj tisto, kar danes duh izpelje in je svet kot tak, ni izpeljan čisti pojem stvari, ampak zgolj nedoločen svet, ki izpoveduje, da si duh krajša pot in da ni dejaven s principom. Zato je tisto, kar ponuja kot svet, le njegova stvar, torej nekaj, kar je svet sebi odtujenega duha. Ta svet nam odkrije, da duh ni dejaven v načinu, ampak tako, kakor to odseva navajeno obnašanje vedenja. Pa je idealiteta njegove stvari, ki mu nastane s pomočjo kombinatorike vedenja, nekakšna od individualnosti prežeta realnost, ki pa ni resnična stvar. Kajti da bi duh kaj resničnega ustvaril, mora biti svet na sebi določen in ustvarjen, se pravi drugo-biten in razločen, zakaj le tako je duh dejaven na način logične sovisnosti in postajanja.

Poglejte si kak produkt izobraženega duha in videli boste, da v njem manjka drugo-bit stvari; tisto, kar podarja, to je le njegova stvar, ki obstaja kot nekaj, kar je zunanje združeval in je zato zgolj svet po možnosti ali abstraktnih predstavah. To pa ni noben določen svet, nič določno postavljenega kot nekaj enega, ampak zgolj svet kot njegova stvar. Torej svet, ki se nadaljuje v druge svetove in zunanje združi v abstraktno podobo. Pa je tisto, kar se prikazuje kot njegova stvar, le zbir kategorij, ki eksistirajo ena poleg druge in se med seboj zunanje poljubno vežejo. Lahko bi rekli, izobražen duh, ki je dejaven zunanje, torej zunaj logične sovisnosti, podarja le svet kot njegovo stvar, ki ni absolutna stvar. Pri tem pa je mogoče zaznati tudi to, da svet, ki mu nastane kot abstraktno in enostavno samoprisebstvo, ni absolutna subjektivnost v kateri substanca doseže svoje postajanje.

Če bo duh poklanjal samo svet kot njegovo stvar, potem bo to zgodba o izobraženem duhu, ki sicer nekako izpolni svojo zavest, ne doseže pa izpolnitve duhovnega bistva. Tisto namreč, kar danes podarja kot svet, ni nobena sebienakost, niti ni nič takega, kar bi bila izpolnjena vsebinska stvar ali bivanje substance v njenem postajanju. Pa je jasno, da mora duh narediti korak nazaj v sebe, če želi, da bo dejaven bolj natančno in v interesu stvari. Zakaj to, kar je svet kot njegova stvar, to je enostavno sebstvo, s katerim izpelje nedejansko brezsilno sebstvo ali prikazen vedenja.

Zgodba o izobraženem duhu in nastajanju sveta je zgodba o njegovi stvari, ki jo udejanji kot abstraktno občost, ki ne doseže svoje izpolnitve. Na ta način izobražen duh pravzaprav utrjuje zgodbo o moči njegovega abstraktnega vedenja, v kateri nastopa kot tisti, ki ne spoštuje logične sovisnosti in postajanje čistega pojma v elementu vedenja. Sicer pa zgodba govori tudi o tem, da duh še ni prišel do spoznanja, da njegova odsvojitev spada v zgodbo o nastajanju sveta. Zakaj o tem največ izrazi prav njegova stvar, ki mu nastane s kombinatoriko vedenja in iznajdljivostjo. Pa verjetno od tukaj toliko tistega poudarjanja in izpostavljanja raziskovanja, s katerim prideluje zgodbe o njegovi stvari.

No, je pa tu še ena zgodba, ki jo izpoveduje politik, ki pravi, da je zadovoljen s seboj in svetom, ki ga pridela kot svet brez lastnosti. Njegov svet namreč govori o tem, da ga svet kot določen na sebi sploh ne prevzame. Tako politik sporoča, da ni dejaven v interesu določnega sveta in obče ideje, ampak v interesu idealiziranja njegove stvari.