Epitomeart

Sodobno umetniško delo v enostavni opredelitvi

Mogoče pa bo to moje razumevanje sodobno umetniškega dela doprineslo kaj k temu, da bo kak duh uvidel, da je sodobna umetnost zanimiva tudi po teoretični plati. Namreč, ta moj ilustrativni poskus je namenjen samo temu, da osvetlim, kako se duhovno pojavlja skozi umetniško delo. Umetnice in umetniki namreč upodabljajo ideje po zgledu duha.

Zaradi tega najprej to pojasnilo: kar raziskuje sodobna umetnost, je razvojna stopnja duha, ki ima določeno vsebino glede na to, do kje je duh v svojem razvoju prišel ali kaj je raziskoval pred sedanjo stopnjo. Se pravi, kar raziskuje umetniški duh sedaj, ni nič drugega kot to, kar sledi iz zadnje razvojne stopnje duha. In vedeti to, kaj bi naj iz česa sledilo ni tako preprosto ugotoviti. No, ne glede na to, bistveno je, da se duh zaveda, da je raziskovanje sodobne umetnosti določeno z do sedaj vzpostavljenim pojmom duha. Hočem reči, do sedaj razviti pojem duha je tisti, ki določa, kaj naj sodobna umetnost v tem času raziskuje. Se pravi, glede na razviti pojem duha postane jasno, kaj umetniški duh v tem času raziskuje.
 

Ta prikaz sodobno umetniškega dela v razdvojeni formi je poskus, ki bi naj pomagal dojeti sodobno umetniško delo v popolni podobi. V spodnjem delu imamo bivajočo podoba (reč) kot telesnost, ki je nerazvita substanca. Posredovana s seboj je dvignjena v abstraktno predstavo ali tri njene momente. S tem gibanjem substanca doseže svojo drugo-bit ali proti postajanje. Pri tem pa naj opozorim, da je na ta način sodobno umetniško delo predočeno po zgledu duha. Kar želi povedati, da umetnice in umetniki na ta način zadovoljijo najvišji interes duha.
 
Dalje, ker je do nedavnega umetniški duh raziskoval zunanjo lepoto in njeno raziskovanje končal, je nastopil čas, da začne raziskovati notranjo lepoto. Zato sedaj sodobna umetnost raziskuje notranji svet ali svet sebstva, ki se ga prikazuje v abstraktnih podobah ali kot ideje, ki so izražene z drugačno lepoto. Zato je pomembno, da ima ogledovalec sodobnih del pred očmi zlasti to, da ga sodobna umetniška dela vznemirjajo z notranjo lepoto ali z gibajočim svetom sebstva, ki je prikazan skozi gibanje in prehajanje v nasprotno podobo.

Ko si ogledujemo sodobna umetniška dela v gibajoči in razdvojeni podobi, potem zagotovo gre za momente gibanja notranjega sveta. To pa je na primer kakšno telo ali reč, ki kot samostojna neposredna forma zaživi v svoji razdvojeni podobi; in to zaradi tega, da notrina telesa doseže svojo popolno podobo v nasprotju. Pri takšnem upodabljanju notranjega sveta umetnik ustvari razvito notrino telesa kot nekaj enega. Zakaj na ta način izstopi gibanje notrine telesa, ki prehaja v nekaj sebi drugega ali v proti postavljene momente. In tako sodobna umetniška ideja zaživi v prikazovanju gibanja substance in njene odsvojitve. Kar ogledovalcu umetniškega dela sporoča, da ideja ni zgolj nekaj neposrednega, temveč gibanje substance, ki je njeno postajanje ali popolna določenost v občih momentih.

Torej, to prikazovanje dojemanja sodobno umetniškega dela je poizkušalo opozoriti, da ima sodobna umetniška ideja notranje življenje. Gibanje substance namreč pridela neko proti postajanje, kar odkriva, da notranji svet ideje s pomočjo gibanja substance prehaja v svojo proti postavljeno podobo, s katero doseže ideja svojo določenost.

Upam, da sem z zgornjo opredelitvijo približal sodobno umetnost duhu, ki bi se rad zbližal z idejami sodobne umetnosti, ki so abstraktne in zato tudi težje dojemljive.

V pričakovanju otvoritve razstave

Sin Andrej pripravlja razstavo svojih del, ki bojo pokazana na začetku meseca novembra v galeriji Hladilnica Pekarna, Ob železnici 16, Maribor. Tega dogodka se veselim, ker me zanimajo dela, ki jih je v zadnjem času ustvaril. Andrej od mladosti spremlja umetnost in sam ustvarja. Umetnik ustvarjalec je genij, ki presega samega sebe, da spozna, kako si je v odnosu do sebe in do sodobne umetnosti ali tistega, kar sodobna umetnost raziskuje. Umetnik bi naj bil sposoben upodobiti notranji svet kot udejanjeno lepoto, ki je ideal kot upodobljena duhovnost, tj. samostojna, svobodna podoba, ki odkriva, če to povem enostavno, gibanje notrine v notrino. Zato sodobna umetnost umetniku prišepetava, naj raziskuje notranji svet, konkretno duhovnost. Kajti ravno sebstvo je tisto, ki bi ga naj mi, ki si ogledujemo sodobna umetniška dela, postopoma dojeli. To je mogoče doseči edino tako, da sodobno umetniško delo razčlenimo in ga posredujemo v svojo predstavo. Kajti le tako spoznavamo enotnost človeške in božanske narave. Na nas je torej, da sodobno umetnost spremljamo in da idejo, kot je upodobljena v dejanskost, dojamemo kot ideal.
 

Vsebina sodobne umetnosti je upodobljena duhovnost, ideal, v katerem si ustrezata ideja in podoba. Sodobna umetniška dela prikazujejo umetniško lepo kot idejo, ki se je upodobila v dejanskosti in je stopila v primerno enotnost s seboj.
 
Sodobni umetnik naredi nešteto poskusov za to, da pridela samostojno podobo, ki kot umetniški ideal zaživi v očeh ogledovalca. In tu je treba poudariti, da se ogledovalec pri ogledovanju sodobno umetniškega dela lahko počuti tudi nelagodno. To seveda ni nič nenavadnega, kajti sodobno umetniško delo je abstrakcija. Hočem reči, sodobno umetniško delo je zaenkrat brezvsebinsko, kajti nagovarja nas z ničevo vsebino. Rečeno drugače, nagovarja nas z notranjo lepoto, pa je zaradi tega težje dojemljivo. Vendar pozor, mi moramo biti potrpežljivi, če želimo, da bomo postopoma dojeli naš notranji svet ali konkretni ideal, ki je le nekaj končnega, s tem pa nekaj neprimernega neskončni vsebini. Sodobna umetniška dela nam prikazuje končne podobe ali ideale našega notranjega sveta, kot je na primer gibanje notrine v notrino, s katerim je izpolnjeno to, da notrina doseže svoje nasprotje.

Dela, ki jih bo pokazal sin Andrej, še nisem videl. Sem pa prepričan, da bo pokazal, kako si je on v odnosu do sebe in tako v odnosu do notrine sebstva. Tu naj zapišem še to, da Andrej dojema, kaj sodobna umetnost raziskuje, zaveda se pa tudi tega, da ima sodobna umetnost v sebi to zahtevo, da se on kot umetnik potaplja v globino sebstva ali v notranjost, če želi svet sebstva upodobiti kot umetniški ideal.

Ob pričakovanju Andrejeve razstave naj naglasim še tole: sodobne umetnice in umetniki ne raziskujejo zunanjega sveta. Ravno nasprotno, njihova naloga je, da raziskujejo notranji svet sebstva in gibanje sebstva, ki si ga človek s težavo predstavlja, kaj šele, da bi to gibanje sebstva predstavil in ga upodobil kot sodobno umetniški ideal. Ideal je namreč upodobljena duhovnost, ki je umetniško predočena božanska resnica.

Prebujanje notrine

K moji internetni strani dodajam publikacijo z naslovom Prebujanje notrine. V njej posredujem svoja razmišljanja kot sodobni umetnik. Sodobni umetnik sebe presega in se s svojimi deli osvobaja od neposrednosti tako, da jo posreduje in postavi kot drugo ali kot kako absolutno abstrakcijo, ki je čisti dojem. To je podoba, ki jo ustvari gibanje notrine in njeno prehajanje v nasprotje, pa od tukaj tudi naslov publikacije Prebujanje notrine.

Moje raziskovanje poteka na način predmetnega elementa, ki ga v Fenomenologiji duha ali prvem delu Sistema vede prikazuje filozof G. W. F. Hegel. V njem sem namreč odkril predmetni element ali način, s katerim si duh odsvoji sebstvo in ga postavi kot čisto sebstvo. Pri odsvojitvi gre pač vedno za to, da duh odpravi svoje sebstvo, ki je neko vedenje in čisto početje zavesti. Se pravi, pri začetnem postajanju duha gre za to, da duh sebe odpravi v načinu, da bi dosegel postavljeno sebi enakost. S tem enostavnim postajanjem duha je namreč izpolnjeno to, da duh svojega vedenja ne odpravi prosto, ampak v načinu ali tako, da tista abstraktna neposrednost doseže svojo razdvojenost v postajanju občih momentih. Tukaj naj poudarim posebej to, da je odsvojitev duha tista, v kateri notrina stopi sebi nasproti, in ravno to gibanje notrine raziskuje sodobna umetnost.

Kot sem zapisal, publikacija nosi naslov Prebujanje notrine. Tak naslov sem izbral, ker menim, da vsebine poskušajo vzbuditi pozornost do pojma notrine in njenega gibanja. Publikacija je oblikovana tako, da so vsebine predstavljene na levih straneh, ilustracije pa na desnih straneh. Takšno obliko sem izbral, da bi posamezna vsebina zaživela s pripadajočo ilustracijo.

Človek bi pričakoval, da gibanje notrine zanima tudi filozofa. A kot je mogoče danes zaznati, je filozof dejaven daleč stran od sodobne umetnosti in tako tudi zunaj sedanjega časa. Glede na to dejstvo, naj tukaj vstavim dognanje filozofa Hegla, ki nekje zapiše o filozofiji, umetnosti in religiji naslednje: »Filozofija je najvišji način razumevanja absolutne ideje, kajti njen način je najvišji. Dočim sta umetnost in religija njen razni način; . . . Je pa vsebina vseh treh pojmov ista in tudi svrha je ista.« Filozof našega časa izžareva, kot da filozofija nima nič skupnega s sodobno umetnostjo, tj. z notrino in odsvojitvijo duha. Pa najbrž od tukaj ta njegova pasivna drža do sodobne umetnosti. Še več, filozof je dejaven v prepričanju, da se odsvojitev duha njega ne dotika. In to ne glede na to, da Heglova Fenomenologija duha, ki je prvi del Sistema vede, obravnava pojavnost duha, čisti dojem in predmetni element. Hočem reči, filozofova naloga ni samo vtem, da idealizira svet in tiste neke kategorije, ki jih zunanje veže na kritično mišljenje, temveč je njegova naloga tudi v tem, da razvija vsebine o duhu v njegovi pojavnosti. Se pravi, filozof bi naj produktivno premišljeval tudi o odsvojitvi duha in o tisti neposrednosti, ki ima za smoter čisto dejanskost.

Publikacijo Prebujanje notrine ponujam v branje kot premišljevanja o gibanju notrine in enostavne neposrednosti, ki prehaja v drugo, da doseže svoje postajanje. To so poizkusi, s katerimi sem ustvaril nekaj umetniških podob, ki utegnejo biti za bralca enako težavne, kot so na primer postavljena umetniška delo v galeriji, ki so absolutne abstrakcije.

Publikacija je na voljo v pdf obliki na spodnji povezavi in povezavi v zgornjem levem kotu internetne strani.
Vabljeni k branju!
 
Prebujanje notrine

Irrational Man

         Film z naslovom Nerazumen človek dobro kaže dejavnega duha (filozofa) v njegovi odsvojitvi, v kateri sebe predoča kot občo zavest. Na ta način filozof ne doseže postavljene enakosti s seboj. Lahko bi rekli, ker glavni akter ni dejaven s principom, sebe ne odpravi kot predmet. Sebstvo odmetava od sebe, vendar samo kot čutne razločke ali obče momente. S takšno dejavnostjo si odsvoji edinole osebnost, zakaj tisto veljavno sebstvo je čisto sebstvo kot trdno držano nasprotje, ki je navzoče kot subjektivno mnenje.

         Duh, ki vedenja ne osvobodi od abstrakcije, obstane v občem, obstaja v nekem svojem razpoloženju, ki je prosto določenosti. Na ta način pa ne pridela svoje začetne razdvojitve, s katero si samega sebe odsvoji in je postavljen kot Eno samega sebe. Zato tedaj, ko je dejaven subjektivno, eksistira zgolj kot izražena brez duhovna bit ali kot abstraktna oseba, ki proizvaja svoj svet, odnosa proti sebi pa ne postavi.
 

Subjektivno vedenje se kaže kot samovoljno stališče. Zakaj kar ni princip, je blodnja, samovolja in dvoumnost. Duh pa je gibanje, ki vsebuje neposrednost in posredovanje, torej vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi.
 
         Film Nerazumen človek je umetniško delo in dobro bi bilo, če si ga mladi duh – v mislih imam učence, dijake in študente – ogleda z namenom, da razvije svojo predstavo o umetniškem delu in da poskuša dognati, kaj izpoveduje umetniško delo. Naj naglasim, da sodobno filmsko delo ponuja vsebino, o kateri lahko vsakdo kaj pove ali razvije svojo mnenje. Samo tako si gledalec pridela lastno predstavo o delu, istočasno pa odkriva filozofa, ki obstane v občutju in je dejaven vrtoglavo. Tisto namreč, kar režiser zasnuje skozi delo, ni kako bistvo ali pojem predmeta, temveč preiskuje izvorno naravo osebe ali to, kako si duh samega sebe odsvoji, ko se predaja občutkom in ni dejaven svobodno. Občutek je tisti, ki največ doprinese k nerazumnemu ravnanju filozofa. Kajti ko človek obstane v občutju, ni dejaven po pameti božji, ampak je dejaven prosto in subjektivno.

         Ne bo odveč opozorilo, da ima sodobna filmska umetnost to prednost, da ponuja vsebine, ki imajo premagati osvoboditev duha od oblike končnosti. Umetniško delo je namreč zgrajeno na neki osnovi ali realnosti, kateri pripada njena čista dejanskost. Glavni akter v svojih odsvojitvah sebe ne izpolni kot premagano končnost, ampak zgolj kot izraženo nasprotje. Takšno samozavedanje pa sloni na gibanju, s katerim si odsvoji le svojo osebnost; njegova dejanskost sestoji v odpravljanju naravnega sebstva in nič več od tega. In tako filozof svojo izvorno naravo reducira na energijo volje, na nekaj neposrednega. Zato je njegov predmet tisto negativno njega samega; se pravi, bivanje doseže s posredovanjem sebstva v nasprotje, s katerim pa podarja gledalcu samo neko veljavnost. Skratka, filozof v svojih odsvojitvi ne doseže svoje sebi enakosti, ampak samo subjektivno izraženo veljavnost.

         Oglejte si film Irrational Man in poskušajte premagati umetniško delo tako, da dvignete celoto v čisti dojem, ki je navdušenost nad umetnino.

Moj svet kot bivanje duhovne umetnine

         Moja aktivnost na internetu, kjer poskušam s kratko vsebino in ilustracijo zvabiti duha v nevsakdanji svet, je nekakšna umetniška dejavnost. Hočem reči, to ni nobeno filozofiranje, kot bi mogoče kdo ocenil, ampak samo poskus odsvojitve ali notranje osvobajanje. Posamezni prispevek je času primerno delo, če hočete, prikazen, s katero želim pokazati, da je mogoče biti dejaven tudi na ta način, da narediš kaj z mislijo in ilustracijo. Namreč, oboje skupaj je nekaj enega ali razdvojena podoba, v kateri jaz svoje postajanje predočam v obliki absolutnega duha ali predmetnosti. Povedano drugače, v odsvojitvi zrem svoje čisto sebstvo kot čas zunaj sebe. Ustvarjeno delo je ekspozicija stvari, postavljena notrina kot sebstvo, s katero objektiviram obliko abstraktne občosti ali čisti dojem.

         Podoba, ki jo ustvarim kot totaliteto, je morebiti nedojemljiva; tako kot kakšno razstavljeno sodobno umetniško delo, ki je razvoj pojma iz samega sebe. Želim reči, podoba ni zgolj igra besed in misli, temveč je gibanje, ki gre samozavedanju nasproti in sebe predstavi kot eno. Zakaj podoba kot notranje gibanje je oblika razdvojenosti. Tako da je stvaritev nekakšna živa umetnina, ki podžiga duha, da dvigne podobo v lastno predstavo.
 
Duh si mora samega sebe odsvojiti in doumeti postajanje sebstva v drugo biti kot enakost s seboj.
 
         Če bi me kdo vprašal, kaj poskušajo pokazati kratke vsebine, bi mu odgovoril, da ravno tisto, kar sedaj sodobna umetnost raziskuje. V posamezni vsebini je mogoče najti obče momente tistega, kar podoba ponuja. Se pravi, podoba ima svojo notranjo določenost in s tem neko ustrezno dejanskost, katere smoter je, da je gibanje izraženo kot tisto, ki razdvoji notrino v eno podobo. Tisto eno podobe pomaga določiti ilustracija, ki jo je mogoče dojeti kot drugo tistega, kar je izšlo iz gibanja notrine. Na ta način je doseženo postajanje podobe v njenem razdvajanju, zakaj ona je absolutna abstrakcija. Torej, s podobo osvobajam samega sebe od abstraktne neposrednosti, ki skozi gibanje notrine doseže svojo čisto dejanskost.

         Sicer pa posamezni izdelek stremi opozoriti, da je stvar sodobne umetnosti tudi moč subjektivnosti. Zato ni nič nenavadno, če razmišljam kot tisti, ki poskuša razodeti globino in spoznati samega sebe, da bi dojel svojo izvorno naravo ali začetno gibanje notrine, skozi katero duh postavi svojo sebi enakost. To je tisto razdvajanje notrine, ki zavesti predstavi interes duha, v katerem so zaobjeti obči momenti ali razločki momentov, s katerimi duh vzpostavi nasprotje ali čisto dejanskost, ki je čisti dojem.

         Seveda pa jaz ne pričakujem od bralke in bralca, da mojo umetnost razumeta tako kot jaz. Meni je dovolj že to, če bralka ali bralec zaznata abstraktno umetnino kot prizadevanje, ki poskuša pokazati, kaj je predmet sodobne umetnosti. Še drugače rečeno, skozi ustvarjeno podobo poizkušam razodevati odsvojitev duha in tisto, kar sodobna umetnost raziskuje in prikazuje kot abstraktno predstavo, ki osvobaja duha od končnih vsebin.

Andrej me je povabil na pogovor o sodobni umetnosti

         V torek pozno popoldan me je sin Andrej povabil na kavo. Sicer z Andrejem skorajda vsak drugi dan izmenjava misli po telefonu, vendar pa neposredni pogovor zbuja drugačna občutja in zavzetost. Zdi pa se tudi, da je jezik v neposrednem pogovoru bolj dejaven. Razen tega neposredni pogovor izdihava sredino, v katero sogovornika shranita ali odlagata svojo refleksijo. Tako da direktni pogovor zahteva neko notranjo zbranost, še posebej pa takrat, ko je sogovornik sin Andrej, ki je oboževalec sodobne umetnosti. Z Andrejem vedno odkrijeva kakšno podobo, ki naju potegne v globino notrine, s tem pa v notranje gibanje in prehajanje, ki uresniči obče momente ali dejanskost podobe.
 
Prek umetniškega dela se človek povzdigne v dejanski svet čistega pojma. Zakaj sodobno umetniško delo ima realnost le, kolikor se realnost določi kot popolnost ali kot realnost, ki vsebuje negacijo.
 
         Z Andrejem sedeva za mizo in naročiva kave z mlekom. In glej ga, opazim, da je Andrej popraskan na čelu in pod očesom. Kje si pa staknil poškodbo, ga vprašam. Ah, je rekel, padel sem na stopnišču, spregledal sem manjkajočo stopnico in sem strmoglavil. Potem sva izmenjala nekaj stavkov o tem, kako zna biti človek neroden. Trenutek za tem so se vrata sodobne umetnosti odprla in pogovor o sodobni umetnosti je stekel. Najprej je Andrej opisal dela sodobne umetnice, v katerih umetnica prikazuje, kako nekaj prvega ali neposrednega prehaja v svoje drugo skozi gibanje notrine. Umetnica je namreč z ustvarjenimi idejami izrazila prav tisto, kako notrina prehaja v svoje gibanje. To je naredila tako, da je začetek, ki je določna realnost, izpeljala v nasprotje kot nasprotni ekstrem. In to je izvedla z rolo papirja in tudi na druge načine. Jaz se sprašujem, ali je umetnica ideje izpeljala premišljeno, ali pa so ustvarjena dela spontano nastajalo in brez kakega posebnega premisleka. Oba sva se strinjala, da dela niso nastala s premislekom, ampak kot notranji navdih umetnice.

         Sodobno umetniško delo, nadaljuje Andrej, ni zgolj reč, ki je brez svoje realnosti, niti ni nekaj, kar lahko od zunaj obesiš na umetnino. Andreja dopolnim, da je tista kritična ocena razstavljenih sodobnih del površna, ker ne izhaja iz nobene realnosti. Namesto da se izhaja iz realnosti, se razstavljena dela zunanje združuje z namišljenim pojmom, na primer s politiko. Na takšen način pa sodobna umetnost ne dobi na sebe dejanskosti, ki ji gre po njeni realnosti. In ne le to, je izviren Andrej, takšno poročanje o sodobni umetnosti, ki je le neka igra praznih abstrakcij, s katero se zamegljuje sodobno umetnost, ne doprinese nič k dojemanju sodobne umetnosti. Zato bi bilo bolje, pravi Andrej, če bi človek izhajal iz razstavljenih sodobnih del in poskušal iz njih narediti dojemajočo predstavo.

         Z Andrejem sva dve uri in pol izmenjavala misli o sodobni umetnosti. Neposredni pogovor o idejah sodobne umetnosti zna biti zelo zanimiv, če človek poskuša dvigniti realnost umetniška dela in poiskati njeno dejanskost. Če nič drugega, na ta način človek izdihava nadčutni svet in se tako uči izkopavati iz neposredne realnosti.

Birdman kot moja poenostavljena preiskava umetniškega dela

         Človek ne more verjeti o čem vse so pisali komentatorji ali ocenjevalci filma Birdman, ko so film ocenjevali. Tam najdeš vse tisto, kar lahko komentator najde le v sebi; to so predstave čistega jaza. To pa seveda ni nič istega, kar bi izhajalo iz umetniškega dela in bi bila pripadajoča dejanskost. Namesto da ocenjevalci izpeljujejo film kot umetniško delo, so podajali svoje mnenje ali tisto, kar so s silo razuma iztrgali iz površja filma. To želi reči, da jih film kot umetniško delo sploh ni prevzel in navdušil.

         Kadar se duh ne izkopa iz neposrednosti ali prazne oblike sporočila, potem pač ne doseže bistva umetniškega dela. Potem tudi ne pride do tistega, čemu pravimo čisti dojem ali drugo, ki je sebi enakost ali dejansko postavljeno nasprotje. Drugače rečeno, kolikor duh ne odpravi samega sebe kot predmet, potem pač obstane v neposrednosti ali v občutenju, ki pa seveda ni razvita dejanskost neposredne realnosti. Zaradi tega je natančno vzeto duh prisiljen od sebe odmetati zgolj tisto, kaj najde v sebi in je početje njegove čiste zavesti. Tisto odmetano pa ni posredovana realnost, ampak je le negativno drugo njega samega.
 
Duh je gibanje postati sebi drugo, zakaj abstraktna oseba je absolutno bitje.
 
         Ko se vprašamo, kaj je tisto, kar je glavni igralec filma Birdman raziskoval skozi dvogovore, dobimo odgovor, da je izvajal predvsem to, kako stopa v odnos s samim seboj in ali je pri tem uspešen. In tu smo lahko zaznali, da je tisto, kar je izpeljal, bilo le neko bivanje čistega sebstva; skozi jezik je igralec stopal v eksistenco, s tem pa obstal v svojem drugem sebstvu. Zakaj s podobami, ki so podobe njegovega čistega jaza, ni dosegel čistega dojema ali enotnosti s seboj, ampak le svojo negativno osebnost. Vendar, na koncu filma je pokazano, da je njegova podoba (ptič) ali Drugo njega samega, pravzaprav iskrena. Všeč mu je, ne glede na to, da ni zadovoljen s svojo odsvojitvijo. Tukaj naj poudarim, da je film kot umetniško delo izpovedal gledalcu predvsem to, da si je človek nenehno v notranjem odnosu s samim seboj. Pokazano je, da tisto negativno Drugo, ki je drugo njega samega, ni dovolj za to, da človek doseže na sebi svoj čisti dojem ali tisto začetno enotnost s samim seboj.

         Tisto, kar je element filma, je podoba. In ravno ta podoba je tista, s katero ne doseže popolnega soglasja s seboj. To pa zaradi tega, ker zavest uživa le sebe in se preganja sama s seboj. Hočem reči, tisto, kar ta duh ustvari na sebi, je goli dvig sebstva, ki pa ni resnična odsvojitev. Kajti tisto, kar mu nastane kot drugo njega samega, je le negativno drugo. To drugo ali »nepričakovana odlika nevednosti«, je pravzaprav podoba njega kot iznajdljivca ali prebrisanca, se pravi, njegov čisti jaz. Zato podobe ne gre jemati zgolj negativno, saj je podoba poskus, s katero si glavni akter ustvarja samega sebe.

         Mimogrede, tudi film Ostrostrelec je odlična umetniška stvaritev. Tisto, kar raziskuje, so dve različne realnosti. Hočem reči, film je treba dognati skozi notranje gibanje.