Človek je na sebi duh

Written by Jože Požar on 7 februarja, 2016 – 7:44 dop -

         Sredi dneva sedim pred bifejem in pijem kavo z mlekom. Prepuščam se sončku, ki prijetno greje. Nisem najbolje razpoložen, a poskušam najti zamisel ali »idejo«. Ob tem ugotavljam, da bi bilo dobro, če bi kaj primernega napisal o pojmu religija, o katerem na več mestih v svojih delih premišljuje filozof G. W. F. Hegel. V Fenomenologiji duha razkriva božje bitje, in to v poglavju z naslovom razodeta religija. To poglavje je zanimivo zaradi tega, ker v njem razvije enotnost biti in mišljenja, ki je po svojem dojemu resnična podoba duha. Absolutno bitje biva kot dejansko samozavedanje, zakaj to je absolutna abstrakcija, ki je čisto mišljenje. Filozof Hegel pokaže, da bog biva tako, kakor je na sebi, da biva kot duh. Kajti bog je duh, ker on biva na sebi, in to je vedenje razodete religije.
 
Clovek-je-na-sebi-duh

Človek bi naj izkopavanje iz neposrednosti opravil tako, da se dokopa do misli stvari sploh. Kajti tisto duhovno ima realnost, če se postavi kot obče, ki je njegova čista dejanskost ali sebi enakost.
 
         Ni kaj, človek si samega sebe vsakič znova odsvoji, da bi postajal kot drugo samega sebe. Da bi kaj dobrega napravil, mora že na začetku vzpostaviti svoje razločevanje, kar je nekakšen imperativ. Zakaj najprej si je treba samega sebe odsvojiti, da bi človek bil na začetku stvarno dejanski. To hoče izpostaviti, da mora sebe vzpostaviti v načinu, s katerim odpravi svoje sebstvo ali vedenje, ki skozi gibanje stopi sebi nasproti kot čisto sebstvo. Zakaj odnos duha do samega sebe ni v tem, da zgolj od sebe odrine svoje vedenje, temveč da postavi abstraktno nasprotje. Se pravi, duh mora zavest realizirati skozi postavljeno nasprotje, s katerim postavi sebe kot predmet. To razločevanje je postavljeno razmerje do samega sebe. To je tisto enostavno zrenje samega sebe v drugem, duh v določilu biti za drugo; to pa je obstoj momentov ali razvezanost enostavne in dejanske občosti.

         Če pretehtamo, kako si človek samega sebe odsvoji, zaznamo, da je njegov pridelek le neka vera v zgornji svet. Zakaj tisto, kar neposredno izžareva, to je le njegova odtujitev, neposredna bit, ki je enostavna in neposredna dejanska zavest, ki je sebi dala zavest čistega sebstva. Natančno vzeto, to je duh odtujitve, ki ima v svetu omike obliko abstraktne predstave, ki je čisto sebstvo kot jaz. To pa je zavest, ki nastopa kot vera sveta izobrazbe. Zavest je gibanja, ki se prikazuje zunaj postavljenega nasprotja. Lahko bi dejali, kar je zavest kot drugo, to je le jaz sam kot čisti svet duha ali ne mišljena dejanskost. Ta pomanjkljiva odsvojitev ne postavi duha kot predmet, ampak le svet, ki je neka lastna resničnost ali nastopajoči instinkt uma, ki je čisto zagotavljanje zavesti. To je tisto drugo kot jaz ali čista abstrakcija realnosti. Zavest je gotova zavest, neposrednost kot početje in smoter zavesti. Kar zavest imenuje čista sebe vednost, to je le neko obče vedenje.

         Filozof Hegel v poglavju z naslovom Razodeta religija zapiše: »absolutno bitje, ki ni zajeto kot duh, je le abstraktna praznina, tako kot je duh, ki ni zajet kot to gibanje, le prazna beseda.« Duh torej vzpostavi drugo, kajti bit za drugo je obstoj občih momentov.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Človek je na sebi duh

Sorry, comments for this entry are closed at this time.