Čista vednost je popolnoma abstraktna

Written by Jože Požar on 29 junija, 2014 – 5:45 dop -

         Da je čista vednost nekaj neposredno enostavnega, jaz kot čista vednost, tega ne zaznava duh, ki svoje smotre zadovoljuje skozi intelektualni zor in ujetost v pojavnost. Čista vednost kot taka izpoveduje, da je duh dejaven brez principa in torej ne tako, da izhaja iz neposredne realnosti, kateri pripada postavljena čista dejanskost. Prehajanje realnosti v čisto dejanskost je namreč element vedenja, ki duha omeji na predmetno substanco. Rečeno še tako, element vedenja postavi predmetno substanco v njenih občih momentih, kar pomeni, da je duh svojo aktivnost zamejil na obče momente predmetne substance. S tem je doseženo to, da duh stopi v odnos s samim seboj skozi odsvojitev sebstva; kajti sebstvo kot tako je absolutno bitje, ki je v drugo biti sebi samemu enako, ono je zrta čista zagotovost duha.
 
Cista-vednostČista vednost, to sem jaz kot subjektivni jaz, enostavna gotovost samega sebe, čisto sebstvo ujeto v pojavnost.
 
         Vednost kot tako je treba zamejiti, da se ne more razširjati v nedoločenost, saj ta uveljavlja zgolj pojavnost, določenost predmetne substance pa ne. Subjektivna vednost proizvede osebno mnenje in izgine kot oblak. Zato ni čudno, če si je čista vednost zgradila v oblakih nekakšen dom abstraktne bistrosti, ki obvešča svoje pripadnike o dosežkih čiste vednosti, ob tem pa ne pozabi naglasiti, da čista vednost uspešno presega empirična stanja zavesti. Zato tudi ni nič nenavadno, če se danes največ nagrad podeljuje ravno čisti vednosti kot taki, in to ne glede na to, da je čista vednost povsem abstraktna.

         Na pokopališču čiste vednosti najdemo neizpolnjene abstrakcije. To so tisti približni izračuni ali mrtev svet čiste vednosti, ki ni dosegel svojega nasprotja. Kar izpoveduje mrtev svet neizpolnjene abstrakcije, je to, da zavest izdihava zgolj čisto vednost in zaradi tega tudi izdihne. In prav to izdihavanje se ujema z onim teoretičnim predpostavljanjem, ki pobija svet stvari. Stvar bankrotira kot neizpolnjena čista abstrakcija. Pa zato ni čudaško, če je v tem našem svetu najbolj slavljena čista vednost ali tisto preračunavanje vsot, ki ustoliči dobiček. Čista vednost kot izračun dobička je dejavnost, ki vzpostavi čisto abstrakcijo one stvari, ki pa takoj izdihne, ker ne proizvede nobenega notranjega odnosa.

         In kako se na produkcijo čiste vednosti odziva duh, ki je dejaven s principom? Ta se natančno zaveda, da narava duha ni v tem, da je abstrakcija, temveč da je subjektiven individuum, ki določa in je dejaven na sebi (tako Hegel) skozi razgrnjeno občost predmetne substance. Hegel zapiše o duhu naslednje: »O njem pravimo, da ni abstraktum, ni abstrakcija od človeške narave, temveč vseskozi individualen, dejaven, živ; zavest, ampak tudi njen predmet – in to je bivanje duha, da ima samega sebe za predmet.« Se pravi, duh mora premagati svoje postavljeno nasprotje s principom. Kajti zavest ima duh le, kolikor je samozavedanje, kolikor jaz v predmetu spoznam samega sebe in vem za svojo določenost v njem. To torej, da je predmet določenost občega, to je postavljen odnos do samega sebe.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.