Tu je čas, ko je nujno začeti spoznavati končno, kajti končno je nekaj, kar še ni preseženo, torej je ideelno. Brez poznavanja končnega in neskončnega ni mogoče delovati v prid gibanja in postajanja substance. Kajti, kar ni postajanje substance v elementu vedenja, to je le neko početje zavesti, ki ne premaga končnega. Končno ima mejo v neskončnem, v enostavnem določilo je namreč končno negacija končnega. Pa je narava končnega v tem, da se ga preseže; da se nanaša nase in samo postane neskončno. Tako končno izgine v neskončnem, ali, končno nebit postavi kot neskončno. Negacija končnega odkrije, da je v njem vsebovano neskončno. Tej enotnosti se upira razum.
Duh si daje izpolnitev skozi dojemanje končnega. To pove, da končnega ne dojema skozi neskončno, ki se kot drugo razlikuje od končnega. Se pravi, duh ne vzpostavi drugega ali tisto sebi enakega; ne doseže razločka od sebe, če neposrednega kot nekaj končnega ne posreduje s seboj. Zakaj končno kot tako ni nič drugega kot abstraktna neposrednost, ki ni dosegla svoje dejanskosti. Kar hoče reči, ko je duh dejaven pomanjkljivo ali enostransko, ni dejaven v interesu negacije končnega. Kar pove, da realnost kot nekaj končnega ne doseže svoje dejanskosti ali določenosti v neskončnem. Pa je končno kot tako zgolj nekaj neposredno abstraktnega, ker ni prešlo v drugo samega sebe. Nekaj neposrednega ima namreč dejanskost v svoji sebi enakosti ali v svojem pojmu. Pa je končno kot nekaj neposrednega zgolj nekaj ničnega, če ne doseže neskončnosti; zakaj končno kot tako, ki ni doseglo neskončnega, je svet zunaj mišljenja. To kaže, da golo dojemanje končnega ne zadošča.
Neposrednost je nekaj končnega, je pa tudi neskončnost. Končno bi naj skozi negacijo doseglo neskončno. A duh običajno ne preseže končnega ali neposrednosti, ampak ga zgolj pojasnjuje in opisuje. Končno dojema tako, kot da ne vsebuje drugega ali neskončnega, pa zato končno ne doseže svoje določenosti v neskončnem. Filozof Hegel zapiše: »Najprej je končno; potem se ga preseže, in ta negativnost ali onstranost končnega je neskončno; . . .«. Vzajemno določitev končnega in neskončnega filozof Hegel izrazi še tako: »končno je končno le v odnosu do najstva ali do neskončnega in neskončno je neskončno le v odnosu do končnega«. Potemtakem svet ni zgolj abstraktna neposrednost, ampak je gibanje in postajanje.
Spoznavati svet kot nekaj končnega, pomeni ne vzpostaviti odnos končnega in neskončnega. Enostavna končnost je končna vsebina, ki jo abstraktni razum jemlje kot neko zaznavanje nečesa neposrednega, ki napreduje od pogojenega do pogojenega. To pa ni nič drugega kot subjektivna vsebina, ki ne doseže svoje sebi enakosti. Tisto neposredno ali končno je nekaj, kar ni prešlo v svojo negacijo. Duh se tako prepušča nareku abstraktnega razuma, ki končnemu najde kak razloček in potem še kak drugi razloček. Početje razuma, ko je razum zgolj igra razločkov, ne pridela nič sebi drugega ali neskončnega. Pa je sebe zagotovi duh v neposrednosti zgolj nekaj končnega, ki ni doseglo neskončnega. Zakaj razum išče in najde le neke razločke ali abstrakcije končnega. Potemtakem duh ni dejaven v interesu gibanja substance in njenega postajanja, saj končnega ne odpravi z negacijo.
Duh ne uvidi, da je končno ali neposrednost nekaj nespremenljivega. Pa je tisto, kar je neko razločevanje končnega v sebi, zgolj zaznavanje momentov ali razločkov, ki jih najde razum. Se pravi, na neposrednosti, ki je končna, ne nastane nič novega, ker duh ne upošteva gibanja substance, ampak samo gibanje razuma. Razum enostavno najde neke razločke, s katerimi izpelje le svoje gibanje. Zakaj tisto, kar je neki neposredni svet kot nekaj končnega, to je le abstraktna neposrednost, ki ne preide v drugo samega sebe, ker duh ne spoštuje gibanja substance, ampak samo gibanje razuma. Razum je namreč dejavnik, ki danes upravlja s svetom in razločki, ki jih drži v sebi končnost. Kar kaže, da duh, ki hvali samo nekaj končnega, ni dejaven kot duh, ki končnost posreduje s ciljem, da doseže svojo določenost v neskončnosti. Upam, da sem zgornjim končno v odnosu do neskončnega nekoliko predstavil. S tem pa pokazal, da končno kot tako nima vrednosti, če ne doseže neskončnosti.