Pride čas, ko se človek ustavi in povpraša, ali sem dejaven s ciljem in dovolj kreativno. Pri tem pa lahko odkrije, da sicer veliko modruje ali razglablja, da pa ne ustvari pristnih rezultatov. In to vse zaradi tega, ker se prepušča onemu nagnjenju in prepričanju, ne da bi s svojo lastno mislijo prideloval svet in ga premagal. Zakaj človek bi se naj zbral na sebi in deloval kot duh, še posebej tedaj, ko hoče kako predstavo povzdigniti v njen čisti dojem. Da bi torej bil kreativen, mora biti dejaven v interesu predmetne substance.
Tudi jaz se tu in tam ustavim, in to tedaj, ko se prikaže kaka nova zasnova in bi jo rad dobro predstavil. Sicer pa sem zakorakal v zrela leta, ki me pogosto opomnijo, da si moram vsak dan samega sebe odsvojiti, če želim ostati svoboden. Je pa res, da vedno najdem kaj, kar je gibanje notranjega sveta in bi ga rad do nadrobnosti dojel. Na primer, eno poglavje v Heglovi fenomenologiji nosi naslov »Samega sebe zagotovi duh. Moralnost«. To poglavje zahteva, da ga človek najprej dobro dojame, da bi mu postalo jasno, o čem filozof razmišlja in kaj pravzaprav odkriva in razjasnjuje. In ne le to, za tem poglavjem sledi zadnje poglavje, ki nosi naslov »Vest. Lepa duša, zlo in njegovo odpuščanje«. Zame je to težji del Heglove filozofije, saj je to svet sebstva vesti, notranje gibanje samega sebe zagotovega duha ali tisto čisto notranje vedenje, ko oseba velja kot oblika prepričanja. Če imate pri roki Heglov prvi del sistema vede ali Fenomenologijo duha, preberite navedeno poglavje in videli boste, kako nasičeno svet teče, ko filozof misli sebstvo vesti skozi dosledno gibanje.
Potovanje skozi čas je gibanje duha in njegovo vračanje v sebe. Duh je torej obča sebevednost v nasprotju. Zato je nujno duha dojeti iz postajanja in vračanja v sebe. K izpolnitvi duhovnega bistva spada absolutni dojem, kajti človek je bivajoči duh v obliki predmetnosti za zavest, v kateri zre gibanje substance. Zaradi tega bi naj bil dejaven s smotrom, da dospe do vedenja samega sebe. Zakaj najvišja svoboda (tako filozof Hegel) je po svojem dojemu vedenje o sebi.
V zrelih letih bi naj bil človek ravno tako produktiven, če to seveda želi. Pomembno je, da si sebe pridela skozi odsvojitev in da je duhovno živ, tj. odgovoren do tistega, kar odpravi in je postajanje predmetne substance. To je odločilno, saj le tako sebe občuti kot gibajočega duha, ki premaguje predmetni svet skozi posredovanje substance in drugo-bit.
Zrela leta niso zgolj dobro počutje, ampak premišljevanje in gibanje, s katerim duh ve sebe kot predmet. Zakaj udejanjanje duha skozi postajanje substance je osnova, s katero doseže določenost sveta in sebe, kar ni le neko zagotavljanje samega sebe, temveč gibanje sveta, ki prehaja v drugo-bit in se ohranja v razmerju s seboj. To torej ni svet kot tak, ki prosto prehaja v druge svetove in izginja kot možnost v neke naslednje svetove, ampak je svet, ki prehaja v proti postajanje, v drugo samega sebe, in to vse z namenom, da bi bil predmetni svet nekaj enega in tako utemeljen v svojem začetnem postajanju.
Torej, v zrelih letih bi naj človek razmišljal kreativno in s ciljem, da sebe izpolni. Zato ono dobro počutje odrine na stran in se ne da motiti od njega. Še več, ves čas si poskuša samega sebe odsvojiti, da bi bil na sebi duh, ki proizvaja svojo svobodo. Tisto odpuščanje iz sebe je najvišja svoboda, s katero si samega sebe vedno znova ustanavlja.