Sodobna umetnost

Sodobna umetnost kot jo dojemam jaz

3 maja, 202018 marca, 2022 Jože Požar

Duh in sodobna umetnost

Sodobna umetnost

Izobraženec in sodobna filmska umetnost

10 marca, 201919 marca, 2022 Jože Požar

Filmska sodobna umetnost

Sodobna umetnost

Sodobna umetnost in njen predmet raziskovanja

27 januarja, 201918 marca, 2022 Jože Požar

Ideja upodobljena v dejanskost

Sodobna umetnost

Duh v enostavni podobi svoje odsvojitve

23 decembra, 201818 marca, 2022 Jože Požar

Sodobna umetnost odločno prikazuje dejavnega duha v začetnem gibanju in odsvojitvi, v kateri se duh osvobaja od vsebine končnosti in ustvari svobodno konkretno duhovnost, ki je ideal njega samega v čutni podobi. Razen tega sodobna umetnost izžareva duha, kako se zunanje povezuje s seboj in kaj se pri odsvojitvi dogaja. Skratka, sodobna umetnost odlično prikazuje…

Read More “Duh v enostavni podobi svoje odsvojitve” »

Sodobna umetnost

Sodobno umetniško delo v enostavni opredelitvi

10 junija, 201818 marca, 2022 Jože Požar

Poskus z dojemljivostjo sodobno umetniškega dela

Sodobna umetnost

V pričakovanju otvoritve razstave

16 oktobra, 2016 Jože Požar

Sodobna umetnost v besedi in predstavi

Sodobna umetnost

Prebujanje notrine

10 septembra, 201619 marca, 2022 Jože Požar

Publikacija 2016

Abstraktno mišljenje, Sodobna umetnost

Andrej me je povabil na pogovor o sodobni umetnosti

5 aprila, 201519 marca, 2022 Jože Požar

Človek in sodobna umetnost

Sodobna umetnost

Piše: Jože Požar

17. 8. 2022

Čisti jaz in sofistika

Če bo čisti jaz še naprej strasten zagovornik sofistike, bo postal junak tega časa. Kajti sofistika dobiva vedno več priznanj, ker utrjuje pozicijo čistega jaza. Sofistika namreč proizvaja nekakšen idealizem, ki ga danes uveljavlja subjektivni jaz in avtoriteta izobrazbe, katere reprezentant je prav tako čisti jaz. Učinke čistega jaza se danes prideluje z govornim dejanjem, z igro intenc in igro abstrakcij. V ta namen se čisti jaz pojavlja v medijih in tam, kjer je dejavna avtoriteta izobrazbe.

Zaradi aktivnosti čistega jaza pridobiva na moči lažimodrijanstvo, kajti tega podžiga sofistika, ki hvali govorna dejanja in prazne učinke. To je pravzaprav početje zavesti, ko govorec izdeluje ilokucijske in perlokucijske učinke. Največji zagovornik govornih učinkov je čisti jaz, ki je nekakšen reprezentant, ki bojda premaga vsak svet. Pri tem naj omenim, da svet, ki ga pridela čisti jaz, ne izhaja iz nobenega obstoja in se nadaljuje v predstave, ki podžigajo lažimodrijanstvo.
Lažimodrijanstvo ni tuje avtoriteti izobrazbe, saj tudi ona operira z govornimi dejanji in navideznimi učinki, ki jih v dejansko življenje spravlja posamezni čisti jaz. Navidezni učinki govornega dejanja so nekakšen pripomoček ali priloga, ki pomaga ohranjati avtoriteto izobrazbe na njeni sedanji ravni. To potihoma odkrije, da avtoriteta izobrazbe potrebuje abstraktne učinke govornih dejanj.
Lažimodrijanstvo obožuje sofistiko, govorna dejanja in njihove učinke, s katerimi utrjuje svojo navidezno moč. Pa ni čudno, da tudi avtoriteta izobrazbe poveličuje čisti jaz in sofistiko, ki je danes povsod slavljena, ker izpolni avtoriteto izobrazbe. Je pa tudi res, da avtoriteta izobrazbe ne spoštuje realnosti in se zato izroča čistemu jazu, ki podžiga lažimodrijanstvo.

Piše: Jože Požar

12. 8. 2022

Mišljenje se je menda pogreznilo v zemljo

O mišljenju ne modrujemo, kajti videz dajemo tak, kot da mišljenja ne koristimo, a tega sebi ne priznamo. A dejstva kažejo, da mišljenje ni dejavno in zaradi tega ni mogoče reči, o čem razmišljajo misleci našega časa in učena elita. Duh se menda drži daleč stran od mišljenja, pa se najbrž zaradi oddaljenosti ne sprašuje, kaj počenja mišljenje. Videz daje že tak, kot da se boji mišljenja in tistega, kar mišljenje odpravi in je postavljeni svet. Tako da predstava o mišljenju, ki bi naj mislilo stvaren svet, menda ni najplemenitejša, kajti mišljenje je utihnilo in ni dejavno.

Kaj storiti, da bo mišljenje začelo misliti stvaren svet, ki prehaja v drugo. Svet je namreč nenehno nekaj končnega ali nespremenljivega, ker mišljenje ni aktivno. Se pravi, duh bi moral njegov neposredni svet zaznavati še kako drugače. Najbrž tako, da bi tisto nekaj prvega ali neposrednega posredoval ali odpravil tako, da iz njega naredi nasprotje. Tako bi pridelal dva svetova, ki en drugega gledata in sta si različna. Kar hoče reči, če bi duh začel svoj svet graditi tako kot to kaže mišljenje in njegova logika, bi svet v svojem postajanju bil sebi proti postavljen. Potemtakem bi prehajal v drugo samega sebe in bi bil neko postavljeno razmerje. Razmerja namreč ni zaznati.
Ker se o mišljenju ne pogovarjamo in ker o njem le tu in tam kaj izvemo, mišljenja ne spoštujemo. Mišljenje je menda nekakšen pojem, o katerem niti izobražen duh ne govori. Nekje sem prebral, da se mišljenja bojijo celo filozofi, ki bi naj znali mišljenje predstaviti in o njem kaj povedati. A tudi tega ni zaznati, kajti mišljenja se nikjer ne omenja, kaj šele da bi o njem spregovorili. Videz dajemo, kot da se je mišljenje pogreznilo v zemljo in zato nima smisla govoriti o mišljenju.

Piše: Jože Požar

9. 8. 2022

Nespremenljivo in navajeno obnašanje vedenja

Držimo se nespremenljivega in navajenega obnašanja vedenja kot pijanec plota. Se pravi, spoštujemo navajeno obnašanje vedenja in čisto sebe vednost, ki nam je v pomoč v pogovoru ali tedaj, ko nam stvarni svet grozi in ne vemo, kaj bo sledilo. To je pravzaprav vsem znana pozicija, ko zamahnemo z roko in se predamo navajenemu obnašanju vedenja. Zakaj v taki poziciji čisti jaz običajno naznani, da sveta ni dobro spreminjati, če želimo, da se svet normalno izteče in se vrti brez težav dalje. Zato je najbolje, da se držimo navajenega obnašanja vedenja in nespremenljivega, ki ga danes z lahkoto obvladuje čisti jaz izobraženega duha.

Navajeno obnašanje vedenja ne preseneča, kajti potihoma sodeluje s čistim jazom, ki z lahkoto obvlada vsak svet. Razen tega se tu pojavlja užitek zavesti, ki sporoča, da smo dejavni inteligentno in v svojo korist. In ne let to, ko je naša inteligenca aktivna, smo dejavni po pameti božji in v interesu nespremenljivega. In za vse to ima največ zaslug čisti jaz, ki je povsod navzoč in ve kaj zmore navajeno obnašanje vedenja. Hočem reči, ko ima zavest zagotovost po čistem jazu, tudi navajeno obnašanje vedenja oživi. Kar pomeni, da je duh dejaven na nespremenljivem.
Poglejte okrog sebe in videli boste, da se duh ukvarja samo z nespremenljivim svetom. Zakaj navajeno obnašanje vedenja in nespremenljivo sta vedno v soglasju. Kajti nespremenljivo ne išče drugo samega sebe, ampak neki nekaj, ki pristopi nespremenljivemu in je takoj navzoča njuna popolna enotnost. Svetujem vam, oklepajte se čistega jaza in navajenega obnašanja vedenja, ta dva ne spreminjata sveta in sta najmočnejša občudovalca nespremenljivega.

Piše: Jože Požar

3. 8. 2022

Lahkomiselni politik in svet brez obstoja

Tisto, kar danes kaže nesvoboden politik, so govorna dejanja. Čez njih sporoča, da se ne ukvarja z dejanskim svetom, ampak z učinki izjave. Politik se ne zaveda, da svet ni zgolj odtujena misel, temveč je realnost, kateri pripada njena dejanskost. In to dejstvo politik spregleduje, saj izpeljuje nična ali prazna dejanja. Tako odkrito pove, da funkcije politika ne dojema; ne zaveda se, da je realnost in njena dejanskost tista osnova, iz katere svet izhaja in se na sebi določa.

Lahkomiselnega politika ne mika stvarni svet in obči interes, ampak zgolj subjektivni interesi. Tako kaže, da sploh ni dejaven v interesu dejanskega sveta in občega interesa. Še več, dobrega ne dojema kot svet v obstoju in določenosti, ampak kot njegov izražen interes. Zato odmetava posamezne misli in igro intenc, ki je povsod navzoča. Politik menda celo verjame, da njegov svet nima nič skupnega z logično sovisnostjo in dojemanjem stvarnega sveta.
Politik, ki ne spoštuje realnosti, svojo aktivnost dojema kot nekaj, kar je zgolj pojavitev izjave. Ne vidi najvišjega v dojemanju obstoječega sveta, temveč v svetu, ki zgolj podžiga. Ta namreč ne vsebuje določil in ni vezan na realnost in njeno dejanskost. Pa je izražen učinek izjave zgolj neko zunanje obnašanje politika, ki uveljavlja početje, ki nič ne počne. Politik ne ve, da ima vsak svet svoj obstoj v osnovi, tj. v realnosti in njej pripadajoči dejanskosti. To je temelj, ki ga je nujno upoštevati in iz njega izhajati, če se želi delovati v korist stvarnega sveta in duha ljudstva.
Da se danes nesvoboden politik pojavlja kot izdelovalec govornih razsežnosti, o tem govori vsakič, ko izpeljuje svojeglavost čez govorna dejanja. Tako sporoča, da nima občosti za smoter, ampak svoj interes, ki pa nima nobenega obstoja in je le izražena subjektivnost.

Piše: Jože Požar

25. 7. 2022

Despotizem trka na vrata

Danes nesvobodni politik uveljavlja oblastne ukrepe čez odmetane posamezne misli, ki stvarni svet poenostavljajo na abstrakcije. In to izžareva s smotrom, da izpelje novi ustroj, ki bi naj nadomestil demokracijo. Videz daje že tak, kot da hoče vpeljati despotizem, ki ni odvisen od religije. Menda to počenja, ker so ustanove države od nekdaj odtrgane od mesta, kjer ima sedež religija. Tako da samovoljno obnašanje nesvobodnega politika niti ni tako nenavadno, če upoštevamo, da liberalec od nekdaj sebe presega tako, da izmišlja svetove, ki ne vsebujejo realnosti in njene dejanskosti.

Despotizem torej že trka na vrata, saj se lahkomiselnost v državi na veliko pojavlja. Liberalen politik namreč izpeljuje svoj idealizem ali subjektivno voljo, ki ni obča volja, ampak navajeno obnašanje nesvobodnega politika. To kaže, da politik uveljavlja samovoljnost, ki jo od nekdaj spremlja nejevolja. Samodrštvo politika namreč potihoma izpeljuje svojeglavost, ki ne upošteva obče volje, ampak samo posebno voljo. Se pravi, politik se oklepa neresničnega dojema, ta pa mu narekuje, da naj demokracijo zamenja despotizem. Zakaj despotizem baje proizvaja popolno svobodo.
In tako ne bo nenavadno, če bo duh, ki danes izžareva subjektivno voljo in samovoljo, pridobil na moči. Zakaj ravno subjektivnost je tista, ki jo politik povsod uveljavlja, ker je to dejavnost, ki proizvaja mnogo več osebnega sveta. Se pravi, subjektivna nastrojenost bo vpeljala despotizem, ker demokracija svojega pojma ni sposobna razvijati. Zakaj lahkomiselni politik je uvidel, da pojma demokracija ni mogoče izpeljati na način samovoljnih stališč in igre besed in misli. To je razlog zakaj se despotizem pojavlja in čemu sploh to izžarevanje subjektivne volje.

Piše: Jože Požar

19. 7. 2022

Pravljična drža samega sebe zagotovega duha

Samega sebe si duh zagotovi tako, da odmeče kakšno mnenje ali čisto sebe vednost. Nato išče in najde nasprotje tega, kar je odmetal in je nekaj mogočega. Neposredna oblika je abstraktna občost, ki jo sprejme kot njegov lasten svet ali kot mnogo pomensko sprepletenost nastalega sveta. To je torej tisto čisto zagotavljanje, ko zavest izpelje svoj interes. Kar je zagotovost zavesti, ki se do neposrednega sveta obnaša kot idealizem ali kot jaz sem jaz, ki je ena sama enotnost zavesti.
Danes duh sebe ovrednoti kot čisto sebe vednost. Tako se čisti jaz pojavlja kot obča sebe vednost v svojem nasprotju. Se pravi, ne ukvarja se z ustvarjenim svetom in logično sovisnostjo. Še manj s postajanjem in čistim dojemom. Sebe preizkuša kot tistega, ki zre sebe v neposrednosti. Tako uživa sebe kot zavest, ki ima obči interes tudi v možnem svetu.

Priznajmo, sebe zagotovi duh je pravljično nastavljen do sebe in do abstraktne občosti, v katero verjame, kajti ona je njegov svet. Zaradi tega se tudi ne obnaša kot vazal, ki bi bil odvisen od drugih, ampak kot zavest, ki si sama sebe zagotovi. Čisto zagotavljanje obvladuje, zakaj on je mojster, ki premaguje samega sebe in tisto, kar je njegov nasproten svet. On je namreč vedno navdahnjen s ciljem, da aktivira svoj umni instinkt, ki mu pove, kako ravnati. Skratka, ko stopi korak nazaj, potem je to znak, da je ujel harmonijo z možnim svetom. Na ta način ohranja svojo pozicijo, s tem pa si daje tudi možnost za to, da svojo pravljično držo še kdaj udejanji.
Potemtakem je njegov predmet neposredna zagotovost, kar je čisto zagotavljanje, jaz sem jaz. Tako nastavljen do sebe, ujame le samega sebe. In to vse zaradi tega, ker subjekt ali njegov čisti jaz položi za podlago, ki ni nič drugega kot čista sebe vednost.

Piše: Jože Požar

13. 7. 2022

Neučinkovita miselnost

Izobraženec tisto abstraktno stvar, ki jo izpelje čez govorna dejanja, sploh ne misli resno, saj jo zgolj opisuje, dela razločke in pojasnjuje, ali, kaže jo kot čisto vednost. Se pravi, o abstraktni stvari ne pokaže nič drugega kot to, da njegova abstraktna stvar prosto eksistira. Kot da hoče reči, moja abstraktna stvar ni resnična stvar, ampak zgolj nebistveni svet sebstva, ki ni razvit v osnovo ali temelj, zato prosto eksistira. To razkriva, da izobražen duh predmeta miselno ne razvije po njegovi notranji plati, ampak ga zgolj odrine od sebe kot svoje vedenje. Tako nastala stvar pa seveda ni resnična stvar, kajti izobraženec je ne razvije kot predmetno substanco, ki je dosegla svojo dejanskost. Če bi jo, bi bil miselno dejaven v interesu gibanja substance in njene osnove ali postajanja.

Izobražen duh torej ne izdeluje učinkov tistega, kar ima neposredno pred seboj. Zakaj odnosa vzroka in učinka ne pridela, saj učinek, ki je drugo vzroka, ne stopi v odnos z vzrokom. Kar pove, da ni dejaven s ciljem, da izpelje odnos učinka in vzroka ali njihovo enotnost. Zakaj vzrok je negativni odnos do sebe, ker je nekaj končnega, v svoji dejanskosti pa učinek. Namreč, če skozi postajanje vzroka in učinka ni dosežena njuna enotnost, potem dejanskost substance, ki jo ima vzrok v učinku, ravno tako ni dosežena.
Izobražen duh najbrž ne dojema postajanja vzroka in učinka, ampak le tisto, kar od sebe odrine kot abstraktno stvar, ki pa nima nobene meje. To pa ni miselna dejavnost duha, ki proizvede učinek, v katerem se vzrok ohrani. Vzrok namreč mora učinkovati, da bi dosegel enotnost z učinkom. Te enotnosti pa izobražen duh menda ne ceni, ker ne spoštuje gibanja substance in postajanja. Kar zatrdi, da ne spoštuje svoje miselnosti in manifestacije vzroka.

Piše: Jože Požar

7. 7. 2022

Politik se z realnostjo in njeno dejanskostjo enostavno ne ukvarja

Politična miselnost je razpadla in še vedno razpada, zato je ni mogoče več resno jemati. Pojavlja se v medijih, kjer jo podžiga neizobražen novinar, ki izrečene misli politika po svoje osvetli. Tako tudi novinar kaže, da ga realnost in njena dejanskost ne zanima, še manj pa kaka objektivnost. Pa ni čudno, da politična miselnost nima vrednosti, saj se jo jemlje kot pojavni in možen svet. Ta je danes zelo cenjen, ker je to svet, ki je in je kakor pač je. In natanko ta pojavni svet strastno razlaga novinar.

Miselnost politika danes udejanja čisti jaz. Ta se namreč pojavlja kot čisti tale in kot predmet, ki je čisto tole. Vse, kar je več od tega, je nekaj, kar je nastalo z abstrakcijo in je svet brez realnosti in njene dejanskosti. Ali, tisto nastalo je izražen interes politika, ki ni dosegel absolutnega dojema. Zakaj čisti jaz, ki zastopa politika, se preganja s čisto vednostjo, s katero politik udejanji svoj interes. Kar izrazi, da politiku ne gre za stvaren svet, ampak za realizacijo čistega jaza. Ta pa seveda ne ve, kaj je predmetni svet kot postajanje realnosti in njene dejanskosti. Hočem reči, politična miselnost hvali pojavni svet, pa je jasno, da je dejavna zunanje in čistega dojema ne spoštuje.
Tisto, kar politična miselnost, ki jo zastopa čisti jaz, ne spoštuje, je absolutni dojem. Čistega dojema politik ne upošteva, ker ga vodi in usmerja čisti jaz. Zato povsod poudarja čisto vednost kot jaz ali lahkomiselnost, s katero pokaže, da ga realnost in njena dejanskost ne privlači. Kar zatrdi, da politik povsod izpolni čisti jaz, pri tem pa ne uvidi, da ne spoštuje čistega dojema.
Potemtakem, če bi politik spoštoval absolutni dojem, bi zagotovo deloval s ciljem, da realnost doseže svojo dejanskost. Na ta način bi svojeglavost čistega jaza umolknila.

Piše: Jože Požar

15. 8. 2022

Sama stvar je njegovo vedenje

Da je njegova stvar njegovo vedenje, o tem govori izobražen duh, ko svoje vedenje odmetava in je neposrednost, ki je ne razvije v postajanje, ampak jo prikazuje kot učinkovanje vedenja s seboj. Pravzaprav je to njegov svet, iz katerega izpelje prazno prikazen vedenja, ki velja kot sama stvar. Tako pridobljeni svet je neka fiksirana vsebina, nekaj končnega, ki ne doseže neskončnega, ker duh svoje vedenje ne dojema iz gibanja. Se pravi, njegova stvar je čista vednost kot taka, ki jo preoblikuje, če mu gre za to, da prikaže svoje vedenje kot neko izpeljano stvar.

Početje duha, ko njegovo vedenje predstavi kot samo stvar – in to početje je danes zelo popularno – odkrito kaže, da duh ni dejaven v interesu gibanja predmetne substance, ampak v interesu, da svoje vedenje predstavi kot samo stvar. To odseva, da njegovo vedenje nastopa v imenu stvari in da njegova stvar sploh ni stvar, ampak oblika abstraktnega vedenja. Se pravi, tisto, kar kaže kot stvar, to je le čista vednost kot jaz, ki vzajemno učinkuje s seboj. Na žalost je izobraženec pogosto dejaven tako, da svoje abstraktno vedenje predstavlja kot samo stvar ali kot stvaren svet.
Ampak to še ni vse, početje zavesti dojema kot svobodno dejavnost, čeprav svojega vedenja ne odsvoji in postavi kot predmet. Kar odkrije, da svojega vedenja ne dojema iz postajanja, ampak kot vedenje, ki se prosto nadaljuje in je pojavni svet abstraktnega vedenja. Toliko le, da spomnim, da izobraženec logične sovisnosti, gibanja in postajanja predmetne substance ne izpolnjuje. On menda verjame, da lahko njegovo abstraktno vedenje nastopa v imenu stvari. Izobraženec torej ne prikazuje sebe kot duha, ampak kot abstraktno vedenje, ki vzajemno učinkuje s seboj.

Piše: Jože Požar

8. 8. 2022

Ne gre mu za nobeno bistvo

Na internetu najdete tudi diplomsko nalogo in še marsikaj takega, kar sicer ni za objavo, ker ne vsebuje nobenega bistva in je zgolj neka zagotovost zavesti. Takšno delo je namreč sestavljeno iz različnih vsebin, ki predstavljajo neko celoto. Neverjetno, in to danes izdeluje izobražen duh, katerega mentor je bil prav tako izobražen duh, ki pa ne ve, kaj se pravi biti dejaven v interesu predmetnega sveta. Namreč, ko je delo zgolj zunanje sestavljeno in v sebi ne drži nobenega bistva, je to početje zavesti, ki se ne ukvarja s predmetnim svetom. Duh ne dojema sebe kot duha, ki svoje vedenje najprej odsvoji in ga postavi kot predmet, ampak sebe enostavno nadaljuje in sestavlja svet iz tistega, kar najde v sebi ali kje drugje. To pa ni svet, ki bi vseboval bistvo, ker je predmetna substanca dosegla postajanje. Svet je namreč najprej postavljena osnova, ki vsebuje bistvo kot določene obče momente. To velja upoštevati, če se želi delovati v korist gibanja substance in njenega bistva.

Površno početje duha sem neki dan zaznaval v radijski oddaji, v kateri je filozof odmetaval svoje misli in tako poslušalcem sporočal, da njegov svet ne vsebuje nobenega bistva. Namesto da se ukvarja s predmetnim bistvom, je predstavljal svoje mnenje o delu, pri tem pa bistva sploh ni omenil, kaj šele da bi ga poslušalcem predstavil. Tako bi namreč poslušalec izvedel, da filozofsko delo vsebuje bistvo in ne zgolj nekaj končnega ali nespremenljivega.
Če neko delo, pa naj gre za diplomsko nalogo ali kako filozofsko delo, ne vsebuje bistva, potem pač duhu ne gre za predmetni svet. Zakaj mišljenje, ki ničesar bistvenega ne misli, je dejavno zunanje in sploh ne v interesu gibanja predmetne substance. Takšno mišljenje hodi zraven in je ponižano na dejavnost abstraktnega razuma.

Piše: Jože Požar

5. 8. 2022

Dandanes je aktualna individualna drža čistega jaza

Duhec, ki s svojim obnašanjem izpolni čisti jaz, poskuša biti dejaven samostojno in neodvisno od drugih. To tudi kaže z govorico in celo z oblačenjem. V govoricah sicer ni ne vem kako miselno dejaven, saj ga udejanja čisti jaz. Tako da to še ni svoboden duh, ki svoje vedenje postavi kot predmet, ampak je nekakšen duhec, ki se pojavlja in izrazi tisto, kar je njegov interes. Dejaven torej ni tako, da bi sebe kot duha izpolnil. Sebe izpolni kot čisti jaz, ki odmetava čisto vednost. To odkriva, da je dejaven pomanjkljivo, saj svoje vedenje zgolj odtuji in odmeče kak momente vedenja.

Da je dejaven kot duhec, o tem največ pove čisti jaz, ki je nekakšen njegov reprezentant. Pravzaprav čisti jaz drugim odkriva, kaj počenja in kako svet odpravi kot duhec. Ta se zaenkrat preganja s predstavami in svetom, ki je nedejanski pojavni svet. Tako nastrojen do sebe kaže, da vedenja ne posreduje in ga ne postavi kot predmet. Dojema ga namreč kot nekaj končnega, kar je neposredni svet, ki pa ne doseže neskončnosti, tj. odnosa s seboj, ker to ni njegov smoter. Duhec torej svojo aktivnost realizira kot čisti jaz. Ta pa razodeva, da želi sebe izraziti s predstavami in nebistvenimi razločki. Takšna aktivnost kaže, da ni aktiven v načinu in kot duh, ki sebe s seboj posreduje, da vzpostavi svoje vedenje kot predmetni svet. Tisto namreč, kar kaže z govorico, je le igra besed in misli, ki udejanji neko občo stvar. Zato tudi njegov svet ni svet, ki bi bil posredovan s seboj in s ciljem, da doseže postajanje in tako svojo sebi enakost v proti postajanju.
Kakorkoli že je dejaven duhec danes, zaenkrat še ni dejaven kot duh, ki svoj svet posreduje in določi na sebi. Sveta ne odpravi kor duh, ampak kot čisti jaz, ki realizira zgolj nekaj, kar naj bo.

Piše: Jože Požar

2. 8. 2022

Profesorica in njeno dojemanje filozofije

Duh izvaja govorna dejanja na televiziji, radio in to kot razlagalec svojega vedenja. In tak duh je bila profesorica na radio, ki bi naj poslušalcem kaj koristnega povedala o filozofiji. Profesorica bi naj demonstrirala predmetni svet filozofije, ki bi bil poslušalcem dojemljiv. Vse, kar je dejavnost zunaj predmetnega sveta, je najbrž enostranski in zato nedojemljivi svet.

Nekega dne sem prisluhnil radijski oddaji, v kateri bi naj bilo govora o filozofiji. Namen oddaje je menda bil, spregovoriti o filozofiji, ki bi jo naj poslušalcem predstavila profesorica. A to se ni zgodilo tako, da bi profesorica govorila o kakem predmetnem svetu, ampak je govorila o nečem, kar ni zmoglo uresničiti nobene vsebine. Govorila je tako, kot da s svojo dejavnostjo ne sme pridelati vsebine, ampak samo pojavni svet misli. Namesto vsebinskega bistva je odmetavala svoje misli. Lahko bi rekel, delovala ni s ciljem, saj je klicala v besedo svoje abstraktno čisto vedenje. Videz je dajala že tak, kot da hoče povedati poslušalcem, da je filozofija včasih težko razumljiva. Kakorkoli že je delovala, poslušalcem je dajala slepilo, kot da govori o svetu, ki ga ne dojema.
Poskušal sem ugotoviti o čem profesorica govori, a tega se ni dalo opredeliti, ker je delovala raztrgano in sploh ne v interesu konkretne vsebine. Vmes jo je večkrat prekinil novinar, ki je v oddajo vnesel dodatno zmedo. Tako da radijska oddaja o filozofiji pravzaprav ni govorila o ničemer.
Zakaj je profesorica delovala prazno in ne v korist konkretne vsebine? Verjetno ne dojema filozofije iz njenega bistva. Mimogrede, več koristi bi naredil za sebe, če bi bral kako filozofsko delo in poslušal klasično glasbo na radio Ars.

Piše: Jože Požar

29. 7. 2022

Preslepiti druge in sebe

To je princip, ki velja in ga hvalijo celo politiki. In to vse zaradi tega, ker se menda politik ne ukvarja z objektivnim svetom, ampak samo s pojavnim svetom. Odrine od sebe neki nekaj, s katerim mu nastane neposrednost, ki jo zreducira na nekaj misli in sebe nadaljuje v nekem drugem svetu. Tako nastavljen do sveta, ne zaznava, da ni dejaven v interesu stvarnega sveta. Se pravi, svetu ne podarja dojema, ker ga stvarnost enostavno ne zanima. Tako odseva, da izdeluje nekakšen pojavni svet, s katerim zaslepi druge in sebe. In to bojda počenja, da naredi lep videz o sebi.

Tisto torej, kar sporoča drugim z nastalim svetom, je to, da je dejaven brez cilja ali tako, da naredi kak brezvsebinski videz o sebi. On je enostavna zagotovost samega sebe kot neka subjektivna določenost jaza. Čisti jaz se preganja z odtujeno lahkomiselnostjo, ki nima meje in se zato nadaljuje v neki drugi svet. Ta drugi svet pa ni nič drugega kot nova prikazen možnega sveta. Zakaj njegov predmet je njegova zagotovost, ki izgine v svetu čez. Se pravi, ne določa sebe na sebi, ker ga to enostavno ne privlači. Pa je tisto, kar pridela kot svojo prikazen, le igra besed in misli, s katerimi izdela svoj abstraktni portret.
Odtujeni svet, ki je nekaj neposrednega in velja, to je njegova izvorna narava. Torej ena sama plemenitost, iz katere lahko izpelje različne svetove. V njih čisla svoj jaz in sebe zre zunaj sebe kot goljufivega duha. Tako namreč dejansko eksistira v pojavnem svetu, s katerim zaslepi druge in sebe. Se pravi, bolj zunanje je dejaven, več samoprevar pridela. In to je danes tista odličnost, ki je povsod cenjena.

Piše: Jože Požar

21. 7. 2022

Izdeluje izredno lep videz o sebi

Izobraženca gre danes dojeti kot reprezentanta čiste vednosti, s katero izdeluje predstave o sebi. Natančno vzeto, udejanja sebe čez govorna dejanja, s katerimi običajno izpelje kak strašansko lep videz o sebi. Se pravi, sebe dojema kot zanesenjaka, ki je zmožen z govornim dejanjem spremenljivi svet olepšati. Zakaj on je zagovornik možnega sveta in čiste sebe vednosti. Zato se pojavlja v medijih tedaj, ko je nujno izpeljati kako igro čiste sebe vednosti, s katero izrazi abstraktno moč jaza. To je namreč abstraktna izpolnitev zavesti čez govorno dejanje, s katerim izpelje lep videz o sebi.

Izobraženec neguje svojo abstraktno moč, saj se velikokrat pojavlja v medijih kot videc, ki sebe izpolni z govornim dejanjem, s katerim sicer ničesar ne spreminja, a vpliva na kaj. In res, ko se pojavi v mediju, najprej hvali svet onstran ali možen svet, ki je nekaj abstraktno enostavnega in ne doseže svoje dejanskosti. To je namreč njegova izjemnost, s katero preseže sebe in tisto, kar gre čez in je čisti svet onstran. Se pravi, kjer je dejaven, tam je govora o potencialnem svetu, hkrati pa tudi o čisti vednosti. Hočem reči, izobraženec izdeluje strašansko lep videz o sebi.
Izobraženec z govornimi dejanji premaga samega sebe in druge. Zato ga je nujno dojeti kot korenjaka, ki sebe izpolni čez govorna dejanja. To je namreč dejavnost, ki je danes slavljena, saj ne povzdiguje nobene realnosti, ampak zgolj izpeljuje govorno dejanje. Se pravi, smoter izobraženca je, da razgrne svojo abstraktno moč in čisto sebevednost čez govorna dejanja. Smisel je torej v tem, da z govornim dejanjem naredi lep videz o sebi. Toliko le, da dobimo vpogled v to, zakaj izobraženec hvali govorna dejanja, ki jih povsod demonstrira in poveličuje.

Piše: Jože Požar

15. 7. 2022

MMC povzdiguje odmetavanje posameznih misli

Tisto abstraktno komuniciranje Bruslja čez medije in potem odmetavanje posameznih misli, ko se politična zavest obnaša kot kak idealizem, ki to in ono sporoča in priporoča, je sporočanje Bruslja, da občuduje lahkomiselnost, ki jo poklanja posamezna misel. Bolj kot realni svet mu je všeč idealizem zavesti, s katerim zavest zagotavlja, da je drugo kot jaz njen predmet. To kaže, da Bruselj ne jemlje onih priporočil in sporočanja resno. Tako da priporočanje in sporočanje nima ne vem kake vrednosti, saj se ne dotika predmeta in njegovega posredovanja. Zato je ono odmetavanje posameznih misli zgolj pojavljanje zavesti Bruslja, ki izreka neposredne zagotovosti.

In glej ga, ravno to prazno priporočanje Bruslja idealizira in povzdiguje MMC RTV, ker ga menda privlači prazno početje zavesti in njeno hrepenenje. Ono je menda tisto, ki da lahko povzdigne abstraktno moč novinarja MMC ali dejanje čistega jaza, ki da ga ni mogoče brzdati, ker novinarski duh ni sposoben izluščiti in posredovati samega sebe kot duha. Iz česa gre razpoznati, da novinarska subjektivnost, ki jo odslikava MMC, ni sposobna brzdati svoje lahkomiselnosti. Ta namreč povzdiguje praznoglavost in početje zavesti, ker ne spoštuje realnosti, ampak samo početje zavesti.
In tako seveda ni nenavadno, da MMC hvali in občuduje Bruselj in njegova priporočila, ki iz ničesar ne izhajajo. Tudi če bi izhajala iz kakšne osnove, jih MMC ne bi smel jemati resno. Zakaj tisto priporočanje je le abstrakcija, ki jo Bruselj od nekdaj povzdiguje in slavi. In ravno to abstrakcijo občuduje tudi MMC. Namesto da se ukvarja s stvarnim svetom, idealizira posamezno misel, da izpelje sebe kot razlagalca abstraktne misli.

Piše: Jože Požar

10. 7. 2022

Duh in odtujena osebnost

Danes je najbolj pomembna odtujitev osebnosti. O njej govori neomikan politik, ki povsod hvali svojo osebnost in tisto, kar odtuji in je nastala abstraktna čista vednost. A to je le občost, ki velja kot njegova izvorna narava ali kot tole sebstvo, ki ga izrazi kot neko energijo volje ali kot negativno sebstvo. Neomikan politik kot da hoče naglasiti moč nad sebstvom tako, da povzdigne osebni interes. Njegova odtujitev je namreč abstraktna čista vednost kot taka, katere nasprotje je v abstrakcije sprevrženi svet. To je pravzaprav početje zavesti, ki se oblikuje v obče, kajti resnica zavesti je sprevrnjeni svet v nasprotje. To pa je druga oblika sebstva, ki komunicira z neposredno vednostjo, da udejanji osebni svet politika, ki pa ni nič drugega kot čista abstraktna vednost.

Neomikan politik poskrbi za to, da otuji svojo osebnost ali izvorno naravo, ki je negativna vednost, ki je pogosto njegov predmet. Tega sprevrača v nasprotje, s katerim pridobi drugo obliko čiste sebe vednosti. Se pravi, kar mu nastane kot nasprotni svet, to je bivanje čistega jaza. Za smoter ima namreč odtujitev svoje izvorne narave, ki velja, ker je to njegova abstraktna vednost. Zato je tisto, kar je vprično, to je v nasprotje sprevržena osebnost. Tako nastali dvojni odtujeni svet je raztrgana občost, ki pa ni predmetni svet, ki bi dosegel svojo določenost.
Z odtujitvijo osebnosti politik sporoča zlasti to, da ni dejaven svobodno, saj nastalo neposrednost zgolj odtuji kot njegov drugi veljavni svet. Pa zato politik prisluži grajo, saj je zunaj sebe zgolj tisto, kar je od sebe odrinil in je odtujena abstrakcija sebstva. To iztakne, da zanemarja realni svet in povzdiguje abstraktno vednost. Se pravi, neomikan politik v svoji odtujitvi izžareva zgolj moč nad sebstvom.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«