Nekateri najbrž dojemajo inteligenco v odnosu proti vsebini in kot objektivno totaliteto. Drugi pa tako, da ne upoštevajo principa svobode, ki vzpostavi svet s ciljem, da tisto neposredno doseže nasprotje v proti postajanju. Brez principa postajanja ni mogoče pridelati nič umnega, kajti duh je to, da predmetno substanco posreduje na način občih momentov, kar je čisti dojem. Na ta način zagotovi, da tisto prvo doseže drugo ali svojo sebi enakost skozi posredovanje. Potemtakem umno ni nekaj zgolj končnega, temveč je svet kot notranji razloček na sebi samem, kar je proti postajanje.
Inteligenca v praksi ni dejavna kot duh, saj je tisto, kar podarja, svobodna eksistenca, ki ponotranja sebe v sebi. Njen smoter je, da najdeno postavi kot um. Toda, spoznavanje je resnično, če ga inteligenca ustvari. Zato je tisto iz česa izhaja le neka določenost, hočem reči, inteligenca najde sebe določeno, kajti tisto iztaknjeno določi kot svoje. Kar pove, da je njen svet nekaj končnega ali vsebina po sebi. Končno ne preide v neskončnost, pa je svobodna eksistenca fiksirana določenost.
Veljavnost inteligence predstavlja neka fiksirana vsebina. To je končna in ravnodušna vsebina, ki jo inteligenca postavi kot svojo. Kar je izraženo zadovoljstvo, kajti inteligenca išče um zunaj sebe ali v tistem, kar najde v zoru. Rečeno drugače, tisto dovršeno dvigne do določene predstave. To je gotova vsebina, ki ni oblikovana z gibanjem substance, ampak sestavljena vsebina, ki je nastala z opazovanjem. Tako da operacije inteligence niso nič drugega kot zunanje združene refleksije ali svoboda znanja. Zakaj zrenje, spominjanje, fantaziranje prinese veliko užitka in zadovoljstva, s tem pa svet inteligence ne doseže proti postajanja, ampak samo bivanje subjektivne vsebine.
Filozof Hegel ugotavlja, da je smoter inteligence samo spoznavanje. Inteligenca hvali užitek zrenja, spominjanja, fantaziranja. To pa ni svet, ki ga duh ustvari in je razviti pojem v osnovi ali elementu vedenja. In tako spoznamo, da inteligenca ni dejavna kot duh, ki upošteva princip svobode, s katerim pridela objektivno izpolnitev. Zanimivo je, da inteligenca hvali refleksijski razum, kajti kaj višjega od igre misli za njo ne obstaja, zato proti postajanja ne spoštuje. Izpelje samo svoboščino svojega znanja, in to s smotrom, da najde tisto umno. Sicer pa inteligenca podarja fiksirano vsebino, kajti z njo izrazi svojo moč kot določeno znanje. Zato opazuje in napreduje po slikah in predstavah, kajti svojo veljavnost udejanji tako, da tisto najdeno predstavi kot čisti um. In tako je njen produkt nekaj nespremenljivega, kar je svet kot čista vednost ali inteligenca kot zavestni um. Dejstvo je, da inteligenca izpeljuje sebe kot neko spoznavanje vsebine po sebi, ki jo razgrne kot zavest, ki nastopa kot um. To pa je početje zavesti, ki najde fiksirano vsebino, ki jo razpre v njene razločke. To so določene misli, ki veljajo kot negibna bitja, ki niso nič drugega kot subjektivno mišljenje, ko se um pojavi sebi kot čisti moj zavesti. Skratka, inteligenca ne izžareva nič resnično umnega, kajti dejavna ni kot duh, ki tisto umno ustvari v proti postajanju in je ustvarjeni svet, s katerim je notrina dosegla svoje nasprotje v drugem ekstremu, kar je gibanje substance v elementu vedenja.
Inteligenca, ki ne doseže razdvojitve istoimenskega, ni dejavna s principom svobode, ampak tako, da povzdigne subjektivno vsebino na nivo občega. Njen svet je abstraktna stvar, ki jo sestavi s predstavami in tako svojo abstraktno moč uveljavi kot obliko čiste vednosti. Zakaj principa svobode ne spoštuje, pa je jasno, da svojega sveta ne posreduje kot duh. To so lastnosti, ki kažejo, da abstraktni svet inteligence nastane z domiselno dejavnostjo, s katero svoj svet predstavi kot neko umno podobo. Inteligenca bi naj vsebino predstavila kot umno, a to ni, ker vsebina ni nič drugega kot nekaj končnega. Zato je tisto, kar podarja drugim, abstraktno zaznavanje ali formalno znanje kot afektirani um, ki je nekaj neposredno enostavnega in ne doseže proti postajanja.
Svet inteligence je subjektiven, saj ima dejanskost v zunanji določenosti. Kar napove, da je inteligenca fantazija dovršena do samo zaznavanja, kajti subjektivna vsebina ji daje obstojnost.