Epitomeart

Piše: Jože Požar

7. 1. 2021

O umni dejavnosti izobraženca

Da ima izobraženec danes poseben položaj v družbi, o tem govori njegov svet in umna zagnanost, ki hodi z njim. Izobraženec je vseskozi dejaven, zakaj umna aktivnost mu gre po izobrazbi, ki ga povsod spremlja kot talenta, ki je usposobljen za umno delovanje. A ta njegova umnost se zgleda drži bolj v ozadju, kajti ko gre za realnost in njeno dejanskost, se umnost ne pojavi. Celo več, na dan pride, kot da izobraženec umnega ne jemlje z vso resnostjo. Verjetno zato, ker je za njega umno vse tisto, kar od sebe odrine in je neposredna abstrakcija njegove izobrazbe. To nekako izpove, da ima izobraženec probleme z umnim svetom, s tem pa s principom posredovanja substance ali z načinom postajanja predmetne substance.

Izobraženec torej ne kaže dovolj očitno talenta za umno dejavnost ali postajanje predmetne substance. Čeprav je baje izjemen talent za premagovanje abstraktnega vedenja, mu umni svet dela težave. To nekako pove, da je sicer sposoben izdelovati orjaške svetove, da pa mu dela težave neposredni svet in njegova umna izpeljava ali realnost v njenem postajanju. Zaradi tega se mi tukaj sprašujemo, zakaj je izobraženec dejaven ravno tam, kjer se pojavljajo velike količine abstraktnega vedenja in je svet nedoločen.

Kar se torej tiče umne dejavnosti izobraženca, ta se skorajda ne pojavlja in je zato ni mogoče izslediti v njegovi govorici. To pa seveda še ne pomeni, da izobraženec ni talent za umno dejavnost in tisto, kar je neki posredovani svet v proti postajanju. Bomo videli, mogoče pa bo izobraženec uvidel, da ono čisto vedenje ne zadošča več.

Piše: Jože Požar

31. 12. 2020

Čudaška subjektivnost

V medijih velikokrat nastopa neizobražen izobraženec, ki logične sovisnosti ne upošteva, ko izraža svojo samovoljnost ali čisto subjektivno nastrojenost. In to subjektivnost danes demonstrira in hvali osrednji medij, ki bi naj spoštoval objektivnost in bil dejaven po pameti božji. A to ni, ker se rad kaže na ekranih kot posebnež, ki se razume na subjektivnost. Verjetno zato, ker posebneža zanima samo subjektivno abstraktno izkustvo, ne pa razvita realnost in njena dejanskost v določeni logični sovisnosti. To nam odkrije, da je kot medij dejaven prosto in da nastajajočega vedenja in logično sovisnost ne ceni. Zakaj ne? Zato, da je lahko dejaven zunaj logične sovisnosti in principa vedenja. Posledica takega ravnanja pa je, da svojo subjektivnost razglaša za absolutno resničnost. To stremi reči, da neizobražen izobraženec umnosti sploh ne ceni ali jo zavrača, verjetno zaradi tega, da lahko vsiljuje drugim svojevoljnost. Vprašajmo se, zakaj se umnosti ne daje prednost. Odgovor je, ker prek subjektivnosti izpolni sebe in udejanji vse, kar je neka njegova čista vednost.

Ob že zgoraj omenjenem, je nenavadno tudi to, da neizobražen izobraženec zanemarja celo inteligenco, ki je na žalost ne moreš zaznati v njegovem stvarnem svetu, ker je tam pač ni. Oprostite, kaj ni inteligenca nadarjenost za umsko dejavnost? Če je, potem neizobražen izobraženec naj ne bi hvalisal v medijih brezduhovno sebstvo, temveč umno dejavnost duha.

Zaključimo: dobro bi bilo, da neizobražen izobraženec neha hvaliti čudaško subjektivnost in se začne ukvarjati s stvarnim svetom. Morda bo to sprožilo pogovor o nastajajočem vedenju, logični sovisnosti in odsvojitvi. Morebiti bo mišljenje bolj spoštovano.

Piše: Jože Požar

24. 12. 2020

O neizobraženem izobražencu

Ali ste kdaj opazili izobraženca povzdigovati določila? Jaz ga nisem, on se zgleda z določenostjo sveta stvari nikoli ne ukvarja. To prikazuje tedaj, ko abstraktno stvar razvije v kakšno predstavo, pri tem pa njeno določenost spregleda. Zakaj tako? Zato, ker se ni učil stvari misliti na način logične sovisnosti, pa tudi zato, ker nima nobenega interesa, da pokaže, kako je dejaven iz začetnega postajanja stvari, v katerem sama stvar preide v svojo določenost ali svojo zamejenost. Zato bi tukaj posebej naglasil, da izobraženec ničesar ne ve o gibanju vedenja, še manj pa o nastajajočem vedenju; kar nekako razjasni, da je zmeraj dejaven površno ali tako, kot to sporoča ona abstraktna stvar. Skratka, izobraženec je danes dejaven zelo zelo površno ali tako, da svoje vedenje sicer nekako oblikuje, nato pa običajno iz one abstraktne predstave naredi kako posebno predstavo, ki pa seveda ni noben resničen svet.

Vprašajmo se, ali je izobraženec danes dejaven v interesu predmetne substance in njenega pojma. V nobene primeru to ni, zakaj njega predmetna substanca in gibanje enostavno ne zanimata. Zato se tudi največkrat v praksi obnaša kot kak neizobražen izobraženec, ki sicer poseduje mnoga abstraktna znanja, ni pa svoboden in sposoben biti dejaven v interesu predmetnega sveta, ki si da skozi gibanje svoje postajanje in tako svojo določenost. Pa od tukaj vsa ona igra z abstraktno stvarjo, ki je ni določil na sebi, ker tega ni sposoben. Ni sposoben biti dejaven kot izobražen duh, ki stvar najprej določi, da bi lahko bil dejaven na način logične sovisnosti. Na žalost, on tega nikjer ne kaže, čeprav bi bilo dobro, da njegova abstraktna stvar doseže v svojem postajanju določenost, s katero duh zaživi na sebi kot duh, ne pa kot neizobraženec, ki hvaliči abstrakcije vedenja, s katerimi spretno slepari in izdeluje bogate predstave o sebi.

Piše: Jože Požar

22. 12. 2020

Politična smrt levičarja

Da je levičarski duh pridelal svojo politično smrt, ne gre hvala politikom, ki vladajo, ampak levičarjem samim. Politično smrt so si pridelali, ker se še ne spoznajo na predmetno svobodo. Zakaj tista navajena govorica izrazito kaže, da še niso usposobljeni za to, da bi demokracijo dojeli kot niz določil svobode. Namreč levičarska svoboda še ni nobena resnična svoboda, ampak navajeno obnašanje abstraktnega vedenja, s katerim levičar navadno sporoča, da ga predmetna svoboda niti najmanj ne privlači. Pa je tisto prazno blebetanje levičarja nekakšna potrditev, da je izstopil iz življenja obče ideje. In to je bilo pokazano in demonstrirano s strani levičarjev velikokrat z osebnim in subjektivnim obnašanjem.

Levičar danes povsod pripoveduje, da je politično slabo podkovan in da predmetne svobode ne spoštuje. Ne glede na to, da edino ona zagotavlja, da se bo demokracija razvijala tako, kot ji to gre danes po dojemanju predmetne svobode. A levičarka praznoglavost kar naprej govoriči, da je nekaj posebnega, ker v politiki baje največ velja čisti jaz, ki da obvladuje politiko. Tako da tisto, kar bi naj bil političen svet levičarja, to je le igra abstraktnega vedenja, prazno govoričenje, ki ga je pridelal abstraktni razum in pojasnjevanje. Pa ni čudno, da je politično mrtev levičar v rezultatu prav tisto, kar je v onem praznem govoričenju. To kaže, da levičar ne dojema sebe, ker pač vedno išče in najde sebe nekje zunaj in sploh ne v obči ideji.

Produkti levičarja so vedno abstrakcije vedenja, ki niso noben predmeten svet, ampak tisto predstavno in privzeto od čistega jaza, ki podarja svoj dolgčas. Zato ni nenavadno, da se levičar drži abstraktnih predstav. Te izrazijo samo to, da se levičar zanaša na prazno vedenje in tisto, kar najde v sebi kot neko njegovo zagotovost. In vse to zaradi tega, ker je prepričan, da svet ni nič drugega kot njegovo abstraktno vedenje. Ubogi levičarski duh, toliko nedoločnega sveta si letos pridelal, da bi te moralo biti vsaj malo sram.

Piše: Jože Požar

21. 12. 2020

Glavno besedo je dobil najbolj brezhiben butalec

Kaj mislite, kdo je naš najboljši butalec? Vi zagotovo veste, saj se on te dni pojavlja v medijih vsem znan kot reprezentant, ki hvali svoj čisti jaz in preteklost. Zato tega butalca podpirajo vsi mediji in to vedno s kratkimi mislimi. Pa je to, da ni razumljen, nekakšna očarljivost za tiste, ki butalce občudujejo. To izhaja zlasti iz tega, ker je naš butalec najprej vrhunski izobraženec, ki se drži daleč vstran od sveta in zato bolj v abstrakcijah vedenja, s katerimi pa se na žalost ne da ničesar izraziti, še manj pa izpeljati ali posredovati tako, da bi bil na eni strani svet prav tisto, kar je na drugi strani. Zaradi tega našemu butalcu ni mogoče priznati sveta, saj je dejaven zunanje in vedno tako, da se razodene kot interes čistega jaza.

Sicer pa je med Slovenci butalec zelo zelo častitljiv, saj ga hvalijo in povzdigujejo v nebesa celo vrhunski izobraženci in še posebej politiki, ki v svojih govorih ne pridejo dalje od neposredne abstrakcije. Vendar pa hvaličenje butalca ni najbolj pomembno, kajti prazno govorjenje je danes povsod hvaljeno. Zato je pomembno, da butalec hodi pred svetom in povsod najavlja tisto, kar bi se naj nekoč zgodilo. Ampak to samo zaradi tega, da se realizira početje čistega jaza in oni eksotični intelektualizem. Tako da to igro butalca in čistega jaza ne gre jemati absolutno zares, saj butalec ne izvaja gibanja, s katerim bi on bil na sebi določljiv.

Sicer pa lahko rečemo: butalca obožujejo zlasti mediji, ki jih ne zanima realnost in njena dejanskost. Zakaj igra čistega jaza in abstraktnega vedenja je danes dosti bolj zanimiva. Kar nam odkrije, da ni lahko dognati, kaj je tisto, kar butalec podarja, ko samega sebe odpravi in je na sebi čisti jaz. Kaj pa vem, mogoče nas pa lahko ta naš butalec tudi kaj nauči.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

 

 
»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«

Piše: Jože Požar

16. 11. 2020

Svetovni dan filozofije ni dan predmeta filozofije, ampak dan tistih, ki bežijo pred stvarnostjo predmeta filozofije

Danes filozof ne išče odgovorov na vprašanje, kaj je predmet filozofije. In to najbrž zaradi tega, ker nima predstave o predmetu filozofije in gibanju predmetne substance. Zato hvaliči abstraktno filozofijo ali tisto programirano filozofijo. Tako daje videz, kot da predmeta filozofije ni treba raziskovati, ker so bolj pomembne abstraktne spekulacije in prazna prikazen vedenja. Drugim podarja zgolj mnenje o tem, kaj vse da je treba narediti za filozofijo. Poglejte o čem govoriči filozof in videli boste, da ne govori o predmetu filozofije. Filozof enostavno ne vidi potrebe po tem, da bi se ukvarjal s predmetom filozofije in mišljenjem.

Človek ne more verjeti, da v tem sodobnem času, ko že teče beseda o odsvojitvi duha, filozof tava v nedoločenosti. Če bi malo pogledal kaj dela duh ljudstva, bi mu takoj postalo jasno, kaj je treba v tej razvojni stopnji duha raziskovati in o čem razmišljati. On namreč vidi samo neko daljavo in širjavo, predmeta filozofije pa ne. Zato govoriči o programirani filozofiji in tistem, kaj se izplača brati. In tako ni čudno, da je filozof dejaven brez smotra in sploh ne v interesu predmeta filozofije, ampak kot tisti, ki gospodari s programirano filozofijo.

Če kaj, potem bi naj filozof začel pogovor s predmetom filozofije, zakaj tako bo pokazal, da se zaveda razvojne stopnje duha in notranjega sveta. Tu je zdaj čas, da stopi v notranji svet in da začne spoznavati svojo odsvojitev, s tem pa hkrati gibanje substance in njeno postajanje.

Piše: Jože Požar

27. 12. 2020

Gospodarje filozofije je treba spoditi

Kaj jaz zagotovo danes vem. To, da je treba tiste, ki gospodarijo s vsebinami filozofije takoj odsloviti, ker so dejavni proti predmetu filozofije. Zakaj to dejanje bo vzpostavilo nove določitve, s katerimi bo predmet filozofije zaživel, ne glede na to, da še ni vzpostavljen. Pojavil bo se in tako duhu naznanil, da obstaja. To je nujno narediti, da se tistim, ki sedaj gospodarijo s vsebinami filozofije, odvzame moč odločanja. Torej, spoštovani misleci, začnite delovati kot filozofi. Nič ne bo narobe, če odločitev ne bo popolna. Pomembno je, da se koritarjem ne dovoli več odločati in gospodariti s filozofijo in da se filozofiji da možnost, da sebe vzpostavi in zaživi na sebi kot predmet.

Dalje, tu je zdaj čas, da nehajo gospodariti s filozofijo tisti, ki nimajo pojma o predmetu filozofija, se pa v praksi predstavljajo, kot da se spoznajo na predmet filozofije. Povem vam, to gospodarjenje s filozofijo je neumnost, ki ji ni para. Zakaj gospodarji nimajo pojma o predmetu filozofija in sploh niso usposobljeni za to, da bi predmet filozofije zaživel svobodno. In ne le to, tega koritarja zanima samo to, koliko koristi lahko dobi od filozofije. To namreč, ali bo mladi duh spoznaval predmet filozofije, to njega enostavno ne zanima, ker v predmetu filozofije ne vidi nič takega, kar bi mlademu duhu razodelo predmet filozofije in ga tako pripravilo za to, da začne svoje možgane koristiti. Namreč, dokler mlademu duhu filozofija ne bo predstavljena kot predmet, tako dolgo bojo gospodarji pobijali filozofijo v njenem temelju in jo prikazovali kot abstraktno filozofijo, ki se nikjer ne začenja in nikjer ne konča, ker je napačno razumljena in ni vzpostavljena kot predmet.

Piše: Jože Požar

13. 10. 2020

Empty possibilities

Tista lahkomiselnost, ki jo proč meče duh, je tako ničeva, da jo človek ne more vzeti resno. Zakaj to je prazna sila jezika, ki vsebino in bistvo enostavno prezira. Tisto, kar podarja, to so le empty possibilities. To pa ni noben konkreten vsebinski svet, niti kaka predstavljena obča ideja, ki bi izžarevala razvejane obče momente njenega bistva.

Duh je dejaven tako, kot da mu ni jasno, da vsak svet išče in najde svoje bistvo v proti postajanju. Ker tega še ne ve, tu izreče kako posamezno misel, kje drugje pa kakšno reče čez drugače mislečega in se gre to neko igro jaz sem jaz, s katero pravzaprav odseva, da ga privlači samo svet praznih možnosti. Enostavno svojega sveta ne dojema iz proti postajanja, zato odmetava posamične misli in prideluje neizpolnjene abstrakcije.

Ob kratkem, tiste empty possibilities mu ne izvržejo nobenega stvarnega sveta. Zato je prisiljen delovati tako kot ve in zna. To pa pomeni, da je dejaven brez smotra ali tako, da prideluje nekakšen čutni svet, s katerim sebe povzdigne v jezik.

Piše: Jože Požar

29. 10. 2020

Novinar in svoboda

Novinar danes očitno izžareva, da ni dejaven kot svoboden duh. O tem govorijo njegovi sestavki ali odmetavane misli, ki jih pridela z igro vedenja in domišljijo, katero pa kot da ni sposoben brzdati, ko je dejaven ubogljivo in ponižano. Takšno početje namreč kaže, da svojega vedenja ne postavi kot predmet, ampak ga enostavno izpelje tako, kot to hoče volja medija. Pa je tisto tolmačenje, da je danes novinar dejaven pošteno in svobodno, nekakšno pretiravanje duha, ki še ne ve, kaj pomeni biti svoboden.

Da bi duh bil dejaven svobodno, mora svoje vedenje najprej postaviti kot predmet. Zakaj svoboda je po svojem dojemu vedenje o sebi in je določena, da se razvije v predmetnost. Tako da tisto preganjanje duha s predstavami in abstrakcijami vedenja, še ni nič svobodnega. Poglavitno je, da je svoboda določena z dojemom in da nima za princip subjektivne volje in samovolje, temveč uvid obče volje, ki so momenti čistega dojema. Toliko le, da ne bi kdo mislil, da je svoboden novinar tisti, ki je sposoben narediti kako primerno predstavo nečesa, kar ni stopilo v odnos seboj in je napisano v lepem jeziku.

Torej, tisto govoričenje, da je danes novinar dejaven svobodno in v interesu stvari, je neproduktivna pisarija, ki jo lahko napiše samo kak duh, ki pojma svobode še ni dojel. Sicer pa me je ona pisarija urednikov slovenskih medijev spodbudila, da sem zopet prelistal delo z naslovom Novi psi čuvaji, ki ga ja napisal Serge Halimi. To priporočam v branje novinarjem in urednikom, prav tako mojim bralcem, saj bojo marsikaj izvedeli o ubogljivem novinarstvu in abstraktnem izkustvo, ki ga ima duh o novinarski dejavnosti.