Glede na to, da obstaja Sistem vede, ki ga je uresničil filozof W. G. F. Hegel, imamo pogoje za to, da začnemo spoznavati duha iz začetka, tj. iz razdvajanja istoimenskega, ki postavlja razločeno notrino. Ta vzpostavitev je tisti začetek, s katerim je vzpostavljeno čisto sebstvo skozi element vedenja. To je nastajajoče vedenje, v katerem duh zre čisto vedenje sebstva o sebi, ki je kot nasprotje obče bistvo ali čisti dojem. Rečeno še tako, to je gibanje zavesti, v katerem je enostavna neskončnost čisti dojem ali sebi enakost kot notranji razloček. To je tista sebe vednost, v kateri je zavest v svoji drugo-biti pri sebi.
To se pravi, ker imamo vedenje o nastajajočem vedenju in njegovo logično izpeljavo, s katero duh vzpostavi absolutno vedenje, bi bilo prav, da poskusimo nastajajoče vedenje prikazati tako, da bi bilo dojemljivo mlademu duhu in filozofom. To bi bil velik dogodek, saj bi se na ta način duh zbližal z nastajajočim vedenjem in tako z enostavno logiko absolutnega vedenja. Na ta način bi začel spoznavati svojo odsvojitev in začetno gibanje vedenja v njegovem nastajanju. Z dojemanjem elementa vedenja bi spoznal zlasti to, da se mora odsvojiti v načinu. Kajti to je tisti začetek dojemanja odsvojitve in čistega gibanja, s katerim začenja doumeti absolutno vedenje, ki vsebuje predmetni element ali čisto vedenje sebstva o sebi, v katerem sebstvo stopi v bivanje kot čisto sebstvo.
Z elementom vedenja se izpostavlja čisto vedenje sebstva o sebi. To je razdvajanje, ki je absolutna abstrakcija ali oblika predmetnosti za zavest, s katero duh vzpostavi obliko čistega dojema. Taisto je vedenje v nastajanju, torej gibanje, katerega čisti dojem je princip duha. Le tako je človek nekaj notranjega in sebi proti postavljenega ali sebi enakega.
Stopimo za trenutek k sodobni umetnosti. Kot veste, sodobna umetnost, enostavno rečeno, raziskuje sebstvo, tj. izvorno gibanje notranjega sveta. To stremi dejati, da bi naj duh, ki se izobražuje, ravno tako spoznaval gibanje notranjega sveta. Hočem reči, duh bi naj v svojem izobraževanju potoval skladno s sodobno umetnostjo. To se pravi, dobro bi bilo, ko bi med izobraževanjem pridobival vedenje o gibanju notranjega sveta in svoji odsvojitvi. Tako bi spoznaval izvorno gibanje notranjega sveta vzporedno s sodobno umetnostjo. In tako bi spoznaval prav tisto, kar mu gre po njegovi razvojni stopnji in sedanjem času.
Če torej resnično želimo, da se duh izobražuje skladno s časom, potem bi bilo koristno vzpostaviti izobraževalni sistem tako, da bo notranji svet, ki ga raziskuje sodobna umetnost, predmet vsebovan v izobraževalnem sistemu. Namreč, kaj tukaj ni skladno? To, da sodobna umetnost raziskuje notranji svet, izobraževalni sistem pa se tega ne zaveda in hodi neko popolnoma svojevoljno pot. Rečeno drugače, izobraževalni sistem sodobnega časa ne odčitava kot svet v njegovi proti postavljeni enotnosti ali kot čisto sebi enako bistvo.
Torej, če želimo odkrivati bistvo duha, je treba spoštovati sedanjo razvojno stopnjo duha. Ta nam govori, da so filozofija, sodobna umetnost in religija notranje povezani. To izžareva, da je treba začeti spoznavati notranji svet, ki ga raziskuje sodobna umetnost. Kajti to bo odkrilo, kako si duh samega sebe odsvoji in kaj vsebuje pojem nastajajoče vedenje.