Ko je demokracija le neko prikazujoče se vedenje ali pa refleksija kot slutnja boljšega vedenja, ali pa gola sila kapitala, ki jo diktira birokratizem, je demokracija prazna beseda. Potem demokracija na sebi ni oblikovanje umnega in učinkovanje občega, ampak prazna prikazen vedenja. Predmet je le neko početje zavesti v pomenu prikazujočega se vedenja, ki je zgolj neko stremljenje ali usmerjenost sebi odtujenega duha. In potem tudi smoter demokracije ni obča ideja, ampak neko početje naravne zavesti, ki izdeluje subjektivne predstave, ki jih diktira posebna voljo, kateri je malo mar do tega, ali demokracija v svojem učinkovanju izdeluje svobodo kot je določena s čistim dojemom.
Poglejmo kaj je filozof Hegel zapisal o svobodi: »Svoboda sestoji v stalni negaciji tega, kar grozi odpraviti svobodo. Svoboda je substanca duha. Vse lastnosti duha obstoje le po svobodi.« Se pravi, ko demokracija izpolnjuje le nekaj, kar je prilagoditev na početje zavesti, ne moremo govoriti o demokraciji, ki proizvaja svobodo. Kajti tisto, kar ni dejansko izražena svoboda, je nekaj ne dejanskega. Razen tega ima svoboda v sebi to, da je sebi proti postavljena substanca čisti dojem, ki je enostavni odnos proti sebi. To je postavljeni odnos substance, ki proizvaja vedenje o sebi in svobodo. Se pravi, tisto, kar vzpostavlja svobodo, je »odpuščanje sebe iz oblike svojega sebstva«. S tem pride do tega, da se človek zaveda sebe kot dejanskega in svobodnega duha. Namreč tisti zgolj odtujeni duh, ki ima svojo vsebino nasproti kot nekaj zunanjega, ne doseže čistega dojema in tako tudi ne postajanja dejanske substance, ki ima v sebi določilo, da je izražena v svoji popolni realnosti.
Ste si ogledali zadnjo pogovorno oddajo Tarča? Televizija Slovenija je v interesu svobode in demokracije delovala učinkovito. V oddaji smo lahko spoznali, kako duh pojmi obče, tj. tisto bistveno. Oddaja je pokazala, da demokracija ni nič drugega kot določanje svobode. Svoboda je poglavitno to, da nima za princip subjektivne volje, temveč uvid obče volje.
To, da si izobražen duh zamišlja demokracijo po svoje ali tako, da prideluje prazne predstave čiste vednosti, ki da proizvajajo dejansko demokracijo, to pobija svobodo. To je pravzaprav čisti idealizem, ki spregleduje princip svobode, ki je čisti dojem in uvid obče volje. Se pravi, ta duh ne dojema, da mora demokracija uresničiti občo voljo, religijo ljudstva, ne pa subjektivno voljo. Duh namreč takrat, ko usmerja pogled v nebesa in poveličuje subjektivno voljo, spregleduje princip dejanskosti, s tem pa princip čistega dojema, ki mora biti vedno znova vzpostavljen. Namesto da spoštuje notranjo nujnost svobode, sebe odpravi s prikazujočim se vedenjem, ki logične sovisnosti substance ne izpolnjuje; vse z namenom, da uveljavi svojo subjektivnost in prazno prikazen vedenja. Razlog zakaj se izobražen duh odnaša do realnosti in njene dejanskosti tako kot se, tj. pomanjkljivo, tiči v prepričanju, da je vedenje kot tako neposredna resničnost. Pa od tukaj toliko tistega neposrednega odmišljanja in pojasnjevanja, ki poveličuje čisto vedenje in subjekta. Skratka, ko izobraženec prideluje neposredno resničnost in samosvojo neskončnost, je njegov svet neizpolnjena abstrakcija ali pa kako vzajemno učinkovanje zavesti s seboj.