Da sodobna umetnost ne prikazuje popolne realnosti – in te v sodobno umetniških delih ni mogoče zaznati – je znamenje, da so umetnice in umetniki dejavni v interesu tega, kar sodobna umetnost v tej dobi raziskuje. To je znamenje, da umetnice in umetniki raziskujejo prav tisto, kar gre duhu po njegovi razvojni stopnji. To je torej pričevanje, da se duh zaveda samega sebe in tistega, kar raziskuje in odslikava v sodobno umetniških delih.
Čisto drugače pa je, ko duh spregleduje realnost in njeno dejanskost in je dejaven tako, da njegovo abstraktno vedenje zastopa realnost in njeno dejanskost. To stremi reči, ko abstraktno vedenje nastopa v imenu realnosti in njene dejanskosti, je duh dejaven pomanjkljivo. Kajti tisto, kar mu nastane kot svet, je le abstrakcija njegovega vedenja. Takšno dojemanje realnosti, v katerem realnost ne doseže svoje dejanskosti, je nezadostno.
Duh, ki je danes dejaven tako, da realnost in njeno dejanskost zastopa njegovo vedenje, se ne zaveda, da vedenja kot takega ne gre enačiti z gibanjem realnosti in njene dejanskosti. Zakaj substanca ima svojo realnost in lastno postajanje, v katerem stopi v razmerje s seboj. Se pravi, realnost in njej pripadajoča dejanskost je element, skozi katerega substanca doseže svojo sebi enakost in postajanje. Postajanje je njena določenost, ki pove, da je predmetna substanca dosegla svojo sebi enakost. Povedano drugače, postajanje je element, v katerem substanca doseže proti postajanje ali abstraktno izpolnitev, ki je drugo nje same.
Zgornja abstrakcija stremi izraziti nedoločen svet. To pa je svet izobraženca, ki ni utemeljen in eksistira kot neizpolnjena abstrakcija. Zakaj on izdeluje predstave, ki niso izpeljane iz nobene določene osnove. Pa je tisto, kar mu nastane, abstraktna predstava njegovega vedenja. Predstave izdeluje zlasti tedaj, ko njegovo vedenje operira v imenu predmetne substance; zato njegov svet ni nič drugega kot neizpolnjena abstrakcija. In prav njo poskuša izraziti zgornja ilustracija, ki odseva nekakšen kratkoživi svet brez bistva.
O realnosti se danes ne govori, kaj šele da bi se omenjalo njeno dejanskost, s katero je realnost določena in stopi v razmerje s seboj. Danes se povsod hvaliči moč abstraktnega vedenja, hvali se pa tudi zaznavajoči razum, ki največ doprinese k temu, da realnost ne doseže svoje dejanskosti. Realnost se razgubi v razločke, s katerimi gospodari zaznavajoči razum, ki pravzaprav naredi to, da se realnost izgubi v med seboj ločene svetove. In tako realnost postajanja ne doseže, kar pomeni, da svoje dejanskosti ne doseže. In to je pomanjkljivost, ki napove, da duh logično sovisnost prezira, ker verjame v moč zaznavajočega razuma. Ta naredi namreč to, da realnost razpade na momente abstraktnega vedenja, ki pa ne predstavljajo občih momentov realnosti v njeni dejanskosti.
Realnosti nihče več ne omenja, zakaj abstraktno vedenje je vedno pri roki in nastopa v imenu substance in njene realnosti. Zato svet ni nič drugega kot abstraktno vedenje, ki je dobilo pravico nastopati v ugledu realnosti in njene dejanskosti. To stremi reči, da realnost ne doseže svoje dejanskosti, ker duh verjame, da lahko abstraktno vedenje zastopa realnost in njeno dejanskost. In tako ni nenavadno, da se danes hvali navidezna moč abstraktnega vedenja, ki operira v ugledu gibanja realnosti in njene dejanskosti. To je goljufija, s katero duh pridela le čisto zagotovost njega samega ali neki dovršeni svet njegovega vedenja.