Kaže da duh odnosa do mišljenja, nastajajočega vedenja in svoje odsvojitve še dolgo ne bo spremenil. Človeka enostavni odnos do samega sebe in predmeta ne prevzame, ker ga zanima samo vedenje kot tako. Biti dejaven v načinu, ki ima v sebi to nujnost, da najprej predmet postaviš v elementu vedenja kot razviti absolut, to gibanje duha ne privlači. Ne privlači ga postavljeni čisti dojem, v katerem je zaobjeto bistvo in obči momenti pojma.
Zaradi tega ni čudno, če duh svoj svet na veliko pojasnjuje, podarja priložene opredelitve, predpostavlja in uprizarja navzkrižne razlage, in vse to počenja s smotrom, da uveljavi svoje vedenje in ideale brez dejanskosti, ki so nedovršeni izdelki, v katerih najdemo veliko opisovanja in nadčutnega sveta, ne pa izvirne substance v njenem postajanju. Duh enostavno preskoči začetno obliko čistega dojema, tako da predmet ne stopi v odnos s seboj, ampak se enostavno nadaljuje v nekaj drugega. Namesto da izhaja iz neposrednosti in njene proti postavljene sebi enakosti, ki je čisti dojem, sebe prosto nadaljuje. Na ta način predmet ne zaživi skozi gibanje substance v njenem postajanju, ampak kot razbrzdano vedenje.
Danes je čudaška subjektivnost postala gospodar nad tem, kar se pojavi v dejanskosti. Individuum se šopiri v smotre in prikazujoče se vedenje, pa zato ni čudno, če ima tisto substancialno na sebi zgolj neki videz nasprotja. Tisto, kar je tu komično, je gibanje, ki je abstraktna lahkomiselnost, s katero gospodari zdravi razum, ki udejanji odnos smotra do tistega, kar je ven iz njega kot nekaj drugega.
Duh ignorira element vedenja, tj. postavljeni čisti dojem, katerega gibanje bi bilo koristno spoznati. Koristno bi bilo, če bi kdaj pa kdaj vrgel pogled na naravo in njen način postajanja, pri tem pa se vprašal, zakaj se narava vzpostavlja v načinu. Prav tako bi bilo koristno, če bi se vprašal, zakaj nastajajoče vedenje in zakaj končnost in neskončnost tvorita čisto vedenje. Vprašal bi se lahko, čemu danes vsaka reč pobegne v števila, čemu absolutna dejanskost, ki postavi odnos pojma do sebe. In ne nazadnje, od kod ta vera v ravnodušna števila in zakaj ne raje predmetni svet v elementu vedenja. Zakaj toliko pojasnjevanja in predpostavljanja ter pomanjkljivega spoznavanja, ki zanemarja določila? Zakaj ne izhajanje iz dejanskega in realnega sveta, ki pripada vsaki reči. In končno, zakaj ni duh dejaven v načinu ali tako, da najprej razvije ujemanje pojma in njegove realnosti. Menda je tu čas, da duh začne spoznavati, da je stvar najprej izviranje iz sebe in postavljen odnos proti sebi.
Če bo duh svoje potovanje nadaljeval brez spoznavanja odsvojitve, ki jo narekuje razvojna stopnja duha in spoznavanje notranjega gibanja, se ne bo premaknil iz mesta. Zakaj tisti njegov vedoči jaz se obnaša samo zunanje, venomer idealizira sebstvo. Duh je sicer dejaven in si prizadeva biti ustvarjalen, vendar je pomanjkljivo prizadeven, ker ne spoštuje čistega pojma. To je tista ovira, ki mu ne dovoljuje biti umno dejaven. Še več, ker ni dejaven s principom, deluje tako, da posreduje in uveljavlja le svoje vedenje.
Naj končam tako: duh ni nekaj abstraktnega, temveč »vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«. To pa je način, v katerem obdrži enakost s seboj. In ta odnos doseže z elementom vedenja, v katerem je substanca v svoji osnovi dovršena in umno postavljena.