Epitomeart

Piše: Jože Požar

17. 10. 2020

Levičarski egotizem in javni medij RTV Slovenija

Če levičar ne bo nehal odmetavati praznih misli, s katerimi veliko pove o svoji ne-omikanosti, ga bo javni medij razglasil za reprezentanta egotizma. Zakaj to, kar zdaj kaže ali odmetava od sebe, ni nič svobodnega, ampak zvito uživanje lastne osebnosti. Njegov predmet je namreč vedno čisti jaz, katerega uveljavlja kot kak spin doktor, ki kot vemo, je že reprezentant levičarskih urednikov na RTV Slovenija. Ubogi duh, s svojo naravnanostjo in nagnjenji ne zmore stopiti v razmerje s seboj, pa se je prisiljen igrati gospodarja in hlapca. Namreč, namesto da določi svoj predmet, nenehno govori o tem, kaj počne njegov hlapec. Tako kaže svoje nagnjenje v predstavah čistega jaza.

Jaz je pač zmeraj njegov predmet in tako tisto, o čem izdeluje predstave. In ravno to predstavljanje ega in egotizma je bilo odlično izpeljano v oddaji Tarča, kjer so reprezentanti opozicijskih strank demonstrirali egotizem. Pravzaprav so levičarji razgalili egotizem do temelja s tem, ko so upodabljali svojo osebnost ali zagotovosti čistega jaza. S predstavljanjem svojega ega so gledalcem naznanjali, da so sposobni delovati samo na ravni egotizma, tj. na ravni upodabljanja svojega čistega jaza.

Spotoma, egotist je človek, ki govoriči o sebi in hvaliči svoj jaz na ta način, da odmetava prazne misli, s katerimi pridela predstave o sebi. Tako si izdela sebe kot tistega, ki se ni sposoben odsvojiti, pa je zato dejaven onstran in kajpada čez nasprotnike, ki jih potrebuje, da uresniči svoj egotizem, s katerim izpelje svojo osebo.

Piše: Jože Požar

13. 10. 2020

Razkošna govorica in dejanja jezika

Človek je danes dosti bolj zgovoren kot je bil včasih. On ve, da je govorica izredno pomembna, ve pa tudi to, da je možno z govorico narediti kak videz stvarnega sveta. Zato ni posebno, da z dejanji jezika napravi kako nazornost, s katero povzdigne svoje vedenje. Ob tem pa je treba opozoriti, da se ta duh ne ukvarja s predmetom in postajanjem substance, ampak je dejaven tako, da povzdiguje okoliščine in abstraktno vedenje, s katerim samo navdušuje. Odločilno pač je, da je dejaven z zgledno govorico in da izrazi okoliščine razkošno ter da izpelje kakšno posledico. Posledica lahko abstraktno bitje uveljavi in utrdi.

Z dejanji jezika pa lahko človek izpelje tudi abstraktne učinke. To je zlasti vabljivo za duha, ki je prepričan, da lahko s praznim govorjenjem vpliva na druge. In to se velikokrat dogaja in je mogoče zaznati povsod tam, kjer duh operira z dejanji jezika, ki jih običajno izdihava kot razkrivanje ali nakazovanje njegove virtualne aktivnosti. Pravzaprav duh, ki veliko da na govorico in njegovo vedenje, uveljavlja čisto vedenje samega sebe, ki ga lahko poljubno okrasi z kakim opisovanjem zmožnosti. Tako pridela domnevne učinke, v katerih zre samega sebe kot bivanje jaza, ki je sebe izpolnil z dejanji jezika.

Naj opomnim, danes duh ni dejaven v interesu predmetne substance in njenega postajanja, zato išče osnovnice v pojavitvi sebstva, dejanjih jezika in abstraktnem vedenju. Dejanja jezika mu omogočajo, da izpelje kakšno igro abstraktnega vedenja. Ta igra z vedenjem ima danes veljavo, še posebej tedaj, če igro vedenja izpelje izobraženec, ki je javnosti znan.

Piše: Jože Požar

9. 10. 2020

Lažidemokrat in javni medij RTV Slovenija

Vprašajmo se, kaj imata skupnega lažidemokrat in informativna oddaja javnega medija RTV Slovenija. Moj odgovor je, en drugega izpolnita. Lažidemokrat je zaradi tega postal sestavni del informativne oddaje RTV Slovenija, s tem pa njen oblikovalec. To bi znal biti razlog, zakaj je lažidemokrat zadnje čase na javnem radio in televiziji cenjen.

Posredujmo, tisto, kar je najbolj mikavnega v informativnih oddajah, to je izdelek, ki ga z govorico pridela lažidemokrat. Njegova govorica je postala dosledna sila na javnem mediju, zakaj, lažidemokrat lahko svet obrne na glavo, nato pa še utrdi s kako mišljenino. Lažidemokrat je torej postal energija javnega medija, ki pomaga oblikovati informativne oddaje. Pa od tukaj toliko onih komentarjev in pojasnjevanj, ki naredijo informativno oddajo dosti bolj nenavadno. Zdaj gre še samo za to, da lažidemokrat postane urednik informativne oddaje javnega medija, in duh javnega medija bo vzpostavljen.

Lažidemokrat je vsekakor iznajdba, ki največ govori v informativni oddaji. Če ne bi bilo njega, bi informativna oddaja bila nezanimiva, tako pa je živa in strašno dejanska. Hočem reči, dokler bo lažidemokrat imel besedo v njej, bo javni medij proizvajal informativne oddaje, ki niso ne tič ne miš, ampak blodnjak, v katerem nastopa lažidemokrat.

Spotoma pa še tole: tista harmonija lažidemokrata in javnega medija, je vsekakor posebnost javnega medija, s katero javni medij odkrito kaže državljanom, da ne zmore stopiti v odnos s seboj. O tem govori informativna oddaja, v kateri nastopa lažidemokrat.

Piše: Jože Požar

6. 10. 2020

Vladavina prava in pravniški duh

Najprej naj omenim, da resnično vedovno spoznanje terja, da se duh preda življenju predmeta, ne pa da izpeljuje usmeritve ali ideal, ki ni noben ideal predmeta. Toliko le, da se ve, da je vsak pojem v svojem temelju najprej osnova, brez katere ni mogoče razviti nobene stvarnosti. Zato smem dejati, da pravniški duh, ki ponuja oni vodnik kot usmeritve politikom, ne jemlje vladavine prava kot nekaj, kar bi bilo postavljeno razmerje pojma v logični sovisnosti.

Po mojem prepričanju bi pravniški duh ravno tako potreboval spis, v katerem bi politiki podarjali usmeritve pravniški stroki, s katerimi bi pravniškega duha usmerili k sami stvari, tj. k principu svobode, ki je težava pravniške stroke. Namreč princip svobode ni ne vem kako priljubljen med pravniki, pa bi bilo dobro, da se pravniški duh ukvarja z njim. To tukaj omenjam, ker je princip svobode dosti bolj pomemben kot vladavina prava, katere razlago podarja pravniški duh politikom in drugim.

Kar se mene tiče, jaz bi bil vesel, če bi politiki vprašali pravniškega duha, ki idealizira pojem vladavina prava, do kje je razvil princip svobode. Ta pojem je po mojem mnenju potrebno razviti, zakaj le tako bo vladavina prava zaživela iz njenega postajanja. Zakaj, če se želi izboljšati vladavino prava ali pravno državo, je potrebno vzpostaviti princip svobode. Drugače rečeno, princip svobode je nujnost, kajti le tako predmet stopi v odnos s seboj in je postajanje razmerja substance in njene dejanskosti. Kar ni postajanje, je idealizem in nič več od tega.

Piše: Jože Požar

22. 9. 2020

Javni medij RTV Slovenija in glumaška subjektivnost

Če je kdo danes posebej opazen, potem je to javni medij RTV Slovenija, ki se je spustil na nivo teatralne subjektivnosti, ki jo že lep čas nazorno prikazuje v informativnih oddajah. Tam se obnaša kot kak apologet levičarske glumaške subjektivnosti in kot tisti, ki svojega poslanstva in pojma ne spoštuje več.

Duh torej, ki izžareva levičarsko pripadnost, sebičnost in strast v informativnih oddajah, pravil javnega medija več ne priznava. Menda zaradi tega, ker baje samo levičarski duh ve, kaj je resničen svet. Mi navadni državljani pa tako ali tako ne vemo, kaj je stvaren svet. Pa je razumljivo, da burkasta subjektivnost dobiva besedo v informativnih oddajah, realni svet in njemu pripadajoča dejanskost pa ne. To je novost, ki je državljani še ne dojamemo.

Torej, javni medij RTV Slovenija se je nekako otresel svojega pojma in se opremil z levičarsko teatralno subjektivnostjo, da ne bi bil več to, kar je v svojem pojmu. To kot da stremi povedati, da se je javni medij začel obnašati burkasto subjektivno, s tem pa sploh ne v interesu državljanov ali duha ljudstva, ampak v interesu one levičarske subjektivnosti. Kar je nekakšno preseganje obstoječega pojma javnega medija, ki kliče po spremembi. Na ta način javni medij RTV Slovenija ne bo več to, kar je bil, ampak bo nekaj drugega.

In res, javni medij RTV Slovenija vsak dan kaže skozi informativne oddaje, da ni več to, kar je bil. Zato so informativne oddaje nagajivo subjektivne ali teatralno nabrite. S tem javni medij odkrito izraža, da ga je treba na novo pojmovati in določiti tako, da bo deloval v interesu duha ljudstva ali državljank in državljanov.

Filozof G. W. F. Hegel v lastnem oglasu, ki je objavljen na koncu Fenomenologije duha, med drugim zapiše naslednje:

 

 
»Ta zvezek predočuje nastajajoče védenje. Fenomenologija duha naj stopi na mesto psiholoških pojasnil ali tudi abstraktnejših razglabljan o utemeljitvi vedenja. Pripravo za vedo motri z vidika, po katerem je ta (priprava) neka nova, zanimiva in prva veda filozofije. V sebi zaobsega različne podobe duha kot postaje poti, po kateri on postaja čisto vedenje ali absolutni duh. Zatorej se v glavni razdelkih te vede, katerih vsak spet razpade na več manjših, motre zavest, samozavedanje, opazujoči in ravnajoči um, duh sam, kot nravni, omikani in moralni duh, in naposled religiozni duh v svojih različnih oblikah. Bogastvo prikaznosti duha, ki se prvemu pogledu ponuja kot kaos, je spravljen v neki vedovni red, ki jih predočuje po njihovi nujnosti, v kateri se tiste nepopolne razblinijo in preidejo v višje, ki so njihova naslednja resnica. Zadnjo resnico najdejo najpoprej v religiji in nato v vedi, kot rezultat celote.«

Piše: Jože Požar

8. 7. 2020

Filozof in njegova naloga

Dobro bi bilo, da je filozof dejaven v interesu predmeta filozofije, ne pa tako, da pojasnjuje in interpretira pojavni svet. Filozof bi naj bil dejaven s smotrom, da razkrije kak konkreten pojem in gibanje predmetne substance. To pa je način, s katerim svoje vedenje odpravi in ga postavi kot predmet. To je zelo pomembno, saj je le na ta način dejaven v interesu predmeta filozofije. Zakaj s tistim osebnim prizadevanjem, ko opisuje in svoje vedenje odmeče kot nekdo, ki ni filozof, ničesar ne doprinese k dojemanju predmeta filozofije. Filozof bi naj bil dejaven kot poznavalec predmeta filozofije. Le tako lahko filozofija zaživi kot tista, ki je sposobna misliti predmet filozofije. Zakaj predmet filozofije ni zgolj abstraktno vedenje ali kaka kategorija, ampak je postajanje, v katerem predmet postavi odnos s seboj na ta način, da njegovo bistvo zaživi na sebi kot drugo-bitni svet v svoji določenosti, ki je čisti dojem.

Naloga filozofa bi torej bila, da razodeva predmet filozofije, razmišlja o odsvojitvi duhu in nastajajočem vedenju, ki je še posebej zanimivo, ker je to tisto začetno vedenje, v katerem je duh dejaven s smotrom, da svoje vedenje postavi kot predmet. Zakaj tisto, kar je le neko odmetavanje vedenja, to ni nič filozofskega. Zato je nujno, da je filozof dejaven v interesu predmeta filozofije. Le tako bo predmet filozofije zaživel iz postavljenega temelja, kamor bi naj pozornost usmerili vsi filozofi na tem svetu.

Piše: Jože Požar

10. 7. 2020

Pogovor dveh

Kaj je umetnost pogovora dveh? To da med sogovornikoma zaživi predmetni svet, kajti le tako lahko steče pogovor dveh, ki mislita isto stvar. Interes sogovornikov je skoncentriran v predmet in ne v izmenjavo osebnih stališč. Predmet je tisti, ki dva različno misleča duha drži v spoštljivi razdalji; sogovornika ne odmetavata osebnih misli, vznemirjenosti in čustvenih reakcij. Umetnost pogovora dveh je torej v tem, da sta dejavna na predmetu. Tisto osebno izražanje interesov in nagnjenje je potisnjeno v ozadje. Predmet je torej tisti, ki vabi sogovornika k razmišljanju, kar stremi reči, da je predmet tisti, ki povezuje njun pogovor. Na ta način je pozornost obeh nenehno usmerjena v gibanje predmetne substance. Ob tem pa ni odveč omeniti, da lahko pogovor sogovornika zmoti čisti jaz, katerega interes ni predmet kot tak, ampak to, da postane predmet on sam. Če se to zgodi, potem običajno oba sogovornika strmoglavita v sebe, predmetni svet izgine, besedo pa dobi čisti jaz. In tako je hipoma dejavnost sogovornikov usmerjena drugam, v tisto, kar navduši jaz.

Piše: Jože Požar

13. 10. 2020

Empty possibilities

Tista lahkomiselnost, ki jo proč meče duh, je tako ničeva, da jo človek ne more vzeti resno. Zakaj to je prazna sila jezika, ki vsebino in bistvo enostavno prezira. Tisto, kar podarja, to so le empty possibilities. To pa ni noben konkreten vsebinski svet, niti kaka predstavljena obča ideja, ki bi izžarevala razvejane obče momente njenega bistva.

Duh je dejaven tako, kot da mu ni jasno, da vsak svet išče in najde svoje bistvo v proti postajanju. Ker tega še ne ve, tu izreče kako posamezno misel, kje drugje pa kakšno reče čez drugače mislečega in se gre to neko igro jaz sem jaz, s katero pravzaprav odseva, da ga privlači samo svet praznih možnosti. Enostavno svojega sveta ne dojema iz proti postajanja, zato odmetava posamične misli in prideluje neizpolnjene abstrakcije.

Ob kratkem, tiste empty possibilities mu ne izvržejo nobenega stvarnega sveta. Zato je prisiljen delovati tako kot ve in zna. To pa pomeni, da je dejaven brez smotra ali tako, da prideluje nekakšen čutni svet, s katerim sebe povzdigne v jezik.

Piše: Jože Požar

25. 9. 2020

Razodetje tega, kdaj je novinar na sebi duh

Javni medij RTV Slovenija še vedno ponuja v informativni oddaji tisto najbolj subjektivno ali osebno mnenje novinarja, ki ni noben dejanski svet. Povrh tega pa poklanja še dodano subjektivno mnenje kakega profesorja, ki običajno odmeče nekaj misli, ki spet niso nič drugega kot abstrakcije vedenja. Za nameček pa ta isti profesor še pojasnjuje svoje mnenje, tako da tisto, kar je bilo pokazanega, to ni nič dejanskega. Pa mi naj kdo reče, da javni medij posreduje kak skladen svet duha, ki mu je nastal na način realnosti in njene dejanskosti.

Tisto, kar javna RTV Slovenija vsiljuje gledalcem v informativnih oddajah, ni resničen svet, ker realnost ne doseže svoje dejanskosti. To nam odkriva, da novinarski duh realnega sveta v temelju ne razume tako, kot mu to gre po gibanju predmetne substance in njene dejanskosti. Rečeno še drugače, novinar spregleduje realnost, ko uveljavlja svoje predstave, ki jih običajno še pojasnjuje. Se pravi, ko novinar nekega dogodka ne vzpostavi tako, da sta realnost in njena dejanskost nekaj enega, je dejaven pomanjkljivo. Torej je bistveno to, da je novinar na sebi duh. Namreč novinar ni pridelovalec podob in predstav, temveč posredovalec sebe kot duha, ki mora svoje vedenje postaviti kot predmet. Kar stremi reči, da ima tisto, kar je neki njegov predmet, svojo realnost in njej pripadajočo dejanskost. To je zakon, ki preprečuje novinarju, da bi bil dejaven subjektivno ali enostransko.

Glede na zgornje, naj poudarim zlasti tole: novinar na sebi ni zgolj abstraktno vedenje, temveč je duh. Bistveno torej je, da je tisto, o čem poroča, nekaj enega, da je razmerje dejanskosti in realnosti. Ta dva gledata en drugega in sta eden od drugega.