Despotizem jezika

Written by Jože Požar on 9 avgusta, 2015 – 5:27 dop -

         O vladavini jezika sem razmišljal s prijateljem prejšnjo nedeljo, ko sva v slaščičarni pila kavo in razglabljala o duhu časa. Despotizem jezika sem v hipu ugledal kot samovoljnega nasilneža, ki je nekakšen drugovrstni vladar tega časa. Zato sem brez kakega zadržka sklenil, da se o despotizmu jezika izrečem. Despotizem jezika se danes kaže v oblikah razpršenega in čistega sebstva, in to kot bivajoča sredina, jaz kot čisti jaz, ki se izreka in je neko obče samozavedanje. To je tisto vedoče sebstvo, ko jezik še ni duh, kajti tu gre samo za izrečeno in povzdignjeno moč in za odtujeno sebstvo. Sebstvo še nima za predmet sebe kot sebstvo, ampak le neko naključno vsebino, ki jo jezik izreka kot čisto sebi enakost in kot sredino, ki spaja oba ekstrema. Sredina je vedoče čisto sebstvo kot tako, do katerega se je izčistila zavest. Jezik stopi kot sredina in samozavedanje na plan v obliki nasilja, ki je neka dejanska razvita bit ali čisto sebstvo kot prazno vedenje.
 
Despotizem-

Zdaj gre samo še za to, koliko praznega vedenja lahko v konkretnem času odrine od sebe izobražen razumnik. Zaradi tega je vladavina jezika pomembna reč, saj edino jezik izreka prazno vedenje, ki eksistira kot sebe vedoče sebstvo ali kot odtujena moč.
 
         Moje razumevanje tega časa govori, da ne moremo biti zadovoljni s tem, kar duh danes od sebe odmetava. Za pomanjkljivo aktivnost duha obstaja veliko razlogov in primerov, ki odkrivajo nezadostno prizadevnost duha, skozi katero se podžiga razcvet despotizma jezika. Pomanjkljiva dejavnost namreč izžareva, da si duh ne odsvoji sebstva in ga tudi ne postavi kot čisto sebstvo. Namesto tega je dejaven zunanje in s pobudo, da predstavi prazno vedenje, ki eksistira kot sredina. Ko pa se jezik dogaja zgolj kot sredina, je vsebina jezika samo sebe vedoče sebstvo, ki je tisto abstraktno obče. Temu v prid govori izobraženec, ki s praznim vedenjem naznanja, da ga kaj več od neposrednega vedenja ne navduši. Namreč, kadar izobraženec utemeljuje predmet z nekim praznim vedenjem ali s kakšnim predpostavljenim znanjem, potem se ne utemeljuje kot tisti, ki sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Zato je tisto abstraktno predpostavljanje in manifestiranje praznega vedenja kot takega nekakšna iznajdljivost, s katero izpelje zgolj nekaj, kar je pač treba izpeljati. To pa je tisto znamenje, ki odkriva, da je zanj prazno razkazovanje predmetnosti doživljaj govorjenja in jezika. Jezik stopi na plan kot sredina, vsebina jezika pa je sebe vedoče sebstvo, ki ga izreka jezik.

         Despotizem jezika uveljavlja ravno tisto neživljenjsko prazno vedenje, ki ne pride dalje od abstraktne neposrednosti. To je tista gotovost čiste izobrazbe, prvi smoter razumnika, s katerim je izrečena le gola služba ali dolžnost, ki izraža zgolj neko sebstvo zavesti, ki zaživi kot sredina, ki spaja razum in notrino in je v jeziku dejanska kot odtujeno sebstvo.

         Jaz verjamem, da se bo duh pustil presenetiti od samega sebe šele takrat, ko se bo začel zavedati svojega bistva in smotra. Namreč tega, da njegovo poslanstvo ni samo v tem, da od sebe odmeče prazno vedenje, temveč da se sam s seboj posreduje in da sebe kot čisto sebstvo postavi. To mu bo odkrilo, da obstaja tudi svet stvari, v imenu katerega danes nastopa prazno vedenje, ki se ga nenehno poveličuje. Kar se mene tiče, so tukaj stvari popolnoma jasne; despotizem jezika je oblika vladavine praznega vedenja. To je vladavina, ko se odtujitev sebstva zgodi v parazitskem jeziku, ki nastopa v samosvojem pomenu. Kajti tisto prazno vedenje izgovarja le občost, neko prazno razkazovanje realnosti, s katerim je izražena samovolja. In to gre na roke despotizmu jezika, ki izpričuje samodrštvo, sebe vedoče sebstvo, ki je v jeziku dejansko kot odtujena moč.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Despotizem jezika

Sorry, comments for this entry are closed at this time.