Glede na to, da duh ni dejaven s principom logične sovisnosti, v katerega padeta realnost in njena dejanskost, je jasno, da izdeluje samo abstraktne predstave. Kar pomeni, da je v službi abstraktne neskončnosti. Ta duh ni dejaven tako, da bi predmet najprej zamejil na njegovo določenost, ampak ga prosto odpravi s smotrom, da mu meje ne določi. Na tak način je njegov svet vedno enostranska zgodba, v kateri manjka končnost. To pa seveda ni noben bistveni svet, ampak čista abstrakcija sebstva, ki išče neskončnost lastnega sebstva.
Duh danes ni dejaven tako, da predmet v njegovi osnovi določi kot razmerje neskončnega in končnega. Izobraženec spoštuje samo neskončnost kot neko razkladanje lastnih podob. Zakaj tako? Ker ne spoštuje gibanja predmetne substance in postajanja, v katerem substanca doseže svojo sebi enakost in tako stopi v odnos s tistim, kar je končnost. Končnost je namreč izvirajoče bitje, ki skozi negacijo doseže svojo neskončnost, s tem pa mejo v postavljenih občih momentih, s katerimi sebe določi. Ta zamejitev na neskončnost vzpostavi odnos substance s seboj. To pa je je razvita končnost v njenem proti postajanju ali neskončnosti, kar je oblika Enega kot sebi enakega bitja, ki ima pomen absolutnega bitja.
Ko zavest uživa samo sebe in izreka abstraktni idealizem, izpolni lastno neskončnost. Tako pride ven iz sebe in je v svojem izsebstvu mnogovrstna bit in hkrati neskončnost. To je tista čista aktivnost zavesti, ko opisovanja ne sme zmanjkati. Zakaj opisovanje je gibanje raztresene občosti, v katerem zavest izreka momente sebstva ali v predstavo povzdignjeni svet jaza. Kot navzoči svet je to določen sostvujoči svet zavesti ali nebistveno sebstvo, ki nima svoje meje in se prosto širi v neskončnost.
Kakor je mogoče zaznavati, duh odnosa končnosti in neskončnosti ne jemlje resno, ker ga enostavno ne zazna. Zakaj njega mika samo neskončnost ali onstranski svet, ki ni vezan na nobeno končnost in se zato prosto nadaljuje v neki drugi svet. Ta svet pa nima meje in svoje določenosti na sebi, s katero bi bil zamejen na predmetno bistvo. Se pravi, ker bistva ne izpelje in ga tudi ne postavi kot substanco, ne doseže proti postajanja. Kar pove, da svoje vedenje nadaljuje in išče le neskončnost, vendar neskončnost, ki ni vezana na končnost. Kar zatrdi, da duh ni dejaven tako, da bi bil vezan na osnovo ali element nastajajočega vedenja.
Kot je mogoče ugotoviti, duh se danes ne obremenjuje z logično sovisnostjo in določenostjo predmetne substance. Zakaj on se zanaša na abstraktno vedenje in instinkt uma, ki mu pove, kako naj izdela svoj svet ali tisto, kar je predstava sveta. To hoče reči, da duha ne zanima dejanski svet in gibanje predmetne substance, ki stopi v odnos s seboj tako, da končnost odpravi in jo določi v neskončnosti kot tisto, ki je njena dejanskost. Bolj kot odnos privlači duha abstrakcija sebstva ali vedenja, ki ga nekako odpravi in razvije v neko predstavo. Kaj je več od tega, tisto je neki drugi svet, v katerem se razgubi v abstrakcije vedenja.
Zdaj lahko dojamemo, da duh ne obvlada realnosti in njene dejanskosti, ker ga očara abstraktna neskončnost. Ta svet pa ni noben zamejeni svet, ampak svet, ki se prosto nadaljuje v neki drugi svet. Pa od tukaj toliko praznega sveta in onih možnosti, ki odsevajo, da duhu ne gre za stvaren svet ali postajanje končnosti v neskončnosti. Tega odnosa duh še ne spoštuje, kajti njega privlači samo svet čez ali neskončnost, ki ni vezana na nobeno končnost.