Človek in govorica

Written by Jože Požar on 6 novembra, 2011 – 7:44 dop -

         Človek rad prisluhne duhu, ki kaj zanimivega pove s svojo lastno mislijo. Včasih prisluhne celo govorici politika, ki uveljavlja zgolj najstva, včasih prisluhne kakemu mlademu duhu, ki uveljavlja svojo mladostno misel in ve, da dejansko obstaja samo takrat, ko eksistira kot lastna govorica. Še posebej pa rad prisluhne govorici tam, kjer duh razvija notrino kake reči in reč na sebi postaja v svojih podobah; kot razvita reč, ki je svojim notranjim gibanjem stopila sebi nasproti in se vzpostavila kot svoja atrakcija.
 

Mariborski mestni grad nima drugobitne govorice, tisto drugo njega samega je zgolj neka abstrakcija. Zato tudi eksistira v govorici le kot abstraktna sebienakost, kot preteklost ali kot neizpolnjena abstrakcija. Ta moj popravek gradu ni ne vem kaj, je pa vsaj govorica, ki nagovarja, istočasno pa zakrije uboga okna gradu in zapuščene zidove, ki kot da niso deli gradu.

 
         In ko človek postane pozoren do govorice in tistega, kar govorica raznaša, lahko postane tudi nejevoljen, če govorica ne raznaša nobene reči in je stvar govorice samo v tem, da izreče neko občutenje. Potem tudi tisto notranje gibanje ne proizvede nobenega smotra, notrina kot notrina pa ne doseže sebe v svojem nasprotju. Človek hitro zazna, kdaj govorica ne deluje za stvar. Zdi pa se tudi, da se človek najbolje počuti v govorici takrat, ko z besedami kaj mimogrede naredi in tista njegova stvar postaja zgolj kot abstrakcija. Drugače rečeno, človek se v govorici zelo dobro počuti takrat, ko je sam svoj uživač; ko sebe ne najde v govorici kot predmet, ampak le kot tistega, ki uveljavlja sebe.

         No, človek pa tudi rad stopi v neki drugi svet, na primer, v svet sodobne umetnosti. In če se v njegovih rokah znajde kakšno sodobno literarno delo, ali, če naleti na radijski pogovor o poeziji Tomaža Šalamuna, kar hitro uvidi, da se da s prazno govorico ustvarjati videze, v katerih sodobno literarno delo ali poezija ne eksistirata kot umetniška stvaritev, ampak zgolj kot zapisane besede. Se pravi, govorica lahko poskrbi tudi za to, da sodobno literarno delo ali poezija obstajata brez umetniškega učinka.

         Z govorico človek sebe vzpostavi kot abstraktno osebo. Vzpostavi se kot svoje nasprotje ali nasprotek. Na ta način stopi v eksistenco kot tisti, ki ima izkušnjo in vedenje. Njegova govorica mu omogoči nadaljevati sebe kot abstraktno osebo. Kajti človek kot zgolj abstraktna oseba še ni duh, ampak le brezduhovno sebstvo.

         Človek kot abstraktna oseba vsekakor sebe nadaljuje skozi svojo izrečeno besedo in govorico. In če v svoji govorici ne eksistira kot dejansko in določno postavljen v občih momentih, potem pač sebe ne vzpostavlja kot čisto sebstvo, ampak kot nekaj prostega, kot svoje mnenje.

 


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment