Sodobna umetnost

Sodobna umetnost kot jo dojemam jaz

3 maja, 202018 marca, 2022 Jože Požar

Duh in sodobna umetnost

Sodobna umetnost

Izobraženec in sodobna filmska umetnost

10 marca, 201919 marca, 2022 Jože Požar

Filmska sodobna umetnost

Sodobna umetnost

Sodobna umetnost in njen predmet raziskovanja

27 januarja, 201918 marca, 2022 Jože Požar

Ideja upodobljena v dejanskost

Sodobna umetnost

Duh v enostavni podobi svoje odsvojitve

23 decembra, 201818 marca, 2022 Jože Požar

Sodobna umetnost odločno prikazuje dejavnega duha v začetnem gibanju in odsvojitvi, v kateri se duh osvobaja od vsebine končnosti in ustvari svobodno konkretno duhovnost, ki je ideal njega samega v čutni podobi. Razen tega sodobna umetnost izžareva duha, kako se zunanje povezuje s seboj in kaj se pri odsvojitvi dogaja. Skratka, sodobna umetnost odlično prikazuje…

Read More “Duh v enostavni podobi svoje odsvojitve” »

Sodobna umetnost

Sodobno umetniško delo v enostavni opredelitvi

10 junija, 201818 marca, 2022 Jože Požar

Poskus z dojemljivostjo sodobno umetniškega dela

Sodobna umetnost

V pričakovanju otvoritve razstave

16 oktobra, 2016 Jože Požar

Sodobna umetnost v besedi in predstavi

Sodobna umetnost

Prebujanje notrine

10 septembra, 201619 marca, 2022 Jože Požar

Publikacija 2016

Abstraktno mišljenje, Sodobna umetnost

Andrej me je povabil na pogovor o sodobni umetnosti

5 aprila, 201519 marca, 2022 Jože Požar

Človek in sodobna umetnost

Sodobna umetnost

Piše: Jože Požar

11. 3. 2025

Razum je všečen sebi v izmišljanju mogočega sveta

Priznajmo, nekateri so postali mojstri v izmišljanju potencialnega sveta. To je svet, »ki le naj je, ne da je«. Potemtakem abstraktni svet, ki v sebi ne nosi nobenega bistva in ga povsod hvali izobražen duh. Ta menda verjame, da svet ni nič drugega kot igra abstrakcij. In ravno to igro danes uveljavlja duh, ki svet komentira, analizira in mu daje neko višjo veljavnost, čeprav ni nič drugega kot izginjajoči svet. Razum je všečen sebi, zakaj njegov svet je zgolj nekaj, kar naj bo in nima nobene vrednosti; ta svet je abstrakten in ne doseže svoje izpolnitve v proti postajanju ali sebi enakosti.

Človek danes posredovanje in logično sovisnost enostavno prezre in to počenja zavest, ki vsepovsod hvali abstraktno znanje in početje zdravega razuma, ki je postal mojster v izmišljanju mogočega sveta. Tisto namreč, kar je svet, to ni stvarni svet, ampak abstrakcija nečesa. In ravno ta je najbolj hvaljena, ker povzdiguje svet brez bistva, ki ga je mogoče neomejeno širiti.
Danes je hvaljen možen svet, ker je to svet, ki ga človek najde v sebi in ga je mogoče oblikovati kot primernega dejanskosti. Zakaj pa ne, realnost in njej pripadajoča dejanskost nista bistvena, pa je jasno, da duh izbira bližnjico, v kateri nastopa potencialni svet in domišljija. Skratka, tisto, kar podarja razumnik, je početje zdravega razuma, ki hvali svet zunaj njega. Razum ne išče umnosti, ampak zgledno oblikuje potencialen svet, ki je enostranska abstrakcija. Zato razum in čisti jaz en drugega dopolnjujeta z zunanjim svetom. To nekako odkrije, da razumnik ni dejaven tako, da izdela kak dejanski svet. Zato tudi ni nenavadno, da umnega sveta nikjer ne omenja. Tisto, kar je čaščeno in ima vrednost, je možen ali potencialen svet, ki ga opremi z všečnimi predikati.

Piše: Jože Požar

6. 3. 2025

Izpelje čisto individualnost

Navajenost življenja prinese tudi to, da duh uživa samega sebe. To je tisto, kar je danes mogoče zaznati, ko zdravi razum pridela možnost nečesa, kar naj bo. Zakaj igro abstrakcij izpelje razum, ki se ga jemlje zelo resno, pa čeprav igra izrazi le prazne možnosti. Abstraktni razum nastopa kot abstraktna inteligenca in tudi kot avtoriteta izobrazbe, kar hoče reči, da realnosti ne posreduje in zaradi tega realnost ne doseže dejanskosti. Pozor, tu je zdaj čas enostranske abstrakcije, kar pove, da se predmetnega sveta ne ceni, hvaljen pa je abstraktni razum, ki se ga povsod povzdiguje, ker tako ukazuje avtoriteta izobrazbe. Ta favorizira samo tisto enostavno in znano, kar je abstraktno znanje, ki se ga spoštuje kot dejanskost, ki je dosegla svojo absolutno določenost.

Danes ni pomemben predmet in njegovo postajanje, ampak samo to, da duh nekako izpelje svojo individualnost. Tu je izražen tudi užitek poželenja, s tem pa negativnost, ki jo razpusti, da doseže neko nasprotje, ki ga ve kot enostransko abstrakcijo. To pa seveda ni nič drugega kot neko naključno početje zavesti, ki sama sebe zgolj hvali z zatrjevanjem in pojasnjevanjem.
Individuum, ki sebe ve in izrazi kot neko poželenje, odigra nasprotje v obliki abstraktne raztrganosti, ki jo posreduje s seboj. Povedano še drugače, individuum sebe izpelje kot čisto samostojnost, vendar izpolnitve ne doseže, kajti odsvoji si le osebnost ali tisto njegovo. To je predstavljeni svet ali od individualnosti prežeti svet, torej neko prepričanje, ki je prosto določeno in ne doseže drugega ali svoje sebi enakosti. In tako je tisto, kar individuum razreši, lastna subjektivnost strnjena v predstavo. Naglasimo, ta duh razmišlja enostransko in sploh ne svobodno in v načinu postajanja.

Piše: Jože Požar

3. 3. 2025

Inteligenca

Inteligence, ki bi naj bila dejavna kot duh, ni zaznavati, ker ne pridela umnih rezultatov. Ti bi naj moč duha udejanjili v načinu postajanja in logični sovisnosti. Na drugi strani imamo umetno inteligenco, ki pa ni dejavna na ravni duha, temveč na ravni abstraktnega razuma. Zakaj njeni svetovi so abstraktni in ne izvirajo iz utemeljene osnove. Zato sklepamo: ker ne pridela umnega sveta v načinu postajanja, se obnaša kot abstraktni razum. Ta namreč ne izvaja gibanja predmetne substance, ampak samo svoje gibanje. Toliko le, da ne bi sklepali, da inteligenca povsod prideluje umen svet.

Kaj je bolečina inteligence? To, da ne ustvari sveta in da ne izvaja gibanja predmetne substance. Namreč, da bi ustvarila kak umen svet, je nujno, da izhaja iz temelja, v katerem substanca doseže svojo sebi enakost. Inteligenca išče um, zakaj njen smoter je, da pridela umen svet. A tega ne ustvari, ker gibanja in postajanja ne upošteva; tisto, kar najde, to je nekaj fiksiranega in določnega. To pa je končnost ali ravnodušna vsebina, ki jo danes pridela tudi umetna inteligenca. Zaradi tega ne gre hvaliti umetne inteligence, saj sveta ne ustvari, ampak ga sestavi. Umetna inteligenca je moč nad predstavami, ki jih zunanje poveže v celoto, kar je abstraktna vsebina.
Kjer je dejavna inteligenca, tam svet ni ustvarjen, kajti njen smoter je, da predstavi tisto, kar je zunanje povezala v neko celoto. Sicer pa se o inteligenci ne govori, saj duh ne predstavi, kako abstraktni svet izdeluje. Dejstvo je, da je svet inteligence nekaj sestavnega, kar ne izhaja iz nobene osnove. Inteligenca išče um, ki pa ni umnost, ki je vzpostavljeno razmerjem substance. To nam odkrije, da je zadovoljna s fiksirano določenostjo substance, ki pa še ni svet, ki je dosegel drugo nje same.

Piše: Jože Požar

24. 2. 2025

Pojasnjevanje jemlje kot dejanski svet

Duh danes sebe hvali čez pojasnjevanje, s katerim pridela samo abstraktne razločke razuma. Tako kaže, da je mojster za izdelovanje razločkov in da nobenega sveta ne vzpostavi v njegovi osnovi. Tisto, kar mu nastane s pojasnjevanjem, je le igra abstrakcij in tako le izpeljava čistega jaza. To je sebstvo abstraktne osebe, s katerim pridela mnoga izvajanja, ki nastopajo in predstavljajo nekakšen svet brez realnosti in to s ciljem, da uveljavi moč abstraktnega razuma.

Danes imajo vrednost abstraktne teorije razuma, ki se pojavljajo tam, kjer ne gre za nobeno bistvo in pojasnjevanje odigra primerni svet. In to najbrž zaradi tega, ker kriterij resničnosti ne obstaja in je subjektivna nastrojenost tista, ki s pojasnjevanjem pridela kak sprevrnjeni svet, ki da je resničen. To je početje zavesti, ko abstraktni razum stopi v akcijo in izpelje zunanjo povezanost med razločki, ki imajo povsod veljavo. So osnova za tisto, kar refleksijski razum sprevrže v nasprotje in je boj razuma dokončan. Razum je danes hvaljen, ker pridela enostranske abstrakcije, ki jih hvali tudi čisti jaz. Oba skupaj pridelata ogromno abstraktnega sveta, vendar pa ta svet ni nič umnega.
Naj spomnim, svet kot ga vzame abstraktni razum, eksistira kot prazna abstrakcija nedoločene biti. To pa je svet, ki ni dosegel dejanskosti in je le nekaj razločevalnega ali neposredno bivanje abstraktnih razločkov. Duh proizvaja negativnost in tako izrazi le svojo voljo, ki pa je zlo. In tega se danes ne zaznava, kajti pomembno je samo to, da je abstraktni razum pridela kak svet. Da so oni razločki pojasnjeni in da dobijo veljavnost. To je tisto, na čem abstraktni razum prikazuje abstraktno moč, ki jo hvali in povzdiguje kot kak resničen svet, ki pa ne izvira iz nobene osnove.

Piše: Jože Požar

19. 2. 2025

»Sebi enakost je kriterij resničnosti«

Da kriterij resničnosti ni določen, gre hvala razlagalcem sveta, ki najdejo resničnost kar v sebi. Ti poskrbijo za to, da se o resničnosti glasno ne govori, ampak samo o znanju, ki danes nastopa v imenu resničnosti. Znanje ima baje to moč, da lahko zastopa tudi resničnost, razen tega lahko duh interpretira resničnost in tako svet opredeli z dodano abstraktno vrednostjo. Zato se danes o resničnosti ne govori, kajti zadostuje pojavna oblika znanja, ki je sama po sebi resnična. Pravzaprav gre za to, da se kriterij resničnosti ne pojavi, kajti abstraktno znanje lahko premaga vsak neresničen svet.

Da se o kriteriju resničnosti ne beseduje, gre hvala duhu, ki v resničnosti ne vidi nič takega, kar bi utrdilo postajanje pojma in njegove realnosti. Realnost sploh ni pomembna, kajti znanje ima povsod prednost, pa zato ni smiselno realnosti posredovati in jo določiti v njeni sebi enakosti, ki je njena dejanskost. Nobenega smisla nima hvaliti realnost, kajti abstraktno znanje je tisto, ki danes obvladuje svet. To so dejstva, ki jih hvali izobražen duh, zakaj to je način, ki ima povsod veljavnost.
Danes duh ne pogreša kriterija resničnosti, kajti zadovoljen je, če najde v sebi kako abstraktno znanje, ki je samo po sebi resnično. Navadil se je, da aktivira svoj plitki idealizem, kar je abstraktna forma subjektivnosti, ki jo oblikuje abstraktno znanje. Zato je tisto, kar podarja drugim, neka kontinuiteta njegovega znanja. In tega utrdi čisti jaz, ki svet domišlja povsod tam, kjer je dejaven abstraktni razum. Potemtakem ima duh gotovost po jazu, ki ni nič drugega kot primerna dejanskost. In to je svet, ki ni resničen, ker kriterij resničnosti ni upoštevan. Dokler bo duh hvalil abstraktno znanje, kriterij resničnosti ne bo imel veljave, s tem pa sebi enakost ne bo cenjena.

Piše: Jože Požar

15. 2. 2025

Odpuščanje abstraktne osebe

Da se duh večkrat predstavlja kot poznavalec okoliščin, ni nenavadno, saj se drži abstrakcije in tistega, kar mu podarja vest. Sebstvo odpušča, da pridela prazno izpolnitev. To pa ni izpolnitev, v kateri sebe odsvoji, ampak odpravi sebstvo, ki stopi v bivanje kot sebstvo. Tako eksistira za druge, zakaj je sebe vedoče sebstvo. To omogoča jezik, ki izreka tole sebstvo kot prepričanje. In to kaže, da duh sebe odpušča s smotrom, da pokaže, kaj ima v sebi in je njegova moč izobrazbe. Menda je ponosen na znanje, ki ga je pridobil z izobrazbo, pa zaradi tega sebe ne odpravi v obliki proti postajanja. Tisto, kar odrine od sebe, to je le udejanjeno ravnanje zavesti.

Danes je menda najpomembnejše to, da sebstvo prikažeš kot čisto sebe vednost. Ta je povsod hvaljena, ker je sebstvo tisto, ki drži v sebi izobrazbo. Zato je pomembno, da jezik zapoje in predstavi tisto obče. Ni pomembna stvar in njeno bistvo, ampak samo to, da je moralna genialnost predstavljena s pravimi besedami. Zakaj pri tem gre zlasti za to, da vedenje samega sebe zaživi v jeziku in da je izrečeno prav tisto, kar povzdigne čisto sebe vednost. Kajti z izrekanjem dobi veljavnost sebstvo ali abstraktna oseba, ne glede na to, da je sebstvo razpršeno v abstrakcije. Te namreč nimajo nobene opore, kar pove, da sebstvo ni vzpostavljeno kot predmet.
Abstraktna oseba je torej sebstvo, ki išče svojo veljavnost zunaj sebe. In to pridobi, ko uveljavlja subjektivno nastrojenost, kar je čisto sebstvo kot enostranska abstrakcija. To torej ni posredovanje predmeta, ki je v postajanju dosegel sebi enakost, ampak uveljavljane enostranske abstrakcije. Lahko bi rekli, abstraktna oseba uveljavi le tisto, kar je sebstvo kot čista sebe vednost.

Piše: Jože Požar

11. 2. 2025

Osvobajanje od subjektivnosti

Namesto da se osvobaja lastne subjektivnosti, uveljavlja prepričanje in gotovost samega sebe. V sebi najde nekakšen na pol resničen svet, ki ga abstraktni razum takoj izkoristi ali uporabi. Potemtakem je ta duh dejaven enostransko ali tako, da realnosti ne upošteva, prav tako ne njene dejanskosti, ki vsebuje bistvo kot razvejan svet v obče momente. To nam osvetli, da objektivnega sveta ne vzpostavi, zakaj najde ga v sebi. Duh ne ve, da se mora osvoboditi svoje subjektivne naravnanosti, da bi predmet zaživel v proti postajanju in kot pojem, ki ni prežet od individualnosti.

To, da se duh ni sposoben osvoboditi, to kaže, da se prepušča občutju in čistemu jazu, tj. predstavam in upanju, da bo v njih našel tisto objektivno, ki ga ni mogoče brez gibanja in postajanja vzpostaviti. Zakaj tisto neposredno mora preiti v svoje drugo ali proti postajanje, da bi substanca dosegla svojo sebi enakost. Brez gibanja predmetne substance ni mogoče vzpostaviti drugo, ki je pogoj za to, da bi substanca zaživela kot razdvojena in kot svet v proti postajanju.
Subjektivnost začne razvijati nagon, ki ima to določenost, da premaga lastno subjektivnost; in sicer tako, da realizira sebe kot neki prosto določen objekt. To pa je razreševanje, s katerim je premagana lastna usmerjenost. To je namreč tista gotovost samega sebe, ko najdeno v sebi postane resničnost njega samega. Zakaj nagon ima določenost, da premaga subjektivnost.
Nagon torej pretvori najdeno v abstraktni objekt, pa je tisto, kar eksistira kot objekt, neko osvobajanje, ko zavest uživa lastno početje in gnanje. To je enostransko zaznavanje slučajnih različnosti, ki so povezane v en objekt. To pa ni dejaven duh na sebi, ki se je osvobodil lastne subjektivnosti.

Piše: Jože Požar

6. 2. 2025

Abstraktno ali ne dejansko

Danes pametna glava hvali abstraktno ali ne dejansko, o tem ne gre dvomiti. Tisto, kar daje drugim, so odmetane misli in pojasnjevanja, ki obvezno sledijo. Zakaj tisto proč vrženo kot abstraktno in ne dejansko ne nosi v sebi nobenega bistva. Je pa res, da je pametna glava navajena hvaliti zunanjost in abstraktno znanje. Tega namreč povzdiguje povsod tam, kjer se pojavi in izpelje kako abstraktno razlago. Ne ve, da tisto abstraktno ali ne dejansko nima nobene vrednosti.

In ravno abstraktno ali ne dejansko danes hvalijo mediji; zakaj sebe stremijo najti v občutju ali kakem subjektivnem interesu, še bolj v kaki zgodbi, ki hvali zdravi razum. Zakaj tako? Kar je več od abstraktne neposrednosti ni sposoben vzpostaviti, pa je jasno, da uveljavlja ne dejanski svet in svoj interes. Zato ono besedovanje, ko beseda ne izreka tistega, kar je v njej vsebovano, izžareva le nekaj, kar je igra abstrakcij. Duh časa še ne ve, kaj se pravi izpeljati svojo odsvojitev in biti dejaven v načinu postajanja. O tem veliko pripoveduje prav tisto abstraktno ali ne dejansko, ki se ga danes povsod poveličuje. Zakaj čisti jaz, ki beži pred realnostjo, išče zadovoljstvo v dobrem občutenju.
Naj spomnim, abstraktni razum pridela abstrakcijo nedoločene biti, kar je kaka pozitivnost ali tisto ne dejansko. To stremi povedati, da individuum sebe izrazi kot nekaj, kar je gon, strast ali kak interes. To pa ni predmetni svet ali kaka realnost, ki je dosegla svojo dejanskost in tako tudi postajanje predmetne substance. Tisto namreč, kar ni posredovano in ne doseže proti postajanja, je abstraktno ali ne dejansko. In edino to danes hvali izobražen duh, ko nastopa v medijih in se ne zaveda, da izdeluje samo abstraktno in ne dejansko. Tako duhu ljudstva pove, da ni dejaven kot duh.

Piše: Jože Požar

13. 3. 2025

Duh, ki ni dejaven svobodno

Nič lažjega ni kot izpolniti abstraktni jaz in njegovo subjektivno nastrojenost. Pri tem početju zavest ne ustvari nobenega sveta, kajti dejavna ni s ciljem, da se izrazi svobodno. In to najbrž zaradi tega, ker sebe vzdržuje v načinu navajenega obnašanja vedenja. Potemtakem razumnik ni dejaven s principom proti postajanja, ampak kot zavest sploh, ki hvali čutno gotovost in svet onstran.

Dejstvo je, da izobražen duh ne kaže navdušenosti nad tem, da bi bil dejaven s principom in svobodno. Ne pritegne ga element vedenja, v katerem predmetna substanca doseže svojo sebi enakost. Skratka, z uveljavljanjem enostranske abstrakcije je zadovoljen, kar kaže, da ga način določanja substance na zanima. Zakaj čisti jaz ima prednost in ni omejen na predmet, kar daje zavesti občutek, da obvlada neskončnost ali svet onstran. Takšno preseganje ne vsebuje nobenega bistva, ampak užitek zavesti, kajti svet ni omejen na bistvo in se prosto nadaljuje in širi v neskončnost. In to abstraktno neskončnost danes povzdiguje razumnik, ki daje prednost abstrakciji in domiselnosti.
Izobražen duh v sedanjem času izžareva zlasti to, da sebe izpolni kot strasten razumnik, ki hvali subjektivno nadarjenost. Posredovanje, postajanje predmetne substance in svoboda ga ne zanimata. Duh torej svobodo dojema kot odmetavanje misli. Ni dojel, da je nujno ustvariti svoboden svet, ne pa zgolj hvaliti igro abstrakcij in iskati sovražnike. Zakaj odmetavanje misli sporoča, da ni sposoben biti dejaven svobodno. In tako sploh ni čudno, da na primer ministrica za kulturo izraža subjektivno nastrojenost, tudi sovražno držo, s katero izpoveduje lasten interes, tj. sovražno nagnjenje abstraktnega jaza in njegovo subjektivno izpolnitev.

Piše: Jože Požar

8. 3. 2025

Narava je dejavna s principom

Kjer je dejaven duh, tam bi naj bil cenjen tudi svet. To demonstrirajo umetnice in umetniki, ki v sodobnem času z deli kažejo gibanje notranjega sveta. In to v načinu razdvojene substance, ki jo demonstrira tudi narava. Narava očitno izžareva, da sebe udejanji tako, da ustvari svoj svet na sebi. In to je način, ki ga je mogoče zaznati spomladi, ko notranje gibanje tudi demonstrira. Zakaj narava svoj svet prikazuje tako, da ga na sebi ustvari kot njej proti postavljeni svet, ki vsebuje bistvo. Tako da tisto, kar je njen svet ali Drugo nje same, to je svet, ki pa ni večen. In to notranje gibanje narave bi naj spoznal tudi človek, ki se izgublja v abstraktnem znanju in možnih svetovih.

Duh bi naj svet ustvaril tudi v načinu proti postajanja, ki pa ga ne udejanja, ker še ni svoboden in predmetne svobode še ne dojema. Zato bi bilo dobro, da človek spoznava notranje gibanje narave. Poglejte kaj demonstrira človek in opazili boste, da notranje gibanje podcenjuje. Ne upošteva notranjega gibanja in postajanja, niti logične sovisnosti ali določenost substance v osnovi. Namesto da delovanje narave spozna iz njenega načina, se preganja z abstrakcijami in domiselnostjo, ki ga vrže nazaj na začetek. Potemtakem je dejaven zunanje in sploh ne v načinu proti postajanja.
Danes duh demonstrira, da ga zanima samo abstraktno znanje, v katerem se izgublja. Ne mika ga princip narave, niti gibanje substance in postajanje v načinu logične sovisnosti. Zato išče gotovo znanje in hvali možen svet. Ustvarjeni svet in princip narave ga ne navdihne, ker narava baje nič takega ne izžareva, kar bi bilo vredno dojeti v temelju. Drži se navajenega obnašanja, zakaj v gibanju substance in njenem postajanju ne vidi principa, zato hvali praznoverje v abstrakcije.

Piše: Jože Požar

4. 3. 2025

Politik izdihava spanje duha

Mogoče bo politikom uspelo razviti kako misel o tem, kaj se pravi biti dejaven kot politik, ki izdihava spanje duha. Tu je zdaj čas, ko imata besedo abstraktni razum in čisti jaz. Nič še ni določeno na sebi, kajti najprej je treba videti in slišati, ali se bo spanje duha nadaljevalo. Če ta pojem ne bo dojet tako, kot ga razume levičar ali desničar, potem sklepanja o prebujenju duha ne bo. Spanje duha se bo nadaljevalo in svet bo še naprej ena sama igra abstrakcij ali tisto, kar od sebe odrine politik.
Spanje duha je mogoče zaznati v govorici politika, prav tako medijev, ki spremljajo spanje duha in dejavnega politika. Namreč o dejavnem politiku in nepredmetnem svetu ne izrečejo mediji niti ene misli. Zakaj kadar je na oblasti levičarsko spanje duha, je svet neizpolnjena abstrakcija. To pomeni, da ni mogoče pisati o predmetnem svetu, kajti tisto, kar spravi levičar v besede, ni nobena vsebina.

Če kdo, potem danes spanje duha odlično demonstrira politik in to levi in tudi desni. Oba uživata sama sebe, ker baje spanje duha ni tako hvaljeno kot možen svet, ki ni omejen na nobeno bistvo. Zato ni odveč opozoriti, da bi bilo dobro, če bi politiki izpeljali debato o spanju duha. Zakaj duh bi naj bil tisti, ki razblinja navajeno obnašanje politika, ki hvali svoj interes in tisto, kar gre čez. Zaenkrat ni videti zmožnosti, da bi politik naredil kaj za to, da duha zbudi iz trdega spanja.
O spanju duha politik ne beseduje, ker je menda ta čas namenjen samo igri abstrakcij. Zakaj spanje duha je veljavno in zato ni mogoče prebujanje s silo. Kaj vse bo spanje duha še prineslo, tega se ne da predvideti. Bi pa bilo prav, da politik in mediji kakšno besedo izrečejo o spanju duha, kajti potem se zna zgoditi, da se bo duh prebudil in bo politik vzpostavil odnos s seboj.

Piše: Jože Požar

27. 2. 2025

Duh v svoji resničnosti

Mogoče ta tekst ne bo dojemljiv v celoti, ker je to že območje filozofije. Duh je namreč nravna (moralna) substanca in je nravna dejanskost, potemtakem je sebstvo dejanske zavesti. Filozof Hegel zapiše, da »dejanski zavesti stopi nasproti predmetni dejanski svet«. Zakaj substanca je tisto obče, sebi enako, ki je trajno bistvo, tudi oblika nerazvezanega temelja, kar je substanca in duh kot pravična sebi enakost. In ravno to, da je substanca gibanje, ni mrtvo bistvo, temveč dejansko in živo. Tako ima duh predmet umno določen na sebi, kajti substanca je določena skozi razdvajanje ali notranji razloček. Zato je um, ki ga duh ima, proti postavljeni svet v razvejanih občih momentih, ki je Drugo kot sebi enakost. To je element vedenja, v katerem substanca doseže svojo razdvojitev.

Filozof Hegel zapiše, da je duh nravno življenje ljudstva, kolikor je neposredna resnica. Iti mora naprej k zavesti o tem, kar on neposredno je, odpustiti lepo nravno življenje in skozi niz podob dospeti do vedenja samega sebe. Zakaj tako je duh živi nravni svet v svoji resničnosti. To je namreč duh razdvojen v sebi, ko zaživi v predmetnem elementu, kot v neki trdi dejanskosti, ki je eno, v katerem je bistvo kot svet razvejano v obče momente. To je tisto, kar izide iz gibanja substance.
Filozof Hegel je skozi element vedenja pokazal zlasti to: um je duh, tako da je gotovost, biti vsa realnost, povzdignjena v resnico, kajti tako se um sam sebe zaveda kot svojega sveta.
Zgornjim sem poskušal predstaviti element vedenja, v katerem je um duh, in to tako, da je gotovost biti vsa realnost. Biti vsa realnost, to je tisto, ko neposredna realnost doseže svoje drugo ali svojo dejanskost, ki je sebi enakost. To je postajanje istoimenskega, ko sta drug za drugega nasprotna, kar je popolna notrina, ki je stopila sebi nasproti. Ta dva tvorita čisto vedenje.

Piše: Jože Požar

21. 2. 2025

Nastajajoče vedenje se danes prezira

Čisto pravilno je, da se duh odziva na neumnosti, ki jih podarja abstraktna nadarjenost. Ta najde svet kar v sebi in bi naj bil celo resničen. Tisti, ki dopustijo, da jim abstraktni razum soli pamet, bi naj naredili nekaj za to, da dojamejo nastajajoče vedenje in njegovo postajanje. Namreč dejavni razum, ki proizvaja neposredni abstraktni svet, ne upošteva principa nastajajočega vedenja in zato ne proizvaja nič umnega. Zakaj, ko abstraktno kot tako ne prehaja v svojo sebi enakost, je abstraktna neposrednost. Abstraktna nadarjenost torej hvali nekaj, kar ni odpravljeno, ker se z gibanjem in postajanjem substance ne ukvarja. Zaradi tega substanca ne doseže drugo-biti, tj. v občih momentih določeno substanco, ki ni nič drugega kot dejanski svet; tega se danes enostavno prezira.

Tisto odmetavanje misli in potem zunanje povezovanje, ne podarja nič takega, kar bi bila razvita substanca v njeni osnovi. To odseva, da dejaven razumnik ne upošteva temelja in logične sovisnosti, zadovoljen je z abstraktno neposrednostjo. To pa ni svet, ki bi v sebi nosil bistvo in bi substanca bila posredovana s seboj in razvita v dejanski svet. Kar stremi reči, ko razumnik ne pridela dejanskega sveta, substanca ne doseže razdvojitve in postajanja. Brez razdvojitve ne nastane nič takega, kar bi realiziralo postajanje bistva substance in tako njeno določenost. To je namreč mogoče pridelati, če tisto prvo doseže svojo dejanskost, ki je sebi enakost ali drugo. Zakaj to je element nastajajočega vedenja, v katerem realnost doseže svojo dejanskost ali proti postajanje, kar je umen princip.
Duh, ki hvali abstraktno nadarjenost kot tako, zagotovo ne ceni nastajajočega vedenja. Zakaj sveta ne dojema iz posredovanja in temelja, ampak kot nekaj, kar ne nastane z gibanjem substance.

Piše: Jože Požar

18. 2. 2025

Živi in je dejaven kot ve in zna

Človek si pridobi izobrazbo in je prepričan, da je dosegel vrh sveta. Ima znanje, ima službo in potem postopoma in vedno bolj uživa samega sebe. Vse teče in se odvija, ker premaga vsak svet, ki mu pride nasproti. Brez težav odpravi tudi tisto, kar mora preiti v neko drugo obliko. Poleg tega zaznava vse, kar je svet okoli njega. Nekje ga potihoma interpretira, drugje z besedo sebe povzdigne, nekje pa kaj reče čez duha, ki ni dejaven po pameti božji. Skratka, obvlada vnanji svet.

Glede na to, da danes duh hvali zlasti vnanji svet in tisto, kar pridela z domišljijo, lahko rečem, da ga nastajajoče vedenje, logična sovisnost in predmet ne ganejo. To so pojmi, ki bi jih moral spoznavati vsak duh, a jih ne. Zakaj to so osnovni pojmi, ki govorijo o gibanju duha in njegovi odsvojitvi in to skozi element vedenja, ki je način, kako duh vzpostavi sebe kot predmet. To je torej osnova in način, v katerem duh pridela tisto drugo samega sebe ali dejanskost, ki pripada vsaki realnosti. In zato bi naj bil cilj duha uvid v to, kar je vedenje. Zakaj danes se o vedenju ne beseduje, prav tako se ne govori o nastajajočem vedenju, ki razodeva, kako duh stopi v odnos s seboj. Namreč tisto, kar je danes problematično in sploh ni razumljeno, je odnos duha do sebe in do predmeta.
Izobražen duh direktno kaže, da odnosa s seboj ne vzpostavi, še huje pa je, da ga odsvojitev in način odsvojitve ne zanima. Znanja si je nabral toliko, da lahko premaga vse, kar mu pride nasproti. Razen tega dobro ve, kaj počenjajo drugi in v katero smer se njihov svet vrti. Nima nobenih težav, niti se ne pojavi nič takega, kar ne bi bil sposoben z znanjem razrešiti. In tako uživa samega sebe, ob tem pa ne kaže nobenih znamenj, da je stopil v odnos s seboj kot dejaven duh.

Piše: Jože Požar

13. 2. 2025

Izrazi le svoje razpoloženje kot enostransko abstrakcijo

Priznajmo, izobražen politik večkrat predstavlja brezpredmetno početje zavesti, s katerim hvali svojo pomembnost in možen svet. To je svet, ki ga uveljavlja s smotrom, da predstavi lastno subjektivno nastrojenost; kar je navzoči svet, ki ne prehaja v drugo samega sebe. Zato je tisto nastalo kot enostranska abstrakcija ali svet brez bistva in globine; lahko bi rekli, abstraktni ideal ne doseže svoje dejanskosti. Moč izvršiti samega sebe ne pridela nobene učinkovine, ampak samo preseže neposrednost kot tako, da izpelje prazno nastrojenost v obliki nečesa izrečenega.

Tisto, kar danes uveljavlja politik, je idealizem, ki ne predoča poti, temveč samo predstavi čisto gotovost samega sebe. To je izrekanje neposredne gotovosti, kateri nasproti postavi kako drugo gotovost. To pa so abstraktne prepričanosti, ki so brez realnosti in so zgolj enostranske abstrakcije. Kar je pravzaprav nanašanje sebe nase, ki ga pridela vzajemno učinkovanje s seboj. Zaradi tega je vsebina politika tisto njegovo, ki je nekaj predstavnega in postane nasprotje, ki pa ni dejanskost ali drugo samega sebe, ampak samo nasprotje, ki eksistira in zavaja.
Izobražen politik hrepeni po slavi, zato hvali in pojasnjuje samega sebe. Na drugi strani zaničljivo gleda na gibanje in postajanje predmetne substance. To pojasni, da realnost ne doseže svoje dejanskosti, kajti politik ne spoštuje proti postajanja ali dojema, ampak samo abstrakcijo, ki pove, da sveta ne misli iz določenosti. Potemtakem predmet ni postavljen kot svet, kajti pritegne ga samo tisto obče kot tako. In potem seveda ni nenavadno, če na primer ministrica za kulturo hvali enostransko abstrakcijo ali tisto, kar pošlje čez in je zgolj izginjajoči svet.

Piše: Jože Požar

8. 2. 2025

Brezmejen svet je danes hvaljen

Da je beseda duh redkokdaj izgovorjena in slišana, gre najbrž hvala razumniku, ki je menda prepričan, da o duhu ni vredno posebej govoriti, kajti abstraktni razum in čisti jaz delujeta v imenu duha. Zakaj bi potem posebej premišljevali o duhu, če pa oživi vsakič, ko steče beseda o brezmejnem svetu. Brezmejni svet je danes najbolj hvaljen, ker odnos do sveta ni pomemben. Duh bi najbrž bil bolj spoštovan, če bi ga spoznavali kot svobodnega, saj bi bil pojem duha razumljen iz postajanja, kjer ustvarjeni svet zaživi iz lastnih določil ali tako, kot to kaže princip filozofije.

Ni nenavadno, da razumnik ne spoštuje moč duha in svobode, zakaj v abstraktnem svetu se dobro počuti. Zato odkrito navija za tisto, kar pridela čisti jaz, to pa je abstraktni svet, ki ni vezan na odnos s seboj in se prosto nadaljuje v neskončnost. To je razlog, da danes razumnik hvali abstrakcijo in svet, ki ni omejen. Razen tega ga stvarnost ne zanima, zato je dejaven v brezmejnem svetu Zakaj čisti jaz je talent in sposobna sila, ki uveljavlja neposredne dejanskosti in spoštuje tisto, kar je pojavni svet. Tega povzdigujeta abstraktni razum in jezik prilizovanja, ki ga slavi čisti jaz.
Duh danes ni dejaven s principom svobode in v načinu, da predmet prehaja v drugo ali sebi enakost s ciljem, da ustvari njegov svet. Postajanje sveta enostavno prezre, kajti svobode ne dojema iz gibanja substance in postajanja. Določenost sveta enostavno izključi, kajti dokazano je, da je mogoče pridelati kak svet tudi tako, da se upošteva tisto, kar priporoča čisti jaz in abstraktni razum potrdi. To kaže, da duh v tem času ni dojet kot dejavnik, ki upošteva razmerje zavesti in samozavedanja. Zato razmerja substance in odnosa do sebe ne izpolni. Človek baje manj časa porabi, če sveta ne ustvari in uveljavlja dejanja abstraktnega razuma in tisto čisto neomejeno, ki je danes povsod blaženo.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«