Da je danes pojasnjevanje vedenja tako priljubljeno, gre hvalnica izobraženemu duhu, ki hvalisa abstraktno vedenje in njegovo pojasnjevanje. Pojasnjevanje pač povsod zaigra, ker je prepričan, da na ta način svoje vedenje dodatno osvetli. Njegovo vedenje namreč ni omejeno na postajanje substance, zaradi tega ga je mogoče neomejeno širiti in pojasnjevati. Ob tem pa ni odveč naglasiti, da duh gibanja substance in svoje odsvojitve ne jemlje resno. Zakaj, zato ker ga privlači samo prostranstvo abstraktnega vedenja, ki ga dokonča s pojasnjevanjem. Za tega duha je pomembno samo to, da realizira svoje vedenje, ki ga neomejeno interpretira, s tem pa v bistvu priznava, da ni dejaven v interesu gibanja substance.
Glede na to pomanjkljivost, ni nenavadno, da hvali učinkovanje čistega vedenje, saj s praznimi učinki vedenja naredi prijazen videz o sebi in tistem, kar predstavlja kot abstraktno stvar. Toda s to prazno igro vedenja ne pridela resničnega sveta, ampak samo abstraktno prikazen njegovega vedenja. To pa je tista čista abstrakcija vedenja, s katero nekako pove, da je njegovo čisto vedenje onstranski svet, ki nastopa v slovesu življenja predmetne substance. To pa ni dejanski svet substance, ampak pojavni svet.
Duh verjame, da je pojasnjevanje nujnost, s katero doseže izpolnitev predmetne substance. A v bistvu mu ne gre za izpolnitev substance, ampak za to, da s pojasnjevanjem izpolni samega sebe. Duh pravzaprav pojasnjuje svoje vedenje, ker vedenja ne razvije kot gibanje predmetne substance. Pa tako ni nenavadno, da povsod podarja svoje vedenje, zakaj on je prepričan, da lahko njegovo vedenje zastopa življenje substance. Sebe zagotovi duh zre sebe kot kontinuiteto svojega vedenja. Tisto njegovo vedenje torej ni resničen svet predmetne substance, ampak prikazen ali predstava njegovega vedenja.
Danes je popularno pojasnjevati svet, ker baje tako utrdiš svoj svet. Ob tem pa duh ne uvidi, da predmetna substanca ne doživi svoje izpolnitve v njenem postajanju, zakaj duh ne razvije substance v njeno lastno bivanje, ampak razvije le svoje vedenje kot tisto, ki nastopa v imenu predmetne substance. Tako duh izpelje zgolj predstavo svojega vedenja, ki jo prosto pojasnjuje in dopolni s kakim drugim vedenjem. To pa je ravno tisto ravnanje, ki je danes najbolj zaželeno, saj duh utrjuje podobo svojega vedenja. Se pravi, njemu ne gre za posredovanje predmetne substance in njen čisti dojem, ampak za to, da s svojim vedenjem izdela neko formalno predstavo o moči njegovega abstraktnega vedenja.
Zakaj torej toliko pojasnjevanja in hvaljenja lastnega vedenja, in čemu torej to interpretiranje vedenja, ki se nikjer ne pričenja in nikjer ne konča? Odgovor je preprost, duh verjame, da njegovo vedenje kot tako lahko zastopa življenje ali gibanje predmetne substance. Zato ga zanima samo vedenje kot tako in pojavne oblike vedenja, pa je jasno, da v gibanju substance in njenem postajanju ne vidi resničnega sveta. Njega torej ne zanima gibanje predmetne substance in njeno lastno življenje, ampak samo pojavne oblike njegovega vedenja.
Pojasnjevanje je sredstvo, s katerim duh utrdi svoje abstraktno vedenje. Drugače rečeno, duh verjame, da lahko s pojasnjevanjem pojasni svoje navajeno obnašanje vedenja. Zakaj navajeno obnašanje vedenja ni način ali princip gibanja vedenja, ampak kontinuiteta vedenja, ki se jo danes hvali, ker duh izpolni samega sebe. Skratka, kjer duh svoje vedenje prosto nadaljuje, tam ga tudi pojasnjuje, zakaj njegov predmet je njegovo vedenje.