To, da demokracijo vzpostavlja zdravi um, to postane jasno, ko ovrednotimo one pomanjkljivosti, ki jih za seboj pusti zdravi um. Te namreč niso nič drugega kot neizpolnjene abstrakcije, ki so nastale zavesti kot spekulacije zdravega uma. Človek ne more verjeti, kaj vse je sposoben pokloniti zdravi um in kje vse je dejaven kot tisti, ki se spozna na pridelovanje neposrednih resničnosti. Nastopanje zdravega uma je namreč očitno vsepovsod tam, kjer demokracija šepa in zdravi um izpoveduje, kaj naj bo resnica sveta. Poglejte si tiste spekulacije zdravega uma od blizu in videli boste, da zdravi um poklanja zgolj neke na hitro izdelane atrakcije ali predstave. To kaže na to, da svoboda ni opredeljena z dojemom, kajti za princip ima subjektivno voljo in tudi samovoljo.
Ni kaj, zdravi um je s tistimi neposrednimi spekulacijami postal tako popularen, da se je začelo verjeti, da je zdravi um sposoben izdelovati neposredne resničnosti. Verjame se, da je zdravi um nekakšna nadnaravna sila duha ali nadarjenost, kateri je treba zaupati, ne glede na to, da zdravi um obstane v neposrednosti in da tista njegova spekulativna nadarjenost ni nobena resničnost, ampak eksistenca, ki velja kot absolutom.
Dokler bo zdravi um vzpostavljal demokracijo kot abstrakcijo realnosti, bo demokracija na sebi zgolj sebstvo tistih ki vladajo. Zato je treba zdravemu umu, ki svet stvari zavija v abstrakcije, stopiti na prste. Kajti zdravi um običajno povzdiguje zgolj vzajemno učinkovanje čistega vedenja in kapitala, tj. neizpolnjeno abstrakcijo. Pa zato ni čudno, da je demokracija celota nekih zapletenosti, do katerih se zdravi uma obnaša kot zanesenjak ali tako, da vsa dejanskost ni nič drugega kot on sam.
Zdravi um je svojo priljubljenost zbistril do takšne veljavnosti, da ga vabijo v televizijske in radijske oddaje, v katerih nastopajo samo nadarjeni posamezniki, ki so sposobni izpeljati neposredno resničnost mimogrede ali na hitro. Namreč tistih, ki verjamejo v to, da je mogoče pridelati neposredno resničnost mimogrede, je vedno več. Zato tudi ni presenetljivo, če ima subjektivna vednost v oddajah na razpolago več časa in če se jo hvaliči in dojema kot silo, ki je sposobna neposredno izrekati celotno resničnost. In to vse glede na to, da se verjame, da je za izrekanje resničnosti najbolj primeren visoko izobražen človek. Visoka izobrazba je pogoj, da bi sploh lahko bil človek dejaven na nivoju zdravega uma.
Tisti, ki danes igrajo to neko (ne)umno igro čez na hitro izdelane spekulacije in čisto vedenje, a teh ni malo, živijo v prepričanju, da je mogoče z zdravim umom in nekaj iznajdljivosti izdelati takojšno resničnost. Ta resničnost je namreč pogojena z vzajemnim učinkovanjem čistega vedenja in zdravega uma. To pa je tista logika, v kateri se duh ne ohranja v razmerju do drugega. Pa od tukaj toliko onega zagotavljanja in izžarevanja čistega vedenja, na katerem zdravi um sestavlja svoje spekulacije. A one niso nič drugega kot izražena subjektivna volja, jaz sem jaz, s katero zdravi um podarja neposredne gotovosti ali neresnične dojeme, uvid obče volje pa zanemarja.
Naj naglasim, demokracija v podobah vzajemnega učinkovanja čistega vedenja in zdravega uma, s katerim koketira preračunljivi kapital, je demokracija, ki uvid obče volje spregleduje. Spregleduje, da je svoboda določena skozi uvid obče volje.