Ko se demokracijo izpeljuje kot enostranski idealizem, svoboda ni sebi predmetna in realizirana pozitivno. Namesto svobode se uveljavlja abstraktno vedenje, in to v oblikah zagotavljanja in zatrjevanja, s katerim gospodari zdravi razum. Tako da duh, ki se ne strinja s prepričanostjo zdravega razuma, postane takoj nekakšen nasprotovalec, ki nima pojma o gibanju demokracije, katere bistvo da je uresničevanje dobičkonosnosti. To uresničevanje dobičkonosne demokracije pa izžareva tudi to, da se država spreminja v nekakšno umno skupnost posameznikov, katere obstoj sveta je njihova lastna resnica. O tem govorijo načela uma in samovolja, ki ne predoča nobene poti. Ta drža je v nasprotju z duhom ljudstva, saj abstraktno vedenje, ki je neka prepričanost, ni skladno z duhom ljudstva. In ne le to, tisto idealiziranje abstraktnega vedenja je zgolj zunanja garancija, pri čemer izstopa ravno to, da država in duh ljudstva nista notranje skladna. Država išče življenje v abstraktni umnosti, ki pa pušča za seboj tisto obče z namenom, da udejanji posebnost, ki jo zunanje združi z računanjem, ki kot da lahko potrdi njeno umnost. Takšna dejavnost duha, ki zgolj uveljavlja abstraktno umnost in določanje iz sebe, spregleduje objektivnost. Zato čista umnost, ki ne izhaja iz določnega postajanja pojma, ni nič drugega kot uveljavljanje samovolje.
Nekaj ima dejanskost le v svojem čistem pojmu. In ravno tega dejstva ne spoštuje vera sveta izobrazbe. Pa od tukaj toliko abstraktne nasilnosti in meglene umnosti, ki izključuje realnost in njen čisti pojem. In to vse zaradi tega, ker danes svetu gospoduje princip preračunavanja presežka. Zaradi tega se tisto absolutno upravičeno zanemarja, s tem pa tudi tisto realno v vsem realnem, ki je kvaliteta čistega pojma.
Kadar demokracija izpeljuje sebe neodvisno od duha ljudstva in brez predočene poti, je njen rezultat truplo. Truplo izpoveduje, da demokracija ne izpeljuje svobode, ki je substanca duha in edini smoter duha, ampak izpeljuje abstraktno silovitost, ki na eni strani nekaj obljublja, na drugi strani pa izžareva, da duh demokracije ni dejaven s principom, ampak tako, da uveljavlja poseben interes. Tista abstraktna nedoločnost, ki jo podarja abstraktno vedenje, je namreč objekt kot nekaj nedovršenega, gotovost, ki za svojo dejanskost ne potrebuje postavljenega čistega pojma ali dojema. Tako da tisto, kar se uveljavlja, ni nič drugega kot ničnost njenega vedenja. Drugače povedano, tisto, kar je njeno drugo kot posebnost, to je ona sama v podobi abstraktne nasilnosti, s katero doseže le neko čisto obliko prepričanosti.
Če kaj, potem je danes očitno zlasti to, da demokraciji manjka princip. Enako velja za politika, ki je dejaven brez cilja in na način abstraktne vednosti. To je način, s katerim politik uresniči le sebstvo zavesti ali osebno mnenje, zanemarja pa predmetno bistvo. Biti dejaven brez principa, pomeni delovati prosto in zaničljivo gledati na določenost predmeta. Pri tem pa ni odveč poudariti, da se mora duh ljudstva v demokraciji udejanjiti kot svet, in sicer zato, da bi se duh zavedal, da je dejanski duh. Zaradi tega demokracija v oblikah enostranskega idealizma ni skladna z duhom ljudstva, saj absolutno upravičeno ni njen princip. Pa je zato tisto zagotavljanje in zatrjevanje neproduktivno početje. Naj izpostavim: svoboda je edini smoter duha, tako Hegel, zato mora biti demokracija izpolnjena z dojemom ljudstva.