Če si politična stranka predstavlja demokracijo kot nekaj, kar ni vzpostavljeni čisti pojem in je nekakšen program, ki ne prehaja v sebi nič drugega, potem pač stranka nima natančne predstave o tem, kaj je demokracija v svoji osnovi. Ona namreč ni zapisan program ali kakšna abstraktna predstava, temveč je postavljeni čisti pojem. To pa je nekaj prvega in drugega, nekaj, kar je odnos proti sebi. Samo na ta način je demokracija kot čisti pojem v svoji osnovi odnos do same sebe. Vse drugo, kar je demokracija kot pojav, ni noben čisti pojem, ampak možnost v smislu ekspozicije nespoznavne ideje, ki je prikazen. Rečeno še tako, demokracija v pojavnih oblikah je predpostavljena obstoječa onstranost, torej nekaj nadčutnega.
Ko govorimo o demokraciji, je nujno da demokracijo dojamemo kot postavljeni odnos do sebe. To je osnova pojma, v kateri doseže demokracija svojo sebi enakost. Se pravi, z negacijo doseže demokracija razdvajanje in tako svojo določeno sebi enakost. Vsako drugačno dojemanje demokracije ne vzpostavi čiste sebi enakosti in tako tudi ne dejanskosti, ki jo je mogoče doseči samo s čistim dojemom. Namreč, demokracija kot nekaj neposrednega še ni noben čisti dojem, ampak komajda ime, ki ni pridobilo svoje dejanskosti.
Če si demokracijo predstavljamo kot bivanje duha, ki prehaja v svojo sebi enakost, potem je to absolutna svoboda duha, ki ve svojo svobodo kot odnos proti sebi. V tej svobodi duh postavi sebe kot predmet. Tako je on na sebi duh, ki si je dal svojo izpolnitev skozi razdvajanje, v katerem je substanca prešla v notranji razloček. Samo za duha, ki je svoboden in ima v dejanskosti svojo stvarnost, obstaja možnost, da se povzdigne do svoje resničnosti.
Če primerjajmo demokracije, ki obstajajo v EU in še kje drugje v svetu, opazimo, da se demokracije med seboj razlikujejo. Nekatere demokracije vzpostavijo svoj čisti pojem samo na dan volitev, sicer pa obstajajo v abstraktnih podobah, na katere je mogoče pripenjati različne abstraktne prikazni. Torej tudi tisto, kar proizvede sila kapitala, ki operira v imenu demokracije, in to ne glede na to, da na sebi ne kaže nič demokratičnega. To je eden od razlogov, zakaj demokracija in kapitalizem ne dosežeta notranje povezanosti, s tem pa tudi ne odnosa religije in države, ki ima z religijo isti skupni princip.
EU demokracija kaže neko dvojno življenje, enkrat v podobah neposredno izražene volje, ki preide v nekaj drugega, drugič pa se kaže kot izražena sila kapitala. To izpoveduje, da EU demokracija ni dejavna s principom, zakaj ne kaže odnosa proti sebi. Rečeno še drugače, ko EU demokracija ne doseže odnosa proti sebi, potem tudi religija ni realizirana, in tako tudi tisto absolutno upravičeno ni uresničeno. In to se dogaja tedaj, ko se daje prednost kapitalu in prepričanju, da je mogoče odigrati demokracijo čez kapital ali števila.
Pomembno je, da se demokracija utrjuje tako, da dobi tisto prvo kot nekaj neposrednega, proti postavljeno dejanskost, ki je odnos proti sebi. Vzpostavljen odnos demokracije skozi dejanskost je enostavnost njenega zakona, s katerim doseže svojo sebi enakost, ki je čisti pojem. Zaradi tega se demokracija mora vedno znova utemeljevati, in to kot realiziran čisti pojem. Zakaj čisti pojem je tisto absolutno upravičeno v smislu postavljenega odnosa do sebe. Na ta način se demokracija kaže v svojem občem načinu ali v substancialni polnosti.