Do kje smo prišli

Written by Jože Požar on 28 junija, 2015 – 8:04 dop -

         Menda imamo nejasne predstave o tem, do kje je duh v svojem razvoju prišel. Zato je dobro, če spremljamo sodobno umetnost, kajti sodobna umetnost raziskuje konkretno duhovnost ali notranji svet. Umetniki raziskuje natanko tisto, kar izhaja iz poprejšnje razvojne stopnje duha. In zaradi tega je resnični element za realnost sedanje stopnje samozavestna notrina. Ob tem pa ni odveč omeniti, da sodobna umetniška dela s svojimi vsebinami izražajo očiščevalno moč, zakaj izražena moč je ravno tista, s katero si duh odsvoji obliko čistega dojema. Zato lahko na hitro zatrdimo, da računanje in izračunavanje denarnih sredstev, in potem tisto proizvajanje predstav na podlagi seštetih količin, ne pojasni, do kje je duh v razvoju prišel.

         Menda bi vzdrževali dolgočasno življenje, če nas ne bi vznemirjal denar ali prazne abstraktne predstave, ki jih lahko izvrže bankovec. Kajti abstrakcija, ki je neki seštevek bankovca, je danes najdebelejša privlačnost, in to še zlasti zategadelj, ker ne vsebuje nobene konkretne substance in je nekaj najbolj prazno enostavnega. Enostavno je abstrakcija ali število, ki ni nič drugega kot prazna beseda; ta pa je danes zelo spoštovana, saj baje osreči vsakega človeka. To velja tako za reveža kot za bogataša in tudi tistega strokovnjaka, ki nadzoruje denarna sredstva in se spozna na razmerja denarja.
 
Do-kje-smo-prisli-

Kot je mogoče zaznati iz podobe, istoimensko je razdvojeno in je v nasprotju sebi enako. To je zakon nujnosti, s katerim so vsi momenti podobe sprejeti v notrino. Filozof G. W. F. Hegel odkriva, da je enostavna neskončnost (sebi enakost) absolutni dojem, ki je čisto nasprotje ali enostavno bistvo življenja.

 

         Gibanje denarja je danes dejavnost, ki lahko takoj vznemiri človeka; kajti gibanja denarja baje ni mogoče obvladati skozi postavljeno razmerje, ki bi bil postavljen čisti pojem. Se pravi, tisto, kar je neka ravnodušna vsota denarja, še ni pojmovna določenost. Zato ni čudno, če imamo največ težav ravno z denarjem, tj. z abstraktno neposrednostjo, ki napotuje preko sebe, da postane drugo ali neka zunanja določenost. In zato tudi količino denarja dostikrat doživljamo kot smrt abstrakcije, tj. kot smrt predstave, zaradi katere lahko naša zavest pade nazaj vase. Zakaj čista smrt abstrakcije je smrt božjega bitja, ki ni bilo postavljeno kot drugo. Ta smrt pa seveda ni smrt pojma, ampak le smrt ravnodušne abstrakcije, ki ni dosegla svoje zunanje določenosti.

         Tisto, kar je danes na dlani, je evidenca, da neko realnost lahko zastopa bankovec. Hočem reči, ker je naše razmerje do realnosti še nedorečeno – to pa predvsem zaradi skrivnostnih smotrov, zavoljo katerih realnost ne doseže svoje dejanskosti – bi bilo primerno vzpostaviti princip, s katerim realnost doseže svojo čisto dejanskost. Kajti sedanja dejavnost kaže, da duh ne jemlje resno dejanskosti, ki pripada realnosti. No, ne glede na to, da je svet bistveno enostavno sebstvo, to ne pomeni, da je delo duha samo v tem, da prevaja svet v ravnodušna števila ter izvaja tiste neke atrakcije s števili, ki ne izrazijo nobenega pojma. To, da predmetni svet zastopajo števila, to nas opozarja, da smo dejavni brez principa in da duh sebe ne odpravi kot predmet.

         Prvo kot prvo, mi imamo dajati prednost dejavnemu duhu, saj edino odsvojitev duha lahko razkaže, do kje je duh v svojem razvoju prišel. Zakaj izkušnje zrcalijo, da denar zameji svet na ravnodušno abstrakcijo; se pravi, neka količina bankovcev, ki je le misel zunanjosti, še ni določenost, ki zažari kot čisti pojem. To dejstvo nam pojasni, da mora biti smoter duha izražen kot očiščevalna moč, ki je postavljeni čisti dojem. To je hkrati določanje samozavedanja, ki je postavljena konkretna duhovnost ali čisti pojem.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Do kje smo prišli

Sorry, comments for this entry are closed at this time.