Zgleda da v tem našem svetu ne moreš najti obče ideje, ampak samo govorna dejanja, s katerimi se vpliva in učinkuje na druge. Posamezni interes je tisti, ki se ga predstavlja. Človek ne beseduje o določnem predmetnem svetu, ampak o tistem, kar je neka njegova določena zavzetost ali interes. Se pravi, dejaven je s smotrom, da z govornim dejanjem vpliva na druge. Kar ga poganja, to idealizira čez govorna dejanja. Zaradi tega so govorna dejanja poglavitna, zakaj abstraktna stvar mora biti predstavljena tako, da učinkuje na druge. Pri tem ni odločilen vsebinski prikaz abstraktne stvari v njenem postajanju, temveč samo to, da nekako zaživi v pojavnem svetu ali govornih dejanjih, in to na način ilokucijske in perlokucijske moči, s katero duh izdeluje učinke in vpliva na druge.
Danes je zaželeno, da govornik izdela govorne učinke, kot je na primer obljubljanje in priseganje. Odločujoče je, da je govornik izrazno spretno aktiven. Ni važna vsebina in njeno prehajanje v postajanje ali sebi enakost, ampak predstavitev govornih učinkov. Odločilen ni prikaz abstraktne stvari, marveč samo to, da je izražena ilokucijska moč, s katero izrazi pomen in moč govornega dejanja, s tem pa učinke in vplivanje na druge.
Danes govorec izdeluje govorne učinke, da vpliva na druge, in to odlično prikazuje izobraženec, katerega realni svet kot posredovan in dejanski svet sploh ne privlači. In to je mogoče zaznati tedaj, ko izobražen govorec prikaže kak po jazu izražen vpliv, ki ga odigra z izrekanjem meglenih učinkov.
Tisto torej, kar kažejo govorna dejanja, to ni noben vsebinsko razviti predmetni svet, marveč prikaz realizacije ilokucijske moči, ki jo je treba učinkovito predstaviti, da bi bila stvar dobro sprejeta od drugih. Vsebina sploh ni odločilna, zakaj tu gre samo za to, da abstraktna stvar zaživi v govorici in da je narejen afektiran videz, ki bo navdušil poslušalca. K temu lahko veliko prispevajo tudi okoliščine in zmožnosti, če govorec prepriča druge, da je njegova abstraktna stvar verodostojna stvar. Zato abstraktne stvari ne predstavi natanko, ampak samo kot igro intenc. Pri tem je relevantno, da govorec spretno prikaže govorne učinke skozi ilokucijsko moč. Kajti tu ni odločilno to, da je vsebina prikazana kot posredovani in razviti pojem, ampak kot možen svet, ki ni vezan na nobeno osnovo. Tako da tisto, kar podarja govorec drugim, to je izraženo sebstvo, ki raznese abstraktno stvar v posamezne momente. Pri tem torej ne gre za predstavitev dejanske stvari, temveč samo za to, da se pridela učinkovita govorna dejanja, ki naj navdušijo druge. Zlasti odločilno pač je, da govornik z govorico pridela govorne razsežnosti, s katerimi uresniči učinke in tako vpliv na druge.
Danes izobraženca ne zanima obča ideja, ampak samo govorna dejanja in vplivanje na druge z govorjenjem. Njegova govorica izžareva, da ni pomembna vsebina, ampak samo igra besed in izražena ilokucijska moč. Igra besed ne povzdigne vsebine, marveč govorca, ki ga pomen in bistvenost stvari ne mikata. Še več, ker mu je relevantno samo govorno dejanje, je vsebinska predstavitev nepomembna. Kar torej daje govorec drugim v govornih dejanjih, to so abstraktni učinki, ki jih lahko razvije z igro intenc in izraženo ilokucijsko močjo.