Tisti, ki niso spoznali človeka iz dna duše in notranje odsvojitve, najbrž niso usposobljeni za to, da govorijo o svobodi človeka. Človek namreč ni zgolj dejanje jezika in pojavitev izražanja. Zakaj skozi pojavnost kaže tudi to, da je duh in mišljenje, zavest in samozavedanje, razum in um. O teh pojmih sicer lahko vsak misleči človek kaj izreče, vendar pa še to ne pomeni, da je izrekel vse tisto, kar gre duhu iz odsvojitve in ustvarjanja sveta. O človeku je mogoče marsikaj pozitivnega izreči, vendar pa je predstavno izrekanje neprepričljivo, če se pojma človeka ne vzpostavi v načinu proti postajanja ali tako, da je v svoji osnovi določeno nasprotje, ki je njegova sebi enakost. Namreč človek je po svoji globini in po gibanju predmetne substance dojemajoči duh. Zakaj svoje sebstvo postavi kot predmet, kajti samo na ta način je bivanje duha v proti postajanju ali sebi enakosti.
Človek se danes predstavlja kot izobražen duh, ki bi naj bil sposoben sebe izraziti in uresničiti kak umen svet. Videz daje že tak, kot da ustvarja svetove, ki jih je sposoben premagati. Toda, ko ugotovimo, kaj počenja in o čem odloča, vidimo, da ni dejaven kot mislec ali kot tisti, ki si sebe odsvoji in svoje vedenje postavi kot predmet. Velikokrat demonstrira svojo abstraktno moč tako, da realnost enostavno spregleda in je dejaven s smotrom, da uveljavi moč svojega znanja. Ob tem pa odkrivamo tudi to, da se z realnostjo ne ukvarja in da hvali samo možne svetove ali tisto, kar je svet onstran. In tako ni posebno, če se danes pojavlja kot nadarjen govornik, ki hoče vplivati na nekaj in je sposoben izpeljati abstraktni učinek. To je tista dejavnost, ko svoje znanje dvigne in razvije v abstraktno predstavo. Nadarjen govorec je menda prepričan, da pridela umen svet.
Človek bi naj sebe dojemal iz svoje odsvojitve. Kajti ko je dejaven kot duh, se pojavlja kot tisti, ki sebe odpravi v načinu proti postajanja, v katerem predmetna substanca doseže svojo dejanskost ali drugo. Tako je sebe vedoči duh, saj v odsvojitvi postavlja sebe kot predmet. To je duh, ki svoje postajanje v duha predoča svobodno, saj zre svoje čisto sebstvo kot čas zunaj njega. Tako je njegov predmet njegovo vedenje, ki prehaja v drugo, kar je določenost predmetne substance, ki je skozi gibanje notrine v notrino dosegla svojo razdvojitev. Razodetje globine v elementu vedenja je absolutni dojem, kajti duh kot gibanje svojega upodabljanja se prikazuje v času dokler ne zajame čistega dojema.
Velikokrat je človek dejaven zunanje in s smotrom, da izrazi kako svoje občutenje in prizadevanje, ki je brez bistva in je samo igra intenc. Tisto, kar je njegov predmet, tega predstavi tako, da ga obogati s predstavami in potencialnimi svetovi. To pa ni stvaren svet, ampak svet, ki ga lahko širi in izboljša s kakim drugim svetom. To pove, da ni dejaven s ciljem, da svet v osnovi določi in ga vzpostavi kot predmetni svet. Menda mu zadošča že to, da izrazi abstraktni smisel in da z govorico izpelje izrekanje, katerega silo odigra kot učinek. Takšno dejanje jezika je največkrat nično, če ne nosi v sebi nobenega bistva. In to danes demonstrira človek, ki s svojim govorjenjem stremi vplivati na kaj. Zato je sodelovati pri čem priljubljeno, zakaj igra abstrakcij ima ta smisel, da človek sebe izrazi z izrekanjem in abstraktnim smislom. V abstraktnem svetu je pomembno predvsem to, da steče beseda o tem, kar naj bo. Zato lahko izgovorimo, da je danes pomembno izpeljati dejanja jezika, povedati kaj s pravimi besedami, saj je mogoče z govorico narediti učinkovito predstavo o sebi.
Danes so dejanja jezika marsikje nična, ker ne prenašajo bistva. Človek lahko z govorico naredi lep videz o sebi, če tisto, kar idealizira ni omejeno in se nadaljuje v neki drugi svet. Tako z izrekanjem povzdigne svoje znanje in tisto, kar je razum razprl v razločke, ki so pravzaprav nekakšen popolni svet. In to okoliško gibanje razuma je povsod popularno, kajti z njim je mogoče narediti videz, da je človek dejaven svobodno. A v bistvo je izpeljal samo dejanje jezika ali tisto, kar je abstraktni smisel, s katerim je mogoče izraziti početje zavesti. Potemtakem človek z govorjenjem lahko izpelje tudi samoprevaro, s katero pove, da se giblje v oblikovanih glediščih in komični subjektivnosti.