Duh idealizira naravno zavest, pri tem pa predpostavlja predstavo o spoznavanju

Written by Jože Požar on 16 februarja, 2014 – 8:34 dop -

         Idealizem, ki ga kot navdušenje izvaja zavest, poteka kot gibanje vedenja na površju in se konča v abstraktnem nasprotju. Duh uživa le sebe kot subjekta in za podlago ne jemlje določene realnosti, ampak naravno zavest. To želi izpostaviti, da ga element vedenja, ki je čisti dojem sam, ne privlači. Duh torej življenje predmeta kot notranjo nujnost ne jemlje dosledno. Duh se zanese na vedenje kot tako in moč domišljije, prav tako na kombiniranje možnega, ki ga drži stran od stvari ali v abstraktnem svetu, ki biva kot kaka predstava o spoznanju. Ona je konkreten primer zapletenega čistega vedenja ali nekakšna negibna vseenost. Človek pač vedno najde v zavesti kako vedenje in zaporedje, ki se ga da zrcaliti kot kako spoznavanje.
 
Vedenje-kot-tako

Če se prepustim naravni zavesti, svoje preobrazbe ne bom dočakal. Če pa izražam duhovno substanco in sebe odpravim kot predmet, potem to pomeni, razločevati se in postati sebi neko drugo.

 
         Duh idealizira naravno zavest in sebe izpolni z abstrakcijo, ob tem pa ne uvidi, da tisto čisto vedenje ne izhaja iz nobene realnosti, ki je na sebi določena. Prikazovana realnost, ki ne vsebuje svoje negacije, je zgolj dejanskost, ki nima notranje povezanosti in se jo prikazuje kot nedovršeno zavest. Predmetna realnost kot neposredna bit ali reč sploh, pa bi naj svojo naravo na sebi presegla čez pripadajočo dejanskost kot določenost njene realnosti; in to skozi notrino, ki vzpostavi predmetno substanco v njene momente. Notrina namreč postavi element vedenja, s katerim je vzpostavljena bit predmetne substance. Element vedenja je torej tisti način, s katerim duh odpravi ono neposredno bit reči in jo postavi kot določeno realnost. Rečeno še tako, na ta način duh vzpostavi reč kot čisti dojem. Duh torej izpelje reč kot bit za drugo skozi notrino, ki se nanaša sama nase. Ta oblika je element vedenja in je bistvo prikazujočega se vedenja, s katerim dobi reč pomen nasebstva in zasebstva zavesti.

         Predmet kot neposredna bit reči pač ne more eksistirati zgolj kot vedenje kot tako; in to velja tudi za tisto vedenje, za katerim stoji avtoriteta učenosti. Predmet ima namreč svoje življenje v notranjem gibanju substance, katerega ne more zastopati vedenje kot tako. Predmet je reč in je stvar, ki je v posredovanju s seboj pojem neposredne reči, s katero duh v svoji odsvojitvi postavlja sebe kot predmet. To želi reči, da duh začenja odpravljati sebe kot naravno zavest, ki jo mora odpraviti skozi element vedenja, da bi sebe postavil kot predmet.

         Vedenje kot tako nima v sebi te moči, da bi zastopalo gibanje predmetne substance in njen čisti dojem. Zaradi one neposredne reči, s katero začenja duh odpravljati reč sploh, je nujno spoznati predmetni element ali element vedenja, ki zagotovi, da bo reč na sebi zaživela kot realnost v svoji določenosti, ki vsebuje momente negativnosti. Naj povzamem: duh odpravi neposredno bit reči, da vzpostavi obstoj kot njeno določno realnost, ki je popolna oblika in kvaliteta ter tista logična predpostavka, s katero je vzpostavljena vsa realnost reči. To je torej element vedenja, s katerim je neposredna bit reči prešla v svoj čisti dojem, v obliko razvejanih momentov, ki v posledici uresničijo reč kot stvar in pojem reči.


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.