Ko je država dejavna brez principa, je dejavna nezadostno. To pomanjkljivost kaže skozi realnost in njej pripadajočo dejanskost, katere ne doseže v celoti. To je tista razvidnost, ki jo demonstrira skozi pojasnjevanja in čisto vednost, ki je zmeraj pri roki in je nekakšna rezervna sila, katere dejavnost je, da najde iznajdljivost v neki drugi vednosti. Namreč, ko dejanskost, ki pripada realnosti, ni postavljena s principom ali tako, da stopi v razmerje z realnostjo, je zagotovo na delu čista vednost. Hočem reči, ko predmetna substanca ne doseže svojega postavljenega nasprotja, je jasno, da je duh dejaven brez principa. Njegov produkt je zgolj dojem vedenja, ki pa ni realno vedenje. To nam odkrije, da je duh dejaven pomanjkljivo, ko ne doseže postavljenega razločka pojma, ki je začetna logična sovisnost.
Sicer pa nam tisto pojasnjevanje in interpretiranje sveta stvari pojasni, kako si je država v odnosu do sebe in tako tudi do religije ljudstva. Ta odnos kaže, kako si je v odnosu do božanske ideje, kakor je na zemlji navzoča. Dalje, kako si je v odnosu do duha ljudstva, tj. do religije, ki se pretaka po njenem ožilju; vse to pač glede na to, da je država nastala iz religije. Zato ni odveč omeniti subjektivne prepričanosti, s katero se ne doseže uvida obče volje. Skratka, kar ni postavljen odnos do sebe, je bog brez določitve. Realnost se običajno razširi do brez določilnosti, s tem pa izgubi svoj pomen. Filozof G. W. F. Hegel nekje zapiše, ko realnost seže preko svoje določenosti, preneha biti realnost.
Država je duhovna ideja, katere momenti so navzoči v realnosti in nase se nanašajoči dejanskosti. Zato objektivnost države ni zgolj idejna, temveč navzoča v realnosti in njej pripadajoči dejanskosti. Se pravi, realnost v njeni določenosti je čista dejanskost, ki je kvaliteta kot njena popolnost.
Država je čisti pojem kot absolutna enotnost realnosti in njene dejanskosti. In ko govorimo o principu države, imamo v mislih tisto obče, čisti dojem, ki je zavest umnega predmeta ali postavljen odnos proti sebi. To je element bivanja, s katerim si duh odsvoji obliko čistega dojema, v katerem realnost učinkuje kot njena dejanskost. Zakaj to je metoda, s katero realnost doseže svojo čisto dejanskost, ki je postajanje občih momentov v podobi čistega dojema. Rečeno še tako, metoda vzpostavi čisti dojem skozi element vedenja, katerega čista dejanskost je postavljeno nasprotje. Se pravi, to je tisto začetno gibanje in razdvajanje pojma, s katerim neposredna realnost doseže svoje nasprotje ali čisto dejanskost. Torej, metoda je gibanje substance, ki je ujemanje pojma in njegove realnosti. Zato takrat, ko se duh oprijema le nekega abstraktnega dojema, realnost ne doseže svoje dejanskosti.
Bistveno je, da je država dejavna s principom, s katerim vzpostavi odnos do sebe. Kajti država je umna in sebe objektivno vedoča svoboda. To pa pomeni, da njena dejanskost ni zgolj nekaj idejnega ali kako teoretično razglabljanje, temveč je to, da pojmi sebe in da realnost jemlje kot popolnost. Smoter države je torej v tem, da vzpostavi sebe kot občo idejo, ki je razmerje dejanskosti in njene realnosti. In nenazadnje, edino postavljen odnos do sebe je tista zakonitost in gibanje, v katerem obče samo sebe določa.