Despotstvo abstraktnega vedenja

Written by Jože Požar on februar 10, 2019 – 7:39 dop -

Da izobražen duh vzdržuje samodrštvo abstraktnega vedenja, ni dvoma, saj prideluje predpostavke za to, kako utrjevati vladavino abstraktnega vedenja. Abstraktno vedenje je namreč postala sila, s katero duh izpeljuje svoje sebstvo, tj. izobrazbo in predstave, ki mu nastanejo nekako tako, kot ona inteligenca, ki nič ne ustvarja, se pa jo slavi, ker koketira z abstraktnim vedenjem. Kam vodi to slepo malikovanje abstraktnega vedenja?

Dejstvo je, da duh ni obremenjen z nobenim ciljem, niti s svojo odsvojitvijo, pa je jasno, da ta igra zavesti in abstraktnega vedenja služi temu, da se poveličuje izobrazbo in užitke, ki jih prideluje abstraktno vedenje. Namreč tisto ljubimkanje zavesti in vedenja izključuje oni odnos do predmetne substance in njene stvarnosti. Ta svoboščina sporoča, da duh v svojem razvoju še ni prišel do točke, kjer se bo poslovil od zunanjega sveta in zakorakal v notranji svet. To bo dokaz, da je samega sebe začel dojemati kot duha, ki ima za cilj spoznati svojo odsvojitev, element vedenja, razmerje do drugega in nastajajoče vedenje.
 

Če bo duh še naprej spregledoval svojo odsvojitev in nastajajoče vedenje, svoboda ne bo postala predmetna, kar pomeni, da se bo še naprej izgubljal v količinah abstraktnega vedenja. Mišljenje pa ne bo dejavno v pogledu predmeta in kot tisto, ki misli neskončnost in stvarno. In tako bo duh izpolnil le duha, ki ga mika abstraktno vedenje in čisto samemu sebi enako vedenje. Kar napoveduje, da bo vedno bolj odvisen od količin abstraktnega vedenja, ne pa od mišljenja. In nenazadnje, kot duh ne bo spoznaval dejanskega sveta, čisti jaz pa mu bo sporočal, da zgolj idealizira svoje abstraktno vedenje in da mišljenje ni aktivno.
 
Tisto, kar abstraktno vedenje danes podarja, je prepričanost, da se z izobrazbo doseže vrh sveta in da od tam naprej ni več nobene poti. In ko si duh pridobi izobrazbo, s katero je stopil na vrh sveta, pridobi tudi moč, s katero lahko izdeluje tiste samosvoje resnice. Zato je tudi njegova dejavnost usmerjena v izdelovanje resničnih podob abstraktnega vedenja. K tej dejavnosti pa seveda spada oni idealizem in tudi to, da se kot duh primerno obnaša in daje zgled mlademu duhu, ki še ne ve, kaj se to pravi negovati visoko izobrazbo in biti dejaven tako, da te ljudje povsod poveličujejo in izrekajo hvalo abstraktnemu vedenju.

Ampak, kaj se to pravi biti izobražen človek? A to ne pomeni, biti vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi, v drugo-biti obdržati enakost s seboj? Ali to ne pomeni, biti duh in aktivno misliti tisto prvo in drugo kot postavljeno eno? Vprašajmo še tako, ali to ne pomeni svoje vedenje vzpostaviti kot predmetno substanco z namenom, da bo tisto, kar je nekaj neposrednega, stopilo v razmerje s svojim drugim? In, ali to ne pomeni, biti sposoben vzpostaviti odnos do samega sebe in svoje odsvojitve? In nenazadnje, ali v tem našem svetu ni najbolj pomemben odnos duha do samega sebe in do predmetne substance? Naj spomnim, vedenja ni, če ni predmeta. Edino predmet in njegovo posredovanje v drugo-bit pove duhu, ali je dejaven ustvarjalno in na način mišljenja, ki misli aktivno občost? To je namreč tisto gibanje substance, ki ga izvaja mišljenje. Zakaj, zato da duh ne obstane v neposrednem abstraktnem vedenju in pri oni izobrazbi. Izobrazil sem se, da bom ustvarjalno deloval in izpeljeval ideje. Le tako lahko upam, da se ona despotija abstraktnega vedenja ne bo šopirila in hvalisala s tisto čisto sebevednostjo. Zakaj duh ni zgolj neko izgotovljeno abstraktno vedenje in oni idealizem, ampak odnos do samega sebe in do predmetne substance.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Despotstvo abstraktnega vedenja

Sorry, comments for this entry are closed at this time.