Duh hvali ocenjevanje in presojanje, predmeta pa ne

Written by Jože Požar on 4 oktobra, 2015 – 5:46 dop -

         Kaj se danes posebno hvali? Osebnost. To je duh, ki ocenjuje in presoja in povrhu še kaj napove. Pohvala gre torej duhu, ki je sposoben iz nečesa neposrednega narediti nekaj drugega ali izpeljati kako spekulacijo. Mirne duše lahko zatrdimo, danes gre hvalnica osebnosti, ki je sposobna z besedo in mislijo predstaviti mnogovrstno podobo. Takšno podobo pa lahko naredi vsak učen človek, ki ima vedenje in aktivno prekoračuje neposrednost. Ob tem pa naj naglasimo, da je pozitivno prisluhniti duhu, ki ga zanima globina stvari in ne zgolj neko površno odtujevanje sebstva. Namreč danes v medijih pogosto nastopajo znane osebe, ki jih ne zanima globina stvari, ampak bolj to, kako predstavili javnosti svoje osebne poglede. Ta duh nenehno izžareva svoje osebne poglede in tisto neko preseganje neposrednosti, s katerim običajno izpelje neko gotovost sebe samega, s katero utrdi osebno mnenje in tiste abstraktne razsežnosti, ki so njegova osebna stališča.
         Danes se hvali ocenjevanje in presojanje, ki ga je mogoče po mili volji izžarevati in razširjati v zmedeni svet. In vse to počenja duh, ki mu ne gre za globino stvari, ampak zgolj za to, da sebe predstavi kot duhovito in čisto osebnost. To je tista subjektivna drža, s katero duh od sebe odrine kako vedenje, ki pa seveda ne povzdiguje stvari, ampak njega kot osebo. Ko pa je duh dejaven zgolj z namenom, da izrazi subjektivnost ali učinkovanje čistega vedenja s samim seboj, potem je pač dejaven kot ravnanje, ki je čisto početje zavesti.
 
Ocenjevanje-

Hej človek, povzdiguješ le sebe, predmeta pa ne! Zdi se kot da poveličuješ svojo osebnost in optiko tvoje govorice.
 
         Tisto, kar je danes maksimalen rezultat duha, je ocenjevanje in presojanje fenomenov, ki jih velikokrat uprizarjajo mediji. Kajti to je tista dejavnost duha, ko duh navdušuje z ocenitvijo dogodka, s katerim je izražena moč in blišč osebnosti. Razkošje drže danes šteje, zato je odločilno, da duh naredi razkošno podobo o sebi. To krepi njegovo vrednost, s tem pa popularnost in priljubljenost, ki je prvi pogoj za nastopanje v medijih. Vse to lahko zaznavamo, če prisluhnemo medijem, ki svojo popularnost pridobivajo čez ocenjevanje dogodkov. In tukaj je treba dejati, da mediji gostujejo znane osebnosti, ki so sposobne presojati dogodke, ki so zanimivi za občinstvo. Takšno čislanje ocenjevanja in presojanja pa seveda ne povzdiguje predmeta, ampak osebnost.

         Ampak vsa ta ocenjevanja in presojanja gredo na roko duhu, ki hvali in povzdiguje v nebesa svoje osebne poglede, tj. prepričanje in svojo vero v onstranstvo. Presojanje združi razvezane momente v enostavno podobo, ki pa ni nič drugega kot sebi enaka abstrakcija. Namreč presojanje kakega pojava je mogoče prikazati tudi tako, da pojava ne vidiš kot stvar, ampak kot možnost ali kot domnevo vnaprej, ki je čisti uvid, katerega je mogoče izoblikovati iz mnogih postavk. To pa je ravno tista oblika preseganja samega sebe, s katero duh uveljavi čisti jaz sam, ki ima gotovost v svojem sebstvu. Na ta način duh svojo osebnost zasnuje na abstraktnih predpostavkah, ki niso vezane na noben predmet. Se pravi, duh skozi ocenjevanje in presojanje ne povzdiguje stvari, ampak svojo dejanskost kot tisto čisto odtujitev osebnosti. Pa od tukaj toliko tistega osebnega in dobičkonosnega sveta, s katerim duh izpoveduje, da je njegova odtujitev nekaj prvega in da ne zaznava sebe kot tistega, ki bi naj bil dejaven čez konkretno realnost in njeno dejanskost.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Duh hvali ocenjevanje in presojanje, predmeta pa ne

Sorry, comments for this entry are closed at this time.