Če bo duh s takšno naglico svet oblikoval, bo izžareval le še sebe po praznih besedah, njegov svet pa ne bo nič drugega kot abstraktno vedenje ali pojav eksistenc, ki jih danes na primer prideluje politični človek čez one interese in kokodakanje, s katerim pravzaprav izžareva, da ga realni svet ne navdihne, ampak samo svet kot abstraktno vedenje. Ta svet pa ni nič drugega kot čista zagotovost njega samega, duh ve svojo svobodo kot njegovo čisto vedenje. To je tista enostavna dejavnost duha, ko je predmet od sebstva prežet in je njegovo vedenje en sam resnični svet. In ravno ta svet odseva zlasti tedaj, ko njegovo vedenje nastopa v imenu predmetne substance. Lahko bi rekli, njegova verujoča zavest si je neposredno vprična v substanci, kajti ona ni nič drugega kot abstraktno vedenje. To pa sporoča, da duh izpolni le samega sebe kot verujočo zavest, ne pa sebe kot um, ki je duh v svoji resničnosti. Zakaj tisto, kar neposredno izžareva in je abstraktno vedenje, to je ravno prikazen tega, da je duh reduciran na dejanja jezika in revščino smotra, tj. na neposredno vedenje, ki ga izrisuje kot formalno izobrazbo, s katero poveličuje abstraktno vedenje in individualnost.
Duh realnost in njeno dejanskost ne jemlje dosledno. Njega zanima samo abstraktno vedenje, torej svet, ki ne izhaja iz nobene osnove ali določenosti. Pa je tisti njegov svet nekakšen čisti svet, v katerem najdemo mnoge interese in možnosti, ki se jih lahko dopolnjuje ali spreminja po mili volji. Zakaj tako? Zato, ker duh spoštuje samo abstraktno vedenje in svet, ki gre čez in onstran. Ne zanima ga razvita realnost in njena dejanskost, ampak samo abstraktno vedenje kot tako, ki ga doume celo kot resnični svet; pa je jasno, da se v raznolikem abstraktnem svetu najbolje počuti.
Danes si duh samega sebe ne ustvari kot tistega, ki zajame realnost predmetne substance in je dejaven s ciljem, da realizira svojo svobodo skozi drugo-bit predmetne substance. Zdi se, da je dejaven brez smotra in da je zadovoljen z onim odmetavanjem abstraktnega vedenja, ki mu ga nikoli ne zmanjka. Še posebej vznemirljivo pa je to, da ne spoštuje nobene logične sovisnosti in da se zanaša na svoje vedenje, s katerim dokazuje samo to, da ga predmetni resnični svet ne privlači. V bistvu je duh zadovoljen s seboj, ker se lahko zmeraj odveže skozi prazno prikazen vedenja. In ravno to prikazen vedenja danes podarja politični človek, ki spretno žonglira z abstraktnim vedenjem in onimi možnostmi. Še malo in abstraktno vedenje bo ustoličeno kot nova vera, s katero bo ukinjena vsaka dejavnost mišljenja.
Da je duh zadovoljen z abstrakcijo vedenja in onim pojasnjevanjem, ki ga lahko razteguje v interpretacije učinkovanja vedenja s seboj, gre pripisati novi veri, ki se jo danes uveljavlja kot navidezno moč abstraktnega vedenja. To se namreč povsod potrjuje skozi izgotovljen neposredni svet, ki ga ni potrebno dokazovati, ker ga uveljavlja izobražen duh. Hočem reči, abstraktno vedenje je duha povzdignilo že tako visoko v svet, da on sveta enostavno več ne misli. Pa je jasno zakaj ta padec duha in to bežanje pred realnostjo in njeno dejanskostjo; duh se enostavno preveč dobro počuti v abstraktnem svetu, ker je to nedoločen in neomejen svet.
Tisto, kar je tu še ugotoviti, je to, da k tej revščini sveta največ prispeva izobražen duh. On je tako rekoč nehal misliti svet, ker je začel verjeti, da svet ni nič drugega kot abstraktno vedenje. To je razlog, zakaj je danes svet eno samo abstraktno vedenje in one možnosti, ki se jih razteguje v neke druge možnosti in tako naprej v neskončnost.