Da se praznoverje v abstrakcije v tako veliki meri uveljavlja, ima zasluge slab šolski sistem in neizobražen izobraženec, ki nenehno hvaliči abstraktno vedenje kot tako, mišljenje in logično sovisnost pa bojkotira. To nam pove, da je dejaven enostransko in sploh ne v interesu gibanja predmetne substance, katere realnost in njeno dejanskost prezira, je ne spoštuje, ker za njega ne obstaja. Zakaj, zato ker verjame, da kdor ima vedenje, pozna vse resnice sveta. Izobraženec dojema vedenje kot nekaj, kar ni treba utemeljiti. V bistvu pripoveduje, da ga dejavnost duha, ki misli in posreduje predmetno substanco v gibanju in njenem postajanju, enostavno ne zanima. Izobraženec namreč sveta ne dojema iz gibanja predmetne substance, ampak tako, da išče lastno neskončnost, v kateri pa najde samo lasten svet. Hočem reči, za izobraženca pojem vedenja ne obstaja, kajti kdor ima vedenje, ta baje najde v sebi vse resnice sveta. Potemtakem izobraženca pojem vedenja ne zanima, saj je njegovo vedenje kot tako abstraktna sila, s katero lahko izpelje različne potencialne svetove, resničnega sveta pa ne.
Izobraženec bi naj spoznaval tudi nastajajoče vedenje, sicer se bo še naprej vrtel v nespremenljivih abstraktnih svetovih, v katerih bivajo abstraktne predstave in izginjajoča bistva. To kaže, da vedenja ne posreduje na način postajanja in njegove odsvojitve. Sedanji čas namreč veliko govori o neizpolnjeni abstrakciji, ki jo podarjata čista sebevednost in navajeno obnašanje vedenja. O tem osebnem svetu beseduje izobraženec zlasti tedaj, ko pojasnjuje svoj nespremenljivi svet. To zatrdi, da je dejaven pomanjkljivo in sploh ne v interesu gibanja substance.
Ta vera v abstraktno vedenje in abstrakcije vedenja je tista, ki ne spoštuje logične sovisnosti in mišljenja, tj. posredovanja in odsvojitve duha, s tem pa nastajajočega vedenja, v katerem predmetna substanca doseže svoje proti postajanje ali drugo nje same, ki je čisti dojem. Zakaj ono praznoverje v abstrakcije vedenja in potem tisto hvaličenje možnega sveta, ki ni nič drugega kot abstrakcija sebstva, ne dopušča duhu, da bi bil dejaven v realnem svetu in na način logične sovisnosti. Se pravi, gola sila abstraktnega vedenja je tista, ki mišljenju ne dovoli, da razvije predmetno substanco v postajanje. Kar pomeni, da predmetna substanca ne doseže svojega proti postajanja, s katerim izpolni tudi določenost. Potemtakem do posredovanja substance s seboj ne pride, prav tako ne pride do gibanja substance in njenega postajanja. Zakaj prednost ima abstraktno vedenje, tj. možen svet, ki ne potrebuje nobene utemeljitve. In tako ni nenavadno, da se duh o idejnem svetu, logični sovisnosti in stvarnem svetu ne pogovarja. Zakaj njega privlačijo samo abstrakcije vedenja.
Ker duh danes upošteva le vedenje kot tako, gibanje substance in njeno posredovanje pa ne, je dejaven pomanjkljivo. Kar se kaže povsod tam, kjer abstraktno vedenje nastopa v imenu predmetne substance. To poveličevanje vedenja kot takega je mogoče zaznati, saj se povsod hvali abstraktno vedenje kot tako, ki kot da ima pravico nastopati v imenu gibanja predmetne substance. A v bistvu gre za poenostavljeno dojemanje predmetne substance. To pomeni, da duh gibanja predmetne substance ne dojema s principom ali tako, da vzpostavi njeno osnovo, skozi katero substanca doseže svoje drugo ali odnos s seboj, ki ga izpolni s proti postajanjem. To nam pove, da je duh dejaven pomanjkljivo in sploh ne v interesu gibanja predmetne substance, ampak z interesom, da si sebe zagotovi na način abstraktne svobode.