Duh bi naj bil dejaven v načinu in v razmerju do samega sebe

Written by Jože Požar on 11 decembra, 2016 – 7:36 dop -

Biti v razmerju do samega sebe, o tem je včasih izrečena kakšna beseda, a samo takrat, ko je govora o mladem duhu. Ko pa gre za razmerje izobraženca, zmanjka besed, ker bi naj bil odnos izobraženca do samega sebe dovršen. Tako izgleda, da nima nobenega smisla govoriti o razmerju izobraženca do samega sebe, zakaj izobraženec menda deluje dosledno in je vedno v odnosu do predmetne substance in tako do samega sebe. – Mimogrede, od kot potem toliko tistega praznega interpretiranja in pojasnjevanja. Človek se vpraša, čemu služi nagon resnice in tisto neposredno pojasnjevanje, ki ga abstraktni razum reflektira.

Veliko se govori, da mladi duh ne vzpostavi odnosa do sebe, ne govori pa se o izobražencu, ki svojega sebstva ne odpravi in je dejaven brez principa dejanskosti. Ustvarja se videz, kot da je skladnost mišljenja s predmetom nenehno navzoča, pri tem pa se ne zaznava, da se mišljenje prilagaja predmetu. Ne zaznava se, da je izobraženec dejaven tako, da se na sebi ne razločuje, da kot duh sploh ni tisto razločevano kot drugo, ki je čisti dojem. Se pravi, duh ni dejaven iz vzpostavljenega razmerja ali v načinu, ampak tako, da odmetava svoje vedenje in izdeluje podobe sveta, razmerja do sebstva pa ne vzpostavi. O tem pripoveduje on sam zlasti takrat, ko interpretira svoje sebstvo. Kar stremi reči, izobražen človek se ne odsvoji tako, da bi sebe kot duha v samem začetku vzpostavil. Zaenkrat izžareva samo to, da krepi ljubezen do vedenja, da pa ga vzpostavljen odnos do sebstva ali do svojega vedenja sploh ne mika. Njegov kriterij resnice je fakt zavesti, tj. subjektivno znanje.
 
130-esej

Ne zadostuje, da je čisti jaz predmet. Tako je predmet prikazan kot neka naključna posameznost; kar je drugo predmeta, to je jaz sam. To je oblika čiste zavesti, ki je povzdignjena v čisto vednost jaza.
 
Vprašanje je, zakaj bi se naj duh sploh odsvojil. Enostaven odgovor bi bil, zato da se kot duh v svojem začetnem odpravljanju vzpostavi kot predmet. Namreč glede na to, da narava sebe odpravi vedno v načinu, potem je jasno, da bi se naj tudi duh odpravil v načinu. O tem govori človek takrat, ko na primer prečka cesto, ko kolesari, ko rešuje življenje človeka itd. Skratka, vsakdanja dejavnost pripoveduje o tem, da je človek vedno dejaven v nekem načinu. Ali drži to tudi takrat, ko je dejaven kot duh ali kot tisti, ki deluje v interesu stvari? Ne, zaenkrat ni mogoče reči, da je kot duh dejaven v načinu. O tem veliko govori brezciljna prizadevnost, pa tudi tista interpretacija njegove izobrazbe, v kateri odriva od sebe svojo izpolnitev in je zunanje dejaven. Izobraženec še ni prišel do modrosti, da pomeni delovati po pameti božji, delovati v način. Se pravi, samo način je tisti, ki omogoča doseči drugo samega sebe ali tisto razločevano, ki je sebi enakost ali čisti dojem.

Zgornjim sem poskušal povedati, da je način delovanja nujnost, s katero si duh samega sebe odsvoji in sebe vzpostavi kot predmet. Način je tisti, s katerim duh vzpostavi globino sebstva. S tem pa doseže to, da svoje vedenje postavi kot predmet. Tako stopi v razmerje s seboj in s predmetno substanco, kajti le tako izreka svoje vedenje v absolutni drugo-biti.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh bi naj bil dejaven v načinu in v razmerju do samega sebe

Sorry, comments for this entry are closed at this time.