Videl sem nekaj dokumentarcev o življenju človeka in tistem, kar izžareva Amerika v bistvu življenja, kjer se duh pojavlja kot učinkovanje čistega vedenja s seboj. Tu in tam si ogledam tudi kak sodoben ameriški film, tako da imam mnenje o tem, kar počenja duh v Ameriki. Kar preseneča in je mogoče zaznavati na področju politike, je to, da duh ljudstva ni aktiven na političnem področju in da dejavnost politikov, države in medijev ne spremlja budno. Evropski duh na primer kaže več dejavnosti na političnem področju, kar nekako pove, da je v Evropi bolj aktiven in zato tudi bolj pozorno spremlja dejavnost politikov. To pa seveda ne napove, da Evropski duh pridela več svobode kot duh Amerike. Tako prvi kot drugi premalo govorita o predmetni svobodi in duhu ljudstva ter umni volji.
V brskalnik vpišem: Amerika in duh ljudstva. In brskalnik ne ponudi teksta, ki bi kaj povedal o duhu Amerike in svetu, ki ga je duh ljudstva ustvaril. Če bi na primer postavil vprašanje, kaj je vesolje, bi mi najbrž ponudil več odgovorov. Hočem reči, ko je govora o duhu Amerike, brskalnik ne najde niti enega odgovora ali teksta, ki bi kaj povedal o duhu Amerike. To je nenavadno, kajti duh Amerike bi naj bil na internetu predstavljen kot tisti, ki ustvarja svet. Namreč, o duhu je nujno vsak dan znova govoriti, da bi bil dojet in spoštovan iz posredovanja in postajanja substance ali tedaj, ko je delaven in ustvarja svoj svet iz gibanja in v načinu proti postajanja ali sebi enakosti.
Nujno je, da duh ustvari svoj lasten svet in da upošteva gibanje predmetne substance, kajti le tako je dejaven na način logične sovisnosti, ki udejanji čisti dojem. Kajti ko duh svoje vedenje izpelje kot navajeno obnašanje zavesti, ni dejaven svobodno in v interesu gibanja substance ter njenega postajanja, ampak je prosto dejaven in substance ne utemelji. Zakaj njegov svet je zgolj predstavljeni subjekt ali abstraktna predstava, ki pa ni objektivnost, ampak dejanskost kot oblikovana razčlenjena totaliteta ali v predstavo dvignjeno bivanje sveta. To pa ni svet, ki je dosegel v proti postajanju svojo sebi enakost ali čisti dojem.
Duh Amerike najbrž sebe ne zaznava iz načina odsvojitve, razen tega se z nastajajočim vedenjem še ne ukvarja, pa čeprav je osnova za to, da sebe kot duha spozna kot prav tistega, ki je na sebi drugo samega sebe. O nastajajočem vedenju ne govori duh Evrope, ki odseva, kot da gibanje duha ni nič drugega kot praktično življenje, ki uveljavlja abstraktno vedenje in denarna sredstva, ki danes operirajo v imenu umne volje ali nekakšnega napol resničnega sveta.
Tisto, kar je pomembno in o čem bi moral duh v Ameriki, Evropi in v vseh državah tega našega sveta neprekinjeno govoriti, je svoboda. O njej je nujno govoriti povsod, če želimo, da bo politika dejavna tako, kot to kaže obča volja duha ljudstva. Politika je po mojem mnenju preveč zunanje nastrojena in ne kaže nobenega interesa za to, da bi bila dejavna na ravni čistega dojema in obstoja sveta. Ne ceni se najvišjega v obstoju sveta, temveč v razvoju. V razvoju pa ni najti nobenega drugega določila kot izpopolnjevanje, ki je nedoločno in ga je mogoče kadar koli spreminjati. Namreč v razvoju ni navzoče merilo in prav tako ne cilj. Pa je tisto, kar je abstraktni razvoj, le varanje samega sebe in duha ljudstva na način abstraktnega vedenja, ki se ga pretirano hvali, čeprav svobode ne proizvaja.
Če si duh Amerike in Evrope ne bo dal svobode dojemljivo razodeti, bo ona subjektivnost čistega jaza in samovolja še naprej upravljala s svetom. Zakaj samovoljo danes izraža čisti jaz, ki objektivnost enostavno prezira. In tako ni čudno, da subjektivno nastrojenost hvalijo politiki, ki niso dejavni svobodno in v interesu duha ljudstva. O tem govori politik sam tedaj, ko odmetava posamezne misli in tisto, kar je zgolj potencialen svet. To je navajeno obnašanje politika, ko zavest izvaja brezpredmetno početje in hvali čisti jaz ali subjektivni jaz, ki izraža interese politika, ne pa ljudstva.
Duh Amerike in Evrope se danes kaže kot dejaven čisti jaz, ki uveljavlja posebnosti, ki pa niso tisto obče, ampak izražen subjektivni jaz, ki izžareva samovoljna stališča v načinu jaz sem jaz.