Ko duh ni dejaven v interesu realnosti in njene dejanskosti, je dejaven subjektivno in samovoljno. To hoče reči, ko medij v informativni oddaji dogodka ne prikaže kot odnos realnosti in njene dejanskosti, ni dejaven objektivno. Rečeno še tako, ko medij dogodka ne prikaže kot razmerje realnosti in njene dejanskosti, ga kaže tako kot ga zaznajo oči novinarja ali kot abstraktno nespremenljivo podobo. Takšno subjektivno dojemanje dogodka izključi odnos realnosti in njene dejanskosti, s tem pa objektivno upodobitev.
Dalje, da medij ne izraža realnosti in njene dejanskosti, kažejo primeri poročanja, ko realnost ne doseže svoje dejanskosti, ampak je realnost prikazana brez njene dejanskosti ali celo tako, da se realnost kot tako zunanje okrasi s kako subjektivno oceno ali razlago. Ko pa duh razmerje realnosti in njene dejanskosti prezira, je jasno, da je dejaven enostransko ali samovoljno. To nam pove, da duh merila resničnosti ne išče v razmerju realnosti in njene dejanskosti, ampak v subjektivnem spoznavanju ali abstraktnem presojanju.
Ilustracija poizkuša izraziti razdvajanje istoimenskega. Zakaj razloček istoimenskega je drugo, ki je nanašanje na sebe samo ali proti postajanje (črna doseže v rdeči svoje proti postajanje). Ilustracija želi izraziti, da je pojem v svojem bistvu Eno. To je torej samogibanje istoimenskega, ki se odrine od sebe in je postajanje razločevane notrine. Notrina stopi sebi nasproti in na ta način doseže popolno notrino. Proti postajanje v svoji enotnosti »ima v sebi to, da nič ne ostane nič, temveč preide v svojo drugo, v bit.« To je torej postajanje pojma v njegovi osnovi, s katero si istoimensko da svojo izpolnitev skozi notranji razloček ali sebi enakost.
Medij, in to bi naj veljalo za vse medije, mora sebe utemeljevati na principu poročanja, da bi bilo poročanje objektivno. Merilo poročanja pa ne more biti zgolj neka nadarjenost novinarja za to, da oriše kaj je zaznal s svojimi očmi in kaj je slišal. Dogodek, ki ga spremlja, je najprej predmet in ne nekaj zgolj zaznavalnega. To stremi reči, da mora dogodek dognani kot predmet, ki ima svojo realnost in njej pripadajočo dejanskost. Se pravi, kar je realnost dogodka, to je tudi njegova dejanskost ali sebi enakost. Na ta način je dogodek, ki ima svojo realnost, zamejen na dejanskost ali svojo določenost. To hoče poudariti, da je treba realnost jemati v njeni popolnosti. Zakaj, ko je odločitev o dejanskosti kakega dogodka prepuščena subjektivni presoji, je smisel realnosti subjektiven ali enostranski.
In ne nazadnje, merilo za objektivno poročanje ne more biti subjektivnost ali osebna presoja dogodka, temveč princip realnosti in njene dejanskosti. Ta dva sta tista, ki sta eden od drugega in zato merilo. Le na ta način je dogodek vzpostavljen kot razmerje realnosti in njene dejanskosti. Poglejmo, kaj zapiše filozof Hegel o realnosti: »Če rečemo, da misli, pojmi, teorije, nimajo nikakršne realnosti, tedaj to pomeni, da jim ne pripada nikakršna dejanskost.« Obnovimo, »ko je odločitev o resničnosti kake vsebine prepuščena subjektivni presoji, je smisel realnosti enostranski.« Zaradi tega je treba objektivno poročanje jemati kot princip postajanja, v katerem realnost doseže svojo dejanskost.
Naj zaključim tako: z zamejitvijo informativne oddaje na realnost in njeno dejanskost, se začenja svoboda duha. Zakaj svoboda je substanca duha, ki je določena, da se razvije v predmetnost, tj. v realnost in njeno dejanskost. In ne le to, svobodo velja motriti kot razvoj principa, zakaj duh mora stremeti k temu, da naredi sebe objektivnega.