Sodobna umetnost, čista kultura in Umetnostna galerija Maribor

Piše: Jože Požar : junij 17, 2012 – 6:31 dop -

         Delovati tako, da na eni strani daješ prednost čisti kulturi, na drugi strani pa sodobno umetnost ponižuješ na prazno abstrakcijo, to ne koristi kulturi. Kulturnik, ki deluje na ravni čiste kulture, umetnost pa le tu in tam zaznava in jo drži proč od kulture, je nekakšen psevdokulturnik, ki ga umetniško ustvarjanje v resnici sploh ne zanima. Enostransko postavljen kulturnik do samega sebe, vidi sebe v čisti kulturi zgolj kot reprezentanta kulture, ki je sposoben predpostavljati splošne momente kulture. Zato tudi ni neobičajno, če se danes v medijih besediči samo o abstraktni kulturi, sodobno umetnost pa se pušča ob strani in se jo zaznava le kot nekaj, kar hodi zraven ali spremlja kulturo. In tako tudi ne preseneča, da Umetnostna galerija Maribor odda svoj prostor za sodobno umetnost čisti kulturi. Nič posebnega ni, da v času Evropske prestolnice kulture, Maribor 2012, namesto sodobne umetnosti v Razstavni salon Rotovž postaviš nekakšno Info točko ali Salon 2012. Se pravi, na eni strani pobiješ sodobno umetnost, da bi na drugi strani dal prostor čisti kulturi. In če pri tem poveličevanju čiste kulture sodeluje Umetnostna galerija Maribor, potem je jasno, da je koristno kulturo na novo vzpostaviti.
 

Razstavni salon Rotovž je izginil iz Štukljevega trga, sodobna umetnost se je morala umakniti čisti kulturi. V prostorih za sodobno umetnost kraljuje čista kultura ali ta neka Info točka, Salon 2012 (na sliki). In tako je sodobna umetnost ponižana na prazno abstrakcijo.
 
         Dalje, ravno tako ni nič nenavadno, če se tam, kjer bi naj stekla beseda o dejanski kulturi, govori le o splošnih momentih kulture ali o tistem nekem nameščanju stojnic v prostor ter prireditvah nasploh. Pa tako ni nič neobičajnega, če se danes kulturo jemlje zgolj kot čisto kulturo, sodobno umetnost pa le kot neko senco čiste kulture. Kultura v splošnih momentih, to je tisto, v čem sebe danes najde psevdokulturnik; za njega sodobna umetnost obstaja le kot dopolnilo kulturi. Ne gre verjeti, vendar psevdokulturnik se izogne sodobni umetnosti celo tam, kjer gre za nagrade; verjetno zaradi tega, da mu ne bi umetniška merila na glavo postavila tisti njegov čisti kulturni svet. V njem namreč ni mogoče zaznati nobenega interesa do umetnosti, še manj pa interes do umetniških idej. Čista kultura je dejavno področje v polju abstraktne kulture, na katerem kulturnik razveseljuje le samega sebe kot interpreta čiste kulture.

         In tako se ne smemo čuditi, če Umetnostna galerija Maribor najde sebe v razločku kot svoje čisto drugačenje, in če se v tej svoji čisti dejavnosti predstavi Mariborčanom kot tista, ki se je obrnila proti sodobni umetnosti. To namreč, da prekine svojo dejavnost na sodobni umetnosti in sebe nadaljuje v čisti kulturi, to je njena ničvredna atrakcija. Na prvi pogled se zdi, kot da zavest Umetnostne galerije Maribor ničesar ne počne, kot da je izgubila zavest, a v resnici gre za njeno razdvojeno zavest, v kateri prva na eni strani ukine odnos s seboj, da bi na drugi strani sebe našla kot dejavno nesrečno zavest v čisti kulturi.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Ni komentarjev »

Umetnost duha

Piše: Jože Požar : marec 10, 2012 – 3:54 pop -

         Zakaj se naj duh druži z umetnostjo? Najprej, z umetnostjo se mora družiti, da vidi, kako on kot misleči duh, prepoznava samega sebe v svoji odsvojitvi k čutnosti (umetniško delo), da bi sebe dojel v svojem Drugem. V ta namen umetnost predoča interese duha v smislu idej, da bi duh spoznal Boga v njih. In zato da bi duh umetniško delo postavil kot svojo čisto predstavo, zadostuje njegovo dojemajoče mišljenje. Kajti umetnost ne prikazuje nič umnega, ampak po svojem notranjem bistvu prikazuje stopnje razvoja duha, sodobna umetnost pa iz razvitih stopenj nadaljuje z raziskovanjem tistega, kar iz njih nujno sledi.
 

Umetniško delo ni zgolj nekaj čutnega, temveč je na sebi tisto, kar duh objektivira kot idejo umetniškega dela. To pa je čisti pojem božje ideje, ki je skozi svojo realnost manifestacija abstraktnega Boga.

 
         In kolikor je duh že seznanjen s tem, da je umetnost največja učiteljica ljudstva (Hegel), potem je skrajni čas, da s sodobno umetnostjo vzpostavi stik in da začne prek umetniških del prepoznavati lepo umetnost, s tem pa samega sebe kot duha. Zbližati se mora z umetnostjo, ne glede na to, da se danes ob umetnosti pojavlja tista neka skrivnostnost, ki duha brez potreb zavaja z afekcijami ali napačnim nasprotjem tistega, kar kot ideal vsebuje umetniško delo. Namreč to, da se namesto tistega, kar prikazujejo umetniška dela, kaže povsem drugo nasprotje, to ni nič drugega, kot pozaba dejstva, da je umetnost največja učiteljica ljudstva.

         Da pa bi duh oduševil umetniško delo, mora najprej postaviti ideal umetniškega dela v njegove momente. Tisto, kar objektivira je razčlenjena totaliteta dela, postavljeni obči momenti. Pri tem pa mora vedeti, da je umetniško delo kot tako predvsem nekaj končnega, ono je konkretna ideja in je vsebina kot abstraktni Bog ali težnja za njim. Zaradi tega naj ne bi bil interes duha usmerjen zgolj na doživetje zunanje lepote umetniškega dela, temveč tudi na pomensko stran umetniškega dela. Se pravi, duh si naj ne bi ogledoval umetniškega dela samo zato, da bi hvalil užitek neposredne lepote umetniškega dela, temveč naj delo miselno motri, da si ustvari svojo abstraktno predstavo o njem. Kajti če pogledamo, kako sodobna umetnost v tem sedanjem času predpostavlja svoj razvoj, lahko vidimo, da skozi sodobna dela raziskuje notranjost. To pa zahteva, da sodobna umetniška dela motrimo po notranji plati, in to kot gibajočo se notrino, ki sebe odriva od sebe, da bi se v svojem razdvajanju postavila kot svoje čisto nasprotje.

         Kaj bi torej bila umetnost duha? Prav to, da samega sebe posreduje in se postavi v svoji odsvojitvi. Zakaj duh vsebuje to, da si odsvoji obliko čistega dojema. Njegova umetnost je v tem, da si na sebi pridela čisti dojem samega sebe. To je njegovo vedenje o samem sebi, samozavedanje, ki ve čisto vedenje kot duha v njegovi odsvojitvi. Še drugače povedano, umetnost duha bi bila v tem, da si duh samega sebe odsvoji skozi posredovanje ideje umetniška dela. Na ta način duh stopi sebi nasproti kot posredovalec, kot tisti, ki je umetniško delo posredoval in ga postavil kot čisto predstavo. In ta njegova predstava je resnica božjega bitja, v kateri je bitje na novo zaživelo, ker je bilo povzdignjeno v čisti dojem.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Ni komentarjev »

Svet napreduje kot določen na sebi in to velja tudi za pojem Kultura

Piše: Jože Požar : februar 26, 2012 – 7:37 dop -

         Kaj je danes pomanjkljivost pojma Kultura? V najkrajši obliki povedano, pomanjkljivost pojma Kultura je v tem, da ni na sebi vzpostavljen kot čisti pojem. Povedano še tako, duh naj poskrbi za to, da bo Kultura na sebi vzpostavljena kot svoj čisti pojem. Nedoločenost pojma namreč dopušča duhu, da se do Kulture obnaša prosto ali tako, kakor mu to narekuje občutek. Zaradi tega prostega odnosa do Kulture, je Kultura na sebi zgolj razloček od sebe ali svoje čisto drugačenje, se pravi, ni vzpostavljena kot svoja narava. Posledica tega je lahko samo to, da se Kultura obnaša do vseh vrst umetnosti zunaj vsakega določenega odnosa. Ker nima vzpostavljenega odnosa do sebe, ne rabi vzpostaviti odnosa do posameznih vrst umetnosti.
 

Kultura naj sebe določi kot svojo sebienakost ali kot čisti pojem. Njeno stopanje v svoje nasprotje sestoji v tem, da je na določen način; ta določenost so njeni momenti, v katerih razgrinja svojo naravo.

 
         Poglejmo na hitro nekaj momentov Kulture. Najprej je tukaj takoj očitno to, da posamezne vrste umetnosti ne delujejo kot tiste, ki bi bile s strani Kulture določno postavljene in predstavljene v njeni nasebnosti kot vrste umetnosti in s tem priznane od Kulture kot njeni obči momenti. Zaradi te pomanjkljivosti ali nedoločenosti, se lahko Kultura na sebi prosto obnaša; svoje sebstvo zgolj uveljavlja. In zaradi tega je tudi v svojem nasprotju ali v svoji nasebnosti le neka abstraktna izvedba posameznega interesa, tisto, kar kot neki svet odrine od sebe in je postavljeni posamezni čisti svet.

         Kultura je ravno tako svoj razvijajoči se pojem, kot je to vsak drugi pojem. In ker je že nastopil čas samozavedne notrinskosti, mora Kultura sebe vzpostavi kot svoj čisti pojem, da bi lahko vse vrste umetnosti iz tega postavljenega čistega pojma samostojno zaživele. Glede na razvoj posameznih vrst umetnosti to pomeni, da se mora na sebi vzpostaviti, če želi da posamezne vrste umetnosti delujejo samostojno, to je brez njenih sugestij. Se pravi, na sebi mora Kultura vzpostaviti svojo čisto občost ali momente občosti; natančneje rečeno, vzpostaviti se mora kot svoja notrina ali kot svoje naravno sebstvo, v tem smislu, da se v svojem nasprotju vzpostavi kot razvejane vrste umetnosti. To razdvajanje Kulture v svoje drugo je namreč tisto, kar vzpostavi Kulturo kot Eno nje same.

         Če se bo Kultura še naprej obnašala na sebi kot dama, ki sebe zaznava le po svoji zunanjosti, ali, če se bo obnašala kot nekakšna pokroviteljica vseh vrst umetnosti, se bojo umetnosti same pred njenimi očmi osamosvojile. Tako bo postajala le še kot nekaj preteklega, kot neizpolnjena abstrakcija

         Mogoče ni odveč tukaj omeniti, da Kultura ne more več na sebi postajati zgolj kot neizpolnjeni pojem ali kot nebistveno sebstvo. Kultura mora sebe predpostaviti za postavljanje, da bi lahko začela delovati iz svoje določenosti ali kot tista, ki je na sebi postavljeni čisti pojem.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Ni komentarjev »

Tihotapci in nasprotja

Piše: Jože Požar : januar 22, 2012 – 7:51 dop -

         Film Tihotapci me ni očaral, dvorano sem zapustil nekoliko nezadovoljen. No, potem ko sem ponovno preletel segmente filma (vznemirjala me je umetniška plat filma) in začel vdirati v nasprotja, nasprotij pa v filmu ne zmanjka, sem marsikaj odkril in na koncu zaključil, da je film pravzaprav narejen v skladu z zahtevami sodobne umetnosti. To, da ima film umetniško vrednost, to mu gre po pretresanju pojma nasprotje, ki ga sodobna umetnost raziskuje skozi spoznavanje notrine. Namreč, glavni akter filma Tihotapci svojim delovanjem pokaže gledalcu, kaj se to pravi samega sebe vzpostaviti kot svoje nasprotje in to postavljeno nasprotje tudi realizirati; in to vse v smislu njegovega razdvajanja in odsvojitve. Zakaj njegova odsvojitev je žrtvovanje, v katerem on zre svoje čisto sebstvo kot čas.
 

Jaz ne poznam le svoje narave, temveč tudi njeno nasprotje ali svojo mejo

 
         Nasprotja so tista, ki prežemajo zgodbo filma. Film tako rekoč gradi zgodbo na vzpostavljanju pojma nasprotje. Nasprotje lahko človek vzpostavi tako, da tisto istoimensko postavi kot razločevalno notrino, lahko pa ga vzpostavi tudi skozi vstopanje v razmerje, ki mu je vsiljeno od druge osebe. Nasprotje, ki ga glavni akter filma vzpostavi skozi določno začrtano pot in svoje delovanje, je realizacija njegovega nasprotja in s tem zgodbe filma. Sočasno pa zgodba prikazuje skozi druge osebe tudi vzpostavljanje nasprotja, ki je vsiljeno osebam od zunaj. To nasilno vzpostavljanje nasprotja gledalca opozori na razliko med nasprotjem, ki ga vzpostavi glavni akter, in nasprotjem, ki je drugim osebam vsiljeno od zunaj. Nasprotje, pa naj ga človek sam iz sebe vzpostavi ali skozi drugo osebo, bi torej bila sama stvar filma. Stvar gledalca pa bila v tem, da nasprotja zazna in da iz njih kaj poučnega izvleče za sebe.

         Kar se tiče konca zgodbe naj omenim, da režiser ne konča zgodbe filma s kakim neobičajnim izhodom. Zgodba se izteče v čutno zadovoljstvo. To verjetno zato, da zgodba, ki poteka skozi realizacijo vzpostavljanja nasprotja, ne bi na sebe pridobila kake odvečne podobe. To namreč, da je glavni akter realiziral in dejansko vzpostavil iz njega izvirajoče nasprotje, to je tisto, kar je sama dejanskost filma in je tudi tisto, kar izriše umetniško plat filma.

         Na koncu vseh koncev sem zadovoljen s filmom in tudi s seboj. Pomirjen sem, saj mi je uspelo vzpostaviti mojo predstavo o predstavi ali moj čisti pojem o filmu Tihotapci. To pa je tudi tisto, zaradi česa sem si film ogledal.


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Ni komentarjev »

Sodobna umetnost v momentih njenega preseganja

Piše: Jože Požar : december 18, 2011 – 7:50 dop -

         Umetniška dela sodobne umetnosti so danes vsebinsko predstavljena v momentih splošnosti, in to skozi govorico umetnic in umetnikov, ki s komentiranjem in svojo izpovedjo poskušajo predstaviti njihovo umetnost. Tako da vse tisto, kar je vsebinsko predstavljenega o razstavljenih delih, prihaja do nas v oblikah govorice umetnikov. Lahko bi rekli, umetniška dela spregovorijo in so vsebinsko presežena le toliko, kolikor o njih kaj povejo umetniki. Tisto pa, kar k nam prihaja skozi spremljajoči tekst razstave in medijska poročanja, to ni mogoče vzeti kot kaj resno vsebinskega, saj so teksti opremljeni s čistimi mišljeninami in zato tudi k umetnosti ničesar ne doprinesejo. Res pa je, da obstaja rezervni čas, v katerem je mogoče v obliki pogovorov vzpostaviti še kakšne vsebine; to je čas trajanja postavljene razstave, ki po vsebinski plati verjetno ni ne vem kako produktiven in ostaja neizpolnjen. Drugače rečeno, časa za vsebinsko preseganje razstavljenih umetniških del je več kot dovolj. Po mojem mnenju lahko dobronamerno vsebinsko preseganje razstave prispeva k ogledu razstave in s tem tudi k dojemanju sodobne umetnosti nasploh.
 

Andrej Požar, Atelje v njegovem ekstremnem preseganju, 2011, fotomontaža

 
         Na vsebinsko preseganje razstave pa verjetno vpliva tudi to, da so sodobna umetniška dela predstavljena v galerijah kot nekakšna bitja ali reči, o katerih je mogoče kaj povedati le z opazkami. Pa čeprav umetniška dela domujejo v razstavnem prostoru kot ideali, se jih ne jemlje kot upodobljene ideje. Celo poznavalci sodobne umetnosti iz njih ne izvlečejo nobenih pravih vsebin. To daje videz, kot da umetnice in umetniki ustvarjajo svoja dela iz nič ali brez vsake osnove; še posebej pa je to prisotno tam, kjer so razstavljeni eksponati eden poleg drugega razmetani po razstavnem prostoru; na ta način je umetniško delo res zreducirano na golo reč, s tem pa na prazno bitje.

         Sicer pa sodobna umetnost prikazuje izvirne in pristne stvaritve. Velikokrat občudovanja vredne in dovolj natančno oblikovane; včasih tako, da ko si duh do dobra ogleda posamezno delo, ga umetnina potegne vase. Še posebej takrat, ko delo nagovarja gledalca z izraženo individualno dejanskostjo. In če hočemo biti tukaj še malenkostno natančnejši, potem je potrebno omeniti tudi to, da nas umetniška dela kot ideali na eni strani nagovarjajo s podobami čiste notrine in na drugi strani z notrino, ki zre sama sebe skozi čisto notrino. Cilj gibanja notrine je, da se enotnost človeške in božanske narave povzdigne v zavestno enotnost. To nam naznanja, da element za realnost vsebine ni neposredni obstoj duhovnega, temveč samozavedna notrinskost. In zaradi tega tudi sodobna umetnost ne dela za čutni zor, temveč za subjektivno notino in duševnost, ki strmi k svobodi.

 


Nahaja se v: Sodobna umetnost | Ni komentarjev »