Epitomeart

Sodobna umetnost kot jo dojemam jaz

Da bi sodobno umetnost dojemali bolje, jo je koristno spremljati in se vprašati, kaj sodobna umetnost raziskuje. Sicer pa sodobna umetnost dela za subjektivno notrino in občutenje, pa je umetniško delo namenjeno čutnemu dojemanju. Tako je vsebina upodobljena duhovnost, individualna dejanskost, ki prikazuje idejo. Ideja in njena upodoba je torej tista odličnost v realnosti, v kateri se ideja in njena oblika kažeta izpeljane druga v drugi.

Kaj je torej tisto, kar sodobna umetnost raziskuje? Ali je to raziskovanje duha na določni razvojni stopnji? Tako je, umetnik je tisti, ki skozi ustvarjeno idejo raziskuje iz njega izvirajočo notranjo lepoto, s tem pa svojo odsvojitev. Se pravi, umetniški duh skozi gibanje notrine in odsvojitev samega sebe objektivira neko idejo, ki je nekaj končnega. Ta podoba z dvigom njene celote v čisti dojem dobi duhu pripadajočo obliko. Zakaj delo kot posredovana ideja ima življenje na sebi ali v čisti umetniški lepoti. Tako delo postane nekaj živega, v katerem doseže svojo višjo obliko. Kar je pravzaprav osvoboditev duha od končne oblike dela, s katero doseže svojo odsvojitev, skozi katero sebe dojame v drugem.

Filozof Hegel zapiše: »Čutne podobe, toni v umetnosti ne nastopajo le zaradi samih sebe, temveč z namenom, da bi v podobi zagotovili zadovoljitev višjih duhovnih interesov, saj imajo moč, da sprožijo odmev in odzven v duhu. V tem smislu je čutno v umetnosti poduhovljeno, saj se duhovno v umetnosti pojavlja skozi čutno podobo.«

Je pa mogoče sodobno umetnost dojemati tudi skozi enotnost človeške in božanske narave. Pri tem gre namreč za to, da se enotnost človeške in božanske narave povzdigne v zavestno enotnost, zakaj resnični element za realnost vsebine ni več človekova podoba, temveč samozavedna notrina. Ob tem posebej naglasimo, da imamo v sodobni umetnosti opraviti z osvoboditvijo duha od vsebine in oblike končnosti. To je razlog, zakaj sodobna umetnost prikazuje gibanje in postajanje, ki ga umetnik lahko prikaže z deli, ki so zunanje proti postavljena. Zategadelj podčrtamo: sodobna umetnost raziskuje interese duha, in to skozi njegovo odsvojitev k občutju in čutnosti. Tako duh samega sebe dojame v svojem drugem, v katerem sebe prepozna kot pojavljajočega duha. Zakaj le tako sebe doživlja iz gibanja notrine  ali čistega samogibanja, v katerem prepozna samega sebe v svoji odsvojitvi.

Sodobna umetnost torej raziskuje gibanje notranjega sveta, to pa je prehajanje notrine v svoje nasprotje ali sebienakost, v katerem notrina doseže svoje proti postajanje. Rečeno drugače, tisto upodobljeno dejanskost ideje, ki je neka čutna zagotovost ali oblika končnosti, je treba skozi njeno negacijo razdvojiti v njen proti postavljeni svet. Zakaj le tako umetniško delo preide v gibanje, s katerim doseže svoje nasprotje ali svojo dejanskost v čistem dojemu. Sodobno umetniško delo namreč izžareva tudi neko notranje gibanje in tako tudi ideal, ki ga duh kot ogledovalec pridela. Toliko le, da dobimo neko drugo predstavo o tem, da se tisto, kar sodobna umetnost raziskuje, dotika zlasti duha in njegovega posredovanja s seboj. To tukaj omenjam, da bi predstavo o sodobni umetnosti razširili na neke obče momente in tako dopolnili predstavo o sodobni umetnosti, katere vsebina je ideja kot umetniško lepo.

Izobraženec in sodobna filmska umetnost

Neverjetno, kjerkoli je aktiven izobraženec, tam gre samo za pojavni svet, ki ga izobraženec svojo domišljijo dopolnjuje. To smo lahko zaznali, ko je interpretiral podelitev oskarjev, kjer je bistvo filmske sodobne umetnosti enostavno preziral. Namesto da spodbudno kaj posreduje o sodobni filmski umetnosti, je govoril o filmu tako, kot da film nima nič skupnega s sodobno umetnostjo. Zato seveda ni nenavadno, če se danes o sodobni filmski umetnosti in idejah ne govori; mimogrede, to velja tudi za literarno umetnost.

Pojem filmska sodobna umetnost kot da za izobraženega duha ne obstaja. Izobraženec si je vtepel v glavo, da filmska umetnost nima nobene veze z idejo. In tako ni nenavadno, da ob podelitvi oskarjev ni bila namenjena sodobni filmski umetnosti niti ena misel, kaj šele to, kaj sodobna filmska umetnost raziskuje. Skratka, če kaj, potem k podelitvi oskarjev spada tudi kakšna izrečena misel o sodobni filmski umetnosti in duhu, ki ustvarja sodobne ideje; vse z namenom, da bi človek sebe kot duha zaznaval preko umetniških del.
 

Če duh o sodobni umetniški ideji ničesar ne izpove, potem daje videz, kot da umetniško delo ni narejeno po zgledu duha. A v sodobni umetnosti gre za to, da umetnice in umetniki raziskujejo ravno tisto, kar gre duhu po njegovi razvojni stopnji. Zaradi tega bi naj tisti, ki spremljajo sodobno umetnost, kako besedo namenili tudi ideji, ki je upodobljena v dejanskost kot tisto resnično lepo.
 
Naprej, ko človek prisluhne duhu, ki komentira podelitev oskarjev, sliši marsikaj, kar nima veze s filmsko umetnostjo. Ta duh namreč ne zaznava niti tega, da oskarji gredo tistim, ki so si prizadevali ustvariti sodobno filmsko idejo, torej prav tisto, kar se nagrajuje. Namreč ustvarjeno sodobno filmsko delo, v katerem ni zaznati sodobno umetniških elementov, nima umetniške vrednosti, če ni ustvarjeno v času. Se pravi, duh, ki je ustvaril sodobno filmsko umetniško delo, je razvil temu času primerno umetniško idejo, v kateri je zaobjeto prav tisto, kar sodobna umetnost sedaj raziskuje. To nam odkrije, da je ustvarjalec sodobno umetniškega dela bil dejaven s ciljem, da ustvari umetniško idejo, ki vsebuje prav tisto, kar ta čas narekuje. Na primer, nagrajeni film Gren Book prikazuje gibanje nasprotja in razdvojeno postajanje enega, kar je element, ki ga raziskuje sodobna umetnost.

Torej, če se ob podelitvi oskarjev ničesar ne pove o samem bistvu sodobnega filmskega ustvarjanja, potem je pač to neki zunanji znak, da ideja duha, ki je realizirana skozi sodobno filmsko delo, ni tako pomembna, kot je sama zgodba in na primer igralska zasedba. Zaradi takega razumevanja komentatorji pozornost usmerjajo na zunanje okoliščine ali proč od ideje. Namesto da duh hvali idejo upodobljeno v dejanskost, govoriči o nepomembnih rečeh, s tem pa ponuja slepilo, da filmska umetnost nima nobene veze s svetom ideje.

Ko pa komentator ničesar ne pove o sodobni filmski umetnosti in ustvarjenih idejah, potem je pač pomanjkljivo dejaven. Tisto prazno govoričenje ima za rezultat to, da k razumevanju sodobne filmske umetnosti ni ničesar prispeval. Zato ne bo nič narobe, če se duh, ki v medijih nastopa kot poznavalec filmske umetnosti, zbliža s sodobno umetnostjo, saj bo le tako sodobna filmska umetnost zaživela v njegovi govorici kot tista, ki proizvaja ideje.

Sodobna umetnost in njen predmet raziskovanja

Človek s težavo dojema sodobno umetnost, saj to ni minula umetniška lepota, ampak lepota, ki jo odseva sodobno umetniško delo. Sodobno umetniško delo pa je abstraktno in v samem bistvu vsebinsko prazno. Kar nekako iztakne, zakaj je sodobna umetnost tako nespoznavna. Tisto namreč, kar je ideja kot ideal sodobno umetniškega dela, je čutna totaliteta kot nič neke vsebine. In ravno to je abstrakcija kot biti absolutno bitje, ki je dovršeno kot čutna posameznost, tisto resnično zaznave kot ideja lepega. To bitje je za sebe in je tudi za neko drugo. Cilj je umetnika, da razodene globino notrine skozi gibanje notrine in s tem njeno proti postajanje. Kar je gibanje istoimenskega, ki ustvari podobo enega.

Tisto, na kar je koristno opozoriti posebej, pa je to, da sodobna umetnost odseva svet duha, ki je svet gibanja sebstva. Ta svet pa je v svojem začetku abstrakten, ker še ni določen na sebi in je kot svet gibanje, ki gre samozavedanju nasproti. Skratka, nerazumevanje sodobne umetnosti izhaja iz dejstva, da je človek v pomanjkanju vedenja o tem, kaj sodobna umetnost pravzaprav raziskuje skozi razstavljena dela, v katerih človek stežka najde kaj določnega in vsebinsko razčlenjenega. Namesto realnosti mu sodobna umetniška dela ponujajo svet kot upodobljeno duhovnost, ki je največkrat abstraktno formirana.
 

Sodobno umetniško delo vabi ogledovalca k razčlenjevanju ideje. Tako je umetniško lepo prerojeno v bivanje kot božanska ideja. Ideja kot umetniško lepo je namreč šele v svobodi resničnostna umetnost. Zakaj ideal v umetnosti je nekaj, kar se razpusti v svoje momente. Filozof Hegel zapiše, da umetniško delo ni zgolj čutno, temveč je v čutnem se pojavljajoči se duh.
 
No, ne glede na to, da so sodobna umetniška dela abstraktna, so sprejemljiva, saj v ta naš svet vnašajo novo lepoto. In to novo lepoto podarja ravno abstrakcija, tj. svet, ki išče svojo določenost v nasprotju ali v gibanju substance, ki prehaja v drugo-bit ali nasprotje, vse z namenom, da najde svojo mejo ali tisto začetno in enostavno določenost. Zaenkrat je mogoče zaznati v sodobnih delih prav to iskanje meje in gibanje notrine, ki ustvari podobo kot nekaj enega, ki pa je nekaj končnega v pomenu razdvojene podobe.

To raziskovanje odsvojitve duha k občutju, da duh sebe dojame v nasprotju, je tisto, kar sodobna umetnost raziskuje. Le tako duh spoznava samega sebe kot nekaj resnično končnega. Zakaj tisto končno je izražena ideja v čutni podobi, ki je namenjena čutnemu dojemanju. Skozi idejo si duh odsvoji samega sebe, in to na ta način, da ustvari popolno podobo tistega istoimenskega. Kaj več od gibanja istoimenskega, ki postavi podobo kot subjektivno totaliteto, v sodobno umetniškem delu ne nastopa. Zakaj sodobna umetnost prikazuje podobe, ki razodevajo duha v smislu njegove odsvojitve. To je okoliščina, zakaj umetniško delo eksistira za človekov duh; tako namreč duh prepoznava sebe v svoji odsvojitvi.

Naj omenim še to, notranji svet se začenja z gibanjem notrine, ki ustvari proti postavljeno podobo razvezane notrine. Pa naj bo to literarna umetnost, filmska umetnost ali kakšna druga umetnost, duhovno v sodobni umetnosti se pojavlja kot upodobljeno gibanje sebstva, in to kot razčlenjena celota, ki vabi duha k miselnemu motrenju umetniškega dela.

Duh v enostavni podobi svoje odsvojitve

Sodobna umetnost odločno prikazuje dejavnega duha v začetnem gibanju in odsvojitvi, v kateri se duh osvobaja od vsebine končnosti in ustvari svobodno konkretno duhovnost, ki je ideal njega samega v čutni podobi. Razen tega sodobna umetnost izžareva duha, kako se zunanje povezuje s seboj in kaj se pri odsvojitvi dogaja. Skratka, sodobna umetnost odlično prikazuje v formi čutnega upodabljanja prav to začetno odsvojitev duha, in to v podobah spravljenega nasprotja, v katerem ideja in oblika zaživita kot nekaj enega. Smoter je, da umetnice in umetniki upodabljajo samozavedno notrinskost v čutni podobi.

Sodobna umetnost torej izpeljuje interese duha in kaže duha v njegovih začetnih podobah, tj. v odsvojitvi, ko si duh odtuji svoje sebstvo in je pri tem odpravljanju sebstva nepopoln. Zakaj z odsvojitvijo sebstva se oblikuje enostavna neposrednost, ki jo je treba ravno tako na nek način upodobiti, da bi duh dobil vpogled v to, kaj vse se dogaja pri nepopolni odsvojitvi. Namreč moment, ko se zavest odrine od sebe in izvaja negacijo, nastane abstrakcija, nekaj, kar se ni zmoglo vzpostaviti, a je ravno tako neka podoba, ki spada k odsvojitvi duha in k postajanju čistega dojema, ki je samo bistvo ali vrh odsvojitve.

Sodobna umetnost prikazuje podobe kot v sebi razčlenjeno celovitost in to v gibanju in različnem čutenju. To je svet sebstva in odsvojitev duha, ki duhovno strmi k svobodi. Ta svet pa ima tudi pomanjkljivo vsebino, pa je zaradi tega forma ideala nepopolna. Sicer pa je sodobno umetniško delo namenjeno čutnemu dojemanju.

Sodobno umetniško delo, če si ga pozorno ogledamo, je upodobljena duhovnost, nekaj brezimnega, torej abstrakcija v enostavni formi, ki je dosegla svojo enostavno enotnost kot ideal, da bi umetniška lepota zaživela kot ideja. In tako v sodobnih delih zaznavamo duha, ki še ni dosegel svoje popolne odsvojitve, ampak samo neko nepopolno izpolnitev, v kateri je notrina razvezana v momente. To je zavest v gibanju in nastajanju, ki išče svojo lepoto in bivanje, a je ne doseže, ker še duh nima vedenja o tem, kako si svoje sebstvo odsvoji. Ta svet je zato abstraktni svet ali lepo v videzu in svobodi, tudi odsvojitev k občutju, ki se ni zmogla vzpostaviti in je zato nepopolna podoba odsvojitve.

Sodobna umetnost odseva duha v njegovi nepopolni odsvojitvi, v poskusih odsvojitve, ko duh sebe odpravi kot tistega, ki še ni usposobljen za to, da si sebe odsvoji v popolni podobi. In to znajo upodobiti umetnice in umetniki, vse z namenom, da bi ogledovalci umetniških del začutili odsvojitev duha v podobi upodobljene dejanskosti ali ideala. In ne le to, v umetniškem delu lahko ogledovalec zazna gibanje notrine v obliki njenega postajanja, in to vse s ciljem, da se dojame gibanje notrine in njeno proti postajanje. Skratka, sodobna umetnost prikazuje prav tisto, kar gre duhu po njegovi odsvojitvi in najvišjih interesih.

Vprašanje je, zakaj je sodobna umetnost tako nedojemljiva. Na to vprašanje je težko odgovoriti, vendar jaz menim, da zaradi tega, ker gre za upodobitev notranjega sveta. To pa je gibanje notrine v njenem proti postajanju, ki je v dejanskost dvignjeno čisto sebstvo. Zakaj ravno to je bivanje duha v njegovi razviti dejanskosti ali občih momentih.

Sodobno umetniško delo v enostavni opredelitvi

Mogoče pa bo to moje razumevanje sodobno umetniškega dela doprineslo kaj k temu, da bo kak duh uvidel, da je sodobna umetnost zanimiva tudi po teoretični plati. Namreč, ta moj ilustrativni poskus je namenjen samo temu, da osvetlim, kako se duhovno pojavlja skozi umetniško delo. Umetnice in umetniki namreč upodabljajo ideje po zgledu duha.

Zaradi tega najprej to pojasnilo: kar raziskuje sodobna umetnost, je razvojna stopnja duha, ki ima določeno vsebino glede na to, do kje je duh v svojem razvoju prišel ali kaj je raziskoval pred sedanjo stopnjo. Se pravi, kar raziskuje umetniški duh sedaj, ni nič drugega kot to, kar sledi iz zadnje razvojne stopnje duha. In vedeti to, kaj bi naj iz česa sledilo ni tako preprosto ugotoviti. No, ne glede na to, bistveno je, da se duh zaveda, da je raziskovanje sodobne umetnosti določeno z do sedaj vzpostavljenim pojmom duha. Hočem reči, do sedaj razviti pojem duha je tisti, ki določa, kaj naj sodobna umetnost v tem času raziskuje. Se pravi, glede na razviti pojem duha postane jasno, kaj umetniški duh v tem času raziskuje.
 

Ta prikaz sodobno umetniškega dela v razdvojeni formi je poskus, ki bi naj pomagal dojeti sodobno umetniško delo v popolni podobi. V spodnjem delu imamo bivajočo podoba (reč) kot telesnost, ki je nerazvita substanca. Posredovana s seboj je dvignjena v abstraktno predstavo ali tri njene momente. S tem gibanjem substanca doseže svojo drugo-bit ali proti postajanje. Pri tem pa naj opozorim, da je na ta način sodobno umetniško delo predočeno po zgledu duha. Kar želi povedati, da umetnice in umetniki na ta način zadovoljijo najvišji interes duha.
 
Dalje, ker je do nedavnega umetniški duh raziskoval zunanjo lepoto in njeno raziskovanje končal, je nastopil čas, da začne raziskovati notranjo lepoto. Zato sedaj sodobna umetnost raziskuje notranji svet ali svet sebstva, ki se ga prikazuje v abstraktnih podobah ali kot ideje, ki so izražene z drugačno lepoto. Zato je pomembno, da ima ogledovalec sodobnih del pred očmi zlasti to, da ga sodobna umetniška dela vznemirjajo z notranjo lepoto ali z gibajočim svetom sebstva, ki je prikazan skozi gibanje in prehajanje v nasprotno podobo.

Ko si ogledujemo sodobna umetniška dela v gibajoči in razdvojeni podobi, potem zagotovo gre za momente gibanja notranjega sveta. To pa je na primer kakšno telo ali reč, ki kot samostojna neposredna forma zaživi v svoji razdvojeni podobi; in to zaradi tega, da notrina telesa doseže svojo popolno podobo v nasprotju. Pri takšnem upodabljanju notranjega sveta umetnik ustvari razvito notrino telesa kot nekaj enega. Zakaj na ta način izstopi gibanje notrine telesa, ki prehaja v nekaj sebi drugega ali v proti postavljene momente. In tako sodobna umetniška ideja zaživi v prikazovanju gibanja substance in njene odsvojitve. Kar ogledovalcu umetniškega dela sporoča, da ideja ni zgolj nekaj neposrednega, temveč gibanje substance, ki je njeno postajanje ali popolna določenost v občih momentih.

Torej, to prikazovanje dojemanja sodobno umetniškega dela je poizkušalo opozoriti, da ima sodobna umetniška ideja notranje življenje. Gibanje substance namreč pridela neko proti postajanje, kar odkriva, da notranji svet ideje s pomočjo gibanja substance prehaja v svojo proti postavljeno podobo, s katero doseže ideja svojo določenost.

Upam, da sem z zgornjo opredelitvijo približal sodobno umetnost duhu, ki bi se rad zbližal z idejami sodobne umetnosti, ki so abstraktne in zato tudi težje dojemljive.

V pričakovanju otvoritve razstave

Sin Andrej pripravlja razstavo svojih del, ki bojo pokazana na začetku meseca novembra v galeriji Hladilnica Pekarna, Ob železnici 16, Maribor. Tega dogodka se veselim, ker me zanimajo dela, ki jih je v zadnjem času ustvaril. Andrej od mladosti spremlja umetnost in sam ustvarja. Umetnik ustvarjalec je genij, ki presega samega sebe, da spozna, kako si je v odnosu do sebe in do sodobne umetnosti ali tistega, kar sodobna umetnost raziskuje. Umetnik bi naj bil sposoben upodobiti notranji svet kot udejanjeno lepoto, ki je ideal kot upodobljena duhovnost, tj. samostojna, svobodna podoba, ki odkriva, če to povem enostavno, gibanje notrine v notrino. Zato sodobna umetnost umetniku prišepetava, naj raziskuje notranji svet, konkretno duhovnost. Kajti ravno sebstvo je tisto, ki bi ga naj mi, ki si ogledujemo sodobna umetniška dela, postopoma dojeli. To je mogoče doseči edino tako, da sodobno umetniško delo razčlenimo in ga posredujemo v svojo predstavo. Kajti le tako spoznavamo enotnost človeške in božanske narave. Na nas je torej, da sodobno umetnost spremljamo in da idejo, kot je upodobljena v dejanskost, dojamemo kot ideal.
 

Vsebina sodobne umetnosti je upodobljena duhovnost, ideal, v katerem si ustrezata ideja in podoba. Sodobna umetniška dela prikazujejo umetniško lepo kot idejo, ki se je upodobila v dejanskosti in je stopila v primerno enotnost s seboj.
 
Sodobni umetnik naredi nešteto poskusov za to, da pridela samostojno podobo, ki kot umetniški ideal zaživi v očeh ogledovalca. In tu je treba poudariti, da se ogledovalec pri ogledovanju sodobno umetniškega dela lahko počuti tudi nelagodno. To seveda ni nič nenavadnega, kajti sodobno umetniško delo je abstrakcija. Hočem reči, sodobno umetniško delo je zaenkrat brezvsebinsko, kajti nagovarja nas z ničevo vsebino. Rečeno drugače, nagovarja nas z notranjo lepoto, pa je zaradi tega težje dojemljivo. Vendar pozor, mi moramo biti potrpežljivi, če želimo, da bomo postopoma dojeli naš notranji svet ali konkretni ideal, ki je le nekaj končnega, s tem pa nekaj neprimernega neskončni vsebini. Sodobna umetniška dela nam prikazuje končne podobe ali ideale našega notranjega sveta, kot je na primer gibanje notrine v notrino, s katerim je izpolnjeno to, da notrina doseže svoje nasprotje.

Dela, ki jih bo pokazal sin Andrej, še nisem videl. Sem pa prepričan, da bo pokazal, kako si je on v odnosu do sebe in tako v odnosu do notrine sebstva. Tu naj zapišem še to, da Andrej dojema, kaj sodobna umetnost raziskuje, zaveda se pa tudi tega, da ima sodobna umetnost v sebi to zahtevo, da se on kot umetnik potaplja v globino sebstva ali v notranjost, če želi svet sebstva upodobiti kot umetniški ideal.

Ob pričakovanju Andrejeve razstave naj naglasim še tole: sodobne umetnice in umetniki ne raziskujejo zunanjega sveta. Ravno nasprotno, njihova naloga je, da raziskujejo notranji svet sebstva in gibanje sebstva, ki si ga človek s težavo predstavlja, kaj šele, da bi to gibanje sebstva predstavil in ga upodobil kot sodobno umetniški ideal. Ideal je namreč upodobljena duhovnost, ki je umetniško predočena božanska resnica.

Prebujanje notrine

K moji internetni strani dodajam publikacijo z naslovom Prebujanje notrine. V njej posredujem svoja razmišljanja kot sodobni umetnik. Sodobni umetnik sebe presega in se s svojimi deli osvobaja od neposrednosti tako, da jo posreduje in postavi kot drugo ali kot kako absolutno abstrakcijo, ki je čisti dojem. To je podoba, ki jo ustvari gibanje notrine in njeno prehajanje v nasprotje, pa od tukaj tudi naslov publikacije Prebujanje notrine.

Moje raziskovanje poteka na način predmetnega elementa, ki ga v Fenomenologiji duha ali prvem delu Sistema vede prikazuje filozof G. W. F. Hegel. V njem sem namreč odkril predmetni element ali način, s katerim si duh odsvoji sebstvo in ga postavi kot čisto sebstvo. Pri odsvojitvi gre pač vedno za to, da duh odpravi svoje sebstvo, ki je neko vedenje in čisto početje zavesti. Se pravi, pri začetnem postajanju duha gre za to, da duh sebe odpravi v načinu, da bi dosegel postavljeno sebi enakost. S tem enostavnim postajanjem duha je namreč izpolnjeno to, da duh svojega vedenja ne odpravi prosto, ampak v načinu ali tako, da tista abstraktna neposrednost doseže svojo razdvojenost v postajanju občih momentih. Tukaj naj poudarim posebej to, da je odsvojitev duha tista, v kateri notrina stopi sebi nasproti, in ravno to gibanje notrine raziskuje sodobna umetnost.

Kot sem zapisal, publikacija nosi naslov Prebujanje notrine. Tak naslov sem izbral, ker menim, da vsebine poskušajo vzbuditi pozornost do pojma notrine in njenega gibanja. Publikacija je oblikovana tako, da so vsebine predstavljene na levih straneh, ilustracije pa na desnih straneh. Takšno obliko sem izbral, da bi posamezna vsebina zaživela s pripadajočo ilustracijo.

Človek bi pričakoval, da gibanje notrine zanima tudi filozofa. A kot je mogoče danes zaznati, je filozof dejaven daleč stran od sodobne umetnosti in tako tudi zunaj sedanjega časa. Glede na to dejstvo, naj tukaj vstavim dognanje filozofa Hegla, ki nekje zapiše o filozofiji, umetnosti in religiji naslednje: »Filozofija je najvišji način razumevanja absolutne ideje, kajti njen način je najvišji. Dočim sta umetnost in religija njen razni način; . . . Je pa vsebina vseh treh pojmov ista in tudi svrha je ista.« Filozof našega časa izžareva, kot da filozofija nima nič skupnega s sodobno umetnostjo, tj. z notrino in odsvojitvijo duha. Pa najbrž od tukaj ta njegova pasivna drža do sodobne umetnosti. Še več, filozof je dejaven v prepričanju, da se odsvojitev duha njega ne dotika. In to ne glede na to, da Heglova Fenomenologija duha, ki je prvi del Sistema vede, obravnava pojavnost duha, čisti dojem in predmetni element. Hočem reči, filozofova naloga ni samo vtem, da idealizira svet in tiste neke kategorije, ki jih zunanje veže na kritično mišljenje, temveč je njegova naloga tudi v tem, da razvija vsebine o duhu v njegovi pojavnosti. Se pravi, filozof bi naj produktivno premišljeval tudi o odsvojitvi duha in o tisti neposrednosti, ki ima za smoter čisto dejanskost.

Publikacijo Prebujanje notrine ponujam v branje kot premišljevanja o gibanju notrine in enostavne neposrednosti, ki prehaja v drugo, da doseže svoje postajanje. To so poizkusi, s katerimi sem ustvaril nekaj umetniških podob, ki utegnejo biti za bralca enako težavne, kot so na primer postavljena umetniška delo v galeriji, ki so absolutne abstrakcije.

Publikacija je na voljo v pdf obliki na spodnji povezavi in povezavi v zgornjem levem kotu internetne strani.
Vabljeni k branju!
 
Prebujanje notrine

Irrational Man

         Film z naslovom Nerazumen človek dobro kaže dejavnega duha (filozofa) v njegovi odsvojitvi, v kateri sebe predoča kot občo zavest. Na ta način filozof ne doseže postavljene enakosti s seboj. Lahko bi rekli, ker glavni akter ni dejaven s principom, sebe ne odpravi kot predmet. Sebstvo odmetava od sebe, vendar samo kot čutne razločke ali obče momente. S takšno dejavnostjo si odsvoji edinole osebnost, zakaj tisto veljavno sebstvo je čisto sebstvo kot trdno držano nasprotje, ki je navzoče kot subjektivno mnenje.

         Duh, ki vedenja ne osvobodi od abstrakcije, obstane v občem, obstaja v nekem svojem razpoloženju, ki je prosto določenosti. Na ta način pa ne pridela svoje začetne razdvojitve, s katero si samega sebe odsvoji in je postavljen kot Eno samega sebe. Zato tedaj, ko je dejaven subjektivno, eksistira zgolj kot izražena brez duhovna bit ali kot abstraktna oseba, ki proizvaja svoj svet, odnosa proti sebi pa ne postavi.
 

Subjektivno vedenje se kaže kot samovoljno stališče. Zakaj kar ni princip, je blodnja, samovolja in dvoumnost. Duh pa je gibanje, ki vsebuje neposrednost in posredovanje, torej vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi.
 
         Film Nerazumen človek je umetniško delo in dobro bi bilo, če si ga mladi duh – v mislih imam učence, dijake in študente – ogleda z namenom, da razvije svojo predstavo o umetniškem delu in da poskuša dognati, kaj izpoveduje umetniško delo. Naj naglasim, da sodobno filmsko delo ponuja vsebino, o kateri lahko vsakdo kaj pove ali razvije svojo mnenje. Samo tako si gledalec pridela lastno predstavo o delu, istočasno pa odkriva filozofa, ki obstane v občutju in je dejaven vrtoglavo. Tisto namreč, kar režiser zasnuje skozi delo, ni kako bistvo ali pojem predmeta, temveč preiskuje izvorno naravo osebe ali to, kako si duh samega sebe odsvoji, ko se predaja občutkom in ni dejaven svobodno. Občutek je tisti, ki največ doprinese k nerazumnemu ravnanju filozofa. Kajti ko človek obstane v občutju, ni dejaven po pameti božji, ampak je dejaven prosto in subjektivno.

         Ne bo odveč opozorilo, da ima sodobna filmska umetnost to prednost, da ponuja vsebine, ki imajo premagati osvoboditev duha od oblike končnosti. Umetniško delo je namreč zgrajeno na neki osnovi ali realnosti, kateri pripada njena čista dejanskost. Glavni akter v svojih odsvojitvah sebe ne izpolni kot premagano končnost, ampak zgolj kot izraženo nasprotje. Takšno samozavedanje pa sloni na gibanju, s katerim si odsvoji le svojo osebnost; njegova dejanskost sestoji v odpravljanju naravnega sebstva in nič več od tega. In tako filozof svojo izvorno naravo reducira na energijo volje, na nekaj neposrednega. Zato je njegov predmet tisto negativno njega samega; se pravi, bivanje doseže s posredovanjem sebstva v nasprotje, s katerim pa podarja gledalcu samo neko veljavnost. Skratka, filozof v svojih odsvojitvi ne doseže svoje sebi enakosti, ampak samo subjektivno izraženo veljavnost.

         Oglejte si film Irrational Man in poskušajte premagati umetniško delo tako, da dvignete celoto v čisti dojem, ki je navdušenost nad umetnino.

Moj svet kot bivanje duhovne umetnine

         Moja aktivnost na internetu, kjer poskušam s kratko vsebino in ilustracijo zvabiti duha v nevsakdanji svet, je nekakšna umetniška dejavnost. Hočem reči, to ni nobeno filozofiranje, kot bi mogoče kdo ocenil, ampak samo poskus odsvojitve ali notranje osvobajanje. Posamezni prispevek je času primerno delo, če hočete, prikazen, s katero želim pokazati, da je mogoče biti dejaven tudi na ta način, da narediš kaj z mislijo in ilustracijo. Namreč, oboje skupaj je nekaj enega ali razdvojena podoba, v kateri jaz svoje postajanje predočam v obliki absolutnega duha ali predmetnosti. Povedano drugače, v odsvojitvi zrem svoje čisto sebstvo kot čas zunaj sebe. Ustvarjeno delo je ekspozicija stvari, postavljena notrina kot sebstvo, s katero objektiviram obliko abstraktne občosti ali čisti dojem.

         Podoba, ki jo ustvarim kot totaliteto, je morebiti nedojemljiva; tako kot kakšno razstavljeno sodobno umetniško delo, ki je razvoj pojma iz samega sebe. Želim reči, podoba ni zgolj igra besed in misli, temveč je gibanje, ki gre samozavedanju nasproti in sebe predstavi kot eno. Zakaj podoba kot notranje gibanje je oblika razdvojenosti. Tako da je stvaritev nekakšna živa umetnina, ki podžiga duha, da dvigne podobo v lastno predstavo.
 
Duh si mora samega sebe odsvojiti in doumeti postajanje sebstva v drugo biti kot enakost s seboj.
 
         Če bi me kdo vprašal, kaj poskušajo pokazati kratke vsebine, bi mu odgovoril, da ravno tisto, kar sedaj sodobna umetnost raziskuje. V posamezni vsebini je mogoče najti obče momente tistega, kar podoba ponuja. Se pravi, podoba ima svojo notranjo določenost in s tem neko ustrezno dejanskost, katere smoter je, da je gibanje izraženo kot tisto, ki razdvoji notrino v eno podobo. Tisto eno podobe pomaga določiti ilustracija, ki jo je mogoče dojeti kot drugo tistega, kar je izšlo iz gibanja notrine. Na ta način je doseženo postajanje podobe v njenem razdvajanju, zakaj ona je absolutna abstrakcija. Torej, s podobo osvobajam samega sebe od abstraktne neposrednosti, ki skozi gibanje notrine doseže svojo čisto dejanskost.

         Sicer pa posamezni izdelek stremi opozoriti, da je stvar sodobne umetnosti tudi moč subjektivnosti. Zato ni nič nenavadno, če razmišljam kot tisti, ki poskuša razodeti globino in spoznati samega sebe, da bi dojel svojo izvorno naravo ali začetno gibanje notrine, skozi katero duh postavi svojo sebi enakost. To je tisto razdvajanje notrine, ki zavesti predstavi interes duha, v katerem so zaobjeti obči momenti ali razločki momentov, s katerimi duh vzpostavi nasprotje ali čisto dejanskost, ki je čisti dojem.

         Seveda pa jaz ne pričakujem od bralke in bralca, da mojo umetnost razumeta tako kot jaz. Meni je dovolj že to, če bralka ali bralec zaznata abstraktno umetnino kot prizadevanje, ki poskuša pokazati, kaj je predmet sodobne umetnosti. Še drugače rečeno, skozi ustvarjeno podobo poizkušam razodevati odsvojitev duha in tisto, kar sodobna umetnost raziskuje in prikazuje kot abstraktno predstavo, ki osvobaja duha od končnih vsebin.