Prazna abstraktna filozofija in mladi duh

Piše: Jože Požar : april 21, 2019 – 6:03 dop -

Vsebine, ki se jih mlademu duhu predstavlja kot filozofske vsebine, zagotovo niso razvite iz nobene osnove. Takšne vsebine so zunanja snov ali abstraktna filozofija, ki je po svoji naravi vnanja snov. Te vsebine ne dosežejo čistega dojema in so zato le igra besed in misli, ki ne prispevajo k razumevanju predmeta filozofije. Namreč filozofija kot nekakšna abstraktna stvar, ki eksistira v abstraktnih dojemih in praznih onstranskih svetovih, ni izpeljana ideja kot enotnost pojma in realnosti. Če to povemo še drugače, filozofija, ki se nikjer ne začenja in se jo izpeljuje kot prazni idealizem, ni filozofija, ki bi spoznavala pojem tistega, kar je njena postavljena osnova. Pa je filozofija, ki je zgolj zunanja snov ali nekakšna abstraktna filozofija, gibanje formalnega in brezvsebinskega vedenja. Zaradi takšnega razumevanja filozofije, je filozofija danes zgolj abstraktno vedenje in prazno modrovanje, ki ni nič drugega kot pojasnjevalna filozofija, ki se jo predstavlja kot abstraktno stvar, ki pa seveda ni določen predmet filozofije, ampak abstrakcija pojma filozofija.

 

Svet je določen, kolikor je na sebi določen, brez nasebne določitve je svet tak kot je po sebi ali abstrakten. Tako da napredovanje tistega, kar je nekaj neposrednega, treba jemati kot podrobnejšo določitev. Filozofija motri tisto, kar je dejansko in samo sebe postavljajoče, to pa je življenje predmeta. In ravno to gibanje in postajanje predmetne substance duh spregleduje; mišljenje ni dejavno v pogledu predmeta, ampak je omejeno na končno vsebino. Se pravi, če se želi, da bo mladi duh resnično spoznaval predmet filozofije, potem je nujno, da začne filozofijo spoznavati iz začetka, tj. skozi nastajajoče vedenje in absolutno osnovo, ki je pojem in resnica substance.

 

Naj osvetlim, občasno na radio ali internetu prisluhnem filozofu, ki v eter odmetava svoje prazno vedenje in kombinacije njegove domišljije, ki bi naj pojasnile kak filozofski pojem. Pri tem početju postane jasno samo to, da filozof podarja interpretacijo svojega vedenja, kajti tisto, kar daje, ni noben določen predmet, ampak abstraktno vedenje. Namesto da se filozof preda kakemu pojmu ali določni predmetni vsebini, odmetava in odtujuje svoje vedenje, s katerim izdela podobo, ki ni nič drugega kot ekspozicija sebstva ali tistega, kar on zunanje združi in je nekakšen abstraktni svet. In tu se človek vpraša, čemu koristi filozofija, ki za podlago postavi subjekt, ki se vznemirja s svojim vedenjem in predstavami.

Danes se mlademu duhu predstavlja filozofijo kot nekaj, kar je zgolj zunanja snov, ki ni postavljena na nobeni osnovi in jo je mogoče širiti v neskončnost. To je nekaka vsebina nečesa nespremenljivega, nekaj končnega kot izgotovljeno vedenje. Tako da je tisto, kar je neki gotovi svet, zgolj abstraktna stvar kot vedenje samega sebe. Na ta način se mlademu duhu podarja vedenje, v katerem lahko človek najde mirujoče nedoločenosti in tisto brezmiselno igro abstrakcij, ki nima nobene meje, ker ne gre za noben določen predmet. Skratka, na ta način mladi duh ne spoznava predmeta filozofije.

Filozofija ni zgolj abstraktna stvar ali nekaj, kar se določi kot kategorija in je izvajanje rezoniranja na mirujočem subjektu. To je razlog, zakaj bi bilo dobro filozofijo predavati kot postajanje predmetne substance, ki je zamejena na njen čisti dojem. Zakaj tisto resnično spoznavanje predmeta filozofije zahteva, da se življenje predmetne substance predoča kot postajanje čistega pojma. To stremi reči, da je treba predmetno substanco najprej vzpostaviti in določiti v elementu vedenja, kar je začetna določenost predmetne substance.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Prazna abstraktna filozofija in mladi duh

Sodobni čas kliče filozofa, da začne spoznavati predmet filozofije

Piše: Jože Požar : februar 24, 2019 – 6:59 dop -

Filozof, ki filozofijo dojema kot neko prostranstvo različnih vsebin, ki so jih razvili posamezni filozofi, v resnici filozofije ne dojema kot predmet, ampak kot skupek abstraktnih vsebin, ki se ali pa ne med seboj zunanje povezujejo. Rečeno še tako, filozofija zunaj sistema vede ni predmet, ki sebe misli, ampak abstraktna filozofija. Zato filozof, ki ne dojema filozofije iz njenega postavljenega predmeta, nima vpogleda v to, kaj je bistvo predmeta filozofije. Ko pa filozofija ni dojeta iz konkretne predmetne osnove, je filozofije igra besed in misli. To izpoveduje, da bi naj duh pozornost usmeril v predmet filozofije.

Filozof bi naj bil dejaven tako, da si svoje vedenje odsvoji in ga postavi kot predmet. To je tisto gibanje, ko filozof izhaja iz postavljene osnove. Kar je pravzaprav začetek, v katerem si filozof najprej samega sebe odsvoji. Zakaj tako je njegovo vedenje najprej postajanje, v katerem je predmet določen v občih momentih. Ta določitev je pomembna, če hoče biti dejaven v interesu stvari in pojma. Zakaj to je osnovno gibanje in postajanje substance, ki ga je treba izpeljati, če filozof hoče delovati kot duh, ki spoštuje bit in bistvo substance. Mimogrede, skozi igro besed in misli se bistva predmeta filozofije ne da spoznati.
 

Čas je, da duh odgovori na vprašanje, kaj je predmet filozofije. Namreč filozofija ni le zbir abstraktnih vsebin, ki ne izhajajo iz nobene osnove, se pravi, ni poljubna struktura abstraktnih smislov, temveč je predmet in njegov način gibanja, ki doseže svojo dejanskost najprej v čistem pojmu, tj. v proti postajanju. Zakaj tisto, kar je pojem filozofije, to mora doseči svojo dejanskost, da bi bil predmet nekaj umnega. To  umno je namreč absolutna določenost predmetne substance v njenem nasprotju ali drugo-biti. Na ta način je filozofija na sebi tisto, kar je v sebi kot predmetno bistvo.
 
Filozof si sicer lahko pridobi abstraktno vedenje o predmetu filozofije, vendar to še ne pomeni, da si je pridobil resničnost o tem, kaj je predmet filozofije. Da bi dojel samo predmetno bistvo filozofije, je potrebno razumeti predmet filozofije iz postajanja ali osnove, tj. iz nastajajočega vedenja. Brez postajanja pojma filozofije se ne da dojeti odnosa substance, zakaj »pojem je tisto svobodno«, ki razodeva predmet filozofije iz temelja ali osnove, s tem pa iz postavljenega absolutnega vedenja. Da pa bi duh predmet filozofije enkrat doživel in ga začutil kot čisti dojem, mora spoznati gibanje nastajajočega vedenja. Edino spoznavanje gibanja substance mu bo odkrilo element vedenja in duha v njegovem gibanju ali njegovi odsvojitvi; »zakaj duh je vedenje samega sebe (tako Hegel) v svoji odsvojitvi.«

Filozofijo je torej treba dojemati kot predmet, ki ga je razvil v sistemu vede filozof G. W. F. Hegel. Danes ni mogoče predmeta filozofije dojemati tako, da prebiraš različna filozofska dela in se greš to neko občudovanje starih filozofskih vsebin. Ta čas je mimo, kajti tu je zdaj že čas, ko je duh stopil v notranjost, in to s ciljem, da začne razodevati samega sebe po notranji plati. In tega dejstva bi se naj filozof zavedal, če hoče filozofijo dojeti iz gibanja in postajanja predmetne substance. To je tisti temelj, v katerem duh spoznava gibanje substance in tako način odsvojitve. Gre za to, da duh predmetno objektivnost spozna iz pojma, ne pa iz predstav in pojavnega sveta. Na ta način duh vzpostavi odnos do sebe in do predmeta. Gibanje predmetne substance je torej tista osnova, ki bi jo naj filozof spoznat, če stremi predmet filozofije dojeti iz njegovega postajanja ali absolutne določenosti.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Sodobni čas kliče filozofa, da začne spoznavati predmet filozofije

Despotstvo abstraktnega vedenja

Piše: Jože Požar : februar 10, 2019 – 7:39 dop -

Da izobražen duh vzdržuje samodrštvo abstraktnega vedenja, ni dvoma, saj prideluje predpostavke za to, kako utrjevati vladavino abstraktnega vedenja. Abstraktno vedenje je namreč postala sila, s katero duh izpeljuje svoje sebstvo, tj. izobrazbo in predstave, ki mu nastanejo nekako tako, kot ona inteligenca, ki nič ne ustvarja, se pa jo slavi, ker koketira z abstraktnim vedenjem. Kam vodi to slepo malikovanje abstraktnega vedenja?

Dejstvo je, da duh ni obremenjen z nobenim ciljem, niti s svojo odsvojitvijo, pa je jasno, da ta igra zavesti in abstraktnega vedenja služi temu, da se poveličuje izobrazbo in užitke, ki jih prideluje abstraktno vedenje. Namreč tisto ljubimkanje zavesti in vedenja izključuje oni odnos do predmetne substance in njene stvarnosti. Ta svoboščina sporoča, da duh v svojem razvoju še ni prišel do točke, kjer se bo poslovil od zunanjega sveta in zakorakal v notranji svet. To bo dokaz, da je samega sebe začel dojemati kot duha, ki ima za cilj spoznati svojo odsvojitev, element vedenja, razmerje do drugega in nastajajoče vedenje.
 

Če bo duh še naprej spregledoval svojo odsvojitev in nastajajoče vedenje, svoboda ne bo postala predmetna, kar pomeni, da se bo še naprej izgubljal v količinah abstraktnega vedenja. Mišljenje pa ne bo dejavno v pogledu predmeta in kot tisto, ki misli neskončnost in stvarno. In tako bo duh izpolnil le duha, ki ga mika abstraktno vedenje in čisto samemu sebi enako vedenje. Kar napoveduje, da bo vedno bolj odvisen od količin abstraktnega vedenja, ne pa od mišljenja. In nenazadnje, kot duh ne bo spoznaval dejanskega sveta, čisti jaz pa mu bo sporočal, da zgolj idealizira svoje abstraktno vedenje in da mišljenje ni aktivno.
 
Tisto, kar abstraktno vedenje danes podarja, je prepričanost, da se z izobrazbo doseže vrh sveta in da od tam naprej ni več nobene poti. In ko si duh pridobi izobrazbo, s katero je stopil na vrh sveta, pridobi tudi moč, s katero lahko izdeluje tiste samosvoje resnice. Zato je tudi njegova dejavnost usmerjena v izdelovanje resničnih podob abstraktnega vedenja. K tej dejavnosti pa seveda spada oni idealizem in tudi to, da se kot duh primerno obnaša in daje zgled mlademu duhu, ki še ne ve, kaj se to pravi negovati visoko izobrazbo in biti dejaven tako, da te ljudje povsod poveličujejo in izrekajo hvalo abstraktnemu vedenju.

Ampak, kaj se to pravi biti izobražen človek? A to ne pomeni, biti vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi, v drugo-biti obdržati enakost s seboj? Ali to ne pomeni, biti duh in aktivno misliti tisto prvo in drugo kot postavljeno eno? Vprašajmo še tako, ali to ne pomeni svoje vedenje vzpostaviti kot predmetno substanco z namenom, da bo tisto, kar je nekaj neposrednega, stopilo v razmerje s svojim drugim? In, ali to ne pomeni, biti sposoben vzpostaviti odnos do samega sebe in svoje odsvojitve? In nenazadnje, ali v tem našem svetu ni najbolj pomemben odnos duha do samega sebe in do predmetne substance? Naj spomnim, vedenja ni, če ni predmeta. Edino predmet in njegovo posredovanje v drugo-bit pove duhu, ali je dejaven ustvarjalno in na način mišljenja, ki misli aktivno občost? To je namreč tisto gibanje substance, ki ga izvaja mišljenje. Zakaj, zato da duh ne obstane v neposrednem abstraktnem vedenju in pri oni izobrazbi. Izobrazil sem se, da bom ustvarjalno deloval in izpeljeval ideje. Le tako lahko upam, da se ona despotija abstraktnega vedenja ne bo šopirila in hvalisala s tisto čisto sebevednostjo. Zakaj duh ni zgolj neko izgotovljeno abstraktno vedenje in oni idealizem, ampak odnos do samega sebe in do predmetne substance.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Despotstvo abstraktnega vedenja

Pred prihodom novega leta

Piše: Jože Požar : december 30, 2018 – 7:28 dop -

Ob koncu leta naj postavim nekaj vprašanj ne preveč aktivnemu filozofu. Njegovega ustvarjanja nisem nikjer zasledil, pa je prav, da ga povprašamo, kako si je v odnosu s predmetom filozofije. Takole mi je odgovoril na vprašanje: Berem filozofska dela in nimam časa za premišljevanje. Takoj mu postavim naslednje vprašanje: Katero delo zdaj bereš? Ja, berem več različnih del, zato ne morem reči, katero delo me je posebej navdušilo. Pomembno pač je, da berem in imam stik s filozofijo, tj. s filozofskimi vsebinami. Vprašujem dalje: Ali spremljaš sodobna filozofska razmišljanja in se odzivaš na njih? Ne, to pa ne, mene zanimajo samo svetovi starih filozofov. V njih najdem veliko modrosti in lepih misli. To mi zadostuje, tako da se ne ukvarjam s sodobno filozofijo. Veš, mi filozofi se danes držimo v ozadju sveta, saj tako občutimo filozofijo iz njenega trdega jedra. Nam je zlasti pomembno to, da ne pademo iz ritma filozofskega čtiva in da hodimo po pravi poti. Cilj je priti na cilj. Zato veliko beremo, včasih tudi kakšno reč pokomentiramo, sicer pa opazujemo življenje bolj na daleč. Težava je vtem, ko se filozof zakorenini v stare filozofske vsebine, začne uživati preteklo življenje in tako tudi svoje vedenje. Tako da filozofov duh je dejaven, je pa res, da bi lahko bil bolj ustvarjalen. Sicer pa svet vedno eksistira, saj ga obvladujejo politiki in ona pravniška govorica, ki vedno nekaj pojasnjuje. Ja, mogoče bi moral filozof začeti na novo domišljati svet, mogoče bi moral one pretekle ideale dati na stran in samemu sebi reči, dovolj je bilo; tu je zdaj čas, ko je treba posredovati realnost in vzpostaviti njeno dejanskost.
 

Kaj praviš, kdo danes nadzoruje svet? Prišli smo že tako daleč stran od sebe, da ne zaznavamo pravniške elite, ki svet vsak dan interpretira ali pojasnjuje. Namesto da filozof nadzoruje in ustvarja svet, se gre analiziranje sveta in odmetavanje abstraktnega vedenja. Tako seveda ni čudno, če v tem svetu ni zaznati realnosti in njene dejanskosti. Upajmo, da bo naslednje leto filozof postal bolj ustvarjalen in da si bo sebe odsvojil kot duha, ki pojmi sebe in predmetni svet vzpostavlja kot absolutni dojem.
 
In tod postavim filozofu novo vprašanje: Pojasni bralcem, zakaj postaja ta naš svet vedno bolj nerazumljen? Ja, tukaj vidim kar nekaj problemov, o katerih bi se dalo kaj povedati. Vendar na žalost filozofu, kot je vsem znano, vedno primanjkuje časa, ker je preveč zaposlen sam s seboj in svetom starih filozofov. Dopoldan dela, popoldan bere filozofska dela, zvečer pa gleda televizijo dolgo v noč. Veste, filozof velikokrat resno razmišlja šele po polnoči in v popolni temi. Zato filozof ne vidi sveta stvari v času, ampak vedno v pomnoženih podobah. In zaradi tega daje videz, kot da ni dejaven. Vendar pa to še ne pomeni, da filozof tega našega sveta ne misli resno. Stvari se namreč velikokrat dogajajo v ozadju sveta in tako tudi tisto, kar filozof odpravi in je neki abstraktni svet. Da pa je ta njegov svet včasih neprivlačen, o tem ne odloča filozof, ampak ono prepletanje različnih misli, ki oblikujejo svet. Ne vem, mogoče bi moral filozof bolj intenzivno razmišljati in dati svetu pravico, da se najprej vzpostavi.

Na koncu postavim filozofu še tole vprašanje: Kako vidiš filozofijo v naslednjem letu? Ah, bo že nekako preživela, filozofi se vedno znajdemo. Pomembno je, da smo opaženi v svetu in da ne izgubljamo stika z mišljenjem. Filozofija v naslednjem letu zagotovo ne bo umrla.

Draga bralka in bralec, srečno novo leto vama želim! Imejta se lepo!


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Pred prihodom novega leta

Prazna prikazen vedenja in interes duha

Piše: Jože Požar : december 9, 2018 – 7:14 dop -

Politika postaja vedno bolj vsebinsko prazno govorjenje, ki ga vzdržujejo posamezni interesi, ki pa niso interesi duha ljudstva, ampak strankarski in posamezni interesi. O tem govorijo zlasti ona napačna ravnanja, ki duhu ljudstva sporočajo, da je bila obča ideja premagana, ker so prevladovali posamezni interesi ali subjektivna gledališča. To je tisto prazno govorjenje, ki občo idejo prezira in namesto nje izpelje le neko prikazen vedenja.

Človek ne more verjeti, da ono subjektivno idealiziranje sebstva podpirajo mediji, ki odkrito kažejo, da niso sposobni brzdati svojih interesov. Pa od tukaj toliko onega posredovalnega žlobudranja ali praznega govoričenja, ki odseva, da mediji niso dejavni v interesu obče ideje ali stvari. Namreč, ker tudi politik ni dejaven v interesu obče ideje, se izpeljuje pač tisto, kar narekuje oni subjektivni interes, ki povsod poklanja abstraktno in prazno vedenje, ki stopi v eksistenco kot neki vedoči in vesoljni Jaz, ki da se spozna na resničnost. To je vedoči Jaz, ki beži pred občo idejo in podcenjuje duha ljudstva ter se obnaša kot kak absolutni monarh. Ta pa izkorišča jezik prilizovanja in izpoveduje le tisto menjeno, ki nima nič skupnega z duhom ljudstva in občo idejo, ker ga zanima samo posamezni interes.
 

To je prikazen kot podoba prosto prepletenih momentov. Podoba drži svojo resnico v sebi kot lastno početje sebstva. V tej podobi duh sebe dovrši kot odtujeno sebstvo, ki je abstrakcija ali negativno bivanje sebstva, neka enostavna gotovost sebstva kot pulziranje v sebi samem. Torej neki zdajle kot gibanje, ki ima v sebi mnoge zdajle.
 
In tako zasledujemo duha, ki je dejaven brez principa in prideluje le svet zmožnosti in neposredne gotovosti, ki so skregane z občo idejo in se iztečejo v abstrakcije. Pri takšni dejavnosti ni težko dognati, da je duh dejaven za posamezni interes, saj ga izdeluje ono navajeno obnašanje vedenja. Tu gre samo za izraženo voljo duha, ki se jo obogati z dodajanjem komentarjev, ki utrdijo izraženo samodrštvo. In to prakso znova in znova izpoveduje duh tedaj, ko je dejaven brez principa in uveljavlja prazno vedenje.

In potem se ne smemo čuditi, če je kakšna prikazen vedenja celo čaščena in hvaljena kot vrhunski rezultat, ki pa v resnici ni nič drugega kot prazni uvid. Povedano drugače, ko zavest zre zunaj sebe obče sebstvo, je to bivanje predstave. Se pravi, kar biva kot prikazen, to je zasebstvo kot čisto sebstvo v abstraktni podobi, ki je zavesti nastala in je zato le prikazen praznega vedenja. Če to povem še tako, ona prikazen je abstrakcija nedoločene biti, torej sebstvo kot čisto sebstvo, ki ga je realizirala zavest. Pri tem pa zavest ni vzpostavila nobenega odnosa, ampak je le pridelala prikazen vedenja. Tisto, kar je nastalo kot prikazen, to je gotovost zavesti kot vedenje o sebi, ki je razsutje v nekaj enega, v katerem ima duh dejanskost kot veljavno občost osebe, ki eksistira kot predstavljena oblika čistega sebstva.

Naj spomnim, duh ima življenje, ker se ohranja v razmerju do drugega. Se pravi, biti po svojem dojemu tisto postavljeno, je resnična podoba duha. Toda, kot smo videli, duh je lahko dejaven za kak interes in brez prehajanja v razliko. Na ta način ne odpravi samega sebe in se tudi ne ohrani v razmerju do drugega ali v elementu vedenja.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Prazna prikazen vedenja in interes duha

Svet odtujenega duha in vedoči Jaz

Piše: Jože Požar : december 2, 2018 – 7:05 dop -

Če kaj, potem v tem času duh jasno kaže, da ga abstraktno vedenje navdušuje, saj ga hvaliči zmeraj, ko obstane v občosti ali kaki neposrednosti, ki še ni resničen svet. Namreč, kdor ima vedenje, stremi doživeti tudi resničnost. Te pa seveda ne doseže brez posredovanja in postajanja substance v začetni logični sovisnosti. Sicer pa danes ni pomembno postajanje substance, ampak samo to, da človek verjame v abstraktno vedenje. In tako ni bizarno, če duh o logični sovisnosti ne beseduje. Zakaj abstraktno vedenje mu zadošča za to, da izdela kako pravljično resničnost ali podobo, na katero lepi nezdružljive povedke.

Zato tudi izobražen duh ne beseduje o ideji in pojmu, ampak samo o abstraktnem vedenju. In zaradi tega oni fiktivni intelektualec doseže le raztrganost vedenja, ki eksistira kot abstraktna sebevednost, kar pravzaprav ni ne vem kakšna intelektualna privlačnost, ampak samo svet, ki biva kot raztrgano abstraktno vedenje. Namreč z odmetavanjem sebstva duh ne počne nič drugega kot to, da odtuji abstraktno vedenje v obliko neposrednega sveta, ki je gotovost njega samega. To je abstraktni svet, ki ga duh odrine od sebe in je oblika sebi odtujenega duha. Rečeno drugače, to je tista prva oblika odtujitve občega sebstva, ki eksistira kot abstraktna oblika vedenja. Zato v tem svetu najdemo le tisto, kar je veljavno sebstvo in nasprotje sebstva. Povedano še tako, neposredna eksistenca vedenja je na ogled postavljena občost vedočega Jaza, ki je odigral svojo nastalo odtujitev kot primerno občemu.
 

O čem danes ne razmišljamo? O odsvojitvi duha in o dojemanju nastajajočega vedenja. A mladi duh jasno kaže, da ga njegova odsvojitev še kako zanima. Zato ne razumem, zakaj se o duhu ne poskuša razpravljati in zakaj je njegova odsvojitev še vedno skrivnost. Namesto da v šolah steče pogovor o odsvojitvi duha, se besediči o duševnih težavah, fantastični inteligenci in praznem vedenju. Spotoma pa še tole, v ponedeljek je na Marsu pristal InSight; torej duh, ki ima za princip absolutni dojem ali pojem, ki ga meri ob realnosti. Mi pa še vedno zvijačno obravnavamo duha in se gremo navajeno obnašanje vedenja in grajanje tistih, ki mislijo drugače.
 
Ampak prvi odtujeni svet sebstva lahko doseže svojo podobo tudi v nasprotnem svetu, ki je druga oblika odtujenega sveta. Kar pa ni samozavedanje kakega bistva, ampak beg iz neposrednega sveta v nasprotni svet. To pa je svet abstraktnega sebstva kot brezduhovna občost, ki eksistira in velja kot nasprotni svet, kot odtujeni svet razgrnjen v nasprotje. Tako zavesti nastane svet, ki se ve kot abstraktno vedenje v drugi odtujitvi, in to na ta način, da prva odtujitev ni notranje vezana na drugo odtujitev, ampak le po zunanji plati.

Izkušnjo, ki jo duh doseže na način odtujenega sebstva, seveda ne gre jemati kot kako posebno izkušnjo, ampak kot poskus zavesti, da svoje sebstvo odpravi v podobo abstraktnega vedenja. Na ta način se vedoči Jaz očisti samega sebe in stopi v zavest kot svet dveh različnih svetov. To je tista čista predstavitev vedočega Jaza, s katero ni premagal nasprotja svetov.

Potemtakem, ko si duh odtuji svoje sebstvo, lahko ta svet preoblikuje v nekaj nasprotnega. Tako si zgradi dva svetova ali ekstrema, ki pa nista nekaj enega, ampak dve ravnodušni plati čistega sebstva, ki sta zavesti nastale kot oblike odtujitve. Kar ni nič drugega kot eksistenca vedočega Jaza, ki zre zunaj sebe brez notranje povezanosti samega sebe. Jaz nastopa kot moč nad odtujenim sebstvom, v katerem odslikava samega sebe kot vedočega Jaza, ki pa ni dosegel svoje sebi enakosti, ampak zgolj odtujitev sebstva.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Svet odtujenega duha in vedoči Jaz

Obča sebevednost v svojem nasprotku

Piše: Jože Požar : november 18, 2018 – 6:58 dop -

Predstavljanje elementa vedenja je zmeraj aktualno. Upam le, da bo kaj pripomoglo k razumevanju oblike predmetnosti, ki je samo bistvo Heglovega sistema vede. Hočem reči, kar je element vedenja v prvem delu sistema vede, to je tudi notranje gibanje substance kot enostavno postajanje, ki je obča sebevedanost v svojem absolutnem nasprotku. To je proti postavljanje v eni enotnosti, ali, razdvajanje kot notranji razloček na sebi samem, ki je neskončnost. Je pa tudi začetno gibanje, ko se notrina odrine od sebe in je postajanje notrine v elementu vedenja. Element vedenja je kvaliteta končnosti, kajti končnost je zamejena v neskončnosti ali meji, kar je kvaliteta istoimenskega kot proti postavljena sebi enakost.

Zakaj je element vedenja tako pomemben? Zato, ker se v njem začne sebedrugačenje ali samogibanje, ki vzpostavi drugo istoimenskega. Kar ni nič drugega kot gibanje notrine v notrino, ki sebe vzpostavi v razvejanost občih momentov. Tako nastane z gibanjem enostavna podoba čistega dojema v proti postajanju. Gre za to, da abstraktna neposrednost doseže svoj postavljeni nasprotek skozi negacijo. Se pravi, ker neposrednost pogreša svojo dejanskost, notrina skozi gibanje doseže nasprotek kot smoter, ki ustvari podobo enega. Na ta način je neposrednost razloček na sebi ali nekaj sebi enakega, kar je istoimensko kot samozavedanje, s katerim je doseženo razdvajanje. Torej, kar je s tem gibanjem notrine v notrino nastalo, to je notranji razloček istoimenskega, ki je razvejana neskončnost ali čisti dojem.
 

Obča sebevednost v svojem nasprotku je bivanje razprto v obče momente. To je proti postavljanje v samem sebi, ki je čista dejanskost dosežena skozi razdvajanja istoimenskega. To je enostavna notranja moč, ki je po svoji neskončnosti ali razločku na sebi absolutni dojem ene enotnosti. Svet si je proti postavljen in poenostavljen do svoje določenosti, ki je logična oblika. Na ta način je istoimensko razloček na sebi samem, ki je popolna podoba sebstva v elementu bivanja.
 
Hegel nekje zapiše: »Nadčutni svet je sprevrnjeni samega sebe; svet je on sam in njen proti postavljeni v eni enotnosti. Le tako je svet razloček kot notranji ali razloček na sebi samem ali je kot neskončnost.« In ta enostavna neskončnost, ki je čisti dojem, je »enostavno bistvo življenja«. Hegel naglasi, da je to duša sveta kot obča kri. Namreč, neskončnost je sebi enako bistvo, ki se nanaša samo na sebe. Se pravi, nanašanje na sebe samo je razdvajanje, s katerim je dosežena sebi enakost kot notranji razloček istoimenskega.

Obča sebevednost v svojem nasprotku je torej bivanje, v katerem imam zagotovost samega sebe. Edino ta podoba mi zagotavlja, da bo začetna abstraktna neposrednost dosegla svoj postavljeni nasprotek ali drugo-bit v razvejanih občih momentih. Poudarimo: tisto, kar ne doseže bivanja svoje sebi enakosti, ne doseže svoje dejanske določenosti. Razen tega naj omenim, duh naj ne bi bil dejaven brez cilja, temveč tako, da doseže svoje postajanje, tj. sebi enakost, ki je obča sebevednost v svojem nasprotku. Le na ta način ve sebe kot predmetno bistvo, kot neposrednost, ki je v svojem nasprotku dosegla svojo določenost.

Filozof Hegel v prvem delu sistema vede dvigne duha na nivo gibanja in postajanja. In to je tista modrost, ki odkrije, da se filozofija začenja s čistim dojemom, tj. s postajanjem duha, s katerim duh doseže občo sebevednost v svojem nasprotku.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Obča sebevednost v svojem nasprotku

O abstraktnem modrovanju in čistem pojmu

Piše: Jože Požar : november 11, 2018 – 7:45 dop -

Predmet filozofije je absolutna ideja, ki sebe misli. In ravno to, misliti samega sebe, se danes ne dojema kot proces postajanja. Namesto da se duh ukvarja s predmetom filozofije, podarja čiste kategorije in tisto neko odtujeno dejanskost. Kar je znamenje, da duh filozofijo dojema kot abstraktno filozofijo, ki nima nobene meje. In zaradi tega se ne smemo čuditi, da je danes filozofija razumljena kot neka širjava abstraktnih svetov, ki jih je mogoče zunanje povezovati, ker niso vezani na nobeno osnovo. Do takšnega dojemanja filozofije prihaja, ker duh filozofije ne spoznava iz čistega pojma in gibanja določene substance. In dokler bo filozofija zgolj abstraktno vedenje, v katerem nastopajo izgotovljeni svetovi v pomenu abstraktne resničnosti, ne bo napredovanja. Zakaj v tem svetu ima besedo čisti Jaz zavesti in abstraktno vedenje, ki nima svoje meje, ker se ne spoštuje določenosti in čistega pojma.

Da filozofija ni dojeta kot sistem vede, gre hvala duhu, ki filozofijo dojema zgolj kot zbir različnega abstraktnega vedenja; hočem reči, ko je filozofija zgolj zbir abstraktnega vedenja, postane njen predmet abstraktno vedenje, torej vedenje, ki prehaja v neko drugo vedenje. In tako vidimo, da filozofija ni razumljena ali dojeta iz svojega čistega pojma.
 

Filozofije ne gre dognati kot abstraktno modrost čistega spekulativnega uma, ampak kot sistem vede. Če se filozofije ne bo začelo dojemati iz njenega čistega pojma, bo postala nezanimiva, saj bo njena vsebina ena sama širjava abstraktnega vedenja, ki se ga interpretira in zunanje povezuje v različne abstraktne predstave. Tukaj naj omenim še tole: duh, ki svoje sebstvo odtuji do primerne občosti, jasno kaže, da ga čisti pojem ne zanima, ampak samo početje sebstva in oblika njegove odtujitve.
 
Danes je filozofija prazno vedenje. To pa zato, ker se filozofijo dojema kot nekaj, kar iz ničesar ne izvira in je zgolj abstraktni svet vedenja, ki ni vezan na nobeno določenost. Na primer, nekdo lahko razmišlja o medijih, nato pa to razmišljanje imenuje filozofija medijev. Ampak to, da nekdo svoje razmišljanje vzame kot filozofiranje, to še ne pomeni, da je njegov produkt resnični filozofski izdelek. Hočem reči, razmišljanje, ki ne izhaja iz nečesa določnega in se nadaljuje v mnoge svetove, še ni filozofija. Da bi duh proizvedel ali pridelal kaj filozofskega, je treba začeti iz postavljene osnove in delovati v načinu, tj. s principom, ki zagotavlja, da bo v rezultatu našel tisto, kar je na začetku postavil kot čisti pojem.

Sicer pa danes filozofijo vznemirjajo mnogi interesi, še zlasti tisti, ki notranjo nujnost prezirajo in obožujejo abstraktno modrovanje. Namreč, da se neko razmišljanje spozna za filozofski trud, za to je dovolj, da obstajajo interesi. Se pravi, vsako raziskovanje je mogoče opredeliti kot miselno modrovanje, ki da je filozofski napor. To je tisti pogoj, ki zagotavlja, da se bo neko razmišljanje akceptiralo kot filozofsko premišljevanje. Način ni bistven, pomembno je, da duh predstavi vsebino in da jo uradno potrdijo oni interesi.

Ampak, če duh resnično želi, da bo filozofija razumljena kot odnos pojma proti sebi, mora začeti spoznavati naravo pojma, tj. njegovo osnovo. Le tako filozofija ne bo zgolj abstraktno vedenje, ampak substanca, ki sebe misli iz postavljene absolutne osnove. Zakaj, če filozofija ni nič drugega kot predstava abstraktnega modrovanja, potem pač to ni filozofija. Mimogrede pa še to, nekaj doseže svojo dejanskost samo skozi čisti pojem.


Nahaja se v: Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za O abstraktnem modrovanju in čistem pojmu